Slovenska matica je v sodelovanju z Muzejem slovenske osamosvojitve ob 90. obletnici rojstva dr. Jožeta Pučnika v letu 2022 in 20. obletnici njegove smrti v letošnjem letu, lani na začetku oktobra organizirala simpozij z naslovom Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov. Na njem je bivši predsednik RS Borut Pahor Pučnika označil za nestorja osamosvojitvene misli. O tem simpoziju in programu z naslovi napovedanih referatov je na tem mestu že bil govor in ga dodajam na koncu. Sedaj pa je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla še knjiga, s katero pa so vsi želeli počastiti praznik dan državnosti, ki ga praznujemo danes.
Avditorij je iz ozadja fotografiral Igor Omerza, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovesna predstavitev knjige je bila v knjigarni CMD na Nazorjevi v Ljubljani. Knjigo oziroma svoje prispevke so predstavili akademik dr. Janko Kos, podpredsednik SAZU, akademik dr. Milček Komelj, publicistka Alenka Puhar, doc. dr. Dejan Valentinčič in urednik knjige dr. Željko Oset. Pogovor je vodila knjižna urednica Saška Ocvirk.
Akademik dr. Milček Komelj, Alenka Puhar, dr. Dejan Valentinčič in dr. Željko Oset
Med nastopajočimi je bil edini, ki je Jožeta Pučnika poznal od njegovega začetka javnega nastopanja, akademik dr. Janko Kos, zato je bil njegov nastop najbolj širok, poglobljen, po svoje pa presenečenje, še posebej ko je omenil dva nekdanja Pučnikova prijatelja, ki sta se mu odrekla. To sta bila dr. Taras Kermauner in dr. Veljko Rus; prišlo je celo da javnih odprtih pisem in polemik (Rus je še pred prvimi volitvami pozval Pučnika, naj se ne druži s klerikalci, Pučnik pa mu je odgovoril, da v Demosu ne vidi njih, ampak krščanske demokrate).
Akademik dr. Janko Kos
Kos je na kratko predstavil Pučnikovo življenjsko pot; še posebej študij v Nemčiji, a se je osredotočil na analizo Pučnikovega filozofskega, sociološkega ter življenjskega nazora. Ob omenjanju cele vrste imen in osebnosti iz mednarodnega znanstvenega sveta, ki so vplivali nanj (Weber, Parsons, Habermas), se je Kosu pojavila temeljna dilema pri Pučniku v obliki razlike med legitimnim in legalnim. Kot je omenil Kos, je bilo za Pučnika legitimno samo tisto – zgledoval se je po Kantu – kar ima moralne temelje, legalno pa je bilo zanj lažno in navidezno. Pučnik se je s pojmom legitimnosti ukvarjal ves čas; zanj je imel vrednostni pomen, ne pa levičarski. Kos je spomnil, da je Pučnik poslušal predavanja dr. Alme Sodnik, ki je v študijskem letu 1957/1958 predavala o Emanuelu Kantu in njegovem delu Kritika čistega uma (kategorični imperativ).
Moderatorka Saška Ocvirk
Kos pa na koncu ni povedal tistega, kar se da izreči z najbolj enostavnimi besedami: Pučnik je bil za aktivno politiko preveč pošten in etičen ter moralen človek. Kot rečeno Kos tega ni izrekel, kot tudi ni odprl vprašanja, zakaj ni kandidiral za predsednika vlade oziroma to ni želel biti, ampak je to funkcijo prevzel Lojze Peterle.
Nastop akademika dr. Milčka Komelja
V tem smislu smo le bežno (Milček Komelj) slišali potrebo po postavitvi spomenika Jožetu Pučniku (verjetno celopostavnega v sami Ljubljani). Če teh besed ni niti iz ust njegovih najboljših poznavalcev in nekdanjih prijateljev, in ni bilo spomenika niti v času, ko so vladali njegovi politični somišljeniki, se pravi Janez Janša, potem se kaže kot majhna verjetnost, da se bosta podoba in pomen Jožeta Pučnika trajno ohranili.
Omenjanje Jožeta Pučnika in Nika Grafenauerja
Simpatičen je bil nastop dr. Milčka Komelja, ki je Jožeta Pučnika spoznal v prostorih Društva slovenskih pisateljev na prireditvah ali literarnih večerih v podporo zaprti “četverici JBTZ”, še posebej v druženju s pesnikom in urednikom Nikom Grafenauerjem. Komelj je na predstavitvi knjige povedal, da je tam bil tudi Josip Vidmar, ki je osamosvojitvenim stališčem pritrjeval (in kasneje samostojno državo dočakal). Komelj omenja, da je Niko Grafenauer Pučnika vzneseno primerjal celo s Primožem Trubarjem, ki je prav tako moral pobegniti v tujino, da se je potem rešil; v svoj Nigdirdom, od koder se je ponovno vrnil kot rešitelj.
Komelj je Pučnika orisal kot ljubitelja umetnosti, nastopal pa je vedno odločno in z velikim zanosom, po drugi strani pa je bil blag in očetovski. Vedno pa si je želel slovenske samostojnosti. Komelj je sklenil, da se Slovenci danes ne zavedamo Pučnikovega pomena za osamosvojitev. Ni pa se nikoli boril za prvenstvo v odločitvah. Pučnik bi si danes zaslužil spomenik, je dodal.
Alenka Puhar pri besedi
Alenka Puhar je bila takrat, ko se je Slovenija osamosvajala, novinarka in komentatorka Dela. Omenila je neko bistveno mlajšo prigodo, ko so jo povabili, da je objavila kritičen komentar (Staromodno pismo, Delo, 28. decembra 2021) in v njem citirala Jožeta Pučnika iz njegovega teksta v reviji Ampak, potem pa so jo kot komentatorko odslovili.
Puharjeva ni omenila, kdo je bil urednik SP, ki je njo kot komentatorko umaknil, oziroma kdo je bil glavni urednik Dela, je pa citirala del prispevka samega Jožeta Pučnika, kot rečeno objavljen v reviji Ampak izdajatelja Nova revija.
“Perverzno je, da vsak poskus korekture teh krivičnih pravil igre – ki so ostali politikom kontinuitete – sproži verižno akcijo agresivnih napadov prizadetih političnih skupin in njihovih medijev: govori se o čistkah, o preziranju stroke, o grozečem fašizmu in o bojazni pred pučističnimi namerami vlade. Čim so ogroženi njihovi privilegiji, katerih senčna stran je vedno diskriminacija drugih, se v očeh priviligiranih začne podirati svet in sproži se histerična gonja. Seveda se pri tem omenjajo le najvišje nacionalne in evropske vrednote in nikoli lastni žepi, za katere večinoma gre.” (Ampak, št. 2. oktobra 2000).
Akademik dr. Milček Komelj in Alenka Puhar
Puhar je spregovorila tudi o zgodovini pojma etiketiranja s fašizmom, ki se je začelo leta 1928 s Stalinovo trditvijo, da gre pri nemških socialdemokratih za socialfašiste, nadaljuje s partizanskim pozdravom Smrt fašizmu – svoboda narodu !, nato pa z “ugotovitvijo”, da so težnje k političnemu pluralizmu pravzaprav desničarska, fašistoidna domislica.
Alenka Puhar je s Pučnikom prijateljevala, saj je v onih dneh kmalu po osamosvojitvi nenadoma prišel v Kulturno redakcijo Dela in iskal prav njo. Ker sem bil tedaj v. d. urednika, sem ga povabil k okrogli veliki mizi in njemu ter novi državi na čast odprl steklenico penine, ki je bila v hladilniku, in skupaj smo nazdravili. Pučnik se mi je zdel presrečen, dinamičen, poln temperamenta, vznesen. Alenka je prišla k nam minuto zatem, potem pa sta se oba umaknila na svoj pogovor. To dodajam kot ocvirček, saj Pučnika sicer na Delo nihče ni vabil, razen za en pogovor za Sobotno prilogo.
Dr. Dejan Valentinčič in dr. Željko Oset
Na tiskovni konferenci sta nastopila še doc. dr. Dejan Valentinčič in dr. Željko Oset.
Dr. Dejan Valentinčič
Dr. Dejan Valentinčič je predstavil Pučnikov odmev v medijih v Avstriji (Nedelja, Naš tednik, Slovenski vestnik – Novice). Pučnik ni bil toliko znan; trikrat je obiskal Koroško in enkrat Dunaj, kamor ga je povabil član parlamenta Karel Smolle, ki je bil hkrati član zunanjepolitičnega odbora. Za Pučnika je dejal, da je bil preveč pošten. V izseljenstvu je Pučnik zelo odmeval, še posebej po pojavu Demosa. Podpirali so ga v Avstaliji, ki jo je Pučnik obiskal, v Argentini, Kanadi, medtem ko v ZDA (v ameriški politiki) ni bilo podpore slovenski osamosvojitvi.
Dr. Željko Oset
Dr. Željko Oset je v knjigi predstavil Pučnikov odmev oziroma podobo v hrvaških medijih. Ugotovil je, da nas Pučnik vse povezuje.
Gorazd Pučnik
Pozdravne besede je imel sin Gorazd Pučnik in menil, da se je na simpoziju marsičesa naučil tudi sam.
Marijan Zlobec