Pri založbi Mladinska knjiga je v zbirkah Nova slovenska knjiga, Jubilejna in Ergo izšlo pet novih izvirnih književnih del, ki jih bodo predstavili v sredo, 12. aprila, ob 11. uri v knjigarni Konzorcij, Slovenska 29 v Ljubljani. Knjige bodo skupaj z urednico leposlovja Nelo Malečkar predstavili avtorice in avtorji.
Novosti v zbirki Nova slovenska knjiga so roman Tujintuj lanskega kresnikovega nagrajenca Romana Rozina, finalist izbora za nagrado modra ptica Evo me, tu sem skrivnostne_ga Vanja_e Kranjc_a in nova pesniška zbirka Sambucus nigra Jureta Vuga.
Naslovnica
Tujintuj govori o nesprejemanju drugačnosti in drugačnih, ki se zgodi ob stiku različnih svetov. Roman Tujintuj Romana Rozine se naslanja na Kosmačevega Tantadruja.
Obe zgodbi, Tujintuj in Tantadruj, govorita o nesprejemanju drugačnosti in drugačnih, o trku različnosti in različnih. In obe se odvijeta v enem samem dnevu in noči. Na stran beguncev se postavi humanitarno društvo, ki v medsebojnih obračunih s čuvaji meje ne sooči le različnih prepričanj o solidarnosti, temveč tudi pomaga prebežnikom in skrbi, da bi jim v postopkih ne bile kratene človekove pravice. Na dan prihajajo še drugi interesi, strahovi in osebne zgodbe domačinov.
Skrivne povezave, ilegalne dejavnosti
V lovskem domu v bližini meje, ki jo begunci in migranti pogosto skrivoma prehajajo, ima sedež paravojaška skupina, ki izvaja nadzor nad nezakonitimi prehodi. Na tem področju se srečujejo kriminalne združbe, posli se sklepajo pod mizo. Lovska družina na primer je mimo nadzornikov speljala reke denarja. Vsi zajeti begunci niso nastanjeni v barakarska naselja, ampak polovljeni in »prodani« v roke zasebnikov za delo, nekateri vrnjeni v državo, iz katere so prestopili mejo.
Navzkrižje interesov, osebne zgodbe
Vprašanja solidarnosti z begunci in migranti, ki izrazito delijo javnost in budijo vsakršne strasti, vstopajo v zgodbo z vseh vetrov. V medsebojnih obračunih se ne soočijo samo različna prepričanja in strahovi, temveč se razgalijo tudi številni človeški značaji, pridejo na dan osebne zgodbe. V nespoznavno sivino ostaja ujeta le skupina beguncev.
V tej amorfni masi se ne vidijo posamezne usode, so kot megla po pomladanski nevihti. Četudi so goste in nepredirne, že kmalu postanejo prozorne, izginejo izpred oči in iz spomina. »Begunski val niso begunci, niso ljudje, niso zgodbe, ampak naravni pojav, ki pride in bo odšel, nekaj, kar lahko gledamo, nekaj, česar se ne dotikamo, da se ono ne dotakne nas.«
Naslovnica
Dogajanje razgibanega ljubezenskega romana Evo me, tu sem je postavljeno v čas epidemije in ustavitve javnega življenja, ko glavna junakinja med štirimi stenami doma začuti ujetost in osamljenost.
Naslovnica
Roman Evo me, tu sem je bil nominiran na natečaju modra ptica 2022.
Glavno junakinjo bivanje, omejeno na dom, duši, počuti se čedalje bolj osamljeno in ujeto v zakonu z dvajset let starejšim in pokroviteljskim možem. V času, ko se vse odvija na daljavo in so prehodi med občinami onemogočeni, začne iskati bližino nekdanjih prijateljstev, stik s svojo preteklostjo in seboj …
V svoji tretji pesniški zbirki Sambucus nigra se Jure Vuga znajde pred »strahovito povodnjijo« ljubezni, kakor zapiše Miljana Cunta, »ranljivo razprt […], a obenem tudi ozaveščeno hvaležen in pozoren«.
V zbirki Jubilejna je ob sedemdesetletnici Ifigenije Simonović izšla njena nova, enajsta pesniška zbirka, Bi bila drevo. Kot v spremni besedi zapiše Manca Košir, je pesničin slog tako kot njen »obraz razpoznaven med tisočerimi. Mnogi so si vse bolj podobni in enaki, tvoj pa je enkraten, neponovljiv, unikaten.»
V njenem prvencu Postopna razbremenitev, ki je izšel pri MK pred petdesetimi leti, je verz, v katerem Manca Košir najdeva ključ njenega pesnjenja: »Še hudič je lep, ko je ljubljen.«
Ifigenija Simonović, foto Alchetron
To človeško hrepenenje po ljubezni in praskanje po življenju ni upesnjeno sentimentalno, patetično. Zato se Mančina spremna beseda začenja takole: »Pesem je kot človekov obraz. Eni so vrhunsko naličeni, popolnih oblik, svetijo se na površini. Drugi so povsem naravni, čisti v svoji nenarejenosti in iskrenosti, govorijo z gubami in zarezami …«
Samo res živo lahko nagovori živo v nas, in Ifigenija piše tako živo, tako zelo telesno, da jo zaznavamo z vsemi čutili in doživljamo celovito. Njeno pisanje zareže kot nož pod kožo površnosti sodobnega sveta. Je lahko resnična umetnost še kaj drugega?
»Tudi če se Ifigenija Simonović ne bi podpisala pod svoje pesmi, eseje ali risbe, bi vedeli, da so izpod njenih rok. Njen obraz (in slog izražanja) je enkraten in neponovljiv.«
Manca Košir
Pesniške zbirke:
- Postopna razbremenitev,
- Te pesmi,
- Drevesa so se takrat premikala in sem pomešala njihova imena,
- Krogi in vprašanja,
- Kaj je v kamnu,
- Konci in kraji,
Za otroke:
- Kaj je kdo rekel in česa kdo ni,
- Poljub za princesko Kvakico,
- Punčka z grdimi lasmi,
Uredniško in založniško delo:
- Pesmi iz zapora in Pesmi s »prostosti« (Vitomil Zupan)
V zbirki Ergo je izšla knjiga Čas grobosti Renate Salecl, ki prinaša poglobljeno analizo vidnih in nevidnih mehanizmov grobosti, ki smo jim izpostavljeni v svetu poudarjenega individualizma in poveličevanja materialnega bogastva in uspeha.
Zdravi, srečni, uspešni
Neoliberalizem nas v želji po čim večji produktivnosti spodbuja v identifikacijo s srečnim, zdravim in predanim delavcem, ki ne dela za denar, ampak ga žene želja po samouresničitvi in (kariernem) uspehu. Medtem ko je posameznik pod prisilo, da se kar naprej trži kot bodoča zvezda, pa nenehno dobiva opozorila, da se mu lahko zgodi, da bo propadel, da iz njega ne bo nič, da bo večno ostal brez dela in podobno. Da se temu izogne, mora seveda delati čim več, se dokazovati, prehitevati druge in podobno. Če začutimo negotovost, moramo to čim prej premagati – do takrat pa si nadenemo masko uspeha in delujemo po načelu »Fake it until you make it«.
Renata Salecl, foto spletna stran Nina Gaspari
»Ideje, da moramo biti zaljubljeni vase, nenehno verjeti v svoje prednosti, se osredotočiti na svoje dosežke in se ne ozirati na mnenje drugih, so del neoliberalnega diskurza, ki poveličuje individualizem in uspeh. Prav ti ideali pri ljudeh povzročajo občutke, da niso dovolj dobri.« (iz knjige)
Nič več vljudni in prijazni
Individualizem je pripeljal družbo v stanje, kjer je vljudnost zamenjala grobost. Lahko da so maske vljudnosti le maske in da si za zunanjim vljudnim obnašanjem mislimo vse najslabše drug o drugem, a vendar so maske nujen pogoj za družbeno kohezijo. Ohranjanje civiliziranosti v obnašanju, kakor koli je to igrano, je bistveno za to, da družba ne zdrsne v vsesplošni kaos in nasilje.
O avtorici
Dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja, je redna profesorica in znanstvena svetnica, članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot gostujoča profesorica predava v New Yorku in Londonu. Njene knjige so prevedene v petnajst različnih jezikov. Naj naštejemo le nekatere: O tesnobi (2007), Izbira (2010), (Per)verzije ljubezni in sovraštva (2011), Tek na mestu (2017), Strast do nevednosti (2020).
Marijan Zlobec