Nadaljevanje predstavitve novih knjig Založbe ZRC sledi kronologiji samih založbinih spletnih objav, ne pa po hierarhiji pomembnosti del, saj je v različnih zvrsteh in raziskovalnih panogah to nemogoče.
Naslovnica
Primož Pavlin je napisal knigo Tipologija, kronologija in razprostranjenost bronastodobnih jezičastoročajnih srpov v jugovzhodni Evropi
Typology, chronology, and distribution of Bronze Age tanged sickles in South-Eastern Europe
Bronastodobni srpi se v Evropi pojavljajo v tisočih. Izhodiščno območje pričujoče raziskave je jugovzhodna Evropa, posredno pa je v raziskavo zajeto celotno območje pojavljanja jezičastoročajnih srpov – od Danske do južne Italije in od Velike Britanije do Ukrajine. V obravnavo je zajetih več kot 6000 srpov, z več kot 1200 najdišč. Od prvih, grobih tipoloških delitev je minilo že več kot sto let. V zadnji tretjini prejšnjega stoletja je nastalo več novih tipologij. Ker so se avtorju zdele predlagane tipologije preohlapne je izdelal novo, originalno, zelo precizno tipologijo, ki posledično omogoča dosti bolj natančno časovno opredelitev posameznih različic srpov. Razlike med nekaterimi različicami so tako majhne, da se zdijo na prvi pogled zanemarljive. Vendar kot kaže, je možno ravno na podlagi takšnih drobnih razlik izluščiti srpe, ki so nastali v isti delavnici ali celo po istem modelu. Na ta način je avtorju je uspelo izluščiti izvorna geografska območja posameznih tipov oz. skupin jezičastoročajnih srpov in njihovo časovno uvrstitev. Za Karpatsko kotlino so tako značilni srpi brez luknje v ročaju, za območje severno in zahodno od nje srpi s preluknjanim ročajem. V mlajšem delu kulture žarnih grobišč se na območju vzhodne Francije, južne Nemčije in Švice pojavljajo srpi brez izrastka, bodisi s preluknjanim ali nepreluknjanim ročajem. Ti so posamično prisotni tudi v Karpatski kotlini in so pokazatelj stikov med zahodom in vzhodom.
Posebej zanimive so razprostranjenosti različic, ki vključujejo tudi srpe, izdelane po istem modelu. Nekatere od njih dokazujejo stike med skupnostmi na dolge, tudi več kot tisoč kilometrske razdalje. Zanimiva je misel, izražena v zaključku, po kateri naj bi veliki depoji na vzhodu Karpatske kotline, v katerih so množično zastopani tudi srpi, predstavljali akumulacije bogastva, pridobljenega s trgovino s soljo. Srpi so bili potemtakem, poleg poljedelskega orodja tudi pred monetarna oblika plačilnega sredstva.
Tomaž Simetinger je napisal knjigo Star Paths and Traces of Dance. From Plato to the Pilgrim Swirl
Delo je v izvirniku pod naslovom Zvezdne poti in plesne sledi: Od Platona do romarskega vrtca izdalo Slovensko etnološko društvo leta 2021. Skozi sistematično zasnovana poglavja avtor bralca opremlja z znanji, ki so nujna za umeščanje pojava v kulturno-zgodovinske prostore. Opozarja ga na spreminjajoče se filozofske, moralne, etične, verske in druge predispozicije, ki so vplivale in tudi danes vplivajo na v raziskavi izpostavljene pojave. Da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje, avtor zastavi širok zgodovinski prostor, in sicer od razumevanja antične tradicije ter ključnih antičnih filozofskih paradigem, prek zgodnjega krščanstva, do filozofskih in verskih dogem srednjega in novega veka. Upošteva tiste ključne miselne premise, ki so zaznamovale vsakokratna razumevanja plesnih vedênj v odnosu do pojmov, kot so sakralni prostor, sakralna vsebina, telo, gib … Monografija bralcu ponuja do zdaj nepoznane in še neinterpretirane referenčne literaturo, vire in podatke ter jih postavlja v širok okvir večdisciplinarnih razlag pojavov. Avtor je zanimanje iz polja svojih domicilnih ved, etnologije in kulturne antropologije, razširil na splošno zgodovino, zgodovino plesa, filozofijo, zgodovino glasbe in cerkve, teologijo in mitologijo. Gre za lucidno, kritično, teoretsko, metodološko in vsebinsko znanstveno utemeljeno delo o zgodovini umeščanja giba/plesa v kontekst sakralnega.
Knjigo je iz omenjenega slovenskega izvirnika v angleščino prevedla Hana Brezovnik.
Herwig Wolfram je napisal knjigo Rimsko cesarstvo in njegovi Germani. Pripoved o izvoru in prihodu
Rimsko cesarstvo in njegovi Germani ponuja odličen vpogled v enega najbolj pomembnih obdobij evropske zgodovine. V knjigi se seznanimo s temeljnimi pojmi in z njimi zvezanim instrumentarijem s katerima operira moderno zgodovinopisje, kot tudi z novimi pogledi na obravnavan čas, ki so rezultat intenzivnih razprav, raziskav in diskusij v zadnjih tridesetih letih in so v marsičem spremenili njegovo ustaljeno podobo, ki jo nemara najbolj simbolizirata sintagmi, da z odstavitvijo zadnjega rimskega cesarja na zahodu (476) še zdaleč ni bilo tudi že konec rimske državnosti in da je bil germanski svet najbolj sijajno in najbolj trajno stvarjenje političnega in vojaškega genija Rimljanov.
Knjiga, v kateri je avtor povzel svoje dolgoletne in celotno (tudi slovansko) Evropo obsegajoče raziskave ter jih povezal z dosežki mednarodnega zgodovinopisja, prinaša v slovenski prostor prepotrebno svežino v seznanjanju s temi vprašanji. Obenem knjiga služi študentom arheologije, zgodovine, umetnostne zgodovine in klasične filologije, ki se v svojem študiju srečujejo s tem obdobjem, kot eno temeljnih referenčnih del.
Dr. Herwig Wolfram, foto Wikipedija
Prof. emeritus dr. Herwig Wolfram (roj. 1934) je vodilni in mednarodno najbolj ugledni avstrijski zgodovinar pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Je član različnih akademij (med njimi tudi SAZU) in strokovnih združenj v ZDA in Evropi. Je avtor cele vrste knjig, ki so bile objavljene tudi v prevodih. Med drugim je objavil in komentiral najpomembnejši vir za zgodovino vzhodnoalpskega prostora v zgodnjem srednjem veku (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), ki je centralnega pomena za slovensko zgodovino tistega časa; čez 400 strani obsežna monografija je izšla leta 2012 (ponatis 2013) v nemščini v Ljubljani v sozaložništvu Zveze Zgodovinskih društev Slovenije (Zgodovinski časopis) in SAZU.
Wolfram je s svojimi raziskavami odpiral nove perspektive poznoantične in zgodnjesrednjeveške zgodovine. Pomembni so zlasti njegovi prispevki o interakciji med germanskimi ljudstvi in njihovimi kraljestvi ter rimskim cesarstvom kot tudi novo razumevanje zgodnjesrednjeveških ljudstev in njihove identitete. Njegova Zgodovina Gotov je v tem pogledu paradigmatično in standardno delo evropskega zgodovinopisja.
Knjiga Rimsko cesarstvo in njegovi Germani povzema avtorjeve dolgoletne raziskave zgodovine germanskih ljudstev, njihovih stikov z rimskim cesarstvom, kot tudi njihove akomodacije, akulturacije in transformacije v času, ko so si na rimskim tleh ustvarili svoja kraljestva. Avtor je odličen pripovedovalec in s knjigo vpelje avtorja v čas in svet, ki je ključnega pomena za oblikovanje postantične in s tem tudi sedanje Evrope. Poleg izvrstnega sloga odlikuje knjigo tudi jasen metodološki in konceptualni pristop. Posebej dragoceni sta v tem oziru prvo in drugo poglavje, v katerih avtor pojasni nekatere temeljne pojme (virov in zgodovinopisja), institucije in pojave.
Iz knjige Das Römerreich und seine Germanen (2018)
V drugem delu (obsežno tretje poglavje) nudi avtor bralcu odličen pregled zgodovine posameznih germanskih ljudstev od njihovega prvega stika z rimskim svetom v prvih postkristusovskih stoletjih in vse do konca obdobja preseljevanja ljudstev v 7. oziroma 8. stoletju. Na ta način knjiga tudi povezuje (pozno) antiko in (zgodnji) srednji vek v eno obdobje in med njiju ne postavlja tako ostre ločnice, kot se to običajno počne.
Naslovnica izvirnika
Prevod in spremna beseda: Milan Lovenjak, sozaložnika: Studia humanitatis, Založba ZRC, izdajatelj Zgodovinski inštitut Milka Kosa.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec