Festival Ljubljana je uspešno in v celoti izvedel letošni program 37. Slovenskih glasbenih dnevov. Morda je bil še najbolj vprašljiv kriterij obvezne angleščine za slovenske in nekatere druge (srbske, hrvaške) udeležence Mednarodnega muzikološkega simpozija, kar se je letos zgodilo prvič, da so morali svoje referate brati v tujem jeziku, čeprav se je pokazalo, da so tuji udeleženci iz nemškega jezikovnega okolja lahko brali in govorili v nemščini. Posledično se je pokazalo, da je bilo zanimanja t.i. občinstva zelo malo ali skoraj nič. Nekateri slovenski udeleženci tako niso natopili.
Skladatelj Andrej Misson
Slovenska okrogla miza o glasbeni kritiki ni povedala ničesar bistvenega, kar pa je bilo pričakovati. Zakaj bi se bivši predstojnik Oddelka za muzikologijo na FF vprašal, kakšna pa je moja profesionalna, položajna, profesorska, pedagoška obveza pri vzgoji bodočih glasbenih kritikov, ali če nekdanji direktor Ljublanske opere SNG nenadoma postane glasbeni kritik Dela, med drugim opernih predstav iste ustanove, iz katere je moral oditi in so bili v časopisu z njim nezadovoljni, ali pa moderatorka ne ve, kako se najmlajši član omizja sploh piše.
Dr. Borut Smrekar je bil nekaj časa glasbeni kritik Dela
Bistveno vprašanje je, ali je kdorkoli dolžan pisati in objavljati kritike, kdo jih plača, na kakšen način (honorar, služba), kje so te kritike objavljene in kako se do njih za branje, ne slučajno poslušanje eno minuto v poročilih na radiu, sploh pride ? Kdo je kriv, da je objav vedno manj in kaj je naredilo kulturno ministrstvo, da je pomagalo ali prispevalo k ukinitvi zadjega kulturnega časopisa Pogledi, ki ga je formalno izdajalo Delo in je imel lep uspeh in odmev ?
Dr. Gregor Pompe je bil predstojnik Muzikološkega oddelka FF in je glasbeni kritik Dnevnika
Kulture brez kritiške refleksije ni, to ve vsak, ki se spominja zelo dolgih npr. gledaliških kritik Vasje Predana, Andreja Inkreta, Aleša Bergerja o predstavah v Drami SNG v Delu, ali glasbenih kritik v istem časopisu Marjana Gabrijelčiča, Leona Engelmana, Milana Stibilja, Pavla Mihelčiča, Bogdana Učakarja, Jureta Doboviška, Kristijana Ukmarja, Mirjam Žgavec…
Okrogla miza je govorila kar nekaj in na pamet, izpadlo pa je, da je sedaj največja nevarnost, ker se je iz časopisov, ki je nočejo več objavljati ali v zelo omejeni količini (eno na mesec), preselila v digitalne oblike objav, še posebej na blog. In to izreče bivši predstojnik Muzikologije, ki bi kot profesor prvi moral imeti svoj blog, tako kot jih imajo upoštevanja vredni glasbeni kritki v Avstriji, Nemčiji, Italiji…, kot sem se z njimi pogovarjal na Dunaju, v Salzburgu, Italiji… Nihče ni tako neumen, da bi se podrejal “uredniški politiki” časopisa, radia in televizije, ali posameznemu uredniku ali urednici, ki ne hodijo na koncerte ali v opero… In ki od kritika zahtevajo natanko 30 ali največ 50 vrstic.
Okrogla miza o glasbeni kritki, ki so ji dodali še gledališče
Okrogla miza ni rekla nič ne o lastni odgovornosti, ne o odgovornosti samih kulturnih ustanov, ki dajejo tisoče in tisoče evrov za reklame, plakate, objave v vseh mediji…, ne bi pa dale niti evra svobodnemu kritiku, ki pride te dogodke pogledat in svobodno, po lastni presoji kritizirat oziroma ocenjevat. Samo poglejte stroškovnik npr. Cankarjevega doma, ki razdeljuje sredstva več sto naslovnikom. Med njimi ni niti enega kritika.
Ali je kakšna javna kulturna ustanova, zavod, organizacija protestirala, ker prostora v medijih za objavo kritik ni več ? Niti ena. Vsi mislijo, da kritika pada kot dež; prostovoljno in zastonj.
Kritik se rodi, tako kot skladatelj, pesnik, pisatelj, slikar, kipar, dramatik, igralec… Prvi slovenski glasbeni kritik s sorazmerno velikim kritiškim opusom je bil skladatelj Marij Kogoj, čeprav seveda ni bil prvi pisec glasbenih kritik. Še do danes slovenska muzikologija ni izdala njegovih kritik, s potrebnimi komentarji, v eni knjigi. Podobno velja za druge, npr. Lucijana Marijo Škerjanca…
Dr. Gregor Pompe, Zala Dobovšek, dr. Tjaša Ribizel Popič
Skladatelj Pavel Mihelčič mi je nekoč v pogovoru omenil, da namerava izdati svoje glasbene kritike v knjigi. Do tega še ni prišlo. Podobno je postal popolnoma prezrt nekdanji dolgoletni glasbeni kritik Dnevnika Peter Kušar.
Sogovorniki okrogle mize so se delali bolj ali manj neumne oziroma sebe postavljali v prvi ali najvišji položaj, ker če pišeš za Delo ali Dnevnik si nekaj… Žal lastniki teh dveh dnevnikov niso opazili, da se je z brisanjem prisotnosti kritik pri njih zmanjšalo število bralcev in naklade upadale in padajo že deset in več let.
Glede na 2.9 milijona individualnih bralcev v 182 državah sveta mojega bloga marijanzlobec.wordpress.com, ki mi ga je ameriški WordPress blokiral zaradi objave ene fotografije razstavljene umetnine na razstavi žensk umetnic v ljubljanski Cukrarni, ker jo je algoritem prepoznal kot pornografijo, in sedaj na novem blogu Kritik.si, kjer pa mi je uspelo dodati prvotne objave s prvega bloga, a večinoma brez 20.000 fotografij, bi se lahko zaključilo z ugotovitvijo, da je edina perspektiva kritike vseh zvrsti digitalna, pa naj se predstavlja kot blog ali kot kaj drugega. Poznam kolegico, ki se je akreditirala za nek film v Cankarjevem domu. Vprašali so jo, za kateri medij piše. Odgovorila je Facebook. In so ji akreditacijo odobrili.
Ste se kdaj vprašali, v koliko držav sveta sega branost npr. glasbenih kritik, objavljenih v Delu ali Dnevniku ? Jaz svojo statistiko vidim vsak dan. Rekord branja objave enega dne sega v 87 držav, rekord branosti različnih tekstov v enem dnevu pa 410, kar je več prebranega kot imata celotno Delo ali Dnevnik objavljenega v enem tednu. Dr. Gregor Pompe očitno še ne ve, da se na blogu kritike lahko berejo časovno za nazaj in kolikor kdo hoče različnih.
Dr. Gregor Pompe: “Z lahkoto je vzpostaviti lastno stran, pisati blog, pisati kritike, pri čemer vsi ti ventili kontrole (urednikov pri časopisih) odpadejo…”
Problem ali groza je, ko vidiš, da gre tudi ljudem, zlizanim z okusom oblastnega položaja, kar predstojnik muzikološle katedre na FF ali direktor opere vsekakor je, za lasto dominacijo in poizkus presoje, in to avtoritativne, v skladu s samim sabo, kar je prvi negativni pokazatelj napačnega zavedanja, kaj kritika sploh je.
Kritika je svobodno izražanje mnenja, sodbe, ocene… nekega kulturnega dogodka na individualni, subjektivni ravni podpisanega avtorja, za katerega se ve, kdo je. Kritik s svojo kritiko ne sme biti pod kontrolo ali ventili kontrole, kot smo slišali zagovor ventilov iz ust nekoga, ki bi prvi in najprej moral zagovarjati absolutno svobodo vsakršne kritike.
Vsakdo ve, da je kritik pri Delu ali Dnevniku bistveno manj svoboden, kot če bi pisal kritiko na svojem blogu. Že omejevanje dolžine kritike na strogo predpisano število vrstic je katastrofalno omejevanje svobode. Potem plasma kritike nekje v feljtonu, da je ne opazi nihče…Brez ene slike, kaj šele dvajset, kot jih lahko objavim jaz na svojem blogu. Namesto da bi slišal spoznanje, da je objava kritike v časopisu najmanj svobodna, ker je omejena, nosi pa tudi posledice (dr. Borut Smrekar), se je napad usmeril na digitalizacijo kritike, kar pa je njena edina in zagotovljena perspektiva, vsaj dokler ne bo podpisani nehal pisati ali umrl.
Bivši predstojnik Oddelka za muzikologijo na FF je med drugim rekel, da se o glasbi nima s kom pogovarjati. Verjetno je za to sam kriv. So pa v njegovem razredu s študenti obravnavali moje objave na prvem omenjenem blogu, kot sem izvedel.
Že pred leti so glasbeniki iz orkestra govorili, da sta objavljeni kritiki v Dnevniku in Delu kot enojajčna dvojčka: popolnoma enaki. Takrat sta se oba kritika (dr. Gregor Pompe in Jure Dobovišek) vsedla skupaj in se pogovorila. Takrat seveda nista pisala enojajčno, ampak dvojajčno.
Dr. Gregor Pompe:”Razlika je, ali kritiko prebereš na ekranu ali v tiskanih medijih,” ali: če je moja, je edina prava
Glasbenih kritikov oziroma kritikov koncertov resne glasbe je v svetovnem merilu najmanj od vseh akterjev s kulturnih in umetnostnih področij. V vsej Italiji sta bila pred leti ali celo že desetletji splošno znana le dva: Massimo Mila, ki je pisal za torinsko La Stampa in milanski Il Corrire della Sera, in Michelangelo Zurletti, ki je pisal za rimski dnevnik La Repubblica. V Nemčiji je dominiral Joachim Keiser, ki je pisal za Süddeutsche Zeitung, v Avstriji Wilhelm Sinkovicz kot kritik Die Presse. Poseben dunajski fenomen je bil Marcel Prawy.
Zakaj je tako ni vprašanje za milijon dolarjev, ampak je odgovor skrit v tistem milijonu dolarjev, ki bi ga sam za mojih 15.000 objav v zadnjih petdesetih letih moral dobiti.
Marijan Zlobec