In memoriam dr. Andrej Kranjc (1943 – 2023)

In memoriam dr. Andrej Kranjc (1943 – 2023)

V prvih dneh novega leta je Matičino srenjo v osemdesetem letu starosti zapustil akademik, dolgoletni znanstveni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Postojni in zaslužni profesor krasoslovja na Univerzi v Novi Gorici.

Dr. Andrej Kranjc, foto SAZU/Jeršič

Majhen po postavi, po svojih znanstvenoraziskovalnih in drugih dosežkih ter izjemni angažiranosti pa nedvomno vsestransko velik človek. Njegov značaj so prvenstveno zaznamovale odprtost, obzirnost in prijaznost. Naj mi bo kot piscu nekrologa dovoljeno, da se v njem bolj kot na lepe in prijazne besede osredotočim na njegove neprecenljive dosežke, kar se za klenega naravoslovca, z malenkostno napako sicer, saj ga je privlačila tudi zgodovina, nenazadnje tudi spodobi.

Dr. Kranjc je bil namreč od leta 2014 član Naravoslovno-tehničnega odseka Slovenske matice, od leta 2017 tudi član njenega Upravnega odbora in med letoma 2018 in 2022 njen podpredsednik.

Rojen Ljubljančan je svoje življenjsko poslanstvo opravljal razpet med slovensko prestolnico ter Notranjsko in Primorsko, kjer ga je poleg delovnega okolja neustavljivo privlačil kraški svet s svojskimi pojavi, med katerimi so ga še posebej zaposlovale jame. Privlačili so ga predvsem prvopristopništvo oziroma odkrivanje, lepota, spokojnost. Po zapisih v jamskem katastru je bil prvopristopnik v vsaj 600 slovenskih jamah, skupno, tudi drugod po svetu, pa je obiskal med 1000 in 1200 jam.

Naslovnica

Dr. Andreja Kranjca je tako sprva najbolj privlačila jamska biologija, tako zelo, da je najprej želel študirati biologijo in se specializirati v raziskovanje življenja v jamah. Privlačila pa so ga tudi potovanja, zato si je tik pred vpisom na univerzo premislil in se odločil za študij geografije in arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1971 diplomiral. Kot izrazitega naravoslovca ga med študijem družbena in znotraj nje socialna geografija nista kaj prida zanimali.

Ukvarjal se je predvsem s kraško geomorfologijo, hidrologijo krasa in jamsko klimo, pa tudi s krasoslovno terminologijo in zgodovino krasoslovja. Leta 1972 je bil na specializaciji iz speleologije v Franciji, kjer se je pobliže seznanil z regionalnim krasoslovjem (obiskal je kraška območja na prav vseh celinah, razen Antarktike). Leta 1977 je uspešno zagovarjal magisterij, leta 1987 pa doktorat, oboje na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsebina magistrskega in doktorskega, tako kot že prej diplomskega dela, je bila obravnava krasa, mentor pa akademik dr. Ivan Gams.

Še kot študent je 1966 začel delati na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni in bil njegov sodelavec vse do upokojitve leta 2010. Ob tem je napredoval od asistenta do znanstvenega svetnika, kar je postal leta 1995. Med letoma 1988 in 1995 je bil inštitutski predstojnik, vendar se tega časa zaradi nenehne finančne negotovosti ni prav rad spominjal.

Dr. Andrej Kranjc je bil med prvimi, ki je perspektivo slovenskega krasoslovja videl v mednarodnih povezavah. Kot neutrudni organizator je bil pobudnik svetovno uveljavljene Mednarodne krasoslovne šole. Svoje široko strokovno znanje je vedno nesebično delil z upravniki turističnih jam ter krajinskih in regijskih parkov. Dolga leta je predsedoval Strokovnemu svetu Škocjanskih jam in tesno sodeloval z upravniki Postojnske jame.

Leta 1996 je bil izvoljen za docenta za fizično geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je do leta 2000 predaval geografijo krasa. Leta 2001 je bil pobudnik in soustanovitelj podiplomskega študija krasoslovja na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, ki je bil dve leti pozneje preseljen na Politehniko, sedanjo Univerzo v Novi Gorici. Tam je bil leta 2008 izvoljen za rednega profesorja, leto zatem za zaslužnega profesorja krasoslovja.

Dr. Kranjc je bil član več mednarodnih strokovnih združenj: komisije Kras (tudi njen predsednik), Komisije za degradacijo in dezertifikacijo ter Komisije za zgodovino geografije pri Mednarodni geografski zvezi, Francoske krasoslovne zveze, Komisije za zgodovino speleologije pri Mednarodni speleološki zvezi, Mednarodne zveze za raziskovanje kvartarja, Mednarodne zveze hidrogeologov, Delovne skupine za jame in kras Svetovne komisije za zavarovana območja pri Mednarodni zvezi za ohranjanje narave in še nekaterih.
Za svoje dosežke je bil večkrat nagrajen. Izpostaviti velja red zaslug za narod s srebrno zvezdo leta 1988, francosko priznanje Vitez Reda akademskih palm (Chevalier dans l’Ordre des Palmes Académiques) leta 1997, priznanje za raziskovalne dosežke, s katerimi se razvija in utrjuje identiteta Slovencev in Slovenije, ki ga je kot prvi prejel leta 1998, ter zlato plaketo in Melikovo priznanje Zveze geografskih društev Slovenije, ki ju je prejel v letih 2004 in 2011.

Leta 1995 je bil izvoljen za izrednega, leta 2001 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 2008 za glavnega tajnika te ustanove, v letih 2014–2017 pa je bil njen podpredsednik. Na SAZU je bil tudi predsednik Sveta za varovanje okolja.

Član Evropske akademije znanosti in umetnosti, foto EASA/wildbild, Herbert Rohrer

Marca 2015 je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti.
Njegova bibliografija obsega prek 1400 enot, razen v slovenščini in angleščini še v dvanajstih jezikih. Med njimi je veliko domačih strokovnih in poljudnih člankov, kar je pomemben prispevek k poznavanju našega krasa in slovenskega krasoslovnega izrazja. Med vsemi zavedenimi deli velja izpostaviti 49 izvirnih znanstvenih člankov.

Od leta 1989 je bil član uredniškega odbora osrednje slovenske znanstvene krasoslovne revije Acta Carsologica, v letih 1993–1995 je bil njen urednik, v letih 1996–2020 pa njen glavni in odgovorni urednik. V letih 1991-1993 je bil odgovorni urednik osrednje slovenske geografske znanstvene revije Geografski vestnik. Bil je urednik številnih knjig (izpostaviti velja monografijo Kras: Slovene classical karst iz leta 1997, ki je dve leti pozneje izšla tudi v slovenščini pod naslovom Kras: pokrajina, življenje, ljudje) in zbornikov, prav tako član uredniških odborov domačih in tujih (iz Brazilije, Egipta, Francije, Italije, Kitajske, Madžarske, Nemčije, Poljske, Rusije in Slovaške) znanstvenih in strokovnih glasil s področij krasoslovja, speleologije in varovanja okolja.

V prostem času se je za sprostitev rad ukvarjal s sečnjo in pripravo drv. Njegova največja strast pa so bile knjige. Doma je imel povsod, kjer je le mogoče, z njimi napolnjene knjižne police. Ob tem je bil skupaj s sinom navdušen zbiralec razglednic, njuna zbirka jih šteje več kot 250.000. Ne preveč resno je zbiral tudi poštne znamke s kraškimi in jamskimi motivi.

Zelo ga bomo pogrešali!

Dr. Drago Kladnik


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: