Slovenski oktet je svojo sedemdesetletnico neprekinjenega delovanja in koncertiranja po vsem svetu končal s še sedmim abonmajskim koncertom, tokrat v Šentjakobski cerkvi, ki je nudila precej več prostora obiskovalcem kot Križevniška cerkev, pa tudi Viteška dvorana Križank. Tako sta se sklenila, zelo uspešno, dva enaka jubileja: Festivala Ljubljana in Slovenskega okteta.
Slovenski oktet v Šentjakobski cerkvi, foto zaslon računalnika
Čeprav sem spremljal koncert Slovenskega okteta po video prenosu na FB v Riu de Janeiru v Braziliji, je treba reči, da se vseeno vse dobro sliši in vidi, kar pomeni, da je koncert sprejemljiv po vsem svetu. Na mojem računalniškem ekranu se je včeraj pokazalo, da si je posnetek ogledalo že 3600 ljudi. Tako Festival Ljubljana namesto RTV Slovenija skrbi za socializacijo slovenske kulture, tam pa se bije le še boj za politično oblast, kar pa razen zaposlenih in politikov nikogar ne zanima; pravih vsebin ni več.
Če je FB močnejši od RTV Slovenija in države, naj se tam zamislijo kaj počno.
Po uvodni orgelski medigri oziroma naznanitvi prve pesmi je Slovensi oktet začel koncert z znano in med najbolj priljubljenimi božičnimi pesmimi Glej, zvezdice božje Leopolda Belarja in Matije Tomca.
Polnoštevilno občinstvo v cerkvi je tako kot na vseh sedmih koncertih skupaj zatem nagovoril umetniški vodja Slovenskega okteta baritonist Jože Vidic. Govori lepo in zbrano ter brez napak. Pojasnil je jubilej Slovenskega okteta in Festivala Ljubljana ter zgodbo božičnih pesmi s Slovenskim oktetom, ki sega kar nekaj desetletij nazaj, v leti 1963 in 1964, ko so prišli prvi dogovori in ideje, da bi slovenski skladatelj in duhovnik Matija Tomc za Slovenski oktet priredil nekaj božičnih pesmi. Te so kmalu zasijale na prvi Božični plošči Slovenskega okteta, ki je bila tudi sicer nasploh prva plošča, katero smo lahko poslušali tu v domovini in je zvenela s slovenskimi besedili in z lepimi božičnimi napevi, ki so domači nam, ki jih poznamo in so del naše bogate tradicije.
Vidic je potem predstavil koncert, s katerim “vas bomo popeljali tja v svet večer. Želimo vam, da bi vas mehkoba božičnih pesmi, sporočilo veselja, miru nagovorila in da bi skupaj z nami podoživeli to skrivnost in lepoto božičnega večera.”
Sledila je pesem Hitite kristjani, z radostjo navdani, bolj znana kot Adeste Fideles, ki je v prvotni napovedi programa koncerta Slovenskega okteta ni bilo. Tako je oktet nepričakovani vstopil v mednarodno božično pesemsko orbito.
Ob orgelski spremljavi Urške Vidic je solist Jože Vidic zapel Poglejte, čudo se godi (skladatelj Gregor Rihar, besedilo Blaž Potočnik), ki se mu v nadaljevanju pridružijo vsi pevci, potem pa svoj solo doda še basist Janko Volčanšek, v drugi kitici pa solo prevzame baritonist Darko Vidic.
Rajske strune, zadonite je spet ena najbolj znanih božičnih pesmi skladateljev Valentina Štolcerja in Matije Tomca na besedilo Josipa Levičnika. Tokrat je bil solist tenorist Janez Triler, v nadaljevanju pesmi oziroma ponovitvi je bil solist Jože Vidic. Odlično je bilo potem skupno petje, ki poveličuje molitev in slavo Jezusa.
Urška Vidic
Prav tako programsko spremembo je prinesla naslednja pesem Leopolda Belarja Že počiva vsa narava z izrazito mirno, a vzvišeno spevnostjo, ki na koncu prosi za Božji blagoslov.
Pri orglah se je v pesm Pastirci, kam hitite (Andrej Vavken, J. Močnik, besedilo F. Krek) spet izkazala Vidičeva, solist pa je bil Jože Vidic, ki pa se v ponovitvi umakne v skupno petje. Zanimiva je ritmično plesna sprememba, ko zapojejo vsi, intonirajo pa jo orgle.
Hugolin Sattner je uglasbil zelo znano pesem Noč božična na besedilo Elizabete Kremžar, ki jo je kot prvi solist po orgelskem uvodu intoniral tenorist Andrej Oder. Močan poudarek interpretaciji dajejo kontrastne orgle s spremembami registrov.
Sledile so pesmi V zvezdicah žari nebo (A. Klančič, besedilo M. Elizabeta) s svojo lirično milino, Počivaj milo detece s solistom Rokom Ferenčakom (F. Ačko, K. Pustinek Rakar) in Zvezde žarijo Andreja Missona in G. Mali, prav tako z milo melodijo, ki pa dosega določeno harmonsko vzvišenost.
Nocoj je tiha noč avtorja glasbe in besedila Gregorja Zafošnika je bila ena najbolj spokojnih, impresivnih, ki pa v harmoniji dosega določeno dramatizacijo v pričakovanju dogodka opolnoči, da Jezus se rodi, a se na koncu povsem umiri in v pianu izzveni.
Z bogato orgelsko spremljavo je zazvenela prav tako znana pesem Božji nam je rojen sin (I. Zupan, M. Tomc, besedilo Venec 631).
Marijan Zlobec