Igor Andjelić s fotografijami in z antologijo zapisov o njem

Igor Andjelić s fotografijami in z antologijo zapisov o njem

Umetniški fotograf Igor Andjelić je skupaj s sodelavci in organizatorji zasnoval posebno edicijo, pravzaprav posebno vložno knjigo pod naslovom Flâneur, kot je bil pred tem naslov njegove razstave v Mali Galeriji Kos v pasaži Nebotičnika. Vsem, predvsem pa avtorju, je uspelo privabiti kar triintrideset znanih Slovencev, Igorjevih znancev in prijateljev, umetniških sopotnikov in debaterjev ob omizjih, kar je pripeljalo do povsem unikatne podobe že kar antološkega pogleda na ustvarjalca v sicer polni in prepričljivi kondiciji. Zato ne preseneča velik obisk na sinočnji predstavitvi publikacije v avli Cukrarne, ki jo je avtor sicer že med obnavljanjem fotografiral in sedaj uvrstil v zbornik. 

Igor Andjelić, Bojana Leskovar, Janja Klasinc in Jurij Hudolin, vse fotografije Marijan Zlobec

Najbolj provokativna je že sama naslovnica, ki prikazuje kombinacijo Roga z že poručeno fasadno sliko pištole svetovno znanega Blooma, ki je iz Italije prišel v Ljubljano, da bi podprl neodvisno umetniško sceno iz Roga. Prispodoba roza pištole, s katero je treba streljati (najbrž v mestne ali še kakšne druge politike), ki jo je Igor Andjelić uvrstil na čelo, skupaj z ozadjem stolpnic na Poljanskem nasipu, Poljanski cesti in v ozadju s Šancami, kaže na neko protestniško noto, ki se v sami knjigi nadaljuje z zelo efektnimi fotografijami petkovih protestnih shodov kolesarjev; tako na Prešernovem trgu kot Trgu republike z nekaterimi zelo posrečenimi fotografskimi trenutki in rešitvami. Ampak Bloom je bil z lahkotno odločitvijo uničen, ne da bi se kdo od odgovornih, pa tudi arhitekturnih prenoviteljev samega Roga, kakorkoli javno sekiral ali celo protestiral. Zanimivo pa, da se na sinočnji predstavitvi nihče ni spomnil ne naslovnice ne tega, kaj nam pripoveduje; uničevanje starega in legendarnega se dogaja pred našimi očmi in z vso lahkotnostjo (Šumi, Rog, kavarne, lokali, javna zbirališča…).

Igor Andjelić in Bojana Leskovar

Na predstavitvi je bilo izzvanih ali povabljenih k besedi nekaj tekstovnih avtorjev, ki so poslali in objavili svoj bodisi fotografski izbor ene Igorjeve fotografije, bodisi so se opredelili do celotne fotografske ustvarjalnosti, zato objave zelo nihajo. Dilema je že bila, kako opredeliti Igorja Andjelića: kot fotografa, reportažnega fotografa, umetniškega fotografa ? Janja Klasinc, ki se z Igorjem, kot je povedala, pozna že nekaj desetletij, je njegovo ustvarjanje opredelila kot umetniško fotoreporterstvo in njega kot umetniškega fotoreporterja. 

Zdenka Badovinac

Zdenka Badovinac je za publikacijo napisala analitičen tekst, ki se zdi še najbolj lapidaren. Andjelića opisuje kot kronista neke dobe, fotografa ljubljanske kulturne scene, njene tržnice in modernistične arhitekture. Arhitekturo najraje fotografira brez prisotnosti ljudi, včasih težko prepoznamo samo stavbo in vidimo samo njene abstraktne detajle. Najraje ima modernistično Ljubljano, ki jo slika s svojim telefonom in ji tako daje duha časa. Pri svojem izboru je zelo subjektiven in sledi le tistemu, kar ga osebno navdušuje. Nič kaj olepšani, a še vedno veličastni so ljudje, ki jih portretira. Posebej je opozorila na fotografije anonimnih ljudi, ki prav tako zaznamujejo naš čas, med zadnjimi motivi pa fotografije protestov, še posebej eno, posneto z vrha frančiškanskih stopnic s pogledom na množico protestnikov na Prešernovem trgu. Tam je nekdo, ki z razširjenimi rokami daje vtis, kot da nagovarja množico, na majici na hrbtno strani pa piše Wolt. Igorjeve fotografije ne govorijo le o zgodovii mesta, ampak že o njegovi prihodnosti.

Igor Andjelić

Leon Magdalenc

Leon Magdalenc je opozoril na fotografijo v publikaciji, kjer sta v Cankarjevem domu z maskami spričo covida predsednik Borut Pahor in Lojze Peterle, v ozadju pa je znamenita fotografija omizja na Brionih julija 1991, na kateri prepoznamo dr. Franceta Bučarja, Lojzeta Peterleta, dr. Janeza Drnovška in Milana Kučana. To se je sicer zgodilo na odprtju fotografske razstave Joca Žnidaršiča v CD. Magdalenc je ob tem ugotovil, da se zgodovina ne piše s tanki, ne s topovi, ne z letali, temveč z Milanom Kučanom in njegovo stisko. (Spominjam se tega brionskega dogodka in podpisa Brionske deklaracije, ko sva se v Centralni redakciji Dela srečala z odgovornim urednikom Danilom Slivnikom in je besnel: Izdaja, izdaja. Potem pa me je vprašal: Kaj pa ti misliš ? Odgovoril sem mu, da je to taktični podpis in da procesa osamosvojitve Slovenije ni več možno zaustaviti. Potem se je pomiril). Magdalenc je vsekakor našel lepo razlago za to Igorjevo fotomontažo, hkrati pa pozdravil Milana Kučana, ki je z ženo Štefko v Cukrarni stal nekje bolj v ozadju.

Alenka Gregorič

Kritik Aleksander Bassin je opozoril na Andjelićev fotografski minimalizem, v njegovi fotografiji pa nasploh vidi tako pomnjenje kot simboliko, ki pa je vedno jasna. Spomnil je na alter sceno dogajanja v osemdesetih letih (Rog, Šumi, Cukrarna), ki je scenografsko obarvana, v zapisu pa opozarja na sceno ob Kardeljevem spomeniku na Trgu republike, kjer stojijo policaji v polni bojni pripravljenosti.  

Igor Vidmar

Igor Vidmar je na tržnici reden gost omizja z Igorjem Andjelićem. V svojem razmišljanju je segel v zgodovino (neki prvinski ljudje so verjeli, da fotografije kradejo duše), razložil svoje videnje pojma flâneur in se vprašal, če imajo mesta dušo, ki jo fotografirajo turisti, ali mu bo flâneur vrnil tisto dušo ali ohranil kaj tiste duše, ki je nekoč bivala v starem Minimalu, še prej v FV-ju, galeriji Škuc, disku Turist…sedaj pa – do kdaj ?- v getu Metelkove (v Rogu ne več), pa tudi Kinu Šiška ?

Avla Cukrarne

Alenka Gregorič  je bila bolj izzvana – moderatorka je bila Bojana Leskovar – v smislu funkcije Cukrarne kot priljubljenega središča obiskovalcev tudi mimo samih razstav; zaradi ambienta in predvsem bifeja, kjer bi mu pravo intinacio, vzdušje in vsebino lahko dajal nekdanji gostinec Igor Andjelić. Odgovor je sicer bil pritrdilen, a vseeno se zdi, da Igor za ta poklic nima več časa.

Prelistavanje publikacije

Erotična motivika je očitno še najbližja komu drugemu kot Petru Mlakarju, a je tu menda šlo za dogovorjeno poziranje, ne pa za “presenečenje”. Najlepši portret v publikacii je skladatelja Alda Kumarja, sebi primerno se drži igralec Boris Cavazza,  so še zanimiva omizja…Poseben spomenik je dobila policija in se globoko vtisnila spomin, ki bo trajal desetletja. 

Esad Babačić

Esad Babačić je zapisal: Včasih vidiš več, kot lahko napišeš. Andjelić je komentiral, da se ni ravno pretegnil, je pa zadel.

Del okrožja

Med avtorji, ki pa niso spregovorili, so bili opazni Jelka Šutej Adamič, Pavel Gantar, Ksenija Benedetti, Boris Cavazza, Jurij Hudolin, Jani Bavčer, Aldo Kumar, Blaž Peršin…pa še kdo iz ozadja, ki ni bil stric (ali pa). 

Namesto omizja

Urednica Bojana Leskovar me je pred meseci povabila, a se mi moj tekst ob omenjeni Igorjevi razstavi v pasaži Nebotičnika (marca 2021) ni zdel nič posebnega, pa še kompilacija (s citati Jurija Hudolina in Teje Legat Lokar, direktorice Male Galerije Kos), a iz publikacije je razvidno, da v njej manjkajo ravno one fotografije, ki so bile edine prostorske, skoraj kot fotografske skulpture. Poleti pa me je na poti mimo Asa mimogrede ujel v svoj telefon, ko sem se odpravljal na predstavo Glasbeni kritik v Cankarjev dom. Bil je v družbi dveh dam, tako da sem pot nadaljeval. Rekel je, da pridejo tudi oni. Potem sem na FB zagledal, kaj je v sekundi posnel. Zares je mojster.

Kaj pa sem 19. marca 2021 napisal ?

V Mali Galeriji Kos v Podhodu Nebotičnika razstavlja svoje najnovejše fotografije priznani umetniški fotograf Igor Andjelić. Razstava daje poudarek na njegovih dvojnih “konstrukcijah”; fotografskih objektih, fotografiranih najnovejših ljubljanskih stolpničnih (hotelskih ?) gradenj ter njihova, se pravi fotografska umestitev v “okvir”, tako da nastane nova in avtorska “umetniška fotografska stavba.” Naslov razstave je Flâneur.

“Igor Andjelić je s svojim delovanjem kot fotograf, grafični oblikovalec, event manager, tavžentkunstler pomembno vsebinsko zaznamoval Ljubljano oziroma “mentalno arhitekturo sodobnega meščana”, je zapisal Jurij Hudolin v spremni besedi k razstavi Ljubljana, ki je bila spomnladi leta 2018 v Mali galeriji Cankarjevega doma. Njegove črno-bele fotografije so posnete z lečami mobilnega telefona, z “eplom”. Če kdo, potem je Igor Andjelić dokaz, da je mobilni fotoaparat v rokah umetnika orodje, ki omogoča njegovemu očesu zadržati trenutek, v katerem se dogajajo odblesk svetlobe, temina sence, nasmešek, oblaki, pogled drugega, obraz, dekolte, čipka, balustrada, demonstracije, nebo, golob, tišina, praznina, ulica, okno… Igor Andjelić je človek, ki se mu zelo dobro prilega oznaka “flâneur”, to je človek, ki sproščeno in počasi hodi ter opazuje okolico, družbo. Zgodovinsko pa je to francoski umetnik, najraje pesnik, kot je bil Charles Baudelaire. Tradicionalno upodobljen kot moški, je flâneur ambivalentna figura urbanega bogastva in modernosti, ki predstavlja sposobnost, da se oddalji od družbe brez drugega namena kot biti oster opazovalec industrializiranega sodobnega življenja.

Flâneur je najprej literarni tip iz 19. stoletja, značilen tako rekoč za vsako pariško ulico. Beseda je vsebovala vrsto bogatih karakteristik: to je bil človek prostega časa, mestni raziskovalec, poznavalec določenih ulic in trgov, seveda tudi lokalov, posebno pa je vidna, vsem opazna figura, tako da je postal simbolni arhetip urbane, sodobne in moderne izkušnje ter s tem aktualnega odzivanja na izbrane trenutke po svojem notranjem občutku in notranji svobodi. Ali je tak človek po svojem bistvu len, je težko reči, saj če ga vidiš na ulici, kot Igorja Andjelića na Ljubljanski tržnici, to še ne pomeni, da ne ustvarja.

Mimo Asa v Cankarjev dom, foto Igor Andjelić

Igor Andjelić mi je nekoč dejal, da fotoaparata sploh ne rabi in da je vse mogoče fotografirati s samim telefonom. Ne bi rekel, da vse, je pa njegov pristop novodoben, da ne rečem avantgarden in po svoje zanika tradicijo celo novih, to je digitalnih fotoaparatov, ki se, kot veste, spreminjajo vsako leto, saj je tekmovanje med Nikonom in Canonom tako veliko, da njihovi aparati, zlasti žepni, zastarijo še predno je svetovna distribucija dosežena. In se praviloma hitro pokvarijo. Življenjska doba pametnega telefona je vsaj tri, morda štiri leta. Kaj se bo še razvilo, ni možno napovedati, a Igorja to vsekakor ne skrbi; dobro se zaveda, da je vse v glavi. Če se spomnimo njegovih zadnjih fotografij Plečnikove tržnice, zlasti serijo stebrov, ki sestavljajo arkade, potem bi, primerjalno, lahko ugotovil, da je vsaj tako dober kot nekoč fotograf Damjan Gale. A on je snemal z analognim fotoaparatom 6 x 6, uporabljal je lestev, če ne stativa ipd. Potem pa pride naš “flâneur”, seže v žep in naredi vse sijajno, da ne rečem neponovljivo.

Ta perfekcija videnega je pravzaprav poveličanje sodobnih arhitekturnih in gradbenih dosežkov, tako da bi bil že skrajni čas, da lastniki nekaterih novogradenj Andjelića povabijo, da zanje in za njihovo likovno opremo ali zbirko naredi serijo umetniških fotografij. Kajti umetnik vidi nekaj več. Na tej razstavi je posebej izzivalen, ker se vede, kot da bi pol fotografije manjkalo in nastopi v okvirju slike praznina ali luknja, kot da je ravnokar ali malo pred tem nekdo padel skozi sliko. Te fotografije niso kot slike Lucia Fontane, ker je on imel polno sliko z okvirjem in na platnu zgolj zareze.

Izkoristil pa je Andjelić časovno dimenzijo arhitekture, to je dialog najbolj aktualnega časa z nekoč ljubljansko novo arhitekturo, kot so jo predstavljali Dukičevi bloki. Zdi se, kot da je njegovo potovanje v tem trenutku končano, a kot vemo iz Malrauxove Kraljevske poti, se pot šele pričenja.

Marijan Zlobec  

  •  

 

  •  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: