Nazadnje sva se srečala na Čevljarskem mostu. Bil je dobre volje, čeprav se je zavedal, da je že hudo bolan, a je nosil v sebi lahko bi rekel zgodovinski optimizem, saj se je zavedal, da je bil izbran med največje fotoreporterje sočasne Evrope. Koliko knjig in katalogov je objavil ali uredil, bo treba še sešteti, a verjetno kakih petdeset, raje še več.
Joco Žnidaršič med govorom v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec
Imel je najlepši arhiv predsednika Tita, pa še mnogih drugih velikih državnikov sveta, saj je kot “dvorni fotograf” spremljal naše državnike, zlasti predsednika Tita po svetu. Spominjam se, kako je odšel kot fotoreporter Dela na Cejlon, sedanjo Šrilanko. Prosil sem ga, če mi piše razglednico, ker sem bil ravno pri vojakih. Ni pozabil. Prav tako so nepozabne fotografije, kako je Fidel Castro prišel s Titom v Koper. S tedanjim glavnim urednikom Dela Mitjo Gorjupom sta odšla skupaj s Titom v Moskvo in naprej v Severno Korejo, ki jo je tedaj vodil Kim Il Sung, ded sedanjega predsednika. Na stadion v Pjpongjangu je prišlo 50. 000 ljudi. Potem so odšli v Peking, kjer je bilo ljudi seveda še nekajkrat več.
Joco je pripravil posebno knjigo Deset let je Slovenija država, pa Dobimo se na tržnici, najraje pa je imel svoj Bohinj, seveda v najlepši monografiji. Ko je šel v akcijo, so se kresale iskre; povsod je hotel biti prvi in čim bližje dogajanju. Odmevne so bile monografije Lipicanci, Slovenski vinogradi, Ljubljana, Moja Slovenija, Golf na Slovenskem…
V Pragi, na odprtju Plečnikove rastave na Hradčanih, so ga Havlovi varnostniki, ker je želel popularnega češkega predsednika slikati preveč od blizu, enostavno prijeli, ga dvignili in nesli stran…
Joco Žnidaršič in Stojan Kerbler v Moderni galeriji oktobra 2018, foto Marijan Zlobec
Ko je prišel Joco na kakšen veliki kulturni dogodek in doživetje, se je vedelo, da je to svetovno; ob edinem koncertu Leonarda Bernsteina se je namestil na stranski balkon pri orglah, tako da je lahko snemal dirigenta iz diagonale. Podobno na koncertu Luciana Pavarottiija in Norine Radovan. Ko je bilo Bernsteinovega koncerta konec, smo odhiteli v Klub Cankarjevega doma, ker smo vedeli, da bodo glasbeniki iz simfoničnega orkestra Bavarskega radia prišli na večerjo s svojim dirigentom, ki je v Ljubljano prišel direktno iz Zagreba, a se zaustavil na gradu Mokrice in svoj koncert – za petnajst minut zamudil. Joco me je slikal, kako sem Bernsteina, čakajoč ob dvigalu, pozdravil in mu čestital, podobno je bilo po koncertu Luciana Pavarottija v Maximu, ko me je Pavarotti hudomušno opomnil, da si moram malo skrajšati brke, Joco pa je pridno fotografiral.
Bil je v študentskem fotografskem društvu Šolt, zato je prišel na velilko razstavo Stojana Kerblerja v Moderno galerijo, kjer so se zbrali vsi nekdanji fotoreporterji, s Ptuja pa je prišlo v Ljubljano nekaj avtobusov ljudi.
Na Čevljarskem mostu pred kakima dvema mesecema mi je povedal, da Titovih fotografij ne bo dal Muzeju novejše zgodovine, ampak svojim otrokom, da bodo oni odločali, katere in kje jih bodo objavili.
Joco Žnidaršič
Spominov na Joca je toliko, da bi se dalo takoj napisati celo knjigo. V tem žalostnem trenutku se še enkrat spominjam njegovega ekstatičnega navdušenja po končanem plebiscitu, ko smo se že po polnoči dobili v Centralni redakciji Dela. Ko je prišel Joco, sva tam že bila s Titom Doberškom, ki je umrl pred kratkim. Joco je takoj začel prepevati Slovenec sem, Slovenec sem.
Podobno presrečen je bil 26. junija1991 na Trgu republike ob razglasitvi samostojne slovenske države Republike Slovenije.
Mlade generacije ne bodo občutila veselja, ki je oni poletni večer trajal do jutranjih ur s sto tisoč ljudmi v mestu. Prva muzika je bila na Kongresnem trgu, druga pred Prešernovim spomenikom, tretja pred Magistratom, četrta na Starem trgu, peta na Trgu francoske revolucije.
A po dveh urah spanja je Joco že napravil na jutranjem kolegiju načrt, kam bodo šli fotoreporterji slikat tanke in barikade.
Pri športu je najraje hodil v Planico, bil pa je kakih stokrat na Triglavu, še posebej, ko je spremljal slavno tradicionalno akcijo Sto žensk na Triglav.
Joco je znal biti neizmerno vesel, predan, zagret, včasih jezen, odločen, tudi ukazovalen, rekel bi, da se je boril, da bi bil ne le profesionalen fotoreporter, ampak da bi bile fotografije lepe. Fotografskih porazov ne maral; slika je morala biti.
Neizmerno je bil vesel, ko je kot prvi fotoreporter prejel nagrado Prešernovega sklada in mu je čestital sam Edvard Kardelj.
Pred leti je bil prav tako neizmerno vesel, ko je prejel državno odlikovanje.
Joco Žnidaršič v Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Imel je izjemno oko in je takoj znal izbrati najboljše fotografije. Ko so bili kakšni veliko dogodki, so v temnici: Olga, Jure in Džoni delali sto na uro. Zlata doba je bila v času Tovariša in Dela med Mitjo Gorjupom in Titom Doberškom, to je kakih trideset let.
Kaj vse bi moral še napisati dragi Joco, objela sva se poleti, ko sva se dobila po proslavi na Kongresnem trgu na sprejemu v preddverju Križank. Povedal si mi, da imaš raka…
Hvala ti za prelepe trenutke na Tomšičevi in Titovi, kasneje Dunajski…
Se vidimo !
Marijan Zlobec