Danes je še zadnji dan 38. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču, kjer so se sejmi sicer začeli kot bienalne prireditve pred 50. leti, a ne na isti lokaciji, ampak v zgornji prečni dvorani, do katere se pride po stopnicah. Tokrat je sejem v osrednji dvorani pod kupolo in v razstaviščni dvorani na levi strani, kar je precej več kot je bilo prostora za SKS v Cankarjevem domu. Organizatorji so z obiskom zelo zadovoljni. Spremnih prireditev je več kot 200 na štirih glavnih odrih in treh pomožnih. Slovenske zamejske založbe v Italiji se predstavljajo na dveh lokacijah: Mladika in ZTT skupaj, Goriška Mohorjeva družba pa skupaj s Celjsko Mohorjevo družbo.
S knjigo v vojni
Založništvo tržaškega tiska je imelo nekaj predstavitev posebej na odrih, skupaj pa so imeli celo vrsto novih knjig iz tekočega in lanskega leta, ko sejma v živo ni bilo. Posebnost je bila predstavitev knjige Bojana Brezigarja Srečanja – doma in po svetu, o svobodi, identiteti, manjšinah na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Naslovnica
Nova knjiga Bojana Brezigarja je izbor srečanj, pogovorov, doživetij, ki so se avtorju vtisnili v spomin med njegovimi potovanji, delovnimi sestanki, tudi kratkimi poznanstvi z najrazličnejšimi osebami širom po svetu. Delo med drugim temelji na zapiskih iz preko štiridesetih notesnikov, v katere je nekdanji odgovorni urednik Primorskega dnevnika beležil tudi misli ob pogovorih z vplivnimi ljudmi, ki jih je srečal od leta 1968 do danes. Brezigar se je uvodoma vrnil v čas vdora sovjetske vojske in njenih zaveznikov na Češkoslovaško avgusta leta 1968, s katerim se je seznanil dobesedno iz prve roke.
Z avtorjem se je pogovarjal Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela.
Bojan Brezigar (1948), doma iz Nabrežine pri Trstu, je bil novinar in 15 let odgovorni urednik na Primorskem dnevniku; kot politik je bil župan Občine Devin-Nabrežina, odbornik na tržaški pokrajini in deželni svetnik. Od leta 1997 do leta 2004 je bil predsednik evropske manjšinske organizacije EBLUL (Evropski urad za manj rabljene jezike), sodeloval pa je tudi v številnih pobudah Sveta Evrope, Evropskega parlamenta in Evropske komisije. Vseskozi se je posvečal problematikam manjšine in o tem pisal članke, kolumne in izdal nekaj knjig. Brezigar še vedno sodeluje s Primorskim dnevnikom, kjer med drugim ureja tedensko rubriko o manjšinah v Evropi in v svetu, ter z mariborskim časnikom Večer.
Zelo pomembne so zgodovinske knjige, med njimi kar dve zgodovinarja Milana Pahorja.
Ob 90-letnici ustrelitve junakov v Bazovici je izšla knjiga Tajna organizacija Borba 1927 – 1930: spominske poti Slovencev v Trstu. Ta knjiga je bila prevedena tudi v italijanščino L’organizzazione antifascista Borba. Za delo, ki ga je podprlo Združenje TIGR za Primorsko, je spremno besedo napisal Adriano Sofri. Prevod je podpisala Lucia Gaia Scuteri.
To je zgodba protifašističnega upora in boja Slovencev in Hrvatov. To je zgodba Tajne organizacije Borba, ki je delovala v letih 1927 – 1930 in je bila del vseprimorskega protifašističnega gibanja med dvema svetovnima vojnama. To je zgodba, ki se je zaključila 6. septembra 1930 z ustrelitvijo štirih junakov pri vasi Bazovica blizu Trsta. To je zgodba, ki je del slovenske, hrvaške, italijanske in evropske zgodovine.
ZTT na 38. Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Delo Milana Pahorja S knjigo v vojni je zgodba o šoli, ki je na Primorskem nastala v jeseni leta 1943, dvajset let potem ko je slovensko šolo nasilno ukinil fašistični režim v Italiji. Tržaški zgodovinar je v njej obdelal partizansko šolstvo na Tržaškem med letoma 1943 in 1945. Založila sta jo Založništvo tržaškega tiska in NŠK v sodelovanju s partizanskim združenjem VZPI-ANPI, uredili pa sta jo Martina Kafol in Gabriela Caharija.
Knjiga je nastajala več let. S tematiko partizanskega šolstva se je občasno srečeval skozi vse svoje delo, pred nekaj leti pa sta ga k pisanju knjige povabili nekdanja partizanska učiteljica Zorka Legiša Mervic in tedanja predsednica VZPI Stanka Hrovatin. Pahor se je moralno obvezal, da se bo, ko mu bo čas dopuščal, res poglobil v obdobje, »ko je nemogoče postalo mogoče«. Prva pričevanja učiteljic in učiteljev je začel zbirati pred približno sedmimi leti, ko je na to temo pripravil cikel radijskih oddaj, v zadnjih letih je pridobil tudi spomine nekaterih učencev ter se poglobil v obstoječe gradivo: pomočjo sodelavk na ZTT in zgodovinskem odseku NŠK mu je na koncu uspelo pripraviti 330 strani obsežno knjigo.
Milan Pahor, foto Il Friuli
Pahor je evidentiral 35 šol in več kot 100 učiteljev, ki so po padcu fašizma in vse do osvoboditve delovali na Tržaškem. V knjigo je vključil tudi podatke o šolah, ki so delovale v neposredni bližini tržaškega ozemlja (na primer v Jamljah), pa tudi tržaške partizanske učitelje, ki so delovali drugje (Karel Šiškovič – Mitko je na primer poučeval v Črnem kalu). Posebno pozornost je posvetil duhovnikom: kar 15 izmed njih (Anton Piščanc, Franc Malalan, Mirko Filej …) je poučevalo na partizanskih šolah, kar je nedvomno pozitivno vplivalo na priljubljenost partizanskih šol med domačini. Pahor je opozoril, da so pomembno vlogo v zgodbi o partizanskem šolstvu odigrale ženske: kot učiteljice, a tudi kot mame, ki so svoje otroke prepričano pošiljale v šolo. Pahor ocenjuje, da je partizanske osnovne šole na Tržaškem obiskovalo okrog 1500 otrok.
Ob zgodovinskem orisu knjiga ponuja izjemno bogat izbor pričevanj o partizanskih šolah pri nas, ki so nastala, kot rečeno, tudi ob snemanju radijskih oddaj slovenskega sedeža RAI pod uredništvom Luane Grilanc.
Marijan Zlobec