Simpozij o Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku žal ni odprl še mnogih tem, tako da smo izvedeli večinoma tisto, kar smo vedeli že poprej, ni pa bil dovolj raziskovalen, tako kot bi znanstveno opredeljen moral biti. Tako se seveda ni vprašal, kaj v raziskovanju osrednje teme in naveze Pahor – Kocbek od nekako leta 1938 dalje (revija Dejanje) ostaja še odprto. Potrebno bo veliko dela, kar pa je odvisno od Pahorjeve zapuščine sedaj že menda v celoti v NUK. Na simpoziju je bil v nadaljevanju in koncu poudarek na temo Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja.
Boris Pahor na SAZU leta 2017, vse fotografije Marijan Zlobec
Precej prispevkov je bila ponavljanje avtorjev že znanega ali pa ugotavljanja nekih zelo posplošenih in približnih ugotovitev, kot na primer ddr. Igorja Grdine, ki vidi v Pahorjevih romanih avtobiografskost, podobno kot je bolj v negativističnem smislu omenil Jožeta Javorška, spregledal in zamolčal pa še celo plejado drugih avtobiografskih pisateljev, kot so Lojze Kovačič, Vitomil Zupan, Miško Kranjec, Ivan Potrč, Vladimir Kavčič… Slovenska literatura je veliko bolj avtobiografska in pokrajinska. Simpozij je bil predolg za tako malo novosti. Tako o Borisu Pahorju kot Edvardu Kocbeku. Nadaljujemo pa z objavo uradnih povzetkov referatov, enega pa kot je bil predstavljen v prevodu v celoti.
Neva Zajc in Tatjana Rojc v Trstu, vse fotografije Marijan Zlobec
Tatjana Rojc je napovedala referat
(Literarni) Opus Borisa Pahorja kot ubeseditev celotnega 20. stoletja
Boris Pahor s svojim (literarnim) opusom ubeseduje celotno dvajseto stoletje. Beseda zato zanj ni zgolj sredstvo za pripoved, temveč svoboda človeka, njegove misli, njegove zgodbe. To je temelj, na katerem Pahor gradi svoj literarni diskurz, prepoznan kot univerzalno sporočilo prerojenja, ki se razvija skozi celotno njegovo življenjsko in pripovedno premiso.
To je nekaj nastavkov iz referata, ki ga na simpoziju ni bilo, saj se je rimska senatorka zaradi smrti sestre opravičila in ni prišla v Ljubljano.
Tatjana Rojc in Boris Pahor v Tivoliju
Boris Pahor
Peter Scherber
Poročilo o fašističnem razkuženju Trsta: Obdelava življenske travme v avtobiografski trilogiji Borisa Pahorja
Romaneskna trilogija Zatemnitev, Spopad s pomladjo in V labirintu stoji v središču pisateljskega dela Borisa Pahorja in obenem zaznamuje tudi prelomnico v njegovem življenju, tj. pred in po času, ko je doživel in preživel pekel nacističnih uničevalnih taborišč. Ker Pahorjevo romaneskno delo predstavlja paradigmo avtofikcijske pripovedi, bi bilo plodno preučiti obdelavo tematskih sklopov njegovega življenjskega sveta in empirično analizirati variiranje posameznih mikrotekstov v romanih. Prispevek obravnava otroško travmatično izkušnjo, ki je bila za Pahorja pomembna vse življenje, in sicer fašistični požig Narodnega doma v Trstu leta 1920, o katerem je avtor vedno znova poročal tudi v neštetih ustnih razpravah in se vedno znova pojavlja tudi v njegovih avtobiografskih romanih kot mikronarativ, vpet v besedilo celega romana. Obseg teh mikrotekstov se razlikuje in je v razponu od kratkih omemb do obsežnejših in zapletenejših mikropripovedi.
Boris Pahor v Prešernovi dvorani SAZU
Boris Pahor, uporni človek za pretekle in bodoče generacije
Cristina Battocletti je svoj prispevek naslovila z Vloga biografa Borisa Pahorja.
Kakšno vlogo ima biograf, ko je avtor še živ ? To je vprašanje, ki si ga postavljam šele zdaj, nekaj mesecev po grenki odsotnosti Borisa Pahorja. Prej se tega nisem spraševala: bil je nujen odnos, konstantna dialektika, ki je trajala skoraj dvajset let.
Ob njem sem imela izjemno priložnost. Kot prvo na humani ravni: njegova trmoglavost je bila enaka gotovosti njegove naklonjenosti, ki sem jo prejela. Kot drugo pa je bil on zame zgled politične, moralne, stroge in vztrajne koherence, opomin mojemu delu kot esejistke, pisateljice, novinarke in ne nazadnje človeka.
Cristina Battocletti govori na Pahorjevem pogrebu v Trstu
Borisa Pahorja sem prvič srečala januarja 2004 pri intervjuju za Radio del Sole 24 ore, kjer sem delala. Zanimanje zanj se je porodilo ob članku velike relevantnosti, objavljenem v Le Monde, ki je poročal o slovenskem pisatelju, profesorju tržaškega liceja, ki ga je Francija predlagala za Nobelovo nagrado za književnost. Članek sem prebrala z začudenjem, ker v Italiji nisem nikoli slišala, da bi se govorilo o Borisu Pahorju. Kljub vsemu, sem pomislila, pa sem balkanske in srednjeevropske avtorje poznala dokaj dobro. Odločila sem se, da ga grem intervjuvat v Trst. V eno izmed najbolj znanih kavarn, kjer sva se nameravala srečati, sem prišla z zamudo. Bil je jezen pripravljen, pripravljen, da si zopet nadene plašč in odide. “Ste prišli poslušat Magrisa, kajne ? Zato zamujate !” Precej časa sem mu morala razlagati, da sem ga pomirila. Ni mogel verjeti, da je vreden potovanja iz Milana.
V tisti kavarni mi je pripovedoval o življenju, ki se je dramatično dotaknilo vseh grozot 20. stoletja. Nato sem šla v slovensko knjigarno v Trstu in kupila Nekropolo, ki jo je izdala majhna založba v Monfalconeju , ta pa ni imela moči, da bi se uveljavila na nacionalnem ozemlju. Knjigo sem odnesla veliki milanski založbi, ki pa se zanjo ni zanimala. Medtem sem na Radiu del sole 24 Ore in v časopisu Il sole 24 Ore še naprej opravljala intervjuje profesorjem. Vzpostavila sva zaupen odnos. Tikala sva se, lahko sem ga klicala po imenu. Leta 2008 je Alessandro Mezzena Lona končno uspel prenesti Nekropolo do založbe Fazi, ki je zaslutila, da gre za mojstrovino.
V Dutovljah
Leta 2008 sem bila v knjigarni Claudiana v Milanu , ko je prišel Fabio Fazi, da bi mu prisluhnil v občinstvu. Tam je Pahorja povabil v oddajo Che tempo che fa, v kateri je Pahorjev ponosni in čustveni obraz pripovedoval o genocidu nad Slovenci. To je bil trenutek velike televizije in gonilna sila uspeha Nekropole.
Leta 2009 se je odločil, da mi bo zaupal svoje spomine. Vedno je verjel v ženske in v mlade, jaz pa sem bila ženska, več generacij mlajša, iz italijanske družine, a s slovenskimi koreninami. Odraščala sem v Čedadu, moja prababica je imela slovenski priimek, babici je bilo ime Jela, moj oče, odvetnik, je zagovarjal pravice slovenskih manjšin v Nadiških dolinah. Nisem znala slovensko, a sem želel spoznati svoje korenine.
Intervju ob simpoziju v NUK 2017
Naša pustolovščina se je začela. Dve leti sem dvakrat na mesec potovala iz Milana v Trst. Začela sva v soboto zgodaj zjutraj in končala v nedeljo popoldne. Na začetku je govoril svobodno, nato pa sem se vmešala jaz in ga spodbujala z vprašanji. Hkrati sem snemala in pisala. Običajno je začel s svojimi zelo dolgimi govori o fašizmu in mi postavljal zvijačna vprašanja, da bi preveril, ali poznam dejstva. Vedno sem uživala v njegovih provokacijah. Stala sva v kuhinji, natrpani s knjigani in časopisi, s pisalnim strojem na mizi in vedno pripravljeno kafetiero. Sestavila sem kronološki razpored od njegovega rojstva do fašizma, od Libije do upora, od aretacije do izkušnje v koncentracijskem taborišču. O tej ključni epizodi njegovega življenja sem ga težje spraševala: bilo me je sram, nisem želela vztrajati s tako bolečim spoznanjem, a sem se prisilila. Ne bi imela druge priložnosti. Odgovoril je na vse, morda suhoparno in lapidarno, zlasti ko je govoril o smrti svojih bližnjih tovarišev, vendar se ni izmikal. In dovolila sem si najbolj naivna vprašanja. Ali so bili interniranci v koncentracijskih taboriščih solidarni ? Ali ste še naprej čutili telesno željo ? Ali ste občutili paniko ?
Medijsko zanimanje za odkritje Pahorjevega spomenika v Tivoliju
Vedno je bil kirurško natančen, strog z zgodovino in samim seboj. Skozi pogovor sem ugotovila, da sta bila v ospredju njegovega življenja politik in angažiranost, a je bila njegova pot močno tlakovana tudi s čustvi. Na nek način se je skušal ponovno približati svoji družini, otrokom, pojasniti svojo pogosto “odsotno” ali “izrojeno” vedenje, kot je govorila žena Rada. V tem je bila najina knjiga proces ponovnega približevanja, pacifikacie.
Skrb in pripadnost
Poglavja, na katerih sem delala daljši čas, saj so zahtevala trdne odgovore, so bila tista o pokolu slovenskih in hrvaških kolaboracionistov, ki jih je na milijone dal pokončati Tito. (Tu ni jasen prevod, ker nimam originala, saj na milijone seveda ni moglo biti op.). Drugo precej občutljivo poglavje je bilo tisto o fojbah. Profesor je govoril, a potrebovala sem zanesljive podatke in datume. Nikoli ni bil prizadet v soji veličini, in če sem našla kakšno napako, je vzkliknil “Bravo !” Iz papirnice mi je pogosto pošiljal fakse, ki jih je uporabljal samo še on, ali pa pisma in v prvo vrsto zapisal: “Preveri!”
Medtem ko sem mu brala poglavja v živo ali po telefonu, če nisem mogla priti do Trsta, je molčal dlje časa in zdelose mi je, da je izgubil rdečo nit, a nato me je pri posameznem terminu ustavil in videla sem, da je bil pozoren na vse.
Ob krsti
Ko sva se morala odločiti za naslov, mi je rekel: “Jaz sem fašistom in nacistom predstavljal ničnost, za njih sem bil kurbin sin. Nasloviva kar, Kurbin sin. Ko sem mu oporekala, da bi na naslovnici knjige to lahko izpadlo žaljivo, je predlagal: “V redu, potem pa Nikogaršnji sin !” Všeč je bilo obema, založni pa tudi.
Vedno se je rad srečal z mano, a nikoli ni bil nežen. Včasih se je razjezil zaradi stvari, ki jih nisem nikoli ne rekla ne naredila. Ob končani knjigi pa mi je nekaj rekel, s čimer je poplačal vse: “Ti si moje ogledalo. Jaz se zrcalim v tebi, ti pa v meni.”
Pričela sva s pravo turnejo predstavitev, na katerih se je zdel poln energije. Vztrajal je, da želi srečati učence šol, zanimal se je za to, da bi posredoval spomine tistih, ki jim ni uspelo. Šel je skozi veliko več predstavitev kot jaz. Delno zato, ker sem morala delati v Milanu, delno zato, ker je bil bistveno bolj vitalen od mene. Bil je neverjeten.
Pomemben je vsak trenutek
Vedno sva gojila odnos iskrene naklonjenosti. Zame je bil več kot oče, bil je zelo zrel prijatelj. Imela sva zelo dolge telefonske pogovore, v katerih mi je govoril o fašizmu in me potem plašno spraševal, kako sem. Če je začutil utrujen glas, ga je zelo skrbelo. Vsakič ko je odšel na potovanje, mi je poslal razglednico. Hodila sem ga obiskovat kot le lahko, on pa me je vabil na komemoracije in rojstne dneve. Nepozabna je bila zabava za 105. rojstni dan z družino in njegovo negovalko – asistenko Vero Radić. Ker ni več našel svojih očal, na fotografijah z zabave nosi moja očala, ženska, v obliki metuljčka, v stilu šestdesetih let. Imel je fantastično sposobnost samoironije.
Skrb Vere Radić za Borisa Pahorja
Leta 2019 sem ugotovila, da bi svojim bralcem želel povedati še kaj. “Boris, ali želiš, da napiševa še eno poglavje knjige ?” Bil je presrečen. Zako sva zopet postala ogledalo drug drugemu. Nisva več sedela v kuhinji, kjer sva bila vedno, ampak sva se namestila v dnevni sobi. On je ležal na zložljivi postelji, jaz pa sem sedela zraven na naslonjaču ob vezenem prtičku v obliki Slovenije. Postal je precej bolj nežen. Pogosto sva nazdravila s kavo, ki nama jo je prinesla Vera. Na dan je prišel aktualen testament o stanju v Evropi, o bolezni divjega kapitalizma, o njegovi ideji ekološkega antikonzumističnega sveta, o ključni vlogi ženske v družbi.
Za spomin
V zadnjem času sem ga obiskovala bolj pogosto, ker sem videla, da so njegove moči pojenjale. Bil je zelo prisrčen. Vedno bom hvaležna Veri, ki me je od časa do časa poklicala, da sem ga lahko še zadnjič pozdravila. Tako sem se uspela posloviti od njega.
Napisati to zadnje dragoceno poglavje je bilo zame težko. Tega nisem želela nikoli storiti, ker sem imela ne preveč razumen občutek, da če ga bom napisala, bo on umrl. Moj mož je bil tisti, ki me je v to prisilil: “To mu dolguješ.”
Napisala in ponovni pisala sem vsaj dvajsetkrat. V meni se je nekaj upiralo ob misli, da bi ga izgubila. Končala sem marca, umrl je maja. Moj mož je rekel: “Še dobro. Tega si nikoli ne bi odpustila. Knjigo bi morali natisniti na njegov rojstni dan, 26. avgusta 2022, kot presenečenje in darilo. Ko nas je zaustil, je založnica Nave di Teseo, Elisabetta Sgarbi, ki je imel besedilo že v roki, vprašala: “Kaj naj naredimo ?”
“Ne vem, Elisabetta”, sem odgovorila.
“To mu dolgujemo”, je zaključila ona.
In tako je bila knjiga objavljena s čudovito naslovnico, na kateri je morje in bi mu bila zelo všeč. Pustil mi je pravo dediščino naklonjenosti…
Obljubila sem mu, da se bom naučila slovensko. Dragi profesor, prej ali slej se bom.
Besede slovesa zgodovinarke in prevajalke dr. Marije Kacin
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec