Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja, je bila tema simpozija, ki je pritegnila največ simpozistov in referatov, pri čemer je še vrsto tem, ki niso bila dovolj sistematična ali so manjkala, na primer Pahorjev aktivni odnos do narodnih manjšin v vseh evropskih državah, ki svojim manjšinam kratijo temeljne pravice, kot sta na primer Francija in Španija. Posebej se je zanimal za usodo Provansalcev, Oksitancev, Korzičanov, Baskov, seveda Kataloncev… Nič nismo slišali v analitičnem smislu o njegovi knjigi Odisej ob jamboru, kjer je izrecno napadel Edvarda Kardelja. Prav tako ni bilo predstavitve Pahorja v okviru Vilenice, kjer je bil med drugim pisatelj v fokusu in je večkrat aktivno nastopal, ne le v Vilenici oziroma Lipici, ampak tudi v Trstu, na Devinskem gradu, v Ljubljani… Organizatorki v imenu Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU bi morali celoten simpozij vsebinsko prikazati bolj analitično, ne pa “pesniško”. Slišal pa sem pripombe na Pahorjevo sodelovanje s Slovensko matico, ki ni bilo ravno odvisno od Draga Jančarja in njegovega prihoda na mesto tajnika SM, ampak so s Pahorjem sodelovali uredniki že precej poprej, pa tudi s Kocbekom.
Sin Adrijan in hči Maja Borisa Pahorja na pogrebu v Trstu, vse fotografije Marijan Zlobec
Irena Avsenik Nabergoj
Čustveni svet v Pahorjevem romanu Nekropola (1967)
Prispevek predstavlja branje Pahorjevega avtobiografskega romana Nekropola z vidika čustvovanja prvoosebnega pripovedovalca v času njegove grozljive izkušnje bivanja v nacističnem koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof in v obdobju po njem. V preiskavi čustvovanja taboriščnega jetnika v »prepadu zavrženosti« ugotavlja pisateljevo odklanjanje čustev, ki je povezano z njegovo težnjo ohraniti potrebno vzdržljivost v boju za preživetje v okolju povsod pričujoče smrti in uničevanja človeških življenj.
Vera Radič in Boris Pahor v knjigarni Konzorcij
V Pahorjevem romanu imata besedišče za čustva trpljenja, žalosti, jeze, krivde, ljubezni, upanja idr. ter vsa kratka refleksija o njih le skromno, toda pomenljivo vlogo. Med čustvi in razpoloženji, ki jih doživlja v taborišču, pisatelj izpostavlja strah in tesnobo. Razlika med trpljenjem in tesnobo ali stisko je po mnenju Simone Weil v trajanju – tesnoba je trpljenje, ki se podaljšuje skozi čas, trpljenje, za katero se zdi, da presega človeško razumevanje in vzdržljivost. V tesnobi imata trpljenje duše in družbena degradacija vsaj tako pomembno vlogo kot fizično trpljenje (Weil 1977, 452). Podobno tesnobo označuje Julia Kristeva (1982). Zanjo abjekcija pomeni več kot le človekovo izgubo ponosa, dostojanstva in lastne vrednosti – človek je v nevarnosti, da izgubi samega sebe.
Irena Avsenik Nabergoj
Pahor v Nekropoli opisuje načine svojega spopadanja z »zlohotno in neodpravljivo tesnobo« (Kosovel) kot »občutkom katastrofe« (Ionesco). Pove, da so se nekateri taboriščniki pred tesnobo skušali reševati z umetnostjo, drugi z bojevitostjo. Sam jo je skušal nagonsko »odmisliti« in jo je potiskal v podzavest, v krematorijskem svetu pa se ji je izmikal z delom in aktivno skrbjo za druge v vlogi bolničarja. Pove, da se je »spojil s strahom«, in tako postal podoben neobčutljivi filmski kameri, »ki ne sočustvuje, ampak samo snema« (Nekropola 1997, 123). A hkrati priznava, da primera ni prava, »ker ni šlo za ravnodušje, ampak za obrambni sistem, ki ni dopuščal, da bi čustva segla do človeškega jedra in načela njegovo zgoščeno samoohranitveno energijo. Zato je bil filmski kameri, ki je bila trda in nepremična od strahu, odvzet tudi spomin, odrezana je bila od preteklosti« (Nekropola 1997, 123).
Boris Pahor v knjigarni Konzorcij
V celotnem romanu se v napetosti samoohranitvenega nagona, pod katero se skriva etična veličina pripovedovalčevega čustveno-vrednostnega sveta (prim. Nussbaum 2008), ves čas kažeta pisateljeva izjemna duševna vitalnost in nezlomljiva volja, da »kljub vsemu reče življenju ‘da’« (Frankl). Ta pisateljeva volja in bivanjski smisel se v polnosti razkrijeta v obdobju po rešitvi, ko se pisatelj s pisanjem skuša »rešiti teme«. Ko se po dolgih letih vrača na »kraj našega umiranja«, v ta »neslišni svet«, doživlja »notranjo samoto«, ločenost in molk, ki je »nadaljevanje nekdanje ločenosti in nekdanjega molka« kaste zavržencev. Notranje sproščanje spominskih podob pa ga ne pomirja, temveč v njem povzroča še večji nemir in razklanost. O svoji izkušnji ne zmore govoriti drugim: »Sleherno besedo bi mi nadzoroval strah, da ne bi zdrknil v plehkost. Pa sploh, tudi o smrti kakor o ljubezni se človek lahko pogovarja samo sam s sabo ali pa še z ljubljenim bitjem, s katerim se je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta prič.« (Nekropola 1997, 11)
Boris Pahor v Tivoliju
Martina Ožbot Currie
Vrata v (domači) svet, ki jih odpirajo prevodi: Pahorjevo potovanje domov
V prispevku bom orisala nekatere značilnosti prodiranja Pahorjevih besedil v svet, ki so ga v zadnjih desetletjih omogočili prevodi njegovih del, in sicer predvsem v francoščino in italijanščino. Avtor, ki kljub svoji vseživljenjski vpetosti v tržaški prostor pri domačem italijanskem bralstvu do pozne starosti ni bil posebej znan, je sprejetost v tržaškem okolju doživel šele potem, ko je postal mednarodno prepoznaven na tujem in nato tudi v širšem italijanskem kontekstu. Te okoliščine bom poskusila razložiti na osnovi zakonitosti in teženj, ki jih lahko prepoznavamo pri raziskovanju procesov prevodnega etabliranja posameznih književnosti. Vprašanja, ki se jih bom dotaknila, zadevajo naslednje: morebitne motive, ki pogojujejo interes bralcev v izbranih tujih okoljih za Pahorjeva dela; vlogo prevajalskih strategij in kvalitete samih prevodov na eni strani in na drugi pomen zunanjih dejavnikov pri uveljavitvi avtorja v tujih okoljih; tradicionalno relativno indiferentnost tržaškega bralstva do slovenske književnosti. Ob upoštevanju tovrstnih dejavnikov bom poskusila pokazati, da je Boris Pahor avtor, katerega uveljavljanje zunaj matične literature na paradigmatičen način odraža možnosti in ovire, ki spremljajo prevodno širitev prostora književnosti, kakršna je slovenska.
Zdravko Duša, Boris Pahor in Tatjana Rojc na SAZU
Zdravko Duša
Strast za resnico
Boris Pahor se je v zadnjih letih, tudi v pomenu nekakšnega življenjskega pospravljanja, še bolj kot ponavadi ukvarjal z dejstvi in vlogo Edvarda Kocbeka v svoji osebni in narodovi zgodovini. Od simpozija in knjižice Brez Kocbekovega sodelovanja ne bi bilo Osvobodilne fronte do dnevniških zapisov se zgošča temeljito spominsko razčiščevanje, dodajanje detajlov in imen, kot da se boji kogarkoli prikrajšati za njegovo vlogo v opisanem času in dogajanju.
Edvard Kocbek v Tivoliju
Je dovolj? In če naslov ne ustreza, se lahko popravi. Obnovil bom nekaj podrobnosti – sicer nič takega, česar že ne bi vedeli – iz še neobjavljenih Pahorjevih zapisov predzadnjega leta njegovega življenja.
Zdravko Duša
Milena M. Blažić
Boris Pahor, Edvard Kocbek in mladinska književnost
Splošno znano je, da so pisatelji za odrasle imeli tudi ne/posreden stik z mladinsko književnostjo. Nekateri so v prvi fazi pisali za otroke, kasneje so njihova dela za odrasle postajala mladinsko branje ipd. Tudi Boris Pahor je avtor dveh del, ki sta klasificirani kot otroški. To je kratko realistično besedilo Mali samouk (il. Rudolf Saksida, 1963; il. Magda Starec Tavčar, 2014), ki je izšlo dvakrat v slikaniški knjižni obliki, in besedilo Metulj na obešalniku z ilustracijami otrok (2022), ki je bilo prvič objavljeno v zbirki Kres v pristanu (1959) oz. Grmada v prstanu (1972), v kateri je objavljenih še dvanajst novel.
Boris Pahor v Mladinskli knjigi avgusta 2018
Lajtmotiv Pahorjevih besedil je položaj Slovencev in slovenščine, tako tudi v slikanici Mali samouk, v kateri tematizira identitetno pripoved Josipa Godine Verdelskega (1808–1884), rojenega v družini s šestnajstimi otroci, od katerih jih je osem umrlo v zgodnjem otroštvu. Trinajstletni deček Jožek oz. Josip je glavni literarni lik, ki obiskuje nedeljsko šolo v Trstu, kasneje nemško ljudsko šolo in gimnazijo v Kopru, Gorici in Ljubljani. Poudarjena je njegova močna želja, da bi imel knjige (v slovenščini). Metulj na obešalniku pa prikazuje, kako učitelj/ica kaznuje deklico, ker govori v slovenščini, in sicer tako, da jo da s kitkami obesiti na obešalnik.
Boris Pahor v Ljubljani
Tudi v drugih besedilih Borisa Pahorja nastopajo otroci in mogoče je pričakovati, da bodo čez čas v obliki slikanice in/ali stripa in/ali ilustrirane knjige postali t. i. mladinsko branje. To se je že zgodilo z romanom Nekropola, ki je bil preoblikovan v grafični roman (il. Jurij Devetak, 2022), v katerem prepoznavamo intertekstualne navezave na strip Maus (A. Spiegelman, 1980). Edvard Kocbek pa je s področja mladinske književnosti iz nemščine v slovenščino prevedel kanonsko besedilo švedske mladinske književnosti Erazem in potepuh s podnaslovom »O dečku, ki je iskal družino«. Prepoznavamo intertekstualne povezave z mladinskim romanom Pavleta Zidarja Kukavičji Mihec (1972).
Peter Tomšič, direktor MK leta 2018, spremlja Borisa Pahorja na pogovor
Eno od naših vprašanj, ki se nam postavlja na ozadju sočasnih trendov v območju mladinske književnosti, je tudi, ali lahko pričakujemo nove predelave in priredbe njunih del za odrasle v literaturo, dostopno (naj)mlajši publiki.
Evgen Bavčar prihaja na odkritje Pahorjevega spomenika v Tivoliju
Evgen Bavčar
Boris Pahor: Nenapisani testament kot naša moralna obveznost za jutrišnje slovenstvo
»Ob smrti velikega pisatelja in dragega prijatelja me veseli dejstvo, da o tem dogodku pišejo po Evropi. Sporočila o omembi Pahorjeve smrti sem dobil iz Francije, Nemčije, Španije in Italije. To je vsekakor pomembna razpoznavnost slovenskega avtorja, « je za Primorski dnevnik 6. junija 2022 zapisal Evgen Bavčar, ki je med najbolj zaslužnimi, da je Pahor prek Francije pa Nemčije prišel nazaj v Slovenijo. In dodal, da upa, »da bo sedanja generacija v spomin na njegovo življenje in delo vsaj deloma uresničila pisateljeva načela in eksistenčne imperative.«
Evgen Bavčar v avli ZRC
Njegov današnji prispevek se v odnosu do pisatelja in prijatelja osredotoča na naš moralni in eksistenčni dolg za jutrišnje slovenstvo.
Avtor spomenika Mirsad Begić in urednik Zdravko Duša s slovensko zastavo ob Pahorjevem spomeniku v Tivoliju leta 1917
Zaključek
Dane Zajc: Kdo sem, Slavnostni govor na Prešernovi proslavi 8. februarja 1992 ob podelitvi velike nagrade za življenjsko delo Borisu Pahorju (bere Neža Zajc)
Neža Zajc
Marijan Zlobec