Današnja sobota na 38. Slovenskem knjižnem sejmu je enkratna. Med najodmevnejšimi dogodki že v dopoldanskem času je bila okrogla miza o italijanskem fašizmu z naslovom Fašizem med zgodovinopisjem in književnostjo v organizaciji tržaške založbe Mladika in z vodenjem pogovora urednice Nadie Roncelli. Sodelovali so Marij Čuk, avtor prvega zgodovinskega romana Črni obroč o požigu Narodnega doma v Trstu leta 1920, Peter Verč, avtor knjige o svojem dedu Romanu Pahorju Za vse, ne zase ter Dušan Jelinčič, avtor knjige Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca. Knjigo je posvetil svojemu slavnemu očetu, duši in voditelju TIGR, Zorku Jelinčiču.
Marij Čuk, Peter Verč, Dušan Jelinčič in Nadia Roncelli, vse fotografije Marijan Zlobec
Že dejstvo, da je Mladika v kratkem času 2021/2022 izdala kar tri knjige s sorodno tematiko, ki pa ni čisto zgodovinska ali zgodovinopisna, ampak bolj literarna, romansirana, izpovedno-pričevanjska, spominska, biografska, kaže na zelo močan odmev italijanskega fašizma na slovenske rojake v Italiji, seveda pa na Primorskem in kasneje med okupacijo v Ljubljanski pokrajini, o kateri današnje generacije v Italiji ne vedo nič, italijanski zgodovinarji pa so tiho in ne pišejo knjig, podobno kot ne avstrijski o njihovi okupaciji Štajerske in Gorenjske.
Nadia Roncelli, dolgoletna urednica pri založbi Mladika, pozna ves spekter, o katerem je tekla beseda, a je dala besedo trem udeležencem pogovora, da so sami predstavili svoje videnje zgodovine in upodobljenih ljudi ter dogodkov ali dogajanja ter povezanost z napovedano tematiko.
Dušan Jelinčič
Kot prvi je spregovoril Dušan Jelinčič, zelo ponosen na svojega očeta, Zorka Jelinčiča, ki velja za tako rekoč očeta uporniškega gibnanja TIGR. Najprej je spomnil na prve študije o TIGR iz osemdesetih let, kot sta jih objavljala zgodovinarja Milica Kacin Wohinz in Branko Marušič, potem pa so začele izhajati različne knjige. Jelinčič pa je za nekatere knjige menil, da med avtorji prevladuje osebni interes in celo, da so nekateri avtorji bleferji.
Jelinčič pa je opomnil na nekaj, kar ne povedo drugi, namreč da vse knjige ali zgodovina ne bodo mogli pokazati čustvenih vizij ljudi, ki so takrat vse občutili, o vsem razmišljali, verovali. Naloga literature je ubesediti in približati sedanjim bralcem čustveni naboj ljudi, ki so vse to takrat živeli.
Jelinčič je spregovoril tudi o nekaterih zgodovinskih ozadjih nastajajočega fašizma v Italiji in orisal položaj neposredno po koncu prve svetovne vojne, ko je nastala dvojna kriza, kot je danes ni. Omenil je tudi oktobrsko revolucijo v Rusiji, pa milijone beguncev, interes gospodarstva in kapitala.
Posebej občuteno pa je bilo pripovedovanje o očetovih ječah, devet let zapora, tri leta samice, tri leta konfinacije…
Spomnil je na očetovo športno in alpinistično preteklost, saj je bil Zorko Jelinčič soplezalec slavnega Klementa Juga, povedal pa je tudi, da je oče pod vodo preplaval Sočo in nasploh imel razne športne podvige. Omenil je tudi Jelinčičev položaj v Trstu po vojni in opomnil, da povojna Italija fašističnih zločinov nikoli ni procesirala in fašistov za njihove zločine kaznovala.
Naslovnica
Kratki roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca je dramatična pripoved o enem izmed ustanoviteljev in voditeljev protifašistične organizacije TIGR, Zorku Jelinčiču. V temnih letih fašistične strahovlade in druge svetovne vojne je Zorko Jelinčič prestal devet let zaporne kazni v italijanskih ječah (Koper, Rim, San Gimignano, Civitavecchia) in obdoje konfinacije (Isernia). S teh prizorišč groze in terorja so se ohranile le drobne besede, fragmenti, zapisani na list papirja, ki nas v pričujoči knjigi nagovarjajo z neposrednostjo in pretresljivostjo resnice.
Stran za stranjo se pred bralcem razkriva zgodba Zorka Jelinčiča, ki so jo zaznamovale ekstremne osebne in zgodovinske preizkušnje. Njegovo intimno izpoved skandirajo ključne, s pomeni nabite besede, povezane s trpljenjem, bolečino in uporom.
Očetovo pisno zapuščino je sin Dušan prelil v izjemno pričevanjsko pripoved in tankočutno ovekovečil zgodbo Zorka Jelinčiča.
To pripovedno delo, ki je dejansko prvi roman o TIGR-u, je bilo nagrajeno na literarnem natečaju, ki sta ga ob 90-letnici ustrelitve bazoviških junakov in ob 100-letnici požiga Narodnega doma v Trstu razpisali Mladika in Slovenska prosveta za roman ali povest na tematiko življenja primorskih Slovencev pod fašističnim preganjanjem med obema vojnama. (Iz uradne predstavitve knjige založbe Mladika).
Za vse, ne zase
Drugi nastopajoči avtor je bil pisateljsko manj znani Peter Verč (1982). Obiskoval je slovenske šole v Trstu in diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Leta 2012 je za svoje reportaže v Primorskih novicah prejel debitantsko nagrado Društva novinarjev Slovenije z utemeljitvijo, da je »nepopustljivo nepristranski«. Delal je tudi na Radiu Opčine, v slovenskem uredništvu RAI in na Primorskem dnevniku. Trenutno poučuje na prvostopenjski srednji šoli v Trstu.
Roman Pahor je bil njegov ded. Knjigo o njem je napisal ob sodelovanju tete Sonje Pahor (1934), Romanove prvorojenke, ki slikovito pripoveduje o očetu.
Peter Verč
Tržačan Roman Pahor (1903–1951), pobudnik slovenskega mladinskega gibanja v Trstu, je odločitev, da se bo miroljubno, a odločno uprl raznarodovalni politiki fašizma, drago plačal. Dvakrat je moral v konfinacijo na otok Ponza, drugič zaradi obdarovanja slovenskih otrok v znameniti akciji ob božiču leta 1935. Na drugem tržaškem procesu leta 1941 je bil obsojen na 12 let ječe. V kaznilnici v San Gimignanu je zbolel, a se je ob vrnitvi v Trst leta 1944 vseeno pridružil OF. Skrivoma je vodil jugoslovanski Rdeči križ in sprejel drzne naloge, zaradi katerih je ob koncu druge svetovne vojne tvegal življenje. Tudi v komunistični Jugoslaviji je prestal težke dni. Spet so ga zaprli in užil je mnogo grenkob. Toda petdeset let po njegovi smrti je hčerko Sonjo šokirala obtožba, da je bil Roman Pahor v resnici sodelavec Udbe. Je bil res?
Tragično, težko in zapleteno življenje Romana Pahorja je prikazano skozi mnoge neobjavljene dokumente. A knjiga ni prežeta samo s težko zgodovino, v njej so tudi ljubezenska pisma in ganljivi družinski prizori. Pahorjeva življenjska zgodba je hkrati tudi zgodba celotne generacije primorskih upornikov. (Iz predstavitve)
Peter Verč je predstavil svojega deda, zavednega tržaškega Slovenca Romana Pahorja, ki se je pri sedemintridesetih letih znašel med 299 osumljenci, ki jih je po odkritju orožja, eksploziva in ilegalne protifašistične literature v Julijski krajini prijela fašistična tajna policija.
Verč je opisal dedov karakter in med drugim omenil, da ni prenašal ljudi, ki eno govorijo, drugo pa delajo ali so. Prepričan je, da se da lažje razumeti nekatere zapletene dogodke iz preteklosti s pomočjo pripovedovanja zgodb, še posebej, če nisi zgodovinar. Spomnil pa je, da je ded umrl trideset let predno se je sam rodil.
Občuteno je spregovoril o takratnem dogajanju s svojim dedom, o njegovem altruizmu, čeprav je bil dvakrat v konfinaciji, zaprt dvanajst let, še danes ni znano, kaj je bilo z njim po vojni. Bil in deloval je za vse, ne le zase, od tod naslov knjige Za vse, ne zase.
Slikovita je bila Verčeva pripoved o tem, kako so v Trstu na dedovo pobudo revnim družinam razdelili pakete ob božiču in vanje vtaknili slovenske slikanice, kar je bil prekršek in prepovedano.
Marij Čuk
Pesnik, pisatelj, esejist, novinar Marij Čuk je v zadnjem času dosegel velik odmev s svojim prvim romanom Črni obroč o požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Čuk je poudaril, da v svojem romanu obravnava konkrete zgodovinske dogodke in opisuje konkretne ljudi, hkrati pa opozoril, da je treba Narodni dom postaviti v širši evropski kontekst ter v odnos med Slovenci in Italijani v Trstu, kot so se oblikovali že sto let prej. Ti odnosi so bili vedno ostri in taki so še danes. Požig Narodnega doma je kamenček v mozaiku vsega dogajanja, sožitja med Italijani in Slovenci v Trstu pa še vedno ni.
Dogodki ob požigu Narodnega doma, kot jih opisuje v svojem romanu, kažejo na odnos med etiko in tistim, kar etiko tepta. To je nasilje. Ni pa neposredno odgovoril na vprašanje, kaj je naloga literature ob tem. To je zanj odprto vprašanje. Literatura se obravnavi dogodkov ne more izogniti, a to ni zgodovinski opis.
O sedanjih razmerah je sicer ugotovil, da so se izboljšale, a ne veliko. V Trstu so predsodki do drugačnih še vedno zelo veliki, tako npr. v italijanskih šolah v Trstu ne poučujejo slovenščine, v jaslih pri Svetem Ivanu otroci ne govorijo slovensko. Z založbo Mladika so vzpostavili stike z italijanskimi šolami in ugotovili, da v njih o nas ne vedo nič, niti ne o Sloveniji, Ukrajini. Oaze sožitja ne bodo pozelenele, je dejal. Pogled se mora spremeniti v glavah.
Pesnik in pisatelj Marij Čuk je v letu 100. obletnice napisal delo Črni obroč, prvi romaneskni opis požiga Narodnega doma v zgodovini slovenskega slovstva. V njem prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani. Čukov Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je pričevanjski roman o trpljenju naroda, tako da bo nepogrešljivo branje tudi za mlajše in najmlajše, ki bodo spoznali slovensko zgodovino. Ob literarni vrednosti ima tako Črni obroč tudi še izjemno družbeno in ozaveščevalno valenco. (Predstavitev založbe)
Omizje v pogovoru o svojih knjigah na temo fašizma in slovenskih žrtev
Poleg odprtega pogovora o svojih avtorskih in romanesknih pogledih ter upodobitvah fašističnega preganjanja Slovencev v Italiji v literaturi, je moderatorka presenetila z vprašanjem, kako pa vidijo možnosti oživitve fašizma v Italiji danes, še posebej po izvolitvi nove predsednice vlade Giorgie Meloni.
Dušan Jelinčič je menil, da se zgodovina ponavlja, a vseeno se ne čisto ponavlja, s čimer je želel reči, da fašizem v taki podobi, kot je bil nekoč, danes ni več možen, čeprav se čustvovanje ljudi od takrat do danes v Trstu ni kaj bistveno spremenilo. Spomnil je na latentno krizo, ki je zajela Evropo, na populizem in vzpon desnice ob šibki levici. V Trstu ljudje ne morejo iz svoje kože. Omenjene slovenske jasli ne bi škodile nikomur, spomnil pa je na ekspanzionistične želje po Dalmaciji, a nihče v Italiji ob tem ni rekel nič. Spomnil pa je na Vladimirja Bartola in njegovo avtobiografsko povest Mladost pri Svetem Ivanu, v kateri nastopata tudi Jelinčič in Jug.
Marij Čuk je spomnil, da bo vse odvisno od nas, kaj počnemo sami s sabo ter se se vprašal, ali se znamo boriti za svoje pravice, se oglašamo, ko se z nami kaj dogaja, smo v zadnjih šestdesetih letih dosegli kakšen napredek. Spremenile so se samo nianse. Fašizem je beseda v splošni rabi, a je v praksi kratenje pravic drugačnih.
Peter Verč pa je bil bolj prizanesljiv, češ da fašizma v pravem zgodovinskem smislu danes vendarle ni. Volivci se morajo sami odločati, koga bodo volili. Spomnil pa je, da so šolstvo spravile na psa že prejšnje vlade.
Tržaška dinamika
Marijan Zlobec