Založba Sanje ima v svoji sejemski ponudbi na 38. Slovenskem knjižnem sejmu celo vrsto odličnih knjig, ki odgovarjajo na svetovne in aktualne probleme, predstavlja znamenite osebnosti, pogled na znanost, religijo, ekologijo, a vseeno se zdi, da prav te dni izstopa Edvard Kocbek. Sanje so namreč izdale v dveh zajetnih knjigah Kocbekove dnevnike, napisane pred začetkom druge svetovne in med njo, kot so sicer izšli najprej v treh samostojnih knjigah, kot so bile Tovarišija, Listina in Pred viharjem. Ko sedaj dobiš strnjeni komplet, se pokaže Kocbekova veličina kot še bolj prepričljiva in monumentalna. Knjiga ima sicer naslov Partizanski devnik 1938 – 1945 in je potemtakem nov, ne pa Kocbekov izvirni naslov.
Kocbekovi medvojni dnevniki v dveh debelih knjigah, foto Marijan Zlobec
Bistvo mišljenja in delovanja Edvarda Kocbeka med NOB je bilo v tem, da je postavljal narodovo svobodo na prvo mesto, medtem ko je Cerkev postavljala sebe kot oblast, ki je nad vsem, zato je začela ščuvati proti porajajočemu in uveljavljenemu boljševizmu v Rusiji že takoj, v dvajsaetih letih, najbolj jasno pa vse od leta 1923. Kaj je slovenska Cerkev počela že v tridesetih letih, zlasti s svojimi mladci in stražarji, s svojimi časopisi, kot sta bila Straža v viharju in Mi mladi borci, potem serija knjižic, še posebej po papeževi encikliki Devini Redemptoris o nevarnosti brezbožnega komunizma – 19. marca 1937, daleč presega krščanski nauk. Komunistična partija Slovenije na Čebinah je imela svoj ustanovni kongres 17. aprila 1937, se pravi en mesec kasneje.
Iz Kocbekovi dnevnikov in objav v ciklostiranem Slovenskem poročevalcu je razvidno, da je sam večkrat pisal ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, v enem pismu pa še piše, da mu je IO OF večkrat pisal in ga povabil na pogovor o sodelovanju v skupnem boju proti tujemu okupatorju Slovenije in slovenskega naroda. Škof Rožman ni odšel na noben sestanek, niti ni Kocbeku ali IO OF odgovoril. Kocbek je v Pismih kristjanom v Osvobodilni fronti sam nagovoril svoje kolege kristjane, ki so se pridružili partizanom, medtem ko so se drugi, kot je znano, raje pridružili belogardistom in kasneje domobrancem.
Sedanji domobranski revanšizem niti malo ne upošteva kolaboracije in javne prisege nemškim okupatorjem v skupnem boju proti komunistom in banditom, kaj šele, da bi omenjal sodelovanje Cerkve pri pripravi mladih za prisego, še posebej pri drugi že leta 1945, prepevanje nacistične himne ob komemoraciji za umrlim Adolfom Hitlerjem 2. maja v Ljubljanski operi, ali prisego prve slovenske vlade 3. maja na Taboru in klanjanje Draži Mihajloviću ter kralju Petru, čeprav ju ni v bistvu nihče niti poznal…
Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
Medtem, ko se je pripravljala knjiga Partizanski dnevnik 1938 – 1945, ki je sedaj izšla v kompletu dveh zvezkov pri založbe Sanje, sta v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev izšli še dve knjigi Kocbekovih esejev, ki so nastajali v času pisateljeve izločitve iz javnega življenja, (od 1951 do 1963), kar dokazuje, da temu ni bilo čisto tako. Pred tem pa sta izšli še dve knjigi s Kocbekovimi spisi, objavljenimi med letoma 1941 in 1951. Skupaj imamo sedaj v branju kar štiri knjige. Dr. Andrej Inkret je žal prehitro umrl in ni mogel upoštevati vsega, kar je znano danes, prav tako huda je izguba še drugega urednika ZD dr. Mihaela Glavana, ki je bil še poseben specialist za dešifriranje Kocbekovih dnevniških zapisov in nasploh rokopisov. V pripravi za natis sta menda še dve knjigi Kocbekovih del pod Glavanovim uredništvo, a odpira se vprašanje, kdo bo dokončal Dnevnike in pripravil obsežno Kocbekovo mednarodno (Kocbek je pisal v francoščini in nemščini) korespondenco za objavo ? Sedanja izdaja pa vendarle pušča vprašanje, kaj se je s Kocbekovimi dnevniki dogajalo od 23. januarja 1945, ko je zadnji Kocbekov dnevniški zapis v knjigi, pa do naslednjih dnevnikov nekako jeseni 1945. Nekaj manjka, kot že omenjeno.
Časovna distanca Edvarda Kocbeka samo poveličuje
Obe knjigi sta še enkrat vredni branja kot celovit ali enoten kompleks, kot oris ne le svojega delovanja, ampak celotne “tovarišije”. Ne smemo pozabiti, da sta Listina in Tovarišija v knjižni obliki izšli še v času, ko je bila večina akterjev NOB še živih in so se med branjem Kocbekolvih knjig lahko prepoznali, saj je Tovarišija izšla leta 1949, Listina pa leta 1967. Jasno da je bil odmev zelo velik. Obe sta potem izšli v Zbranih delih, tokrat pa kot podaljšana celota z dodanimi dnevniki iz neposrednega predvojnega časa, Pred viharjem, kar je smiselno.
Žal se tu še enkrat odpira vprašanje, ali je bilo ves čas, zlasti pa v zadnjih letih, narejeno dovolj, da bi poizkušali najti izgubljene Kocbekove Dnevnike od konca januarja pa do maja in junija 1945, ali poizkušali odgovoriti na vprašanje, zakaj jih ni. Verjetnost je, da jih je Kocbeku Udba zaplenila in so nekje v Beogradu, kjer je Kocbek kot minister tedaj bil, a danes jih verjetno ne bi več skrivali. O tem sem nekoč govoril z urednikom Glavanom, a mi je odgovoril, da nimajo za uredniško delo niti toliko denarja, da bi sam lahko odšel v Beograd za nekaj dni ter obiskal različne arhive, zlasti zvezne Udbe. Sam slutim, da se bo še kaj doslej zavestno skritega našlo.
Medtem so sicer izšli dnevniki iz nekoliko kasnejšega časa, kot omenjeno, a je v njih opisana tema beograjskih pogovorov o povojnih pobojih vrnjenih domobrancev. To dokazuje, da je Edvard Kocbek vseeno marsikaj izvedel, vsekakor pa manj, kot je bilo res.
Oblikovanje v simbolnih barvah rdeče in črno
Izid Kocbekove knjige Partizanski dnevnik 1938 – 1945 pri založbi Sanje je sijajen, grafično oblikovalsko (Boštjan Pavletič,Rostfrei) privlačen rezultat, nekako v smislu Stendhalovega romana Rdeče in črno, postavlja v branje Kocbeka zlasti mladim generacijam, rojenim že v samostojni Republiki Sloveniji, o kateri je v taki obliki, kot smo jo dobili in jo imamo (ter se v njej večinoma po nepotrebnem samo prepriramo), Kocbek mogel samo sanjati.
Kljub vsemu, kar se je vse stoletje dogajalo, od prve svetovne vojne do danes, je treba ugotoviti, da je slovenski narod ob vseh žrtvah (350.000 izseljencev in beguncev že od konca 19. stoletja in fašizma naprej, pa 100.000 žrtev vojn), zelo trdoživ, uporen, svobodoljuben, samozavesten, pogumen… narod, ki pa mu vendarle, zlasti v politiki, manjka malo več pameti, kaj šele modrosti.
Boris Pahor ob Kocbekovem spomeniku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
Problem je resnicoljubnost, kot jo je kot vzorno linijo razmišljanja in pisanja, vzpostavljal prav Edvard Kocbek.
Urednik založbe Sanje Rok Zavrtanik je v knjigi z enotnim naslovom Partizanskli dnevnik 1938 – 1945 prispeval svoj uvodni tekst, ki je po svojem sedanjem gledanju na Kocbeka, ob njem pa vsaj še na misli Borisa Pahorja ter na celotni družbeni razvoj, ne le Slovenije, ampak sveta kot celote, vreden posebno pazljivega branja.
Zavrtanik na primer zapiše: “Kocbek ostaja zvest vesoljnim meram uma in srca. Njegov Partizanski dnevnik ni le izjemen dokument za razumevanje naše zgodovine, pač pa sveti globoko v naš čas v prihodnost. Je knjiga, ki jo lahko spet in spet vzamemo v roke, saj nam pomaga razsvetljevati pot nad vrtoglavimi prepadi našega prostora in časa. Vstopa v najsvetejše, najtemnejše prostore človečnosti in zavedanja, razstira in osvetljuje pot, ki jo je partizanstvo prebujalo, da je zmoglo nadčloveško moč za boj vseh bojev.” Ali pa: “Kocbekova misel prebuja človeka k človeku in izgubljeni človečnosti, ki jo požira skušnjava kvantitativnega urejanja, algoritmi zlorabljene tehnologije. Imperializem skuša z orodji umetne inteligence dokončno pokoriti in zasužnjiti človeka.”
In v nadaljevanju Zavrtanik citira Kocbeka iz dnevnika že iz 26. junija 1942: “Ta vojna je le epizoda v krčevitem in krutem zgodovinskem procesu. V njegovem poteku bo prišlo do najfantastnejših sprememb, kar jih človeštvo pozna. Kajti kamor koli pogledaš in na katero koli področje se omejiš, povsod ugotoviš krizo, ki je temeljne narave, ki pomeni zagato življenjskega razvoja in zagotovo človekovega duha. V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvu in ciljih življenja. Zato so se povsod nabrali potenciali moralnih in duhovnih sil, ki se bodo morali s silo sprostiti. Sprostile se bodo energije, ki bodo človeka prerasle in resno ogrozile…”
Od teh besed je minilo že osemdeset (80) let !
Zavrtanilk obe knjigi predstavlja v uvodu kot slovensko biblijo in književni spomenik. “Živ olimpijski ogenj. Je knjiga orakelj: za prebujo srca, za omiko neustrašnega, nezmagljivega duha.”
Urednik Rok Zavrtanik, foto Janez Platiše
Založba Sanje je prav tako izdala ponatis Kocbekovih štirih novel Strah in pogum iz leta 1951, ki se jih danes da brati povsem ali predvsem literarno nevtralno. Ob izidu ni bilo tako, a je vse ozadje in ospredje recepcije knjige predstavljeno v Zbranih delih Edvarda Kocbeka, tu pa ima sodobnik, mlajši bralec, svobodno literarno kritično, se pravi zgolj estetsko branje. Jasno je, da se je za to Kocbekovo literarno snov zanimal in jo udejanil v svojem mediju tudi slovenski film.
Knjigi so dodani nekateri Kocbekovi samostojni zapisi oziroma objave: Slovenski človek, Slovensko izseljenstvo, Narod, Slovenci in politika, Stališča in pogovor, Zakaj smo Slovenci morali zgrabiti za orožje ? Okrožnica št. 9 aktivistom krščanske skupine v Osvobodilni fronti, Prešeren – slovenski vodnik ali Narod je postal temelj demokracije. Spremno besedo sta napisala dr. Mihael Glavan (Zgodovina kot slast in opoj) in prof. Peter Kovačič Peršin (Vihar, ki ga ni v knjigah). Še prej so ponatisi zapisov samega Edvarda Kocbeka, Janeza Gradišnika in dr. Andreja Inkreta. Dodana je še Skica za življenjepis Edvarda Kocbeka, kot jo je že poprej (leta 1985) pripravil dr. Andrej Inkret. Žal bi se dalo danes to kronologijo še bistveno bolj natančno predstaviti. Danes že potrebujemo Leksikon Edvarda Kocbeka.
Posebna dragocenost knjige so dodane dokumentarne fotografije (11) in pravcata pesniška antologija (15 pesmi) samega Kocbeka. Skupaj je 1424 strani v dveh knjigah v kartonirani škatli.
Izdaja Kocbekovega Partizanskega dnevnika 1938 – 1945 pisatelja in partizana, kristjana, ne pa komunista, še enkrat samo poveliča.
Marijan Zlobec