Boris Pahor in Edvard Kocbek kot osrednja tema simpozija (5)

Boris Pahor in Edvard Kocbek kot osrednja tema simpozija (5)

Mednarodni znanstveni simpozij, kot smo tu že poročali, je bil v Atriju ZRC zelo dolg, tematsko raznolik, obsežen po številu nastopajočih ter po prebranih referatih. Prva tema simpozija je bila Boris Pahor v spomin(janj)u najbližjih, druga Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja I.del, tretja Boris Pahor, angažirani literarni intelektualec, četrta Odisej ob jamboru: Boris Pahor in Edvard Kocbek. S svojim referatom jo je odprl Edvard Kovač, filozof in teolog. V poročilu uporabljamo uradne povzetke, ki so jih za objavo pripravili sami avtorji, saj je nemogoče poročati o nekaj sto straneh gradiva kar sproti in seveda natančno.

Edvard Kovač v Atriju ZRC, vse fotografije Marijan Zlobec
Edvard Kovač
Oddaljenost in bližina religioznih svetov Borisa Pahorja in Edvarda Kocbeka

Tako Boris Pahor kot tudi Edvard Kocbek sta izšla iz tradicionalnih slovenskih krščanskih družin. Poleg podobnih družin jima je bilo prav tako skupno, da sta od otroštva naprej živela tudi ne geografskem obrobju Slovenije, Pahor na slovenskem Krasu na Tržaškem, Kocbek pa v igrivi Prlekiji na Štajerskem, na obeh koncih Slovenije pa so narodno zavest in zvestobo slovenskem jeziku povezovali s katoliško tradicijo. Oba sta bila v internatu malega semenišča in sta potem stopila v bogoslovje, Pahor v Kopru in Kocbek v Mariboru. In oba sta tudi izstopila iz teološkega študija in se pognala v svet. Toda če se je Pahorjev izstop iz bogoslovja povezoval ne samo s kritičnostjo do cerkvene hierarhije, ampak se je začel tudi oddaljevati od krščanstva, je Kocbek svoj izstop iz mariborskega visokošolskega teološkega študija povezoval s svojo zahtevo po globljem, bolj duhovnem krščanstvu. Zelo zanimivo je bilo, da sta oba vse življenje ostala kritična do cerkvenih hierarhov, Pahor predvsem do tržaškega škofa Santinija zaradi vprašanja slovenstva, Kocbek pa do slovenskih škofov, ki niso dovolj zaživeli nove krščanske pomladi II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Toda če je Pahor ostal dobrohoten in simpatizirajoč s slovensko duhovščino, ker je ta v zamejstvu reševala slovensko kulturo, je na drugi strani Kocbek ostal kritičen do slovenskih duhovnikov in jim posebno v predvojnem obdobju očital lagodno in neintelektualno življenje.
Od svojih študentskih let naprej sta o verskih vprašanjih življenja in njegovega preseganja naša velika literata začela o krščanstvu razmišljati in čutiti zelo različno. Pahor je začel doživljati svet in naravo po zgledu velikih evropskih pesnikov vedno bolj panteistično, Kocbek pa se je še bolj oklenil zakramentalnih skrivnostih v Katoliški cerkvi, ki jih je doživljal zelo duhovno. Pa vendar je bilo med doživljanjem narave, ki sta jo oba literata povezovala z ljubezensko zvestobo slovenskim pokrajinam, veliko skupnega. Pahor je razumel slovensko zemljo z njenim pogledom na morje kot neko sveto deželo, kjer ljudje izrekajo govorico, ki síje božanska razmerja. Kocbek pa je preko vizije Pierra Teilharda de Chardina razumel, da se Božji duh nahaja v njegovi okolici in se je mogoče preko pristnega odnosa do zemlje približati tudi Bogu.

Boris Pahor ob Kocbekovem spomeniku

Veliko skupnega in različnega imata pisatelja v doživljanju erotike. Pahor je npr. ljubezensko razmerje do ženske v romanu Zibelka sveta opisal zelo spoštljivo, kar z občutkom svetega, vendar do kraja pristno in neposredno. Kocbek pa je v svoji knjižici Eros in seksus razkril svojo kozmično vizijo erotike, ki ga je popeljala daleč, vse tja do praga mističnih doživetij.
Lahko bi rekli, da sta oba misleca in pisatelja tudi človeško telesno doživljanje opisovala na obzorju krščanskega verovanja božjega učlovečenja. Za Pahorja je bila telesnost prisotnost življenjske sile, ki presega človeka, zato je treba ta vitalizem ohranjati. Toda prav v Nekropoli je razkril tudi odrešenjskost trpečih in umrlih teles svojih tovarišev in tukaj je bil na svoj način celo krističen. In na drugi strani je Kocbek v svojih dnevniških zapiskih izražal telesno doživljanje sveta in drugih, kar ga je vodilo v zaznavanje onkrajnosti. Čeprav se je Pahor v drugi polovici svojega življenja opredeljeval kot panteist, se mu je smrt zdela vedno nesprejemljiva, medtem ko je Kocbek v svojih razmišljanjih smrt med vojno večkrat razumel kot sprejemljivo in tudi zveličavno žrtev.

 

Vera Radić in Peter Kovačič Peršin
V teh približevanjih in oddaljevanjih dveh religioznih svetov, razmišljanj in občutij pa sta oba jemala prijateljstvo kot nekaj svetega in večnega, česar ni mogoče pozabiti. Toda tudi v tej skupni vrednoti je bila razlika. Pahor je prijateljstvo jemal v najgloblji intimi, ki ji je bil zavezan, Kocbek pa ga je združeval s tovarištvom, ki mu je kljub temu, da je bil izigran, ostal zvest.
Spomenik Edvarda Kocbeka v Tivoliju, delo akademskega kiparja Boštjana Drinovca
Peter Kovačič Peršin
Pahorjevo prijateljevanje s Kocbekom

Prijateljevanje Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom ima v slovenski kulturni zgodovini podoben pomen, kot ga je dalo prijateljevanje med Prešernom in Čopom. Vsekakor pa ima še večji pomen za našo politično zgodovino, ker je njuno sodelovanje, ki je svoj vrh doseglo v Intervjuju, ki ga je Pahor objavil v knjižici Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, sprožilo proces narodne sprave in demokratizacijo slovenske družbe.

Njune stike je povzročila objava Kocbekovega Premišljevanja o Španiji, kar je Pahorju dalo pobudo, da je poiskal stik z njim. Antifašizem, aktivno slovenstvo, privrženost demokratični kulturi in socialni pravičnosti so bili temelji, na katerih se je razvilo njuno vseživljenjsko sodelovanje, ki je preraslo iz odnosa učitelj-učenec v globoko tovarištvo. Pahor je v času najhujše gonje proti Kocbeku ostal njegova trdna opora in dosegel s svojimi mednarodnimi povezavami, da je režim vsaj na zunaj prenehal s preganjanjem Kocbeka. Obravnava tega obdobja njunega sodelovanja nam pokaže vso paleto političnih, ideoloških, idejnih in etičnih dilem naše družbe v času zatona partijske vladavine in na pragu ključnih sprememb v naši sodobni zgodovini. Nakazuje pa tudi smer zapletenega in počasnega procesa naše tranzicije, ki traja že tri desetletja.

Ravel Kodrič 
Ravel Kodrič
Kocbek – Rodano – Mounier: Slovenski pritok v spodletelo sotočje evropske katoliške levice (1932–1975)

Prispevek se na osnovi primarnih in sekundarnih virov mudi pri virtualnem trikotu, ki je v daljšem časovnem loku 1932–1975 nenačrtovano duhovno povezal troje vodij katoliške levice v Franciji, Sloveniji in Italiji: Emmanuela Mouniera, Edvarda Kocbeka in Franca Rodana. Izrisati skuša sredotežne silnice, ki so ga oblikovale, kot tudi sredobežne silnice v specifiki njim lastnega okolja, ki so ga rahljale in naposled onemogočile. Njegov potencial je zapoznelo in še zadnjič, vendar zgolj zasebno in spominsko, vzplamtel ob gnevu, ki je Kocbeka razvnel zoper oblastniško gonjo, ki se je leta 1975 nadenj zgrnila zaradi tržaške objave prelomnih odgovorov na podbudo Borisa Pahorja v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Primerjalni uvid v mednarodno razpetost Kocbekovih misli in dejanj nudi nova oprijemališča raziskavam in poskusom natančnejše umestitve pesnikovih prizadevanj v srednjeevropski in zahodnoevropski prostor.

Igor Omerza
Igor Omerza 
Geneza nastajanja znamenitega pričevanja Edvarda Kocbeka in vloga Borisa Pahorja pri tem podvigu

Nastajanje tega pričevanja opisujem v glavnem s pomočjo dnevnikov Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja in dokumentacije slovenske tajne politične policije, uradno Službe državne varnosti (SDV), ki se je je ponarodelo prijelo ime Udba. Kronološko geneza zajema obdobje od 25. januarja 1970, ko se sopotnika in prijatelja začneta dogovarjati v Opatiji, do 18. marca 1975, ko zagleda luč sveta v tržaškem zamejstvu Pahor-Rebulova knjižica Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Vsebinsko gre za vztrajno in nepopustljivo nagovarjanje s strani Borisa Pahorja, da bi prijatelj Edvard Kocbek (pravzaprav kot priča) javno spregovoril o povojnem pomoru neoboroženih domobrancev in o popolni medvojni dolomitski komunistični podreditvi koalicijske Osvobodilne fronte (OF). Edvard Kocbek je kot partizan, krščanski socialist, eden izmed političnih voditeljev OF in humanist čutil močno notranjo potrebo, da javno izpove, kako in zakaj se je to zgodilo in kako se je treba slovenskemu narodu moralno opredeliti do teh pomembnih ter tragičnih vojnih in povojnih dogajanjih. Ob tem je dolgo hamletovsko okleval, saj je vedel, da bo s tem povzročil hude odzive in pritiske s strani svoje nekdanje, tedaj vladajoče partizanske tovarišije.

Andrej Rozman
Andrej Rozman
Moja srečanja z Edvardom Kocbekom

Bil je lep oktobrski dan leta 1966. V ravenski gimnaziji je odzvonila zadnja ura. Vsi smo se navdušeno zapodili iz šole. Ko sem se približal študijski knjižnici, sem na oknu zagledal ravnatelja knjižnice dr. Franca Sušnika, ki me je z roko poklical v svojo pisarno. Bal sem se, da me bo kregal zaradi slabega znanja nemščine, mi govoril o pomenu znanja jezikov itd. V pisarni me je čakalo presenečenje. Ko sem se usedel, mi je Sušnik brez besed izročil knjigo Edvarda Kocbeka Strah in pogum. »Nikjer se ne hvali, da bereš to knjigo, je prepovedana.« Vzel sem knjigo, se poslovil in šel na avtobus, kjer sem začel brati prvo novelo.

Pahorjev grob v Trstu

Ko sem mami pokazal knjigo je rekla: »Čas je, da pokličeš in obiščeš Edija. Ne pozabi ga vprašati, če mogoče ve, kje je Tone pokopan in kdo ga je umoril.« Nekaj tednov pozneje me je Edi sprejel. Takrat nisem vedel, da je stanovanje prepredeno z mikrofoni, da mu tudi ponoči prisluškujejo. Prijazno sva se pogovarjala. Odprla pa sva tudi vprašanje o smrti mojega strica Toneta. Povedal mi je, da je za njegovo smrt izvedel zelo pozno, pa tudi to, da se je začel revolucionarni lov na njegove pristaše. Omenil je povojne poboje in o tem, da so mu v poštnem nabiralniku puščali ljudje pisma z vprašanji o usodi njihovih sorodnikov in prijateljev. Odpravil se je na CK KPS in tovarišijo vprašal, kaj je s temi ljudmi. Baje so mu odgovorili, da so v Makedoniji na prevzgoji in se bodo kmalu vrnili. »Ti bi tudi bil vesel, če bi jih pospravili, a ne?« je zamomljal Marinko. »Verjel sem jim, nič drugega mi ni preostalo.«

Vera Radić in Boris Pahor v Tivoliju

V četrtek 5. novembra 1981 me je poklical Matjaž in mi sporočil, da je Edi umrl, pokopali pa ga bodo v najožjem družinskem krogu, na pogreb pa so povabili tudi njegove zveste prijatelje. Čeprav sem vedel, da je Edi hudo bolan, me je vest presunila. Odločil sem se, da bom šel na pogreb. Na dan pogreba se mi je pridružila tudi kolegica Melita. Na poti iz Velenja v Ljubljano so naju čakala presenečenja. V Šempetru v Savinjski dolini naju je ustavila milica. »Kam pa kam, vesela druščina?«

»Na Kocbekov pogreb«, sem mu povedal. Miličnik se je postavil pred avto in zapisal registrsko številko in preštel število potnikov. Pokazal je, da lahko greva. Po voki-tokiju je naslednji patrulji sporočil, da sva odpeljala. Na Trojanah naju je ustavil uslužbenec SDV, preveril je registrsko številko, spet nekam poklical in nama pokazal, da lahko odpeljeva. »No. pa imava že dve črni piki. To bodo na naši šoli ponosni na naju,« je pripomnila Melita. Naslednja postaja je bila v Domžalah. Postopek je bil enak: preverjanje registrske tablice in štetje ljudi v avtu, k sreči na poti ni nihče prisedel in klic po voki-tokiju.

Neža Zajc 
Neža Zajc 
Edvard Kocbek, Boris Pahor … in Dane Zajc: Razumevanje resničnosti kot poezije tega sveta

Razmišljanje sopostavlja na videz tri poetološko precej raznorodne ustvarjalce, ki pa so bili vsi na izjemno sebi lasten, svojevrsten in celo samovoljen način zavezani tudi pričevanju o resničnosti kot tisti, ki je navsezadnje storila, da so njihovi glasovi v slovenski kulturni resničnosti zveneli (so, in bodo) kot epohalni. Še več, težko bi si danes zamislili doslednejšega pesniškega izraza, kot nam ga je zapustil Edvard Kocbek v svojih zbirkah, in bolj neizprosnega pričevalca, kot je bil Boris Pahor, prav tako je meja neprizanesljivosti v pesniški drži Daneta Zajca nedosežena in se čedalje bolj kaže kot nedosegljiva v razvoju slovenske poezije druge polovice 20. stoletja. Srž tistega razlikovanja in drugačnosti med omenjenimi literati je v njihovem samoizrazu, v njihovi viziji notranje moči premagovanja vseh pritiskov neprijazne (!) resničnosti, ki so se zgrnili nad vsakega od njih. Da, in zaradi te teže krivičnosti, ki so jo doživeli, bi marsikdo pomislil na neustreznost naslova, saj bi nemara morali spregovoriti o njihovem ‘razumevanju poezije kot o resničnosti tega sveta’, ker se pravzaprav dotikamo njihovega globoko osebnega (vseskozi individualističnega) doumevanja poetične sposobnosti (od)reševanja (iz) tega sveta. Kar tudi drži. Vsem trem je bilo nezamenljivo lastno tiho vsrkavanje duhovnega v realnem, resničnem in okrutno celo materialnem svetu slovenskega vsakdana, »v brezobzirnem tehnokratizmu«, po besedah Daneta Zajca, v katerem so živeli, in kjer »ni mesta za ljudi, ki delajo na polju duha.« (D. Zajc, Govor ob podelitvi velike Prešernove nagrade Borisu Pahorju, l. 1992). Med slednje, »med premišljevalce in ljudi dvoma«, je pesnik prišteval tudi Kocbeka in Pahorja.

V Dutovljah

Govorimo o tistem dvoreznem meču resničnosti, ki je v opusu vseh treh ustvarjalcev, oblikoval disonančno bližino zgodovine in razpoke slehernikove duševnosti, skozi katere je zrl Edvard Kocbek, ko je v besedi Borisa Pahorja najdeval poezijo in liričnost, ter o tistem, o čemer je mislil Dane Zajc, ko je ob smrti Edvarda Kocbeka zapisal, da je »na dnu posode, kamor tonejo različni obrazi še en obraz. Zdi se, da se za njim ne skriva nobeden več. […] začne se spet potapljati in se spreminjati v mnogo obrazov, jasnih in nejasnih, ki se bojo prikazovali in drug drugega zasenčevali s svojo dvojno svetlobo, dokler bojo ljudje brali Kocbekovo poezijo.« Tisto polje duha pa je zanje predstavljala slovenska beseda, ki se je spreminjala v radikalni samoizraz treh monumentalnih opusov, v katerih resničnost nastopa kot »strašna zvestoba do slovenskega bližnjika za potrebno in nujno.« (gl. E. Kocbek, Pismo B. Pahorju, 26. okt.1964), medtem ko je tem bolj podvržena mestoma lirični, mestoma pa tudi na moč poetični metamorfozi, brez katere sami ne bi (osebnostno in) duhovno preživeli.

(se nadaljuje)
Marijan Zlobec
,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: