»Ta ocean strašnó odprt« – Boris Pahor in Slovenska matica (3)


Uvod v simpozij o Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku je pomenilo Pismo Moje suhote, ki ga je napisala dr. Urška Perenič in ga posvetila že pokojnemu pisatelju, s katerim sta se sicer osebno poznala več kot deset let. Kot kulturni, literarni in glasbeni uvod ga je prebrala Eva Lipovšek, med branjem pa jo je na kitari spremljala Neža Kočnik. Med zelo natančnimi in dokumentiranimi referati je bil prispevek »Ta ocean strašnó odprt« – Boris Pahor in Slovenska matica tajnice urednice Slovenske matice dr. Ignacije Fridl Jarc.

Nastop dr. Urške Perenič, vse fotografije Marijan Zlobec

Moja suhota

Dragi profesor,

pišem Vam pismo, še vedno vsa pod vtisom tistega srečanja na sveti večer decembra lani, ki je hotelo biti najino zadnje srečanje in vivo. Nikoli ne bom pozabila, kako me je slab teden dni prej med kuhanjem nedeljskega kosila, v nekem meni (ob takih opravilih) poznanem, napol premišljujočem razpoloženju, vzdramil Vaš telefonski klic. In nikoli ne bom pozabila niti vsega tistega, kar je temu sledilo, in sploh ničesar. Da naj pridem v Trst, ste dejali. Da bi radi govorili z mano. Da moram poobjaviti tudi tisti najin pogovor izpred mescev. Če je mogoče, knjižno. (Vem, kako pomembne so bile za Vas knjige, pripovedovanje, pričevanje in pisanje, da bi nam ostalo vse, prav vse, kar ste doživeli.) Seveda, pridem, sem odgovorila in vprašala, da kdaj. Pa ste rekli, da lahko takoj. Čisto takoj težko, profesor, sem odvrnila in se nekoliko namuznila (od zadovoljstva namreč, ker bova spet lahko dolgo govorila in ker Vam bom lahko poročala o dogajanju okrog prijave projekta o Vas in boste gotovo presrečni), lahko pa hitro, zelo hitro …

Eva Lipovšek

Dan pred božičem je bil deževen, pomalem temačen. Na vratih Vašega, pravzaprav Vajinega doma se nama je prikazala gospa Vera, za katero sem, tako mislim, prva nekje zapisala, da je kot dobri angel, ki bdi nad Vami. Zasmejala se je, mene pa sta zaobjela nek občutek radosti in vendar tesnobe, žalobnosti in veselja, strahu in poguma … Bilo je prvič, da me niste sprejeli v svoji študiji, ampak v sobi, v napol sedečem, napol ležečem položaju. Vseeno pa ste se silno vzradostili in mi ob pozdravu močno stisnili roko. Meni pa ni ušlo, da ste, čeprav ne vidite več, s telesom in pogledom obrnjeni proti mestu v zalivu, kamor sem se morala skozi okno Vaše delovne sobe, po Vaše študije, vselej kraljevsko ozreti, ko sem Vas obiskala kdaj poprej. In sem si zraven predstavljala, kako prav tam sedite in pišete, ter se mi je zdelo, da slišim neutrudno udarjanje kladivc s črkami po papirju.

Dr. Urška Perenič

Kakor se mi je vselej zdelo, da moram ob vstopu v Vašo študijo preveriti, če je še vse na svojem častnem mestu, in s pogledom znova zaobjeti ves prostor, vsak njegov kotiček, ter si ga vtisniti v spomin za vse življenje. Predstavljala sem si, da sem Izidor Cankar, ki obišče desetletje mlajšega bratranca Ivana Cankarja ali pa v Sori pri Medvodah Frana Saleškega Finžgarja, ker ve, kako pomembno je umetnike obiskovati in motriti v njihovem življenjskem in delovnem okolju. Tudi jaz sem v Vaše stanovanje vedno vstopila z nekim posebnim spoštovanjem, malo postala, se najprej ozrla na svojo desno, v kuhinjo in jedilni kot, kjer je bil na mizi Vaš Remington, potem pa vstopila v študijo, kamor Vas je zadnja leta pripeljala in na Vaš stol ob mizi, na kateri je nazadnje ležala knjiga Temelji slovenstva, na njej pa v lični rdeči in zeleni škatlici odlikovanji obeh predsednikov, pomagala posesti Vera. Toda bolj kot podoba polic s knjigami, izmed katerih so mi v oči padla imena Primož Trubar (večkrat ste mi dejali, da bi morali državni praznik slovenske kulture praznovati 8. junija in da šele potem pride tudi Prešeren), Dragotin Kette (obema je bil bližji od Prešerna), France Bevk, Lili Novy pa knjiga Janeza Gradišnika Za lepo domačo besedo in Karla Mauserja pesniški utrinki Zemlja sem in večnost, Šolohov, Jože Plečnik, Rudolf Maister, Simon Gregorčič, knjiga Od antike do danes ter Slovar slovenskega knjižnega jezika in Zingarellijev Vocabulario della lingua italiana, se mi je zdelo pomembno, da si v spomin zapišem podobo tistega kotka njim nasproti. Ob oknu postelja, postlana z odejo z rdečim karom, na steni desno od vzglavja križ in ob njem neka slika, na steni za vzglavjem portreti Kocbeka, Gregorčiča in Cankarja in fotografija Vas v Vaši študiji, seveda za mizo pred policami za knjige, zraven še dve sliki, mislim, ena Spacalova, na tleh, desno od posteljnega vzglavja mizica s prtičkom, na njej rdeča nočna lučka in še neke knjige in nekje gotovo Spinoza, skozi okno pa pogled na zaliv in morje … Enkrat ste mi pripovedovali, kako da sta Vas v življenju večkrat reševala Vaš čut in inventivni značaj, kajti Tržačani ste inventivni in odprti, ker imate vso prostost pred sabo in morje, ki je brezkončno …

Da bo treba pisati in pričevati, ste rekli, tistega dne pred božičem. Bom, brez skrbi, sem rekla, ko sem si bila ob postelji že namestila stolico in zagnala snemalnik. (Nikoli poprej niste imeli nič proti temu, da Vas posnamem, in ste tako kakor pri pisnih zadevah povsem zaupali moji presoji, kaj od posnetega uporabiti, kar je bilo znamenje tesnega zaupništva. Tokrat pa sploh ne bi snemala, če me ne bi Vi spodbudili, da bi bilo vendarle dobro, če bi bil najin pogovor ovekovečen na posnetku.) Pričevati o črnem fašističnem nasilju nad Slovenci v Trstu in vseh totalitarizmih, ki so uničili 20. stoletje. V roke ste mi stisnili svež ponatis zbirke novel Grmada v pristanu, ki ste ga morali še podpisati, in z odločnim, oslabelosti navkljub presenetljivo močnim in jasnim glasom ter privzdignjeno roko dodali, da ste o zubljih, v katerih je pogorel Narodni dom, pričevali, da mi ne bi pozabili. Jaz pa sem morala še enkrat obljubiti, zroča v Vas, ki ste zrli tja, kjer je Vaše ljubljeno mesto, da bom pričevala tudi sama …

Nikdar še, odkar sem Vas občasno obiskovala in sva se takole razgovarjala o fašizmu, koncentracijskih taboriščih, življenju po drugi svetovni vojni za mejo in pred njo in še marsičem, se mi ni zgodilo, da bi me navdal tisti nenavaden, malone neopisljiv občutek, ko stojiš na robu zemeljske stvarnosti, saj ste me vselej opogumljali in navdajali z vero v življenje. (In nikoli dotlej, visoki in globoki starosti navkljub, niste govorili o smrti. Vera je rekla, da ste ji o slutnji bližine smrti pravili zgolj enkrat, ko ste se spraševali tudi o Jezusu Kristusu.) Takrat, pred božičem, pa se mi je zdelo, da komaj premagujeva prepad med to- in ónstránstvom …

Boris Pahor v Dutovljah

Zato sem poskusila preusmeriti tok najinega razgovora. Govoriti sem želela o Vaši predpuščini, ki ste jo v zadnjem desetletju postopoma predajali Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, in Vas nekoliko razveseliti s podatkom o obsegu Vaše pisemske korespondence, ki smo jo ravno v tistih dneh in čez palec ocenili na pet tisoč pisem. “Pet tisuča pisma, profesor, ste dóbili u svom živôtu, pet tisuča!” je vzkliknila Vera, ko me je slišala. Vi pa se spet niste dali premakniti niti za ped in ste vztrajali, da so izmed vseh in mnogoštevilnih pisem, ki so Vam jih pošiljali kulturniki, literati, znanstveniki, politiki, cerkveni dostojanstveniki, novinarji in mnogi drugi, ob tistih Vašega dragega prijatelja Edija najvrednejša pisma, ki ste si jih skozi trideset let izmenjali s svojo drago prijateljico Marijo Žagar. Ker ste to ponovili ne vem že kolikič, sem bila prepričana, da res tako mislite in da ste povsem in scela navzoči. Da Vas zapušča telo, a da je Vaš duh živ kot plamen.

Grob Pahorjeve rodbine v Trstu

In ti si postala na akademiji (beri: univerzi) avtorica knjige o Mariji Žagarjevi in meni, ste nadaljevali. Nikdar, ampak res nikdar po tistem, ko je pri Slovenski matici v Ljubljani leta 2010 izšla knjiga Sončna ura: Pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996), se mi ob najinih srečanjih niste pozabili zahvaliti za opravljeno uredniško delo in tistih osemsto pojasnjujočih opomb; vztrajno ste ponavljali, da sem zanjo najbolj zaslužna jaz, in ponosno navajali to visoko številko. Jaz pa sem bila ob predstavitvi knjige na založbi, še ne osemindvajsetletna, una giovanne dottoressa, kot ste me poimenovali v pričevanju Christini Battocletti, s katero sta spisala Vašo avtobiografijo Figlio di nessuno, bolj kot na vse to ponosna na Vašo ugotovitev, da sem knjigi vdahnila primorskega duha. In na to, da sem si od Vas trajno pridobila zaupanje in zavezništvo.

Pahorjeva hčerka Maja ob grobu

Da bom morala jaz napisati tudi roman o njej in Vas, o njeni ljubezni do Vas, kakor to lahko razberem iz pisem, o neuresničeni ljubezni, ste rekli potem; najprej precej mirno, potem naglas in zlogojoče – o ne-u-res-ni-če-ni lju-bez-ni! V meni se je začelo majati, kakor takrat, ko sem pretipkavala tisto Marijino pismo Vam z dne 27. marca 1987, da je šla čisto vsaka črka skozi moje prste in mi je vsaka beseda segla v globino duše. Pismo, v katerem se Vam zahvaljuje za darovano ji Bližino in Prijateljstvo.

Boris Pahor na SAZU

Besede so se mi začele lomiti v joku, ko sem Vam nato izrekala obljube za bodočnost, in na žalosten način sem bila vesela, da me ne vidite. Ker si nisem mogla nikoli predstavljati Vas, kako jočete. Spominjam se, kako sem ob Vašem pripovedovanju o izkustvu absolutnega Niča ničkolikokrat opazovala, če se Vam bodo vsaj malo orosile oči, a se ni zgodilo; dostojanstveno in neomajno ste pripovedovali dalje … Da bi torej jaz jokala pred Vami? Takega zdrsa v nostalgijo si nisem mogla privoščiti.

“Tvoji spomini bodo podobni romanu”, ste vztrajali. “Moji spomini na koga; na Vas?” sem se poskušala odzvati. “Na vse, kar doživljaš!” Z rokama sem si zakrila obraz, da bi znova zadušila jok. Tvoji spomini bodo podobni romanu, mi je odzvanjalo v glavi, roman, spomini … Če kdaj, potem mi je bilo takrat zares jasno, da je vse res in da ste čisto vse svoje življenje prelili v literaturo …

Venec predsednika Vlade Republike Slovenije dr. Roberta Goloba

Kaj pa Danica, sem vnovič poizkusila preusmeriti razgovor. Njo da ste ljubili, ste mi dejali tudi tisti dan. In Rada, Radonči, Živka. Da ste jo prvič uzrli na vlaku 1951. leta in se zaljubili vanjo, ste nadaljevali. Nikoli pred tistim dnem pred božičem Vas še nisem videla takega, z nekim posebnim žarom sreče, praviti o Vajinem prvem srečanju. Nosila je lepo, sinjerdeče krilo, ste rekli. Sinjerdeče, sem se začudila, mislite sinjemodro. Ne, ste rekli odločno, sinjerdeče da je bilo in ste se znova zazrli v tisto zdaj že poznano smer, da sem bila prepričana, da je v Vaši zavesti ta doživljaj ponovno navzoč …

V tistem trenutku sem tudi sama pogledala predse in si v mislih poskušala naslikati, kako tam doli na barkovljanski obali veter vzgiba sinjerdeče krilo in valove in nazadnje še moje srce …

Portret Franceta Prešerna v Pahorjevi pisateljski sobi v Dutovljah

In me je imelo, da bi s Kocbekom (kakor bo župan iz Svetega Jurija ob Ščavnici, ki ga skuša preglasiti grobijansko navijanje vrvi na škripcu, po kateri spuščajo krsto) gučila in molila za ta zadnji in za današnji in včerajšnji in jutrišnji dan …

“Sem,/kar sem bil,/in vsakdo/me bo mogel/pozabiti./In vendar/moram reči:/Sem/in bil sem/in bom,/in zato sem več/od pozabljanja,/neizmerno več/od zanikanja,/neskončno več/od niča./Vse je večno,/kar nastane,/rojstvo je močnejše/od smrti,/vztrajnejše/od obupa in samote,/silnejše od hrupa in greha,/slovesnejše/od zavrženosti./Nikoli/ne bom prenehal biti./Nikoli./Amen.”

Takó bodi.

Končujem pismo. Z občutkom suhote v ustih in vendar dušnim olajšanjem. To pismo je moje zatočišče pred pozabo Tistega dne. Moja suhota.

Urška 

Dr. Ignacija Fridl Jarc

»Ta ocean strašnó odprt« – Boris Pahor in Slovenska matica

Za natančno datacijo vstopa Borisa Pahorja med člane društva Slovenska matica bo treba še dodatno raziskati arhivsko gradivo, saj po vseh dosedanjih preverjanjih naša najstarejša delujoča kulturna in znanstvena ustanova, žal, v preteklih desetletjih ni sistematično vodila evidenc o svojem članstvu. Lahko pa natančno določimo začetek njegovega literarnega sodelovanja in ta sega v leto 1960, ko je Matica izdala Pahorjevo zbirko kratke proze Na sipini. Sedemnajst novel v celoto spleta obmorski topos, ki začenja in z zgodbo Na koncu pomola zaključuje zbirko. To je prostor brezkrajnega, neskončno odprtega morja na eni strani in na drugi krhke peščene obale, ki se nenehno pogreza vase. Že naslovno je poudarjena sipina, ki simbolizira brezoblično pretakanje, heraklitovsko premenjanje in spreminjanje položaja posameznika pod ojesi časa in ideologij. Kronološki lok se razpira od predvojne zatrtosti tržaških Slovencev v prvih treh novelah, se do trpeče bolečine napne v štirih novelah iz življenja taboriščnikov v Nemčiji, in v tretjem delu zbirke z vedno večjo fabulativno kračino in redkobesednostjo v desetih zgodbah osredišča na tržaško realnost po drugi svetovni vojni. Že v prvem izdanem delu pri Matici je, čeprav v kratkoprozni formi, Boris Pahor razvil osrednje teme in izpostavil zgodovinska obdobja, ki prevladujejo v celotnem njegovem literarnem opusu – tu so zapisane usode tržaških Slovencev, kot jih je pozneje prikazal v romanu Trg Oberdan (2006), izkušnjo nacističnih taborišč, ki jih je do srhljive razčlovečenosti človeka razvil v Nekropoli, pa povojna realnost slovenskega življa v Trstu (kot je na primer opisana v romanu V labirintu.

Pahorjeve knjige v njegovi pisateljski sobi v Dutovljah

Sledilo je izredno dolgo, skoraj četrt stoletja trajajoče obdobje, ko Pahor ni pri Slovenski matici izdal nobene knjige. Iz tega seveda velja sklepati, da Matica z izdajo katerega od Pahorjevih del nikakor ni želela izzivati avtoritarnih jugoslovanskih socialističnih veljakov in republiških sekretarjev za kulturo po vedno odkritejšem razkolu avtorja s tržaškimi levičarji, zlasti pa od leta 1966 dalje, torej od njegove ustanovitve revije Zaliv, in tudi po izrecnem razkritju poboja domobrancev v Kocbekovem intervjuju, objavljenem leta 1975. Takratni oblastniki bi namreč lahko z eno samo potezo, kot se je to že med prvo svetovno vojno zaradi izdaje romana Podlimbarskega Gospodin Franjo zgodilo pod avstroogrsko vladavino, Slovensko matico ukinili, le s to razliko, da ji premoženja ne bi mogli več konfiscirati, saj so bile njene stavbe po vojni nacionalizirane in jih je komunistična oblast torej že pred tem uspešno odvzela.

Boris Pahor

Odločilni prelom pri izdajanju Pahorjevih del pri Matici se je nedvomno zgodil s prihodom Draga Jančarja na mesto tajnika-urednika Slovenske matice leta 1981. Prav on je poskrbel, da je Matica od prve polovice osemdesetih let dalje začela sistematično izdajati tako leposlovna, dokumentaristična kot esejistična dela Borisa Pahorja. Leta 1984 je Pahor v spomin na prijatelja Edvarda Kocbeka pri Matici izdal Kocbekova pisma pod naslovom Peščena ura. Delo obsega njuno prijateljsko korespondenco od začetka septembra 1940 do januarja 1980, vključno z zelo dragocenim gradivom o politični gonji okrog Kocbekovega priznanja povojnih pobojev. Istega leta, torej 1984, je pri Slovenski matici kot tretji del trilogije, ki jo sestavljata še Zatemnitev in Spopad s pomladjo, izšel tudi roman V labirintu. Tri leta pozneje, leta 1987 je Boris Pahor za Slovensko matico pripravil na osnovi Kocbekovih sugestij dopolnjeno, popravljeno izdajo romana Zatemnitev, ki jo je avtor predtem leta 1975 izdal v samozaložbi. Leta 1989 pa je tržaški pisatelj prijatelju Kocbeku posvetil knjigo Ta ocean strašnó odprt, za katero si je naslov izposodil iz Kosovelove Tragedije na oceanu in katerega sem zavestno vpletla tudi v naslov pričujoče razprave.

Nekoliko manj intenzivno, a še vedno plodovito sodelovanje se je nadaljevalo tudi v 90. letih prejšnjega stoletja in prvem desetletju novega tisočletja. Tako je leta 1996 pri Slovenski matici izšla Pahorjeva zbirka literarnozgodovinskih esejev o narodni identiteti v italijanski književnosti pod naslovom, ki si ga je pisatelj tokrat izposodil pri Danteju, ko je ta Italijo označil za »ladjo brez krmarja«. Že naslednje leto, torej 1997., je Slovenska matica izdala Pahorjev roman V vodoravni legi, 1998. pa je pri isti založbi izšla še predelava romana iz leta 1958 Onkraj pekla so ljudje pod naslovom Spopad s pomladjo. Sledila sta še: roman Trg Oberdan leta 2006 in izdaja pisemske komunikacije med Borisom Pahorjem in Marijo Žagar med letoma 1961 in 1996, ki jo je pod naslovom Sončna ura leta 2010 zbrala, uredila in z opombami opremila Urška Perenič.

Oprema Pahorjeve sobe v Dutovljah

Seznam avtorskih del Borisa Pahorja, ki so izšla pri Slovenski matici, tako obsega devet žanrsko precej različnih knjižnih izdaj, od kratkoproznih zapisov in romanov, do esejističnih spisov in korespondence. K temu pa je treba obvezno prišteti vsaj še že omenjeno Pahorjevo uredniško vlogo pri izdaji Kocbekovih pisem. Nič manj pa tudi njegovo pobudo, da je njegova žena Radoslava Premrl v knjižni obliki prav pri Matici izdala spomine na brata, narodnega heroja Janka Premrla-Vojka. Prav Boris Pahor je tudi spodbudil zamisel, da delo svoje, tedaj že pokojne žene ponovno izda. Projekt elektronske izdaje knjige Moj brat Janko Premrl-Vojko leta 2019 je bila tudi zadnja knjižna postaja na desetletja dolgi poti ustvarjalnih druženj med Borisom Pahorjem in Slovensko matico. Poti, ki je tako glede na svoj pet desetletij dolg časovni razpon kot z vidika žanrske raznoterosti izredno plodovita in bogata. Zato jo na tem mestu v duhu Pahorju tako ljube morske metaforike izenačujem z oceanom, odprtim v neskončne globine in širine raziskovanja, da zmore biti pričujoča razprava le kratek začrt na daljnem horizontu védenja o Pahorjevi literaturi.

Vera Radić drži sončnik med Pahorjevim govorom v Dutovljah

Táko intenzivno sodelovanje med kakim slovenskim avtorjem in Slovensko matico se lahko po obsegu v preteklosti primerja samo še z opusom Ivana Cankarja, ki je pri Matici v obdobju osmih let, v času med 1900 in 1908, ko je bil njen predsednik Cankarjev nekdanji profesor slovenščine na realki Fran Levec, izdal kar deset literarnih del. A če lahko znotraj za Pahorja značilne, že omenjene morske metaforike govorimo pri Cankarjevem odnosu z Matičino založbo o nekakšnem cunamiju, ki je s svojo močjo v izredno kratkem časovnem obdobju na novo oblikoval slovensko literarno krajino in močno dvignil njene vrednostne standarde, je ustvarjalni stik med Pahorjem in Slovensko matico podoben morskim menam plime in oseke. Te so, kot sem poskušala že predhodno očrtati, tako družbeno, tudi izrazito ideološko, kot predvsem individualno pogojene. Poglavitni vzgib za nastanek obeh pomembnih, zelo dragocenih literarnih opusov, ki sta izšla pri Matici, je bilo namreč osebno znanstvo z Matičinim vsakokratnim vodstvom – na eni strani izjemna literarna razgledanost nekdanjega predsednika Matice z začetka prejšnjega stoletja in na drugi vizionarska družbena in kulturna odprtoglednost dolgoletnega urednika Matice, ki je drugo najstarejšo slovensko založbo uspešno pripeljal tudi v novo tisočletje – namreč, kar je za Ivana Cankarja pri Matici pomenil Fran Levec, je za Borisa Pahorja nedvomno poosebljal Drago Jančar. (Avtoriziran prispevek).

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja