Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja: I.del (2)

Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja: I.del (2)

Celodnevni simpozij o Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku je prinesel veliko gradiva, kot ga je na hitro težko povzeti. Novost je že omenjena Pahorjeva zapuščina v NUK, njeno strokovno obravnavanje in študij ter seveda urejanje za študij in nove objave. Če je bila prva tema simpozija pričevanje sorodnikov in smo poslušali zelo zanimiv esej Pahorjevega sina Adrijana, je bila druga tema Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja, razdejena v kar tri sklope. Tretja tema je bila Boris Pahor, angažirani literarni intelektualec.

Dr. Urška Perenič

Boris Pahor, pisatelj-pričevalec 20. stoletja: I.del

Urška Perenič

Književna republika Borisa Pahorja

Projekt Književna republika Borisa Pahorja (1913–2022) bo kot prvi na Slovenskem in širše preučil vprašanje tekstne konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa do nedavna najstarejšega živečega slovenskega tržaškega pisatelja. Opus enakovredno vključuje tudi celotno predpuščino, ki jo je v zadnjem desetletju pridobivala Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Del Pahorjeve zapuščine v NUK

Projekt izhaja iz spoznanja, da parcialno obravnavanje pripovedne proze, pisem, korespondence in dnevnikov preprosto ni dovolj. Pri pisateljskem opusu in predpuščini Borisa Pahorja, ki se po zaslugi pričujočega projekta in pred očmi strokovne javnosti spreminja v zapuščino, je treba vse prej naštete tekstno-žanrske oblike prvenstveno razumeti kot moduse izražanja in konstrukcije jaza, tj. v navezanosti na avtorjevo osebnost ter v najširšem smislu kot oblike avtobiografskega tekstovja. Služijo izražanju pisateljeve individualitete in osebnosti, razkrivanju in konstruiranju jaza v naslonitvi na izkušnjo v teku življenja, in to v vsej izrazni globini. To pomeni, da so pismo, dnevnik in umetniška proza plasti iste identitete in mentalitete, ki bodo v projektu obdelane analitično, vendar medsebojno povezano.

Vseh škatel je še bistveno več

Pismo oz. pisemska korespondenca, ki predstavlja najzajetnejšo popisno enoto (po preliminarni oceni iz pripravljalne študije več kot 5000 pisem), rokopisi/tipkopisi dnevnikov in rokopisi/tipkopisi umetniške proze so tudi trije osrednji vsebinski sklopi predpuščine.

Neva Zajc in Adrijan Pahor

Predpuščina (nem. Vorlass) je še ena pomembna posebnost predlaganega projekta, ki vpeljuje na Slovenskem (ob delni naslonitvi na avstrijski zgled) novo arhivsko paradigmo za digitalno dobo. Povezovanje slovenskega literarnega arhiva v NUK (ta se v okviru Rokopisne zbirke že tradicionalno in specializirano ukvarja z zbiranjem in obdelavo rokopisne kulturne dediščine) z literarno zgodovino, zgodovino in kulturološko znanostjo namreč pomeni novo kvaliteto pri zbiranju, hranjenju, promociji ter znanstveni obravnavi kulturne dediščine najširšega pomena. Namen je s sinergičnim delovanjem doseči napredek pri raziskovanju, urejanju in promociji novejše rokopisne in literarno-dokumentacijske kulturne dediščine v času, ko je raba zaslonskih tehnologij postala dejstvo.

Kitaristka Neža Kočnik

Preučevanje celotnega opusa in poudarek na predpuščini sta dve ključni ter medsebojno združljivi, komplementarni nalogi in cilja projekta. Ob tem gre poudariti, da se projekt gradiva na papirju, ki ga rokopisna zbirka zaenkrat hrani v večini, loteva ob zatonu rokopisnega in pisemskega pramena civilizacije. Med pomembnimi vzporednimi cilji projekta, ki jih je treba izpostaviti, pa je s pomočjo novih informacijskih tehnologij digitalnega kartiranja analizirati in predstaviti pisemsko republiko pisatelja s poudarkom na pisateljevi odprtosti v večkulturne personalne in institucionalne mreže ter v časovno-prostorskih razsežnostih. Gre za panoramo 20. stoletja v miniaturi s poudarkom na drugi polovici stoletja, ki povezuje zamejstvo z matico ter avdienco širom Evrope, v obeh Amerikah, Kanadi in Avstraliji. Odtod je mogoče vse jasneje razločiti konture književne re-publike Borisa Pahorja, ki je hkrati sijajen primer udejanjanja dialoga med kulturami in večkulturnosti.

Ddr. Igor Grdina

Igor Grdina

Avtobiografski labirint Borisa Pahorja

Globinska struktura pisateljskega opusa Borisa Pahorja je avtobiografija. Njene sledi so nespregledljive tudi v literarnih vrstah, katerih idealni tipi in primeri pripadajo mimetični umetnosti. Romanesknost njegove daljše proze praviloma ni samo avtotematska – takšna je kvečjemu na površini, prek imen likov –, temveč v svojem jedru naravnost avtobiografska. Na to kaže dogajalni prostor pripovedi. Vsaj avtotematska je njegova novelistika.

V Atriju ZRC

Kot k avtobiografskosti usmerjen pisatelj Pahor ni edinstven; v slovenski literaturi sta vsaj dva pomembna opusa podobna. Tako Jože Javoršek kot Lojze Kovačič sta velik del svojega pripovedništva prav tako utemeljila na avtobiografskosti. Razlikuje pa se pomen avtobiografskosti pri navedenih opusih: pri Pahorju je vedno navzoča pričevanjska zavest, ki se po odnosu do zgodovinske stvarnosti in zaupanja v pomen izkušnje loči od egotistične ali posamičniško eksistenčne. Ti dve legi sta prevladujoči tudi pri večini ustvarjalcev k avtobiografiki usmerjene literature tako v slovenskem kakor v širšem kulturnem okolju.

Boris Pahor je bil v Delu zelo publiciran

Zavest o pričevanjskosti Pahorja povezuje z Edvardom Kocbekom, ki je bil Pahorju med vsemi slovenskimi literarnimi ustvarjalci intimno najbližji. V času prelomnega intervjuja v knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, je celo povratno vplival na svojega vzpodbujevalca in krepil doslednost te pozicije v vsakršnih okoliščinah. Če so te včasih preprečevale sprotno pisateljsko pričevanjskost ali učinek (zapor, taborišče, ilegala, prepoved pojavljanja v javnosti, prepoved gojenja spomina), se je zvestoba tej legi literature, ki prehaja v življenjsko stvarnost, ohranjala v post poziciji, tj. v obliki refleksij in spomina.

Ddr. Igor Grdina

Pahorjev pričevanjski opus, ki sega od romana na literarnem polu prek dnevnikov, esejev in potopisov do obširne korespondence v »preostankih življenja«, je tako ekspresivistično kot komunikacijsko zvest lastni osebnosti: ta ni samo ime konkretne eksistence, temveč tudi pogleda na in v svet. Pri tem ne ubira nobene bližnjice: tudi pri temah z velikim recepcijskim potencialom v okviru žanrske literature se posveča le lastnim prioritetam. To je še posebej opazno v romanu Labirint, v katerem v dramatičnih časih, ko se je v »mestu v zalivu« dejansko zgostila svetovna zgodovina, obravnava le zase bistvena vprašanja, tj. osebna in tista, ki zadevajo obstoj skupnosti, ki ji pripada. (Iz povzetka)

Dr. Igor Škamperle

Tretja tema

Boris Pahor, angažirani literarni intelektualec

Igor Škamperle

Boris Pahor, angažirani literarni umetnik in pričevalec 20. stoletja

Tržaški slovenski pisatelj Boris Pahor je bil in bo ostal izjemno dragocen literarni pričevalec razburljivega 20. stoletja, ki je bilo za slovenski narod in kulturo v mnogih pogledih tragično in hkrati odločilno pri oblikovanju moderne nacionalne identitete. Prispevek prikaže, kako je pisatelj Boris Pahor relevanten kritičen ocenjevalec vseh treh ideoloških sistemov, ki so zaznamovali evropsko družbo, tj. fašizma, nacizma in komunizma. Z osebno izkušnjo kot dečka, ki je julija 1920 nemočno strmel v gorečo grmado ob požigu Narodnega doma v Trstu, kot jetnika v nemškem nacističnem taborišču, po drugi svetovni vojni pa kot razgledane intelektualne osebe, ki je bila kritična do trdega političnega sistema v Jugoslaviji, je pisal romane in neumorno razgrinjal etične in eksistenčne vrednote kot vir smisla in namena modernega človeka.
Prispevek se dotika treh aspektov, ki kot rdeča nit spremljajo življenje in ustvarjalno delo Borisa Pahorja. Uredništva tržaške kulturne revije Zaliv. Družbenega angažmaja za demokratično ureditev in spoštovanje človekovih pravic, še posebno, ko je šlo za vprašanja narodnosti ter idejne in nazorske svobode. Literarno delo, kjer pa se osredotočamo na roman V Labirintu in na zapleteno družbeno dogajanje v Trstu v povojnem obdobju, to pa z upoštevanjem bogate zapuščine avtorjevih dnevnikov, ki posegajo na družbeno področje, ter pritegnitvijo avtorjevega duhovnega nazorskega pogleda, ki ga lahko označimo za agnostičnega. Ki pa se, po sledeh Teilharda de Chardina, razpira čudenju nad lepoto naravnega stvarstva, kar je precej spregledana, vendar zelo pomembna sestavina vsega literarnega ustvarjanja Borisa Pahorja. (Iz povzetka)

Boštjan Marko Turk 

Očak nad provinco

Skepsa in distanca določata intelektualca. Ambivalentnost pojmov in pojavov, s katerimi se v območju mišljenja srečuje, povzroča nenehno pulziranje njegove misli, hkrati pa predstavlja temeljno vzmet vselej napetega, bolje nepomirljivega odnosa do realij sveta. V tem smislu je bil Boris Pahor eden največjih intelektualcev ne samo v slovenski zgodovini, temveč tudi širše. Zaradi svojega prepričanja, ki ga je utemeljeval na vsakršni distanci do oblasti, navdihovala pa ga je ljubezen do domovine, povezana z ljubeznijo do svobode, je bil v konfliktu s prevladujočimi političnimi paradigmami prostora, od začetka svojega življenja pa do njegovega konca. Njegov odnos do fašizma je poznan, v slovenski javnosti manj opazna in pogosto prikrivana pa je njegova občutljivost glede ideološke dvojčice fašizma, to je glede komunizma, v njegovi jugoslovanski, titoistični varianti. Zato je bil Boris Pahor tako rekoč redno nadziran s strani jugoslovanske politične policije in tropov njenih, vselej čuječih ovaduhov. Nekaj let mu je bil celo prepovedan vstop v domovino. Promocija slovenstva, k čemur je težil vse življenje, je bila v času fašistične, kasneje pa titoistične diktature namreč ena najmanj zaželenih tem, sploh če se je vezala na artikuliranje teženj po demokraciji.

Dr. Boštjan Turk

V tem smislu je bil Boris Pahor v nenehnem konfliktu s centri moči, z Rimom, z Beogradom, a tudi z Ljubljano. Zanimivo bo raziskati, zakaj se je vedno definiral v smislu nasprotovanja prevladujočemu mišljenjskemu vzorcu, kakršen je dominiral (dominira) v slovenski prestolnici. Odgovor je pravzaprav na dlani, iskati pa ga je v protidemokratičnem krču (tudi protislovenskem), ki ondod stiska provincialne mandarine. Nič bolje se Pahorjev pogled na svet ni obnesel v novem centru moči, ki se je za Slovenijo od leta 2004 naprej vzpostavljal v Bruslju. Kot intelektualec in prepričani domoljub se ni mogel pomiriti z ideologijo transnacionalnosti, bolje transhumanizma, ki jo promovirajo evropske institucije, v njihovih očeh pa je vsako zavzemanje za narodnost že vnaprej obsojeno kot deviantno. Intelektualna prebojnost, predvsem pa moralna neoporečnost Borisa Pahorja tako postajata brezčasni korektiv zablodam, v kakršnih se utapljajo (ali so se utapljali) ljudje moči v prestolnicah nekdanje ali sedanje skupne države, od Ljubljane preko Beograda do Bruslja, če pri takšnem navajanju upoštevamo kriterij velikosti. (Iz povzetka)

Udeleženci simpozija

Dr. Boštjan Turk je prvi na simpoziju predlagal, da bi prihodnje leto razglasili za Pahorjevo leto, in sicer v počastitev 110. obletnice rojstva Borisa Pahorja.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: