Na šestem koncertu abonmaja Slovenskega okteta ob svoji sedemdesetletnici v organizaciji Festivala Ljubljana v polni Viteški dvorani Križank so pevci predstavili samo skladbe slovenskih skladateljev in večinoma slovenskih avtorjev pesmi ali besedil s skupnim naslovom S posvetilom. To pomeni koncert Slovenskemu oktetu posvečenih pesmi. Generacijski razpon skladateljev je bil upoštevan, tako da smo poslušali skladbe starejših in že umrlih (Darijan Božič, Jakob Jež, Rado Simoniti, Pavel Šivic, pa do vseeno širokega generacijskega razpona živih (Lojze Lebič, Pavel Mihelčič, Tomaž Habe), do srednje generacije (Ivan Florjanc, Andrej Misson) in mlajših (Žiga Stanič, Andrej Makor, Helena Vidic Lesjak), medtem ko smo najmlajše skladatelje slišali na zadnjem koncertu.
Slovenski oktet z gosti, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot je z odra povedal umetniški vodja Slovenskega okteta Jože Vidic, so samo v zadnjem obdobju štirinajstih let slovenski skladatelji za Slovenski oktet napisali in mu posvetili nad 100 skladb, kar pomeni zelo plodno in intenzivno sodelovanje. Vidic je poudaril zgledno sodelovanje z Društvom slovenskih skladateljev, o samem programu pa je menil, da odstopa od tradicije, a so skladbe vseeno njen del. Ko je napovedal božični koncert 21. decembra v Šentjakobski cerkvi, je omenil spremembo lokacije, ki je nastala zaradi velikega zanimanja in orgel v cerkvi, med skladatelji pa je omenil Matijo Tomca, ki ga je na prvo ploščo Slovenskega okteta z božičnimi pesmimi uvrstil takratni umetniški vodja Darijan Božič.
Z odra se je za to pozornost in tak program v imenu zborovske sekcije Društva slovenskih skladateljev zahvalil Tomaž Habe, ki je bil v programu kot skladatelj izveden. Slovenskemu oktetu je čestital in poudaril, da je ravno on ponesel slovensko glasbo v tujino, kjer jo je izvajal na koncertih po vsem svetu kot resnični odmev slovenske dežele.
Jože Vidic je na koncu napovedal še zadnji, božični koncert 21. decembra v Šentjakobski vcerkvi
Jože Vidic se je na koncu koncerta z odra prav tako zahvalil trem prisotnim in izvedenim avtorjem: Pavlu Mihelčiču, Andreju Missonu in Tomažu Habetu. S spominom pa je segel tudi k drugim, ko jih je programsko napovedoval. Program je bil izvajalsko zahteven, morda najbolj doslej, prav tako za poslušalce, saj bi težko rekel, da so skladbe, vsaj večinoma, že poznali. Slovenski oktet se je pokazal kot sodoben vokalni ansambel, morda bi se dalo reči še raziskovalen, a ne ravno avantgarden, tako da je ne glede na različne stile prevladovala nekakšna tiha generacijska povezanost in skladateljska zavest, da pišejo za vokal, ki mora zveneti.
Zahvala Tomaža Habeta
Slovenski oktet je koncert začel s skladbo Življenje je eno Ivana Florjanca.
“So besede, ki jih je Ivan Florjanc (1950), redni profesor Akademije za glasbo v Ljubljani, uglasbil v skladbi Življenje je eno… posvečeni pisatelju Borisu Pahorju (1913–2022). Skladba ima oznako Kanon 4 perpetuus & coda ad lib. Nastala je na dan pisateljevega rojstnega dne, ki je 26. avgust, z željo, da bi jo Slovenski oktet zapel kot presenečenje na slovesnosti v ljubljanski Operi posvečeni temu izjemnemu literatu. Okoliščine pa so želele drugače in tako je delo prvič zazvenelo v Kanalu leta 2013 na slavnostni otvoritvi festivala Kogojevi dnevi, na kateri je bil takrat slavnostni govornik Boris Pahor, ki je tistega leta praznoval svoj 100. rojstni dan.” (Iz programa Metke Sulič).
Posebnost izvedbe je buila v tem, da so oktetovci začeli peti takoj po odprtju vrat in prihajanjem na oder, kar se je zdelo kot kakšna procvesija in s tem morda še bolj poudarjena hvalnica življenju, saj je besedila malo: Življenje je eno; je modro, pogumno naprej. Življenje je dar. Florjanc se zaveda enkratnosti človekovega bivanja na Zemlji, zato se je s trikratnim ponavljanjem besed bolj navezal na koral in skorajda zaklinjanje, s katerim je poudaril svoj življenjski nazor, bi lahko rekli. Med korakanjem in bogato harmonijo smo začutili pomen besede naprej. Čeprav bi se zdelo, da gre celo za kakšno programsko kompozicijo, pa je vtis bolj elementaren, tako da nehote pomisliš, kako malo znamo ceniti našo enkratnost bivanja.
Sledila je skladba Darijana Božiča na besedilo pesnice Neže Maurer Balada kot šanson.
Darijan Božič (1933–2018) se je v svojih delih pogosto ukvarjal z vprašanji povezovanja besede in zvoka. Njegova zborovska dela tako značilno osvetljujejo skladateljevo čustveno in miselno orientacijo v svetu. Njegov izbor besedil podrobneje definira občečloveško stran njegovih hotenj, ki jih doseže z netradicionalnimi postopki. Pesem Balada kot šanson na besedilo Neže Maurer je iz cikla Gospa, ki ga je skladatelj posvetil Slovenskemu oktetu po uspešnem nizu Pesmi štirih. Premierno je cikel oktet izvedel v Kanalu leta 2013.
Božičev opus je veliko širši, če pomislimo na serijo njegovih oper, pa kantat, s katerimi se navezuje na NOB (Štirinajsta), da ne govorim o številnih koncertih in še več avantgardne komorne glasbe. Vokal je obvladal v različnih žanrih, tako da je najraje uporabljal sodobno poezijo ali dramatiko Gregorja Strniše, Svetlane Makarovič, Dominika Smoleta.
V izvajani skladbi morda preseneča njegov “ovinek” k šansonu, a ne brez nekega ironičnega ali celo grotesknega karakterja, s ponavljanjem verza stara gospa in solom baritonista Jožeta Vidica, pa celo govorjenim verzom, na koncu pa se vedarle izkaže, da gre za slovo od življenja: čas je, zato se poslavljam. Tu se je sicer čutilo malo latinoameriškega temperamenta.
Pianistka Urška Vidic
Žiga Stanič (1973) je Žalostinko napisal leta 1995 še v svojih študijskih letih na pobudo dirigenta Antona Nanuta, ki je bil tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Čas nastanka skladbe sovpada s časom modifikacije dolgoletne pevske zasedbe tega ansambla, od katerega so se poslovili nekateri pevci. Skladbo označuje meditativna misel »Ko zapreš oči, ali slišiš moj glas?« in ta se lahko nanaša ali na glas katere koli ljube osebe, ki jo poznamo, ali na pevca ali nam ljube vokalne skupine. Žalostinka tako vsebuje element refleksije in slovesa, v osrednjem delu pa še vokalizirano reminiscenco dveh pesmi iz slovenske ljudske zakladnice. (Iz programa)
Skladba je po le enem verzu Ko zapreš oči, ali slišiš moj glas ? zelo kratka, a izvedbeno ni, ker se ponavlja, še več, izmenjujejo se kar štirje solisti, a na koncu prevlada moj glas.
Precej daljša ali celo dolga je bila skladba Sprehod ob Krki Andreja Makorja na poezijo Otona Župančiča.
Uveljavljeni skladatelj mlajše generacije Andrej Makor (1987) je o skladbi Sprehod ob Krki, ki je nastala pred petimi leti s posvetilom Slovenskemu oktetu, in glasbeno ožarja verze Otona Župančiča, zapisal: »Idejo za skladbo sem dobil po Župančičevem sprehajališču v Novem mestu, kjer so na klopeh zapisani različni verzi Župančičevih pesmi. Nastal je nekakšen kolaž desetih verzov iz Župančičeve pesniške zakladnice, pri katerih se razpoloženja, čustvena stanja in kraji opisovanja v verzih zelo hitro menjujejo. Izziv mi je bil vse te občutke prenesti v glasbo in jih hkrati med seboj povezati, podobno kot vse klopce na Župančičevem sprehajališču povezuje neprestani tok reke Krke.«
Čeprav je skladba vsaj po tekstovnem delu razdeljena na posamezne kitice, skupaj kar deset, je peta izvedba v celoti povezana in prehaja melodija s konca ene kitice na začetek naslednje. V tem zaporedju se izmenjujejo solisti, kot uvodni solo Davida Jagodica, pa Jožeta Vidica, zelo ritmična je četrta kitica, harmonsko bogata peta, v šesti se baritonski solo ponovi, v osmi se oglasi solo prvega tenorja, v deveti se stopnjuje dramatičnost, medtem ko deseta zazveni zelo koralno, skorajda pravoslavno široko, zelo odločno in s prvim tenorjem na koncu, kot da bi želel povedati, da je sprehod končan. Čeprav se zdi, da je vsebina pesmi “sprehajalna”, pa je vendarle ljubezenska. Makor se je tu izkazal ne le kot sodobni zborovski lirik, ampak je celoti dodal še nekaj bolj dramatičnih, skoraj epskih utripov. Pripomba pa bi bila, da bi rad imel bolj izpiljeno dikcijo, saj je poezija zahtevna in jo je treba v celoti slišati po njenem bistvu.
Aplavz, rože in steklenice
“Tomaž Habe (1947) se je z odhodom v pokoj začel veliko več posvečati skladateljevanju, pred tem pa ga je zaposloval predvsem pedagoški poklic. Njegov opus pa naj bi štel 800 del. Skladbo Vso svojo ljubezen je napisal na verze Ivana Cankarja. Tako kot je značilno za njegova zahtevnejša zborovska dela, tudi v tej uporablja več kromatike, elemente imitacije in kontrapunkta, kar se tudi prilega grenki vsebini te pesmi, ki govori o nesrečni ljubezni.”
Za Habeta je bolj značilno nadaljevanje zborovske tradicije kot pa kakšna prepoznavna inovativnost in s tem bolj izrazit osebni melodični in izrazni profil, čeprav se zelo trudi, da bi ga imel ali odkril. Zanimivo pa je, da je skladba na besedilo Ivana Cankarja zazvenela kot že skoraj kakšna podoknica. Cankar se je ljubi daroval, ona pa mu ni vrnila ničesar. Tu so verjetno v mislih njegova ljubezenska pisma Anici Lušin, ki so ena najlepših v svetovni ljubezenski korespondenci. V Habetovi skladbi seveda ne gre za besedilo iz pisma, ampak za Cankarjevo pesem, verjetno iz Erotike, 1899.
Opus skladateljice in dirigentke Helene Vidic Lesjak (1987) obsega dela na področju orkestralne, komorne, solistične in vokalne glasbe, piše pa tudi priredbe za vse zasedbe in žanre. Njena dela izvajajo pri nas in v tujini, v sklopu najrazličnejših koncertnih ciklov in tekmovanj. Skladateljica, ki prihaja iz Litije, je leta 2015 za Slovenski oktet uglasbila pesem Ko boš prišla Marije Baumkircher, ki je prav tako živela v Litiji. Ko boš prišla je pesem hrepenenja. Verzi prežeti z osamljenostjo kličejo k ljubljeni osebi s silovito željo po ponovnem snidenju »le pridi in preženi moj nemir srca, da v srcu zopet boš podoba moji sreči.«
Izvedba Slovenskega okteta je bila poudarjeno intimna, skorajda bolj dialoška spričo sodelovanja klavirja – pianistka Urške Vidic, ki je skladbi dajala uvodni klavirski utrip, med samo pesmijo pa nastopila s svojim interludijem še nekajkrat. Vokal in klavir sta ustvarila zelo toplo razpoloženje, polno optimizma, svobode ali želje po njej, tako kot optimizma in vere v vrnitev ljube in seveda končno prebujo pomladi. Tu so se nastopajoči zelo izkazali s svojo bogato koralno spevnostjo.
“V raznolikem opusu skladatelja, profesorja na ljubljanski akademiji za glasbo, zborovodje in organista Andreja Missona (1960) prevladujeta vokalna in komorna glasba, pomembno mesto pa zavzema tudi orkestralna glasba in glasba z duhovno vsebino. Pri komponiranju ga vodi načelo »piši malo in premišljeno ter bodi povsem zvest svojemu zvoku«. Samo ge te odin čakat je uglasbitev balade Ferija Lainščka, ki tematsko in vsebinsko zajema iz sveta ob reki Muri. Besedilo je napisano v prekmurskem narečju. V ljubezenski žalostinki se v počasnem tempu pred nami odvije trpek prizor žalujočega moškega, ki se ob reki pogovarja s svojo zdaj že za vedno izgubljeno ljubljeno osebo.”
Pri skladbi Andreja Missona gre za poudarjanje lokalne, dialektološke poezije Ferija Lainščka Samo ge te odin čakat (Le jaz te hodim čakat), kar je po svoje zahtevnejše kot petje v čisti slovenščini. Res da smo poslušalci dobili prevod prekmurščine v slovenščino, a je dialektološka razlika vseeno občutna. Bistvo skladbe je ponavljanje solo delov baritonista Jožeta Vidica in dinamičnih harmonij vseh pevcev. Tudi tu nastropa klavir kot spremljava, pevci pojejo kakšen konček še v mrmranju. Jasno pa je, da je vsebina pesmi ljubezenska.
“Skladatelj, arheolog in akademik Lojze Lebič (1934) je slovenski razumnik in eden redkih ustvarjalcev, čigar glasbena poetika ponotranja izročilo naših prednikov, hkrati pa prav zaradi te globoke izpovedi svetovljansko razpira krila daleč onkraj časovnih in kulturnih meja. »Moja glasba izraža moj značaj: nekaj med romanskim verizmom, severnjaškim ekspresionizmom in slovanskim ali slovenskim čustvenim impresionizmom,« je povedal. Osrednje sporočilo koroške ljudske pesmi Kako kratek je ta čas je ujel v note na svojstven način, kot je značilno zanj, z uporabo številnih sodobnih vokalnih prijemov na eni strani ter gradnjo, ki izhaja iz trdno zakoreninjene tradicije. S pesmijo in njeno zvočnostjo poslušalca spomni na prosojno minljivost obstoja.”
Lojzeta Lebiča smo pričakovakli, da bo prišel na koncert, tako kot smo ga opazili na nekaj poprejšnjih, a je bilo vreme slabše kot bi si želeli. Skladbo Kako kratek je ta čas zaznamuje uvodni solo baritonista Darka Vidica, ki poudarja kratkost življenja, saj se moraš od njega ločiti, ko si šele začel živeti. Pri verzu smrten zagon že kliče me je Lebič uporabil basovski solo (Janko Volčanšek), ki ga v nadaljevanju dopolni še enkrat baritonist. Zdi se, da je Lojze Lebič nekako v dilemi, kako zvočno upodobiti zadnji verz: sodni dan bom gor ustal, kar je oblikoval nekako bolj kot apoteozo, vstajenje, zveličanje, tako da se pesem končna z mrmranjem, morda kot že končano zemeljsko bivanje ?
Skladatelj Andrej Misson
Iz cikla Bela Krajina Pavla Mihelčiča (1937) bo v impresionistično obarvane prizore ujeta ena najbolj ganljivih slovenskih ljudskih pesmi Venci veli. Mihelčičev slog zaznamuje izvirnost, za katero je značilna sodobno in edinstvena melodična ekspresija. Skladateljev pogled je uprt v prihodnost, ne da bi pri tem posegal po eksperimentalnih tehnikah. Njegovi Venci veli izpričujejo ljudskost ujeto v sodobne skladateljske prijeme, ki jih je v pesem vpel na subtilen način.
Mihelčič se je že pred desetletji ustvarjalno povezal z rojstno Belo krajino, tako da z leti ne preseneča še poglobitev stika z njo. Seveda tu ne more mimo svoje zavezanosti in hkrati odvisnosti od tradicije, tako melodične kot besedilne, pesemske. Venci vejli smo v preteklosti spoznali po zborovski Vsi so venci vejli, samo moj zeleni, nazadnje pa po interpretaciji Vlada Kreslina, ki je povzel najbolj znani melodični motiv. Mihelčič izpovedni karakter nekako razdeli na prvi del kot dogajalni opis s poanto v solzah, in drugi del z bolj dramatičnim kamnom, ki ga morajo iskrene solze razklati. Tu je poleg večje dinamike okteta uporabil še solo basista Volčanška. Čigava je melodija: ali prekmurska ali belokranjska ? Oznaka ljudska je preskromna.
Ljubezensko pesem Buskelce, napisano v briškem narečju, je Rado Simoniti (1914–1981) uglasbil na besedilo Ludvika Zorzuta (1892–1977). Briški ljudski pesnik je bil znan kot srčen človek, ki je povezoval ljudi, ljubil petje, naravo, narečno besedo in svoja Brda. Zorzutova pesem išče pot v srca ljudi in je spevno lahkotna, zato so jo skladatelji radi uglasbili. Za kresničke imajo Brici poseben izraz in Zorzut je v nekaj verzih povezal presenetljivo bleščanje kresničk s prvimi najstniškimi zaljubljenostmi, dekleta pa je primerjal s kresničkami. Simoniti je v to ljubezensko pesem položil ganljivo romantičnost in pa tudi lahkotno vedrost.
Kaj vse je napisal Rado Simoniti, zlepa ne bo splošno znano, v tem pa žal ni edini slovenski skladatelj. Buskelce ali Kresničke so prav tako napisane v dialektu in je za razumevanje besedila potrebno branje prevoda v knjižno slovenščino. Zanimivo je, da je Simoniti že pred več desetletji čutil stik z briško ljudsko poezijo in izročilom zahodnega roba slovenskega etničnega ozemlja. Predvsem pa je bolj moderen, kot bi pomislili. Kresničke so bolj kot ne metafora za ženske in njihovo,kajpada še fantovsko, ljubezensko prebujo, povezano s kresovanjem. Tu je Simoniti večplasten, ima solo dele, izpovedni modernizem, razgibano vokalno dramatiko, domala plesni del, solo Darka Vidica do zelo močnega konca.
Široko razgledani Pavel Šivic (1908–1995) je bil eden najpomembnejših slovenskih glasbenikov 20. stoletja. Obogatil je repertoar slovenske glasbe z raznovrstnimi žanri od komornih in orkestralnih del, prek samospevov in zborov vse do opere. Bil je odličen pianist, pronicljiv publicist dejaven v radijskem mediju, svoja mnoga znanja pa je delil kot pedagog. Ustvaril je več kot 200 zborovskih skladb. Nekatere je združil v cikle, med katerimi so še danes zelo priljubljene Fantovske pesmi za moški zbor, ki vključuje tudi pesem Zv’ žavostna in Ana pes‘mca s paše na besedilo književnika in vsestranskega gledališkega ustvarjalca Mirka Mahniča v gorenjskem dialektu.
Pavel Šivic je prav tako večji skladatelj, kot ga v javnosti prepoznavamo. Zadošča, če pomislim na njegovo iodlično opero Cortesova vrnitev. Poslušali smo Ana pes‘mca s paše, v kateri je glasovno upodobil ženski lirski subjekt v kontekstu prebujanja pomladi, ki jo naznanja zvok piščali. Sledi sprememba, ki določa pesemski in melodični karakter druge kitice. Če je prvi del bolj plesno ritmičen, je drugi meditativen.
Glasbo Jakoba Ježa (1928–2022) označuje sodobna usmerjenost, ki je prepletena z ljudskim izročilom in slovensko glasbeno preteklostjo. Z izrabo nekaterih sodobnih kompozicijskih prijemov je izoblikoval svojevrstno glasbeno govorico, polno intimne ekspresivnosti, občutka za barvo, lirizma in prozornosti strukture.
Na koncert so prišli tudi člani okteta iz Celovca
Posebno mesto v njegovem opusu zasedajo skladbe na besedila tistih slovenskih literatov, v katerih so pesniki odsevali svoj odnos do slovenske domovine. Med temi so Idile Jurija Vodovnika (1791– 1858), ki jih je ujel na svoj igrivi in duhoviti način. Idile o pohorskem ludskem pesniku, pevcu, igralci in literarnemu samouku, je napisal leta 1971 in jih posvetil Slovenskemu oktetu.
Zahvala
Cikel Jakoba Ježa in Jurija Vodovnika s skupnim naslovom Idile Jurija Vodovnika je bil predstavljen s štirimi pesmimi: Moj ljubi rajni oče, Tri leta so me zibali, Hišo mam na solčnem kraj in Eno pesem peti. Lahko bi rekli ali govorili o že kar epskem pristopu Slovenskega okteta, ki si je ravno za konec, ko so ali smo bili v toplem, da ne rečem suhem ali zatohlem prostoru že vsi utrujeni. Čeprav je cikel starejši, mu je moderen izraz dal Jež sam. Tu je nastopila dilema (v pogovoru po koncertu), kdo je te pesmi prvi pel: ali Slovenski oktet ali Ljubljanski oktet, ki jih je imel redno na svojih koncertih. Vidičeva analiza je pokazala, da jih je najmanj pet let poprej pel Slovenski oktet.
Pesmi so zelo heterogene; v prvi nekajkrat nastopa solist Jože Vidic, v drugi je solistov več, v tretji je poudarek na solu basista Janka Volčanška, četrta in najbolj znana Eno pesem peti, je že sama po sebi bi lahko rekli kar legendarna. Poslušali smo sole Darka in Jožeta Vidica, pa tenorista Roka Ferenčaka, zelo premišljeno zgradbo dolge skladbe, deljenje značaja, tehnike petja in pomensko opredelitev od uvoda do epiloga, ki izzveni že skoraj kot kakšna moralka, čeprav ni povsem jasno, kdo jo ubeseduje. Razen če sprejmemo tezo, da je moralist Vodovnik sam, ki se kot tak predstavi v uvodni in zadnji kitici.
Slovenski oktet pa vendarle še ni bil dovolj utrujen, da ne bi pripravil še pet dodatkov. Med njimi je bila nekoč bolj pogosto izvajana Pesem galebu Rada Simonitija na besedilo Valensa Voduška. Tu sem bolj kot na slovensko ali jadransko pomislil na rusko izvorno melodijo, a v pogovoru z oktetovci po koncertu tega nismo mogli razvozlati.
Utrujenost je bila znamenje močnega koncerta Slovenskega okteta.
Marijan Zlobec