Predstavitev avtobiografije galerista, kritika, likovnega publicista, organizatorja razstav, člana AICA, ustanovitelja raznih likovnih bienalov… pravnika in umetnostnega zgodovinarja Aleksandra Bassina je napolnila dvorano Slovenske matice, kar je razumljivo, saj je avtor imel ves čas že po položaju veliko sodelavcev ter vsakršnih sopotnikov. Z njim se je, po uvodni predstavitvi dr. Ignacije Fridl Jarc, tajnice Slovenske matice, ki je knjigo izdala, pogovarjala lektorica knjige Tadeja Petrovčič Jerina.
Aleksander Bassin in Tadeja Petrovčič Jerina, vse fotografije Marijan Zlobec
Bassin je očitno najraje govoril o svoji mladosti in prvih začetkih ali stikom z likovno umetnostjo, še posebej, ker je bil njegov ded morda malo že pozabljeni zbiralec in mecen umetnosti, dr. Fran Windischer, edene izmed ustanoviteljev Narodne galerije, ki je na primer, kot je povedal Bassin, zase kupil neko Mušičevo sliko, tako da je mladi slikar s kupnino lahko odpotoval v Španijo, (kjer so takoj zatem nastale izrazite Mušičeve slike). Bassin je pripovedoval o svojih obiskih razstav še iz gimnazijskih in zatem študijskih let, ko je najprej študiral pravo in zatem še umetnostno zgodovino.
Aleksander Bassin
Vendar pa je Bassin uvodoma pohvalil predstavitveno oceno knjige, kot jo je napisal dr. Milček Komelj. Žal je predstavitev natisnjena na ovitku z belimi črkami na rumenorjavkasti podlagi, tako da jo je v bistvu nemogoče brati in se lahko samo čudim, kakšni so uredniki pri Slovenski matici, da tega sami ne vidijo in popravijo. To je nekaj najbolj neužitnega sploh. Zelo se trudim, da bi to prebral, a sem odnehal. Videl pa sem, da ga že v prvem odstavku pravilno predstavi, češ da je “s svojo strastno energičnostjo in dejavnim vitalizmom izkazal tako naklonjenost do športa kot do umetnosti. Ta mu je v domačem kulturno okolju postala blizu že zaradi deda dr. Frana Windischerja, predsednika društva Narodna galerija in mecena umetnikov….” Žal Komeljev tekst ni objavljen še normalno v knjigi sami, kar bi bilo logično, saj knjiga nima ne uvoda ne zaključka kakega drugega avtorja, tako da ni jasno, kdo je njen urednik, saj v knjigi ni naveden. Očitno se je Bassin žele otresti nadzora, kar pa mu ni uspelo pri Beletrini, ko je sicer pred vsemi omenil, da naj bi knjiga najprej izšla pri njih, a je urednik Aleš Šteger, kot ga je omenil, ni imel za dovolj pomembno in za bralce zanimivo, bi se dalo sklepati. Komelj je v knjigi sicer omenjen pri škandalu ob Picassovi razstavi v Galeriji Cankarjevega doma.
Tajnica in urednica SM dr. Ignacija Fridl Jarc
Bassin je na predstavitvi v bistvu največ govoril o svoji športni dejavnosti, ko je bil plavalec oziroma vaterpolist, pa še vratar. O umetnosti pa se je, razumljivo, najbolj spominjal, kot rečeno mladostnih obiskovanj galerij, (omenil je razstavo partizanskih umetnikov v Jakopičevem paviljonu), pa tudi nekaterih podrobnosti in srečanj z znamenitimi Slovenci, kot so bili Jože Plečnik, Fran Saleški Finžgar… Posebej je omenil svoje mladostno pisanje dnevnika, kar pa je kasneje opustil.
Aleksander Bassin in Tadeja Petrovčič Jerina
Branje knjige, ki še poteka, bi bralca zlahka prepričalo, da bi Bassin glede na količino gradiva in bogastva ter pestrosti delovanja zlahka napisal še enkrat debelejšo knjigo, ne le 317 strani. V spominih omenja svoja srečanja in povezave, seveda najbolj profesionalne, pa družabne, prijateljske, kolegialne, z nekaj sto ljudmi vseh poklicev in delovanj, seveda pa bi jih lahko še enkrat toliko, saj je službeno, kritiško ali zvedavo potoval po vsej Sloveniji, Jugoslaviji, pa na tujem. Ni pa neopazno, koga ne omenja, čeprav vse te ljudi še kako dobro pozna.
Med zadnjimi pomembnimi razstavami, ki jih je pripravil v tujini, naj tu omenim le dve veliki predstavitvi slovenske umetnosti: v Villi Manin v Italiji in v Künstlerhausu na Dunaju. Ta je bila zatem prikazana še v Zagrebu. Žal slovenska likovna umetnost ni bila za tujino toliko zanimiva, da bi se zanjo še kdo potegoval, kar nekako postavlja vrednost Slovenije kot celote v kontekst drugih evropskih držav ali članic EU na morda kar zadnje mesto. Razmere so slabše, kot bi si želeli, a je vseeno vprašanje, ali je bilo v mednarodnem smislu narejeno dovolj, da bi se ali se je Slovenija odkar ima svojo samostojno državo v organizacijo svojih razstav v tujini dovolj angažirala. Bolj se zdi, kot da druge države zanima le umetnost nekdanje Jugoslavije, slovenska pa le v kontekstu celote (Rim, New York, odpoved rimske razstave v Moderni galeriji). Res pa je, da je to odvisno od nas samih, ali znamo isto umetnost tako celovito predstaviti najprej doma. Omenjeni Bassinovi razstavi v Ljubljani namreč nista bili prikazani. Seveda pa je odprto vprašanje, ali je kombinacija stalne zbirke in razstavišča v Moderni galeriji dovolj prostorna, da bi do takih predstavitev sploh lahko prišlo. Zdi se, da je Bassin nekako premalo vizionarski, premalo gleda naprej, poda kakšno svojo vizijo razvoja in predstavitve slovenske umetnosti (ter seveda tuje) v naših galerijah. Ko je nastajala Moderna galerija (z načrti zasnovana še pred vojno, zgrajena pa po njej), je bil vsebinski in ustvarjalni domet slovenskega likovnega potenciala neprimerljivo majhen v primerjavi z današnjimi razsežnostmi. Malokdo pomisli, da je od Ažbeta dalje, pa vse do danes, nastalo nekaj sto tisoč likovnih del slovenskih umetnikov. Kje so, kdo jih hrani, kdo zanje skrbi, celi opusi po nekaj sto del neznano kje “hirajo” in jih nihče ne vidi…? Kakšne kulturne politike, ne prostorske ne odkupne ne vsebinske ni videti. Bassin govori o Jakopičlevem paviljonu in njegovi usodi, prenosu v kletne prostore kot Jakopičevbo razstavišče, sedaj namenjeno večinoma razsdtavam fotografije, ne nadgradi z zahtevo po ponovni postavitvi Jakopičeve galertije po največjih Fabianiijevih načrtih, se pravi še boklj ambiciozno, kot je bila takrat izvedena malo skroim ejša verzija, in v njej muzej in rauzsta išče za dela umetnikov, ki so bili desetletja navezani na ta razstavni porostor. Poleg tega ima Jakopič sam v Ljubljani dovolj dokumentov o sebi, ki bi jih še lahko postavili na ogled. O tem Bassin molči. Prav tako molči o Plečnikovem Parlamentu, ki ga je mojster prav tako načrtoval v Tivoliju. Če že daje knjigi naslov Obris mojega časa, bi morali prebrati več in bolje o vseh treh besedah v naslovu. Od nenehnega samohvaljenja in naštevanja dogodkov in srečanj bralec nima nič. Meni se zdi Aleksander Bassin duhovno zelo prazen. Manjka mu izpovedno emotivni, navdušujoč likovni in kuratorski eros.
Aleksander Bassin in Tadeja Petrovčič Jerina
Aleksander Bassin bi moral bolj “udariti” po kulturni politiki ali državi kot taki, ki se ne zaveda, da je slovenska umetnost njena največja identiteta, skupaj seveda s slovenskim jezikom in literaturo. Tu je popolnoma zatajil. Le čemu ? Se ne čuti svoboden ? Se boji ? Cukrarno sicer omenja, a ji sam ne dodaja neke lastne vizije, kot bi od človeka s takimi galerijskimi izkušnjami pričakoval. Je pa na koncu knjige šibak do Tobiasa Putriha, tako kot je bil nekoč do kasnejše žene, kiparke Mojce Smerdu, ki pa je dejanska mati Tobiasa Putriha, medtem ko je njegov oče kipar Boštjan Putrih. Mojca Smerdu pa je hčerka kiparja Frančiška Smerduja. Tu bi moral Bassin malo več ali bolj intimizirati svoje življenje, saj si ne sme dovoliti, da “ulica” o njem več ve, kot je pripravljen sam biografskega povedati. To pristranskost ali družinsko povezanost ali uslužnost vidimo v njegovi knjigi Obris mojega časa tako rekoč vsakih nekaj strani, saj so objavljene, ob sicer dokumentarnih fotografijah, le reprodukcije del Mojce Smerdu in Tobiasa Putriha.
Aleksander Bassin
Bassin ima posebno poglavje Kako opredeliti odnos med kritikom in umetnikom – če sta prijatelja. Zapisano brez ? Bolj mi manjka poglavje, zakaj o mnogih ne piše ali pa zelo malo, čeprav so v javnosti prisotni že desetletja (Jakov Brdar, Mirsad Begić, Slavko Pregl, Jože Spacal, Andrej Medved, IRWIN ali NSK, oba Peršina; oče slikar France in sin Blaž, direktor MGML, Tomaž Gorjup…, Grupo Junij komaj omenja, čeprav je s svojimi razstavami segla daleč v svet…) in še bolj: zakaj najbolj naklonjeno piše o ženi Mojci Smerdu in posvojencu Tobiasu Putrihu kot o dveh najbolj vrhunskih slovenskih umetnikih? Mora ubogati ?
Precej skromno je opisana AICA, nekdanjega generalnega sekretarja tega svetovnega združenja likovnih kritikov, Braneta Koviča, bolj kot ne uporablja za dalnjši citat, kaj je zapisal o Bassinovi razstavi slovenske umetnosti v Villi Manin, ne pa, kaj pomeni, če imamo Slovenci samega tako rekoč predsednika in kaj vse se je v AICA dogajalo.
Ko govori o številnih sodobnih likovnih imenih, ki so vredna nakupov, ali predstavljajo “nekakšno perspektivno tržno nišo”, kot pravi, prezre in zamolči prodajno najuspešnejšo skupino: IRWIN. “To so imena, ki so se mi naselila v desno možgansko hemisfero – kjer naj bi bila “ležišča” zlasti za likovne umetnine – in ki jim zaupam v polni meri, saj me doslej še niso kritiško razočarala. Seveda pri tem tokrat puščam vnemar svojo največjo kritiško ljubezen – malo plastiko in seveda kiparstvo sploh.” Kdo sta oba najbolj cenjena kiparja, smo že izvedeli. O skupini IRWIN sicer piše, ko so razstavljali na Poljskem, a vse skupaj izpade zelo fragmentarno, ker nenehno skače iz enega dogodka na drugega.
Poseben problem je sprenevedanje o vodenju Moderne galerije Zdenke Badovinac in seveda celotne kustoske zasedbe tam, pa v MGLC… Igorja Zabela, po katerem je bilo ustanovljeno društvo in mednarodne nagrade, štipendije, simpoziji, srečanja na ravni srednje, vzhodne in južne Evrope, tako skromno omenja, da bralec, ki ga ni poznal, ne bo izvedel ničesar. Na koncu bi pričakoval kakšno zamero več, saj so vsi v likovnih krogih nasploh zelo malenkostni in zamerljivi, odvisni od drugih, še posebej samozaposleni umetniki. Direktorji in zaposleni kustosi pa imajo varne, predvsem pa oblastniške službe.
Aleksander Bassin
Bassin premalo postavlja sebe v kontekst bolj pomembnega in cenjenega direktorja Moderne galerije Zorana Kržišnika, poudarja pa svojo kritiko zelo odmevne razstave Slovenska likovna umetnost 1945 – 1978 v Moderni galeriji in še na nekaj lokacijah, ki je sam po vsebini in obsegu avtorjev in del vse do konca delovanja ni uspel preseči, sedanja generacija direktorjev in kuratorjev pa je najslabša sploh, česar pa Bassin ne pove. Žal svoje javne kritike omenjene razstave tu ne ponatiskuje, da bi videli morebitno njeno aktualnost še danes. Omenja pa proteste nekaj užaljenih slikarjev, ki jih tam ni bilo (Bogdan Kiar Meško, Rudi Španzl, Bard Iucundus). Poudarja še sliko Berka, ki je bila odkupljena za novo zagrebško galerijo, nov Muzej sodobne umetnosti, a je na razstavi v Ljubljani ni bilo. To omenja dvakrat, kot očitek, a ne pove, katera slika je bila: to je slika z naslovom Najdražji bicikl na svetu, ki je pravzaprav naslovnica revije Stop, na kateri je predstavljen Robert Redford, nastala leta 1975, v Zagrebu odkupljena leta 1979 ob Berkovi razstavi. Se pravi, da bi lahko le zaključila omenjeno razstavo. Ob tej razstavi sva imela z urednikom Kulturne redakcije Dela Slavkom Frasom z Zoranom Kržišnikom intervju za Sobotno prilogo Dela. Padlo je vprašanje: koliko večja bi morala biti razstava, če bi želela zajeti vse, kar je v omenjenem času nastalo dobrega ? Desetkrat ? Delo je videlo več, vse do danes pa ni bilo ustreznega odgovora, s katerim bi bili zadovoljni najprej umetniki sami.
Aleksander Bassin
Zanimivo, da se Bassin spominja slike Irene Brunec Tebi, ki je na sliki Ladja norcev upodobila kreatorje slovenske likovne scene in z njo na Ex tempore v Piranu prejela glavno nagrado. Brunčeva je javno opozorila, da so likovni ustvarjalci s temi ljudmi, ki se prepoznajo na ladji, nezadovoljni… Bassin ne govori o direktorjih kot odločujočih, ki pa se rivalsko gledajo in obdelujejo med seboj. Kot o kreatorjih vsega, tako da so umetniki zgolj njihove lutke. Tako so nastale različne grupe… Najbolj znana je bila Grupa 69, ki pa je bila Kržišnikova, ne Bassinova. Žirija v Piranu je nagrado utemeljila in jo v knjigi citira, odgovarja pa povsem drugače, kot bi pričakoval, namreč: kakšna je moja vsestranska funkcija direktorja Mestne galerije in kuratorja raznih razstav, bienalov, trienalov…Ni osnovne avtorefleksije: kdo sem in kaj sem, ko odločam o drugih. V sliki Brunčeve se ni videl, ampak je iskal tako rekoč praktični odgovor v obliki, ki jo sam opisuje.
Pred začetkom
Bassin ima posebno poglavje Vloga sodnega izvedenca in cenilca za likovno umetnost – razmislek o likovnem trgu. No, tu bi pričakoval bistvo – kaj sodni izvedenec in cenilec v resnici počne. Vse gre mimo Bassina; katastrofalni položaj in številne afere s ponarejanjem in prodajanjem ponarejenih umetnin v Sloveniji, bančne garancije za ponaredke, likovno ponarejevalska mafija, ki obvladuje slovenski (in širši mednarodni) trg, strah zbiralcev pred vsakršnimi nakupi, omemba in analiza konkretnih afer in blamaž, izjava avkcijskih hiš, da za avtentičnost del ne garantirajo, jih pa prodajajo in s tem perejo… Bassin sicer našteje nekaj slikarskih imen, ki so bila ponarejevalsko zlorabljena, a manj kot polovico znanih, in več kot tega ni. Bolj molči in se s tem spreneveda. Tragedija namreč je, da se trgovanje s ponaredki nadaljuje še danes. Bassin pa odpira razstave, ki jih sam ne bi. Zakaj ne, bo najbrž dojel. Od tega kot bralec nimam nič, razen da me s svojo “nevednostjo” žali. Javnost namreč ve bistveno več od Bassina kot sodnega izvedenca in cenilca, ki je za svoje delo seveda plačan. Še manj pove o fiaskih vseh drugih sodnih cenilcev. Kako da ravno on tako malo ve ?
Pogovor v dvorani Slovenske matice
Ko govori o onem Picassu in njegovem (tako je bila slika predstavljena) portretu Zorane de Kide, sicer omenja novinarske članke, a zamolči, kateri in edini slovenski novinar Dela, je vse to obelodanil v celi seriji člankov, da je nanje postala pozorna vsa Slovenija. Glavni urednik Dela Tit Doberšek, ki je pred kratkim umrl, me je v vsem mojem novinarskem prizadevanju in tveganju razno raznih obsodb iz Cankarjevega doma in Narodne galerije, podpiral. Avtor teksta o Picassovi keramiki je bil tedanji direktor NG dr. Andrej Smrekar, ki se je javno zelo branil, češ da on ne piše o razstavi v Galeriji Cankarjevega doma, ampak o Picassovi keramiki kot taki. Seveda se ni zavedal, da se je ujel v nastavljeno past. Dopisnika Dela v Parizu sem z Dela poklical jaz in mu naročil, ali se je celo sam javil, koga naj poišče in kaj naj naredi. Uspel je. Potem je reagiral za vse uporabni dr. Milček Komelj, Bassin pa zadnji. Če bi stroka spregovorila prva, zlasti pa ona sodno zaprisežena, bi bila poročila v Delu precej drugačna. Tu se zaustavljam, ker vem še precej več.
Bassin zaključuje svojo knjigo z razlago tujih misli in izkušenj, to je Johna Bergerja, ki o nas nikoli ni pisal, niti naše likovne umetnosti ne pozna, ne razmer, ne kulturne politike, niti ni pisal o južnoevropski umetnosti, je pa očitno Bassinov sklepni vzor. Raje bi videl in prebral njegovo sklepno modrost, zraslo iz petdeset let dela in izkušenj.
Sam v tej knjigi ne vidim utemeljitve naslova.
Marijan Zlobec