Pevka Nada Tavčar pred odločitvijo, pianist Ondřej Zavadil pa že ve, kaj bo

Zadnji koncert Mladih virtuozov, mednarodnega glasbenega cikla Festivala Ljubljana, je sinoči spet napolnil Viteško dvorano Križank. Poslušali smo dva slovenska glasbenika iz zamejstva v Italiji in še nadebudnega češkega pianista.

Suchon in Nada Tavčar, vse fotografije

Uvodno presenečenje je bilo, da je mezzosopranistka Nada Tavčar iz Gorice čutila potrebo, da občinstvo nagovori in program predstavi. Tako je koncert nekak logično začela z dvema samospevoma ene najbolj markantnih in vsestransko dejavnih slovenskih glasbenih osebnosti, Lucijana Marije Škerjanca (1900–1973), ki je vzgojil v poklicno ustvarjanje glasbe dolgo vrsto skladateljev. Zato ne preseneča, da ga je Anton Lajovic v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski) imel za slovenskega skladatelja, ki bo vse presenetil s svojo opero, ni pa niti pomislil, da bo opero napisal Marij Kogoj, Škerjanc pa nikoli, čeprav je bil izvorno bolj nadarjen kot sprva samouk in počasi dozorevajoč skladatelj Kogoj.

Nada Tavčar

Med Škerjančevimi prvimi skladateljskimi poskusi so ravno samospevi; Beli oblaki in Jesenska pesem na prevedeno besedilo kitajske lirike sta nastala pri njegovih osemnajstih letih. Pri klavirju ju je leta 1919 z altistko Cirilo Medvedovo krstil prav skladatelj in leta 1920 sta bila prvič izdana pri Glasbeni matici. V poznoromantičnem duhu s pridihom impresionistične barvitosti ju prevevajo liričnost, čustvena melodika in pronicljivost izraza, kot je skladbi predstavila v programu Helena Filipčič Gardina.

To prelivanje pozne romantike in impresionizma, prežetega s hrepenenjskim razpoloženjem, je že po tekstovni plati nekako blizu slovenski duši in naravi, kot jo doživlja naš človek.

Nada Tavčar se je takoj izkazala s svojo odprtostjo, temperamentom, glasovno je široka, ker lahko glas barvno prilagaja tako, da je svetlejši ali temnejši, ko določen glasovni barvni odtenek potrebuje sam tekst. Hitro se je pokazalo, da je njen glas, če hoče doseči močan dinamični učinek, kar voluminozen.

Prav tako je bilo zanimivo, da sta v programu sledili skladbi najmlajše slovenske skladateljske generacije, predvsem tiste, ki ne sledi poprejšnji glasbeni avantgardi, ampak se vrača k izpovednosti, izražanju čistev, k melodiji, seveda z željo po njeni zapomljivosti, kar pomeni preboj v glasbeni spomin, prepoznavnost in zatem izvedbeno  popularnost.

Nada Tavčar je oba skladatelja in njuni skladbi predstavila tako, da smo dobili vtis, kot da so vsi skupaj kot glasbena družina ustvarjalcev in poustvarjalcev, povezani in navezani na neko tipično pokrajino, to je Goriška in med prvo svetovno vojno.

Najprej je zazvenela Nekje ob Soči 1916 avtorja Mateja Kastelica (roj. 1994) na poezijo Irene Pajnik Beguš. Kastelic je obiskoval pouk klavirja, glasbene teorije in petja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, glasbeno izobraževanje pa nadaljeval s študijem glasbene pedagogike ter kompozicije pri Urošu Rojku na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Čeprav študira pri avantgardistu Rojku, je daleč od njegovega pogleda na glasbo; Kasteličeva je bolj povezan z uvodnim Škerjancem. On je imel bele oblake, Kastelic luno in zmenek z dekletom, ko bo polna luna, a sprememba nastane, ker je fant prišel prezgodaj, ko luna še ni vzšla; pripeljala ga je Soča, padlega na Soški fronti. To uzaveščanje tisočev smrti mladih Slovencev na Goriškem, je danes občuteno kot dialog generacij in krivic, ki jih nič krivi doživljajo oziroma so jih nekoč.

Nada Tavčar je v bistvu nadaljevala z interpretacijo, kjer se je Škerjanc nehal, a s pomembnim preobratom; česar sodobnik prve svetovne vojne ni občutil, se grozot zaveda naša najmlajša skladateljska  generacija, čeprav ne na tako dramatičen način, kot se je dogajala vojna, a je mezzosopranistka imela dovolj izraznega razpona, emotivnega vokalnega naboja, da je tragedijo spremenila bolj v izgubo fanta in ljubezensko žalost v dolgem končnem pianu.

Za čustveno dehteči in nežni samospev Proč me vabi misel nate na stihe Nataše Konc Lorenzutti, ki je letos dosegel drugo mesto na tekmovanju SpevSLAM, je glasbo prispeval Martin Vasle (roj.
2002). Glasbene uspehe je najprej požel kot kitarist med šolanjem na ljubljanskih Konservatoriju in Akademiji za glasbo, na kateri nadaljuje študij kompozicije pri Marku Mihevcu. (Iz programa)

Nada Tavčar je zatem napovedala spremembo; spričo bolezni, ki jo je imela, ni naštudirala napovedanega samospeva Allerseelen na besedilo pesnika Hermanna von Gilma, ki ga je v glasbeno podobo odel leta 1885 Richard Strauss (1864–1949).

Nada Tavčar

Tako smo takoj prešli na najpogosteje izvajane samospeve Johannesa Brahmsa (1833– 1897). Nada Tavčar je izbrala samospev o večni ljubezni Von ewiger Liebe iz zbirke Štiri pesmi, op. 43.

Samospev interpreta izzove v treh vlogah: pripovedovalca, fanta in dekleta. Besedilo je včasih napačno pripisano Josefu Wentzigu, je pa vzeto iz lužiškosrbske ljudske zakladnice, ki jo je adaptiral August Heinrich Hoffmann von Fallersleben. (Iz programa) Edino ta pesem v programu ni bila prevedena, a jo je Nada Tavčar opisno predstavila. Bistvena je sklepna metafora, češ da se tako jeklo kot železo lahko stopita, njuna ljubezen pa je močnejša in večna.

Nada Tavčar, zanimivo, ni predstavila italijanske glasbene kulture, kot bi morda pričakovali, ampak glasbeno bolj “gravitira” k nam, ker najbrž ni slovenske pevke samospevov, ki bi Brahmsa spregledala ali izpustila, Tavčarjevi pa je vsebina te pesmi o fantu in dekletu na zmenku očitno blizu.

Sledil je popoln pevski preobrat.

Španski skladatelj, publicist in profesor kompozicije v Barceloni Xavier Montsalvatge (1912–2002) je zaslovel s ciklom Pet črnskih pesmi, pri katerem se je navdihoval v Antilih oz. Karibskem otočju. Iz te zbirke je Nada Tavčarala kontrastni skladbi: ritmično razgibano in živahno Punto de Habanera na besedilo Néstorja Lujána in umirjeno uspavanko za temnopoltega otroka Canción de cuna para dormir a un negrito na verze Ildefonsa Perede Valdésa. Simpatična je bila njena razlaga o črnem otroku, ki se mora bati belega moža, tako kot naše otroke sprašujejo: kdo se boji črnega moža ? Že dojenček ve, kdo je ali bo njegov sovražnik: belec.

Interpretacija uspavanke je Nadi Tavčar uspela.

Nada Tavčar

Pevski del večera sta zaokrožili ariji iz oper romantične dobe. V čustveno nabiti ariji »Va! laisse couler mes larmes« iz opere Werther Julesa Masseneta (1842–1912) z Albertom poročena Šarlota v solzah toži po ljubljenem mladem pesniku Wertherju, s katerim jima ni usojeno živeti v vzajemni ljubezni.

Med razlaganjem programa

V znameniti Habaneri, ariji »L’amour est un oiseau rebelle« z začetka opere Carmen Georgesa Bizeta (1838–1875), zapeljiva protagonistka poje o nepredvidljivosti ljubezni. (Iz programa).

Ob petju in bogati gestikulaciji bi se takoj le vprašal, zakaj Nada Tavčar še ne poje v operi.

Luca Sacher

Luca Sacher je pevko spremljal na klavirju bolj diskretno in ne ravno virtuozno ali glasbeno interpretativno dialoško. Ker je bil odpovedan Richard Strauss, je sam dodal solističnega Johannesa Brahmsa, iz Šest skladb op. 118, št. 2 Intermezzo v A – duru, Andante teneramente. Tega nekako nismo ravno pričakovali, ker koncert ni bil tako zastavljen in je nadomestilo prišlo zelo hitro in izzvenelo malo manj izvedbeno pripravljeno, kar se je poznalo v nekoliko slabši kvaliteti ali lepoti klavirskega zvoka.

Leoš Janáček (1854–1928) je eden najpomembnejših čeških skladateljev; tudi ustanovitelj orglarske šole v Brnu, ki se je leta 1919 preoblikovala v glasbeni konservatorij. Janáčkova edina klavirska sonata I. X. 1905 nosi pripis »V spomin na delavca, ubitega 1. oktobra 1905 med manifestacijo za češko univerzo v Brnu«. Skladatelj je skladbo namreč napisal pod vtisom tragičnega dogodka: med mirno demonstracijo v podporo ustanovitvi češke univerze v Brnu je mladeniča Františka Pavlíka smrtno ranil bajonet cesarskega vojaka. Njegovega pogreba se je udeležilo več deset tisoč Čehov; s tem demonstrativnim zborovanjem so izrazili patriotizem ter nasprotovanje zatiralskim potezam oblasti. Janáček je sprva sonato zasnoval v treh stavkih, nakar je zadnjega – Pogrebni marš – uničil, kmalu pa zavrgel tudi celotno glasbeno delo, a se je le ohranilo v kopiji pri pianistki krstne izvedbe. Stavka Slutnja in Smrt s svojim temačnim, nemirnim in dramatičnim duhom zelo živo prikažeta občutke sluteče grožnje in tragičnega konca. (Iz programa).

Mladi češki pianist Ondřej Zavadil je sonato interpretiral v kontekstu njene vsebine in zgodovine, kot da bi želel nam Slovencem povedati kaj o naši skupni preteklosti, protestih (Zaloška cesta ! Razveljavitev kolektivne pogodbe za delavce v prometu spomladi leta 1920 je sprožila veliko stavko železničarjev po državi, ki pa se je v Ljubljani zaostrila in končala tragično. Umrlo je 13 ljudi, tudi petletna deklica.) Pianist je vse to dojel in predstavil, zelo ekspresivno, dramatično, tragično, kot zvočni opis smrti. Seveda pa je večji problem, kako občinstvo na to reagira brez neke predpriprave, da bi dojelo vse Janačkove ekspresionistične izrazne in vsebinske odtenke.

Ondřej Zavadil

Fantazija v C-duru, nastala leta 1836 in v revidirani različici natisnjena leta 1839 kot sedemnajsti opus Roberta Schumanna (1810–1856), je eno najtehtnejših del romantične solistične klavirske literature. Preseneča in navdušuje s svojo domiselno obliko – mešanico fantazijsko rapsodične in tradicionalne forme, melodično prožnostjo, harmonsko barvitostjo, teksturno raznolikostjo, tehnično bravuroznostjo, ne nazadnje pa s silovitostjo in raznoterostjo čustvene palete. Prvi
stavek Durchaus phantastisch und leidenschaftlich vorzutragen, sprva naslovljen slovenjeno Ruševine in napisan v obrisih sonatne oblike, je poln strasti in izraža tožbo po ljubljeni Clari (kakor je nekoč njej v pismu zapisal skladatelj), s katero se nista mogla videvati. Pozneje je Schumann dodal še dva stavka in nameraval z delom počastiti Beethovna, ki so mu postavljali spomenik. Drugi stavek v več epizodah, naslovljen Mässig. Durchaus energisch., je energičnega in izrazito ritmičnega naboja. Sklepni stavek Langsam getragen. Durchweg leise zu halten je najbolj umirjen ter mestoma meditativen in delo zaokroža s tematskimi povezavami z uvodnim stavkom. Skladatelj je to glasbeno delo ponudil v natis kar trem založnikom, preden mu ga je uspelo izdati, pri čemer je vmes spremenil naslove stavkov in tudi skladbe; prvotno namero v poklon Beethovnu pa je zamenjal s posvetilom Franzu Lisztu, enemu redkih pianistov, ki bi delo zmogel izvesti. (Helena Filipčič Gardina).

Ondřej Zavadil

Zavadil je Fantazijo skušal dojeti in interpretirati celovito, a je v pogledu na celoto še nekoliko prezahtevna; imel je prave interpretacijske trenutke, a tudi nečiste, malo tehnično šibkejše, kar pomeni v nekem smislu rahlo prehud programski zalogaj, a je vseeno naletel na topel sprejem, tako da se je odločil za dodatek. Izbral je domala neznano skladbo Federica Mompoua.

Mezzosopranistka Nada Tavčar je začela svojo pevsko pot v rojstni vasi Devin v otroškem zboru Ladjica ter se nato pridružila dekliški vokalni skupini Bodeča Neža, kjer je pela pod taktirko zborovodje Mateje Černic. Od leta 2014 je študirala solopetje na Konservatoriju za glasbo
in balet Ljubljana pri prof. Tatjani Vasle in študij končala v letošnjem poletju. Leta 2017 so jo prvič sprejeli v Državni italijanski zbor mladih (Coro giovanile italiano), leta 2019 pa so jo ponovno izbrali za novo triletje. Leta 2019 je na Temsigu osvojila zlato priznanje v svoji kategoriji.

Leta 2021 je skupaj z DPZ Igo Gruden posnela CD angleške romantike The Fairy Way, sodelovala je tudi z orkestrom Amadeus Adriatic Orchestra pri dveh produkcijah La memoria di Medea in Stabat mater: storia di una madre (Pergolesi). Letos marca je na Temsigu prejela prvo nagrado in zlato plaketo v kategoriji 3.a. Poleg uspehov na glasbenem področju je leta 2021 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je v Ljubljani kot splošna zdravnica.

Luca Sacher

Luca Sacher, rojen leta 1993 v Trstu, je slovenski in italijanski pianist, ki je diplomiral z odliko (cum laude) na Konservatoriju Giuseppeja Tartinija v Trstu v razredu prof. Igorja Cognolata. Med izobraževanjem na konservatoriju je osvojil veliko nagrad, kot so prvo mesto na mednarodnem glasbenem tekmovanju Musica Insieme in drugi mesti v krajih Piove di Sacco in San Dona’ di Piave. Sprejet je bil na mednarodno šolo v Devinu UWC Adriatic in izpopolnjevanje v komorni
glasbi pri znamenitem Triu di Trieste. Kmalu po diplomi leta 2013 je bil sprejet na konservatorij v Bostonu, kjer mu je štipendija omogočila študij z Michaelom Lewinom. V Bostonu je zmagal na častnih tekmovanjih komorne glasbe s štirimi različnimi komornimi skupinami,poleg tega pa je še dvakrat osvojil častno tekmovanje iz klavirja ter let a 2016 zmagal štipendijo Lee. Leto kasneje je z odliko diplomiral na konservatoriju Berklee v Bostonu. Luca je šolanje nadaljeval kot štipendist J. T. in Margaret Talkington na glasbeni šoli na Univerzi Texas Tech, kjer je študiral pri Williamu Westneyju. Za seboj ima že kar nekaj nastopov v prestižnih dvoranah, kot so gledališče G. Verdi
v Trstu, Meyerson Symphony Center v Dallasu, Seully Hall v Bostonu, gledališčih Curci v Barletti in Pavone v Perugii, občinsko gledališče v Tržiču ter sodelovanja z različnimi mednarodnimi orkestri. Leta 2022 je prejel posebno nagrado za najboljšo izvedbo skladbe Skrjabina na klavirskem tekmovanju Amadeus v kraju Lazise (Italija). Med drugim je bil tudi član žirije na 7. in 8. izdaji tekmovanja Allegretto v Bukarešti. Na svoji glasbeni poti se je imel priložnost izobraževati pri nekaterih svetovno znanih pianistih, kot so John O’Conor, Filippo Gamba, Kirill Gerstein, Alessandro Taverna, Sijavuš Gadžijev, Ilana Vered, John Perry, Max Levinson, Jonathan Bass in Claudius Tanski. Po bogati in pomembni izkušnji v ZDA se je Luca odločil, da bo svojo kariero kot
glasbenik in glasbeni učitelj nadaljeval v Trstu. Trenutno uči klavir na glasbeni šoli Artemusica in opravlja profesuro na NVO Musicians for the World. Jeseni 2022 bo izdal svoj prvi CD, ki bo posvečen Debussyju.

Ondřej Zavadil

Mladi pianist Ondřej Zavadil se je rodil leta 1997 v Pragi na Češkem. Njegova prva učiteljica je bila Jana Grygarová, v kasnejših letih pa profesorica Libuše Tichá na gimnaziji in glasbeni šoli v Pragi. Od leta 2017 študij nadaljuje pri Milani Černjavski na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu. Udeležil se je številnih mednarodnih tekmovanj in zasedel odlična mesta. Med drugim velja izpostaviti tretjo nagrado 16. Mednarodnega tekmovanja mladih pianistov Ettlingen, drugo nagrado mednarodnem klavirskem tekmovanju v švicarski regiji Val-de-Travers in prvo nagrado Mednarodnega klavirskega tekmovanja Radovljica. Dvakrat je nastopil tudi s Praškim simfoničnim orkestrom v koncertni dvorani Rudolfinum ter med drugim svojo tehniko
izpopolnjeval na mojstrskih tečajih pri profesorjih, kot so Dimitrij Baškirov, András Schiff, Nikolaj Luganski, Eugen Indjic in Matti Raekallio.

Ondřej Zavadil

Marijan Zlobec