Tõnu Kaljuste, ki je v petek zvečer dirigiral drugi koncert iz abonmaja VIP, Zbora in instrumentalnega ansambla ter solistov Slovenske filharmonije, se je uveljavil kot eden vodilnih interpretov glasbe skladateljev 20. stoletja, predvsem estonskih skladateljev (Arvo Pärt, Erkki-Sven Tüür, Veljo Tormis, Heino Eller in Tõnu Kõrvits). Je ustanovitelj Estonskega filharmoničnega komornega zbora (1981), Talinskega komornega orkestra (1993), Nargenskega projektnega opernega gledališča (2004) ter Nargenskega festivala (2006). V 90. letih 20. stoletja je bil tudi šef dirigent Švedskega radijskega zbora ter Nizozemskega komornega zbora. Sodeloval je s številnimi vodilnimi zbori in orkestri po svetu. V Ljubljani pa je prvič gostoval že leta 2001, potem leta 2015, tako da je bilo sedanje gostovanje svetovno znanega dirigenta že tretje. Končalo se je s stoječimi aplavzi polne Slovenske filharmonije.
Tõnu Kaljuste z Zborom in ansamblom Slovenske filharmonije, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert je imel naslov V skrivnosti, kar morda aludira na široko religiozno vsebino, razpeto med Miserere in Rekviem, gledano s sodobne skladateljske perspektive dveh mednarodno že zdavnaj uveljavljenih skkladateljev: Arva Pärta in Alfreda Schnittkeja. Prav ta moderni kompozicijski pristop je postavljen v kontekst splošne mednarodne sakralne umetnosti, ki je morda še najbolj opazna v likovni umetnosti, arhitekturi, obliklovanju, najmanj pa v literaturi. Pri glasbi je vedno odprto vprašanje, koliko je skladatelj globoko religiozen ali kako vidi svoje kompozicije z religiozno tematiko v kontekstu zunanjega, družbenega dogajanja, kot na primer Krzisztof Penderecki s svojim Poljskiom rekviemom, ki ga je večkrat spreminjal in dopolnjeval. Vprašanje je, koliko sta religiozna v svojih Rekviemih György Ligeti ali kasneje Philip Glass, ki je v bistvu napisal Rekviem kot Simfonijo št. 5 za zbor in orkester ter ga z veliko odmevnostjo predstavil na Salzburških slavnostnih igrah, kjer je nasploh akreditiranih največ kritikov na svetu in se o neki novi kompoziciji ali operi takoj razve po vsem svetu.
Tõnu Kaljuste je bil zadovoljen
Medtem ko je imel Ligeti še pravilno strukturo Rekvierma, je bil Glass povsem samosvoj in drugačen, poveden, bolj kozmičen kot Božji. Mogoče bo Slovenska filharmonija to delo, ki traja uro in štirideset minut, kdaj celo izvedla ? Ljubljana pa je že zdavnaj izvedela za Brittnov Vojni rekviem. Slovensko filharmonijo kajpada čaka še kar nekaj pomembnih izvedb, na primer Gurrelieder Arnolda Schönberga, ki ga Marku Letonji pred kakimi dvajsetimi leti, ko je izvedbo načrtoval, ni uspelo postaviti na koncertni oder. Sam bi rad slišal tudi Utrenja (Polaganje Kristusa v grob,1970) prav tako Krzysztofa Pendereckega… Pri slovenskih skladateljih je največji problem njihova religiozno – kompozicijska konservativnost (Damijan Močnik), kar kaže na stanje duha kot nadaljevanje predvojnega klerikalizma in skladateljskega cecilianstva, zato so te slovenske kompozicije povsem nezanimive; pasatistične, miselno in kompozicijsko izrazno strahopetne namesto sodobne, kaj šele avantgardne. Če bi bil naš največji mozaicist, ki je hkrati eden največjih tovrstnih umetnikov na svetu, pater Marko Ivan Rupnik tako konservativen, ne bi delal nikjer. Nasprotno pa je slikar Janez Bernik s svojimi številnimi slikami Križanega povsem nezanimiv. (Tu sem napravil majhen obvoz, a je že tako, da je umetnost celostna ali celovita).
Slovenska filharmonija je bila polna
Kot preberem predstavitev programa, “je osnovna programska zamisel, ki izvira še iz leta 1995, ko je Kaljuste na zgoščenki povezal Rekviem Alfreda Schnittkeja z Miserere Henryka Góreckega, tokrat pa je zazvenela v rekonstruirani različici, saj je poleg maše za umrle ruskega skladatelja, ki se sicer ne znajde tako pogosto na koncertnem programu in je za marsikaterega zborovskega ljubitelja še neraziskan dragulj, umestil Miserere Arva Pärta.
Moški del solistov
Obe glasbeni stvaritvi s seboj nosita zanimivo sosledje dogodkov, predvsem pa predstavljata za estonsko glasbeno zgodovino poseben mejnik. Schnittkejev Rekviem je namreč Kaljusteja spodbudil k ustanovitvi profesionalnega zbora, danes znanega kot Estonski filharmonični komorni zbor, obenem pa služil kot navdih Arvu Pärtu pri nastajanju skladbe Miserere.
Desetletne izkušnje z glasbo, ki jo interpretira
Nedvomno gre za dve izjemno zahtevni deli, ki poslušalca prevzameta s svojo intenzivnostjo in globino, kontrastno pa ustvarjata podton božanskega in mrakobe. V uvodnih taktih se v obeh mojstrovinah razgrinjata eteričnost človeškega glasu in zvonov, ki se s pomočjo izrazito nenavadne instrumentacije postopoma razvijata v barvit dramatični vrhunec.
Sopranistka Polona Plaznik
Od vseh glasbenih zvrsti je prav Rekviemov najmanj, še posebej pa odličnih. Zakaj je tako, je vprašanje, na katerega se da najlažje odgovoriti: noben skladatelj noče umreti ali se neposredno ukvarjati s tematiko smrti v glasbi, ampak s svojim večnim življenjem (brez religioznega vsebinskega konteksta). Ne nazadnje je največji Rekviem v zgodovini, Verdijev, nastal priložnostno, torej zunanje vplivno ali biografsko konkretno, Mozartov pa prav tako po naročilu…Potreben je nek konkretni, zunanji impulz.
V Miserere je nastopilo pet solistov
Estonski skladatelj Arvo Pärt (1935), ki spada med ene najvidnejših sodobnih ustvarjalcev sakralne glasbe, je skladbo Miserere napisal v kompozicijski tehniki tintinnabuli. Ta je kot ena osrednjih tehnik duhovnega minimalizma zaznamovala številne sodobne glasbene stvaritve. Tintinnabuli obenem odraža tudi skladateljev osebni življenjski nazor, temelječ na krščanskih vrednotah ter prepleten s stremljenjem po resnici in lepoti.
Šopek rdečih vrtnic za dirigenta
Arvo Pärt je misli o nastanku svojega dela strnil v besedah: »To delo je strukturirano tako, da je za vsako besedo en dih, kot da je treba po izgovorjavi vsake besede zbrati moči za naslednjo. /…/ Predstavljajte si zločinca, ki stoji pred sodiščem in čaka na pravnomočno sodbo, a ima še zadnjo priložnost spregovoriti. Za te zadnje razlage ni veliko časa in besede mora izbirati skrajno previdno, saj je od njih odvisna njegova usoda. Vsaka beseda je kot majhna utež, ki poskuša ponovno vzpostaviti ravnovesje na tehtnici.« (Iz skladateljeve spletne strani).
Aplavz nastopajočih zboristov
Take metafore ob poslušanju odlične interpretacije Miserere, kot jo ponuja Pärt, seveda nihče v dvorani ni mogel imeti; v ospredju je vendarle zgolj rafinirana, zelo pazljiva, čeprav v resnici fragmentarna sestavljenka posameznih verzov v XXI delni zgradbi, kot se ko vidi v objavljenem tekstu in njegovi strukturiranosti v programski knjižici. Kratkost, skorajda odsekanost, zaokroženost na vsaki vrstici, z neštetimi zelo kratkimi pavzami, izključuje melodično povezanost, ki bi stilno aludirala na kakšne poprejšnje kompozicijske čase ali tradicijo. Pärt želi odkriti nekaj novega, zahtevnejšega, med solisti dialoškega, a tako, da morajo biti vsi zelo koncentrirani, pripravljeni na težke vstope in svoje kratke fraze, iz katerih je sestavljena celota, ne da bi opazili kakšnih bistvenih razvojnih komponent, čeprav je na primer peti del: Zakaj svoje pregrehe priznavam, ki se konča s Strašen dan bo dan plačila…, ki je bil morda še najbolj dramatičen, skladba pa se vseeno konča mirno s soli, orglami, zvonovi v zelo dolgem mirnem akordu in tekstu Reši me, vir vseh svetosti. Tekst Miserere je izjemen, ker ni liturgičen, ampak ga lahko beremo kot tako rekoč religiozno pesemsko, čeprav biblično vsebino iz Psalma 50 (51).
Tõnu Kaljuste se zahvaljuje dirigentki Jerici Bukovec, ki je pripravila Zbor Slovenske filharmonije
Drugačnost besedil se odraža tudi v sestavi izvajalcev: molitev Davida, enega samega, izvajajo vokalni solisti ob spremljavi izbranih glasbil v različnih kombinacijah, medtem ko v prizorih tvorijo Dan pravice nad vsem človeštvom, zbor poje skupaj z instrumentalom tutti . V pričakovanju odrešitve se zdi, da se ti dve perspektivi spojita v eno kot ena tiha molitev v kodi. Sestava inštrumentalne zasedbe močno vpliva na zvočno kuliso celotnega dela. Poleg orgel, pihal (oboa, klarinet, bas klarinet, fagot, trobenta in pozavna) in tolkal vključuje tudi električno kitaro in bas kitaro.
Značilno za Pärtova dela tintinnabuli, tudi tukaj struktura glasbene kompozicije temelji na besedilu; vnosi iz različnih glasov so podrejeni zelo strogim matematičnim pravilom. Različni parametri besedila (kot so ločila, število zlogov v besedah in poudarki) igrajo pomembno vlogo pri ustvarjanju melodije. Tudi premori, ki sledijo vsaki besedi v delih psalmskega besedila in s tem pridobijo posebno težo in pomen, so odvisni od ločil, njihova dolžina pa je določena z določenimi pravili.
Miserere je bil posvečen Paulu Hillierju in Hilliard Ensemble, ki je skladbo tudi premierno izvedel z instrumentalno zasedbo in Zborom zahodnih pihal 17. junija 1989 v samostanu St. Georges de Boscherville v Rouenu med poletnim festivalom d’Eté de Seine-Maritime.
Dirigentova zahvala nastopajočim
Arvo Pärt je v Miserere pokazal, kako razume celovitost izraznega, stilnega, vokalnega in instrumentalnega obsega neke avtorsko izbrane in kombinirane besedilne podlage na nov, izrazito samosvoj skladateljski način. Iz programske knjižice žal ni bila razvidna delitev ali sestava besedila, kot jo je objavil sam skladatelj.
Dies irae, dies illa
solvet saeclum in favilla:
teste David cum Sibylla.
Quantus tremor est futurus,
quando iudex est venturus,
cuncta stricte discussurus.
Tuba mirum spargens sonum
per sepulcra regionum,
coget omnes ante thronum.
Mors stupebit et natura,
cum resurget creatura,
iudicanti responsura.
Liber scriptus proferetur,
in quo totum continetur,
unde mundus iudicetur.
Iudex ergo cum sedebit,
quidquid latet apparebit.
Nil inultum remanebit.
Quid sum miser tunc dicturus?
Quem patronum rogaturus,
cum vix iustus sit securus?
Dies irae, dies illa
solvet saeclum in favilla:
teste David cum Sibylla.
Tibi soli peccavi et malum coram te feci, ut iustificeris in sermonibus tuis, et vincas cum iudicaris.
Ecce enim in iniquitatibus conceptus sum et in peccatis concepit me mater mea.
Ecce enim veritatem dilexisti; incerta et occulta sapientiae tuae manifestasti mihi.
Asperges me hyssopo, et mundabor; lavabis me et super nivem dealbabor.
Auditui meo dabis gaudium et laetitiam et exsultabunt ossa humiliata.
Averte faciem tuam a peccatis meis et omnes iniquitates meas dele.
Cor mundum crea in me, Deus, et spiritum rectum innova in visceribus meis.
Ne proiicias me a facie tua et spiritum sanctum tuum ne auferas a me.
Redde mihi laetitiam salutaris tui et spiritu principali confirma me.
Docebo iniquos vias tuas et impii ad te convertentur.
Libera me de sanguinibus, Deus, Deus salutis meae et exsultabit lingua mea iustitiam tuam.
Domine, labia mea aperies et os meum annuntiabit laudem tuam.
Quoniam si voluisses sacrificium, dedissem utique; holocaustis non delectaberis.
Sacrificium Deo spiritus contribulatus; cor contritum et humiliatum, Deus, non despicies.
Benigne fac, Domine, in bona voluntate tua Sion ut aedificentur muri Ierusalem.
Tunc acceptabis sacrificium iustitiae, oblationes et holocausta; tunc imponent super altare tuum vitulos.
Rex tremendae maiestatis,
qui salvandos salvas gratis,
salva me, fons pietatis.
Psalm 50 (51)
Sequence “Dies irae”
Dirigentov aplavz
Morda nekoliko preseneti manjši delež samega zbora v celotni kompoziciji, največji pa vseh petih solistov, ki nastopajno v vseh možnih kombinacijah in bi se njihova funkcija v sklopu celote pokazala po natančnejši analizi, saj je v knjižici bil objavljen le slovenski prevod, ne pa tudi izvirni latinski tekst, da bi lahko natančneje sledili trenutkom v partituri (brez hitrega prevajanja slovenščine v latinščino).
Nastopili so sopranistka Polona Plaznik, altistka Ana Potočnik, tenorist Gašper Banovec, tenorist Fernando Mejias in basist Tomaž Štular, pri ansamblu ni bilo omenjenih glasbenikov. Solisti so bili zelo dobro izbrani in so nastopili zelo prepričljivo ter suvereno, natančno.
Tõnu Kaljuste je izvedbo Miserere vodil zelo mirno in zbrano, sugestivno, kar so najbolj opazili nastopajoči sami z neposrednim stikom z dirigentom in sonastopajoči na odru. Razpored vseh je bil nekako sferičen in hkrati zaokrožen, tako da je bil ansambel razdeljen v polkrog. Ta celostna podoba je najbrž še bolj vplivala na skorajda bi lahko rekli monumentalnost celotne izvedbe, čeprav je v fragmentarnih poudarkih vendarle naredila vtis posebne skladateljeve prepoznavnosti.
Priznanje ansamblu
Rekviem ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja (1934-1998) je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Moskvi sprva predstavljen in izveden pod pretvezo, da gre za glasbo h gledališki produkciji Schillerjevega Don Carlosa. Nenavadna instrumentacija dela med drugim vključuje električno kitaro in zanimiv izbor tolkal, med katerimi gotovo izstopajo zvonovi.
»Približno leta 1975 smo prvič posneli Rekviem Alfreda Schnittkeja, na teh snemanjih pa je bil redno prisoten Alfredov dobri prijatelj, Arvo Pärt. Rekviem je pravzaprav Schnittkejevo prvo delo v latinščini in smo med snemanjem vnesli številne ritmične popravke, da bi pridobili bolj naraven besedni naslon. Zanimivo je, da je Schnittke uporabil enako strukturo stavkov, kot jih vsebuje Mozartov Rekviem, le da je dodal še Credo, ki ga običajno v maši za umrle ni. Eden prvih poskusov kombiniranja glasbe obeh velikanov se je zgodil leta 1977 v Talinu, ko sta na odru zazvenela Schnittkejev Concerto grosso in prvič izvedena Pärtova Tabula rasa, obe pisani za godalni orkester in zato pogosto izvajani skupaj.«
Schnittke je bil pri nas verjetno prej prepoznan kot veliki skladatelj, saj je bil med drugim izveden že ob odpiranju Gallusove dvorane Cankarjevega doma pred dobrimi štiridesetimi leti, kot se spominjam. Kaj vse smo v tem času spoznali ali poslušali, je težko reči brez natančne programske analize vseh koncertov. Vprašanje pa je, kdo vse to sploh evidentira kot celovito državno glasbeno ponudbo, ne le posameznih ustanov, kot je Slovenska filharmonija, ki vodi evidenco le zase.
Pri gostu dirigentu ter obeh izvedenih skladateljih gre za večdesetletne povezave, ki pa jih sprejemamo kot nekaj povsem logičnega, pričakovanega, predvsem pa tudi z nami dialoškega, ne pa kakorkoli tujega. Kaljuste nas povezuje in z nami glasbeno živi, morda še prijateljsko, človeško, res pa je, da bi slovenska glasbena kultura za svojo promocijo v tujini potrebovala podobno osebnost, ki pa je doslej še ni bilo, razen seveda ko gredo naši ansambli na tuje, a vprašanje je, kdaj bodo tuji ansambli začutili v naši glasbeni kulturi vrednoto mednarodnega pomena, tako kot pri izvajanju sicer mednarodnega Gallusa, ki pa se je itak formiral v tujini.
Dirigent Tõnu Kaljuste – pogovor z velikim ambasadorjem estonske glasbe
Pri Schnittkejevem Rekviemu muzikologio poudarjajo neoklasicizem in polistilizem, v katarem bi lahko našli različne sestavine ali vplive, ki pa jih je nemara največ v sami analizi partiture, kot pa jih poslušalec sliši ali prepozna med izvedbo. Najbolj preseneča dodani Credo iz latinske maše, ki ga v Rekviemih sicer ni, pa za njim še enkrat ponovljen uvodni Rekviem, s čimer Schnittke svojo kompozicijo, ki traja okrog 35 minut, zaokroža, a bi pomislili, da se je zavedal njene kratkosti, če ne bi bila še dva “dodatka”; skrajšal pa je Recordare ter izpustil Libera me in Lux aeterna
Nastopa približno soroden ansambel kot pri Pärtu, prav tako s petimi vokalnimi solisti: Polona Plaznik, sopran, Ana Plahutnik, sopran, Anamarija Kastelic, sopran, Ana Potočnik, alt in Rok Ferenčak, tenor. Ravno Ferenčak je bil s svojim uvodnim solom najbolj prepoznaven. Večji delež je imel sam zbor, v ansamblu pa sta poleg poprejšnjih nastopajočih (kitara, bas kitara, orgle, trobenta, pozavna, tolkala), tokrat svoj kolorit dodala še celesta in klavir.
Izvedba je bila zelo prepričljiva, naštudirana, kompaktna, s precejšnjimi zvočnimi kontrasti in kombinacijami, kar pomeni skladateljev skrben nadzor, da bi hkrati poudaril delež vseh nastopajočih. Kaljuste je spet pokazal svojo avtoritativno suverenost, ki pa je umirjena in daje vsem vedeti, da ima celotno podobo izvajanih kompozicij pod svojo kontrolo. Ljubljanska izvedba je trajala predvidenih 37 minut.
Na koncu je dočakal stoječe aplavze in ovacije v avditoriju in aplavze samih nastopajočih. Lep občutek so dopolnile rdeče vrtnice.
Marijan Zlobec