V avli Mestnega muzeja je bil drugi koncertni večer, kot ga je s podporo Ministrstva za kulturo pripravila slovenska čembalistka Eva Dolinšek. Kot sonastopajočega, bodisi kot solista ali v duu, je povabila italijanskega čembalista Alberta Gasparda. Tako smo poslušali različen program v vseh treh možnih variantah. Uvodoma je program koncerta predstavila Eva Dolinšek sama.
Eva Dolinšek in Alberto Gaspardo tik pred začetkom nastopa, vse fotografije Marijan Zlobec
Uvodoma smo poslušali Koncert za dva čembala, št. 6 v štirih stavkih Allegro – Andante – Allegro – Andante- Minue Antonia Solera (1729- 1783).
Bil je španski skladatelj, čembalist, organist in glasbeni teoretik. Velja za enega najpomembnejših španskih skladateljev 18. stoletja. Soler je študiral pri Domenicu Scarlattiju, njegov vpliv je mogoče zaznati predvsem v harmoniji in virtuozni tehniki v Solerjevih sonatah za čembalo pa tudi v njegovih orgelskih delih. Za njegovo glasbo sta značilna veselo, sončno, igrivo razpoloženje. Solerjev slog je po eni strani trdno zasidran v tradiciji španske polifonije po drugi strani pa je jasno opazen vpliv italijanske instrumentalne glasbe tistega časa, saj se je glasbeni okus hitro spreminjal iz baročnega sloga v bolj galantni in klasicistični slog. Njegova glasba se pogosto navezuje tudi na špansko ljudsko glasbeno izročilo, kar ji daje značilno ibersko barvo. (Iz programa)
Napoved programa
Nastopajoča Eva Dolinšek in Alberto Gaspardo sta se takoj pokazala kot dobro ujemajoči se duo, kot pripadnika iste generacije, torej soglasbenika, tako da je možen takojšnji dialog, umetniško sodelovanje, isti glasbeni interesi in usmerjenost. Eva Dolinšek je vendarle bolj voditeljica, iznajdljiva, organizacijsko sposobna in ima ves proces koncertnega in programskega dogajanja v svojih rokah.
Eva Dolinšek
Nastopajoča Eva Dolinšek je koncert nadaljevala še sama, prav tako z Antoniom Solerjem (1729-1783), tokrat s Sonato 117 v d-molu, Molto andante. Njena igra je bila malce zadržana, manj baročno slikovita in temperamentna, kot bi morda pričakoval.Takoj je nadaljevala program z Variaciones del Fandango espanol Felixa Maximiliana Lopeza Crespa (1742- 1821).
Félix Antonio Máximo López Crespo (1742-1821) je bil španski skladatelj, organist. Velik del njegovega opusa je posvetil čembalu in fortepianu. Med njegovimi najbolj znanimi deli je tudi skladba »Variaciones sobre el fandango español«. Fandango je živahen španski dvorni ples in zvrst španske ljudske pesmi. Tradicionalno ob spremljavi kitare, kastanjet ali ploskanja. Fandango se lahko poje in pleše. Pevski fandango je običajno dvodelen: ima instrumentalni uvod, ki mu sledijo “variacije”. Fandango so od njegovega nastanka v 18. stoletju v svojo koncertno glasbo vključili številni skladatelji, kot so S. de Murcia, D. Scarlatti, L. Bocherini, Padre Soler, W. A. Mozart in drugi.
Tu je solistka pokazala več zvočne sočnosti in energičnosti, več temperamenta, tako rekoč skoraj plesnosti, kot jo ima že sam skladatelj, in nasploh koncertantne podobe suverene solistke.
Alberto Gaspardo
Čembalist Alberto Gaspardo je za svoj solistični nastop izbral Sonato v C-duru Baldassareja Galuppija (1706-1786): Andantino- Presto- Andantino- Allegro.
Baldassare Galuppi, Il Buranello (1706-1785), se je rodil na otoku Burano v beneški laguni, se šolal pri Antoniu Lottiju in hitro zaslovel po vsej Evropi z vrsto opernih uspehov. Galuppi je bil eden najbolj plodovitih in pogosto izvajanih opernih skladateljev tega obdobja, Galuppijev slog so za časa njegovega življenja opredelili kot “vesel, živahen in briljanten”, ti trije pridevniki ustrezno opisujejo karakter njegovih sonat za čembalo. Tekstura je običajno dvoglasna, melodije desne roke so spevne, podpira pa jih enostavna spremljava leve roke z Albertijevimi basovskimi figurami.
Alberto Gaspardo se je kot solist prav tako izkazal s svojo toplino in pripravljenostjo, temperamentom in odprtostjo, občutkom za tipični baročni zvok sicer bolj poznega, rokokojskega obdobja.
Eva Dolinšek in Alberto Gaspardo
Oba glasbenika sta zatem izbrala še Wilhelma Friedemanna Bacha (1710-1784): Sonato za dva čembala v F-duru Allegro moderato- Andante- Presto.
Wilhelm Friedemann Bach (1710-1784), najstarejši Bachov sin, je v svojem ustvarjanju pokazal izrazit ustvarjalni individualizem. Njegove sonate za solistično glasbilo s tipkami (čembalo ali forte piano), ki sodijo med njegova najpomembnejša dela, v katerih je združil slogovne elemente očetove in svoje generacije, so bile označena za “najpomembnejša pred Beethovnom”. Napisal je tudi več simfonij in komornih del ter eno opero. Njegova glasba je nihala med baročnim slogom njegovega očeta in novejšim galantnim ali rokokojskim slogom. Njegove skladbe, so pogosto strastne, pogosto nepredvidljive pri uporabi melodije, harmonije in ritma.
Bach, sin, se je nekako umaknil očetu iz pozabe, a ga je v obsežni literaturi izbrskala najbrž kar Eva Dolinšek sama, da bi z njim povezala v duo še gostujočega italijanskega čembalista. S tem se je dopolnila tehtnost programa, ki ni bil ravno popularen, a je že tako, da vsak solist išče in raziskuje, se poglablja in gradi svojo glasbeno podobo.
Alberto Gaspardo in Eva Dolinšek
Simpatično je bilo, ko je italijanski gost nekako nerodno vprašal občinstvo, če lahko zaigrata še kaj. Dodatek, Sonato v C-duru Ferinanda Bonazza (1764- 1845), pa je v nagovoru predstavila Eva Dolinšek.
Ena glavnih osebnosti v zgodovini milanske glasbe med 18. in 19. stoletjem je bil nedvomno Ferdinando Bonazzi (1764-1845) ki je tudi zaradi svoje izjemne umetniške dolgoživosti na področju milanske sakralne glasbe izstopal vsaj štirideset let. Z izjemo nekaj priredb simfonij za fortepaino in uspešnih gledaliških del, ni znano, da bi Bonazzi komponiral “posvetno” glasbo. Bonazzi je ob spoštovanju cerkvenega sloga znal ustvariti glasbo, ki je bila vsekakor otrok svojega časa, a se je še vedno dobro zavedala svojega izključnega liturgičnega namena. Med njegovimi najbolj znanimi deli izstopajo »Sonata za dve orgle«, Sonata za čembalo in orgle« ter »Te Deum«.
Alberto Gaspardo
Alberto Gaspardo (Pordenone, 1990) je z odliko diplomiral iz orgel in orgelske kompozicije v razredu Luce Antoniottija na Konservatoriju “J. Tomadini” v Vidmu. Poleg tega je na Schola Cantorum Basiliensis (Švica) končal magistrski študij orgel v razredu Wolfganga Zererja ter specialistični magistrski študij kontrabasa in dirigiranja v ansamblu v razredu Jörga-Andreasa Bötticherja in Thomasa Leiningerja. Je prejemnik številnih nagrad mednarodnih tekmovanj. Leta 2018 je prejel štipendijo švicarske vlade za odličnost, ki jo švicarska vlada podeljuje za glasbeno odličnost. Kot solist, komorni glasbenik in dirigent redno sodeluje z orkestrskimi ansambli in zborovskimi sestavi, kot so Coro del Friuli Venezia Giulia, orkester Accademia Naonis, Cetra Vokalensemble (Basel), Capriccio Ensemble (Rheinfelden), Pulcinella Orchestra (Pariz), Pomo d’Oro. Snemal je za založbi Aparté in SFB records. Je naslovni organist in kapelnik cerkve v Herrlibergu (Zürich) ter umetniški vodja festivala “Festival Organistico Sestense”. Trenutno študira dirigiranje pri maestru Marcellu Bufaliniju v Milanu.
Eva Dolinšek
Čembalistka Eva Dolinšek (1992) je z odliko magistrirala na AG in prejela diplomo Summa cum laude. Deluje kot asistentka za področje čembala na AG Ljubljana. Kot solistka in tudi kot komorna glasbenica se predstavlja na koncertnih odrih festivalov in abonmajev kot so Festival Ljubljana, Imago Sloveniae, Kristalni abonma, Festival L’Estate barocca, Amici delle Musica Udine, Grajske harmonije, Zvoki mladosti, Tartini Festival, Mednarodni festival stare glasbe, Festival Davos, Festival Risonanze. Prejela je številne nagrade na tekmovanjih. Njena aktivnost se na področju oživljanja in raziskovanja stare glasbe nadaljuje v obliki številnih solističnih in komornih koncertov, strokovnih predavanj in pisanja znanstvenih člankov. Njeni strokovni članki so objavljeni v strokovni glasbeni reviji Društva klavirskih pedagogov Slovenije- VIRKLA, v glasbeni reviji GLASNA. Redno se udeležuje poletnih šol različnih priznanih profesorjev, poleg tega svoje znanje nadgrajuje tudi pri mednarodno uveljavljenemu francoskemu čembalistu in dirigentu Christopheu Roussetu ter italijanskem čembalistu in strokovnjaku za italijansko baročno glasbeno literaturo prof. Enricu Baianu. Od leta 2011 je Eva Dolinšek umetniška vodja baročne komorne skupine Musica nucis. V letu 2021 je izdala svojo drugo zgoščenko z naslovom BAROK II – Pièces de clavecin, ki je nasledila zgoščenko BAROK iz leta 2016.
Eva Dolinšek je vse organizirala sama
Koncert je predstavil malo znan program prav tako manj znanih skladateljev, s čimer Eva Dolinšek nadaljuje svojo pot koncertantke, ki napoveduje samostojno umetniško kariero, dopolnjeno s pedagoško – vzgojnim delom, verjetno na Akademiji za glasbo v Ljubljani ali pa v Gorici in še kje v Italiji ali npr. v Švici, kjer je poleti nastopila na festivalu v Davosu.
Nova stavba Akademije za glasbo terja podrobnejši vpogled v stanje pedagoškega kadra, prav tako kot kriterij vzgoje in študija kandidatov za samostojno glasbeno pot s strani študentov, koncertantov in solistov, kjerkoli ali kamorkoli se bodo s svojim znanjem uspeli uvrstiti. Pogoje delovanja AG bomo kmalu preverili, saj napovedujejo že sredi novembra dneve odprtih vrat. Če že bomo presenečeni, bomo samo pozitivno, se kažejo neuradne prve informacije, med katerimi je tudi ta, da je AG za svoje delo kupila kar 23 klavirjev, med njimi menda štiri najbolj vrhunske koncertne (Steinway B, Fazioli, Yamaha). Kako je z nakupom čembalov, pa ne vem. Gostujoča glasbenika sta namreč za svoj koncert v Mestnem muzeju oba čembala – najela pri italijanskem izposojevalcu čembalov. Je to realnost naše glasbene kulture v odnosu do čembala ?
Nastopajoča
Marijan Zlobec