Na Festival Ljubljana se vrača Penelopiada, tokrat v Viteško dvorano Križank


Festival Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Drama Ljubjana naznanjata ponovitve predstave Margaret Atwood: Penelopiada v režiji Livije Pandur. Tri predstave bodo 2., 7. in 8. novembra ob 19.30 v Viteški dvorani Križank. Vse imetnike vstopnic za uprizoritve, ki so bile predvidene v septembru, pozivajo, da jih je potrebno zamenjati, saj bo prizorišče novo in drugače urejeno.

Polona Juh kot Penelopa, foto Festival Ljubljana/Drama SNG/ Aljoša Rebolj

Na oder Festivala Ljubljana se vrača predstava Penelopiada kanadske pesnice, pisateljice, esejistke in dramatičarke Margaret Atwood (1939). Homerjeva Penelopa, ki kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja služi kot poučen primer podrejanja žensk, doživi pri Margaret Atwood obrat. V Penelopiadi namreč v ospredje postavlja zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel ter jo aktualizira. Se Penelopa laže ali govori resnico?

Livija Pandur, foto Marijan Zlobec

Režiserka Livija Pandur je o predstavi povedala: »Margaret Atwood ob predelavi svojega romana v dramsko strukturo navaja, da Penelopiada ni le enostavna priredba Odiseje, saj postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je ob vrnitvi domov obesil Odisej (zaradi domnevnega izdajstva in odnosov s snubci). Homerjeva Penelopa, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve ključni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. In še pomembneje: nenehno spodbijajo predvsem Penelopino pričevanje, to pa po drugi strani razkriva doslej skrite mehanizme »uradne verzije« Odiseje. V družbi, v kateri smo še vedno priča nezaslišanemu nasilju nad ženskami, posilstvom in pobijanjem žensk, njihovemu izkoriščanju, neenakosti in podrejenemu položaju, je vsaka pogumna izpoved postavljena pred sodišče, pred razsodnika, ki naj bi ugotovil, kdo laže, kdo ima prav in kdo je močnejši. Nam Penelopa laže ali nam govori resnico? Zdi se, da se lahko samo s tem pričevanjem končno osvobodi zapora vsiljene zgodovine, v katero so jo ujeli, v arhetip potrpežljive in zveste žene, »poučne legende«, palice, s katero pretepajo in podrejajo druge ženske. In tako kot mnoge pred njo ne more izgubiti ničesar drugega razen lastnih verig.«

Avtor dramatizacije Tibor Hrs Pandur

O Penelopiadi sem tu že pisal. “Postavitev je vsekakor izvedbeno prepričljiva, tako v sami režiji Livije Pandur kot na sceni Svena Jonkeja, (ki je malo aludiral na Kristusovo in apostolsko mizo pri zadnji večerji; zelo dolgo, ki pa je v notranjosti skrivala bazen, pa primerno za skorajda kabaretne in zborovske dvignjene nastope), pa v kostumih (malo modrih kombinezonih, malo v belem, malo v bolj slovesnih za Penelopo pa seveda v povezavi s slavnim prtom) Lea Kulaša. Predstavi se je poznal izdelan gib pod vodstvom Sanje Nešković Peršin, pa petje oziroma glasbeno vodstvo Žive Ploj Peršuh. Efektno oblikovanje svetlobe Vesne Kolarec je izrabilo naravni ambient Peklenskega dvorišča s Plečnikovo arhitekturo in njegovo razporeditvijo luči oziroma postavitvijo žarnic v zid, ki jih v kombinaciji z reflektorji spreminjajo v različne ambiente, ne nazadnje psihološko slikanje ali možnost refleksij in odtenkov raznih izpovedi, dialogov, večje dramatične prezence, kot seveda monologov same Penelope.

Polona Juh na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec

Glasba Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) je v predstavi zelo ustrezna, ima različne melose, od zborovskega sicer enoglasnega petja, skorajda malo baladnega, do instrumentalne spremljave ali odlomkov, bolj diskretno, čeprav bi bilo glasbe lahko za kak odtenek še več, a pušča igralkam več izpovedne svobode že s samim govorom, mimiko, igro v celoti. Vprašljiva je vključitev popevke Johna Madare in Davida Whita You Don’t Own Me, ki jo poje Penelopa in nekako pade na sceno kot tujek ali kot dodatna dimenzija njenega karakterja. Malo hoče biti brechtovska, se pravi da malo aludira na kabaret.

Penelopa

Penelopa je bila Polona Juh, sijajna že po izboru in celotni igralski drži, ki pa me je počasi ali občasno spominjala na nekdanjo Dušo Počkajevo. Vsekakor se razvija v smeri neke odkrite ekstatike, menefregizma, a hkrati spominskih reminiscenc, ki se ne brigajo za mnenje drugih, malo postaja vulgarna in ima več spolnih izkušenj, kot bi se glede opevane kreposti zdelo. V tekstovni predelavi je postavljena pred dodatno solistično nalogo in ima bistveno manjši krog soigralk in seveda soigralcev kot ga daje drama Margaret Atwood. Veliko si da opravka z lepo Heleno, je nanjo ljubosumna, pripoveduje marsikaj o tej sceni, razširi svetovo tematiko feminizma in bi skorajda že lahko pomislil na zaroto: doslej ste nam dva tisoč let vladali moški, odslej pa vam bomo dva tisoč let ženske (kar ni nemožno, dodajam). Efekten, a zelo kratek in odrezav je prizor s sodiščem, ki je v drami seveda izpuščen, a ga Pandur reši kot dovoljenje iz avtoričinega uvoda, kar razume kot prosti strel v novo (svojo) dramo. In celo ilustracijo slovenske tribunalne scene, sem še pomislil.

Polona Juh je imela celo vrsto izraznih fines, obvladovanje prostora in dekel je bilo izrazito, zadrega ob lepi Heleni pa tipično ženska, rivalska, kar smo občutili tudi z druge strani, se pravi pri Heleni Saši Pavlin Stošić, ki je bila nekakšna odrska rivalka, a po svoje dopolnjujoča v razkrivanju vsaj enega dela zgodbe, če so že bili iz predstave izključeni moški (in njihove krvave roke). Bila je zelo prepričljiva, prezentna, erotična, malce flegmatsko samoumevna in samozavestna.

Podobno odlična je bila Gaja Filač kot Melanto, prav tako polna dopolnjujočega se odrskega erosa, ki je prekipeval ne le spominsko, ampak v napovedi osamosvojitve žensk kot takih. Bolj deljena je bila v karakterju Sabina Kogovšek kot Evrikleja, a bi se v “trenutkih preizkušnje” znala postaviti na žensko stran.

Simpatične in kot dobre pevke so bile še vse ostale ženske: Ivana Percan Kodarin kot Klitija, pa Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina, a njihove identitete vlog v programski zloženki ni.

Režiserka Livija Pandur je imela srečno roko z ženskami, ki so po naravi in duši feministke in so se rade igrale s sabo in predelano snovjo tako, da so polno zaživele v svojem ženskem raju. Tragike ni bilo, ne antične ne sodobne.

Sklepni aplavz

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja