Tit Doberšek je bil glavni urednik Dela ob pravem času


Hitro se je v časopisnem in drugem medijskem svetu razširila vest, da je umrl nekdanji glavni in odgovorni urednik Dela Tit Doberšek. Vest so najprej objavili v Delu in Slovenskih novicah, zatem pa še v Dnevniku. Za nas, ki smo bili nekoč njegovi sodelavci, je spomin nanj in njegovo pokončno novinarsko ter uredniško držo, trajen in pozitiven, da ne rečem hvaležen. Bil je glavni urednik Dela v prelomnem času ustanavljanja nove slovenske države, od plebiscita do odločilne skupščine 25. junija 1991, ko je že poprej pripravil in dal natisniti posebno številko Dela ter na naslovnico dal izjemen naslov Slovenija je samostojna država in jo odnesel še pred začetkom odločujoče seje parlamenta med poslance, ki so jo z začudenjem in odobravanjem razgrabili, potem pa po nasvetu in trditvi Dela pri glasovanju upoštevali. No, eden poslanec je odšel na govornico in vsem pokazal Delo, češ kaj si oni upajo in kar nekaj proglašajo, čeprav se to ni zgodilo. Njegovega imena tu ne bom omenjal, čeprav so njegov nastop vsi gledali. 

Tit Doberšek, foto Mediaspeed

Kateri so najslavnejši trenutki iz Doberškovega uredniškega življenja ? Gotovo vodenje Dela v času plebiscita, pa ves časo do osamosvojitve, med vojno, ko je imel veliko pomoč v odgovornem uredniku Danilu Slivniku in v uredniškem kolegiju, ki se ničesar ni zbal in je takrat preko kurirjev nosil Delo našim vojakom in drugim borcem na same položaje. Delo je takrat odigralo tako pomembno in pozitivno vlogo, da bi moralo dobiti posebno priznanje, a ga ni.

Doberšek je bil še posebej znan kot dopisnik Dela iz Moskve še v času ruskega predsednika Brežnjeva. Takrat sem ga v Moskvi obiskal. Povedal mi je marsikaj, med drugim o tem, kako ga  Rusi vohunijo in kako je zanalašč odšel čakat v vrsto za nakupe hrane, ker je ni bilo in je bilo treba čakati tudi dve uri in več, da si nekaj lahko kupil. Hotel je doživeti rusko pomanjkanje.

V Moskvi se je Doberšek sešel tudi s Titom, ko je ta obiskal Brežnjeva. Brežnjev je pred Tita položil dosje z Doberškovimi novinarskimi prispevki in mu omenil njihovo kritičnost. Tito ni niti trenil z očmi. Mirno mu je dejal, da pri nas poznamo svobodo tiska in da ne namerava posredovati. Zaščitil ga je torej tudi Tito. »Moram pa priznati, da so me zaradi nepopustljivega pisanja večkrat okrcali v uredništvu.« (Delo, 2012)

Akrostih Boj se Rusov

V zvezi z Rusijo pa je zaslovel z akrostihom Boj se Rusov. Kot se spominja Veso Stojanov v današnjem Delu, je “širši slovenski javnosti je postal poznan leta 1979, ko je z akrostihom »Boj se Rusov«, ki ga je skril v članek Za SZ je Kampučija nekaj več, sprožil ogorčene proteste sovjetske diplomatske službe v Jugoslaviji, ki tudi sicer ni bila nikoli prav zadovoljna z Doberškovim pisanjem iz Moskve in je zato večkrat protestirala. A zaradi akrostiha ga je ljubljansko sodišče obsodilo na denarno globo, na Delu pa so ga kaznovali tako, da je bil »kazensko« poslan za dopisnika v Nairobi.”

Spominjam se onega akrostiha, ki ga je sestavil tako, da je odstavke začel z izbrano črko, da se je potem začetke odstavkov dalo prebrati kot Boj se Rusov. Mi v hiši tega nismo niti opazili, kasneje pa bolj sprejemali kot hudomušno kritično ugotovitev, dolgo pa nismo vedeli za kazen, ki je je bil deležen, a v Afriki mu je vendarle bilo lepo.

Kot odgovorni urednik je 1989 iz glave časopisa Delo odstranil napis Proletarci vseh dežel, združite se! in ga 1990 nadomestil z geslom Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Programska zasnova Dela, ki jo je napisal, je temeljila na neodvisnosti in nestrankarski naravi časnika, ki služi interesu javnosti. V začetku 90. let je celovito posodobil tako grafično kot vsebinsko, neodvisnost časnika pa je gradil tudi za tedanji čas provokativnimi potezami, denimo z odločitvijo, da ne bo imel posebnega telefona, preko katerega bi bil povezan s političnim vrhom. Temu vrhu je tudi odpovedal pravico do brezplačnih izvodov časopisa.

Tit Doberšek je kot direktor časopisnega podjetja igral eno od odločilnih vlog, da je podjetje leta 1991 ustanovilo časnik Slovenske novice, ki je sčasoma postal dnevnik z najvišjo naklado v Sloveniji. Bil je tudi pobudnik posebne izdaje časopisa Delo Most, s katerim je časopisna hiša Delo pomagala zgraditi most na Ljubnem, ki ga je odnesla v povodnji leta 1990. Tudi po njegovi zaslugi in na njegovo pobudo je Delo ob pomembnih dogodkih doma in po svetu izdajalo posebne izdaje časopisa.

Tit Doberšek je uspešno vodil uredniški sosvet Dela, v katerem so bili predstavniki različne družbene javnosti, pa tudi obeh narodnih manjšin; italijanske in madžarske, tako da so spremljali uredniško politiko. V času osamosvajanja mu je bil desna roka odgovorni urednik Danilo Slivnik, še posebej znan po svojih sobotnih komentarjih, ob vojni pa je napisal tudi knjigo Sto osamosvojitvenih dni, ki bi jo bilo treba danes še enkrat brati. Največ informacij o dogajanju v Kučanovem krogu mu je dajal član predsedstva Ciril Zlobec.

Ob začetku vojne je bil takoj jutranji kolegij, na katerem smo zavzeli osamosvojitveno pogumno držo.Takrat sem bil v. d. kulturnega urednika Dela, kar mi je določil Doberšek sam, in potemtakem avtomatično član uredniškega kolegija na več dnevnih sejah. Ob nekaterih pomislekih ali bojaznih, ki so jih pokazali nekateri zaposleni, sem Titu rekel: “Odstrani in zamenjaj vsakega, ki se bo bal!” Z direktorjem Dela sem ono jutro imel kratek dialog o tem, ali nas JLA lahko okupira ali ne. “Moj odločni: ne morejo !” je zadoščal. Spominjam pa se, da smo skoraj pozabili, da se je istega dne zjutraj začel Svetovni slovenski kongres v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in da je treba to dati na prvo stran. Takoj smo to popravili in še pravočasno v CD poslali fotoreporterja in poročevalca.

O kasnejših uredniških zapletih je bilo manj znanega, več pa o lastninjenju Dela, še bolj pa, ko je Delo šlo na borzo ter na koncu, ko je novi lastnik Dela, Pivovarna Laško, male delničarje izstisnila in jim izplačala visoke zneske, o kakršnih bi danes lahko le sanjali.

Čeprav je bil Doberšek pristaš politike neuvrščenosti in je poročal z raznih svetovnih zasedanj, na primer s Kube, pa je bil takoj pristaš samostojne Slovenije. Spominjam, se njegove pobude Kulturni redakciji Dela, da smo poiskali zgodovinske zapise, kjer se je pojavila ideja o samostojnosti slovenskega naroda in lastni državi. Spominjam se, da neke misli iz eseja skladatelja Antona Lajovica ni upošteval, a je vseeno posebna številka Dela še pravočasno izšla. Prav tako je Delo pospremilo z navdušenjem sam referendum. Zvečer smo se, že okrog polnoči, dobili v Centralni redakciji. Prišel je fotoreporter Joco Žnidaršič in prepeval “Slovenec sem”, potem je prišel Tit Doberšek. Vprašal sem ga, kakšna bo jutrišnja naklada Dela. Odgovoril je, da sto tisoč. Rekel sem mu, da naj doda še deset tisoč izvodov. Izgovarjal se je, da ne more, ker da je že prepozno. Kako da ne moreš, telefoniraj v rotacijo in ukaži. Tako se je zgodilo in Delo je bilo naslednjega dne – razprodano. Bila sta dva najlepša dneva v slovenski zgodovini: referendum o slovenski neodvisnosti 23. decembra 1990 in razglasitev samostojne slovenske države 26. junija 1991.

Ne vem, če je nazadnje kaj pisal, vsaj spomine, a ga morda nihče ni dovolj vztrajno priganjal, saj je pisati vsekakor znal. Verjetno so še kakšne skrivnosti, ki jih niti njegovi sodelavci ne poznajo ali poznamo.

Njegovo preselitev na položaj urednika Kulturne redakcije Dela smo razumeli kot nekakšno interno degradacijo, čeprav sam o tem ni govoril, je pa povedal marsiklaj drugega.

Večkrat je bil zelo pogumen, na primer pri omenjeni umaknitvi napisal na prvi strani Dela Proletarci vseh dežel, združite se!, čemur se je upiral predsednik RK SZDL Jože Smole, a se je hkrati začel zavedati, da SZDL ni več tako močna.

Njegova zamenjava omenjenega napisa z geslom Samostojen časnik za samostojno Slovenijo je bila provokativna, a dalekovidna.

O Titu Doberšku ima svoje spomine vsaj sto njegovih sodelavcev; vse še ni povedano, žal pa tudi novinarji Dela že počasi umirajo.

Dragi Tit, hvala za veliko pogovorov v dvoje v tvoji uredniški pisarni, na katere vrata sem lahko potrkal vsakokrat, ko mi je bilo do pogovora. Ko sem te iz Ljubljane v Moskvo poklical in te vprašal, kaj naj ti prinesem, bilo je okrog leta 1977, si se najprej spomnil na sodobne pleničke za svoji dvojčici. Pa zase kavbojke Levi’s. Odšel sem v Trst ponje…

Kako čas beži.

Se vidimo !

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja