V polni Križevniški cerkvi je bil sinoči že peti abonmajski koncert ob jubileju, sedemdesetletnici Slovenskega okteta. Do konca leta bosta sledila še dva koncerta v organizaciji Festivala Ljubljana; v novembru in božični decembra. Naslov koncerta je bil Sedem si rož po slavni prelepi pesmi Zorka Prelovca, ki jo je prav Slovenski oktet pel od začetka svojega obstoja. Koncert je z nekaj intervencijami in predstavitvami povezoval umetniški vodja in član Slovenskega okteta, operni in koncertni baritonist Jože Vidic. Slovenski oktet se je predstavil v svoji standardni zasedbi: Andrej Oder, Rok Ferenčak, prvi tenor, David Jagodic, Janez Triler, drugi tenor, Jože Vidic, Darko Vidic, bariton, Janko Volčanšek, Matej Voje, bas.
Slovenski oktet v polni Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenski oktet je svoj koncert začel s pesmijo Sedem si rož Zorka Prelovca in s solom prvega tenorista Roka Ferenčaka pokazal odlično vokalno pripravljenost za tokratni nastop in takoj ustvaril toplo vzdušje v avditoriju. Akustika Križevniške cerkve je odlična in smo videli ter slišali drugačen, bolj komorni odmev, medtem ko je bil septembrski koncert v Poletnem gledališču v Križankah bolj jubilejno manifestativen. O skladatelju je bilo v koncertnem listu zapisanih nekaj lepih misli, ki jih tu povzemam.
Jože Vidic
Zorko Prelovec (1887–1998) ni bil poklicni glasbenik, temveč ljubitelj, samouk in velik glasbeni zanesenjak, ki se je razdajal glasbi na mnogih področjih; bil je zborovodja, urednik zborovske revije Zbor, zborovski pevec … Uvrščamo ga v generacijo slovenskih glasbenikov, ki so ustvarjali med obema vojnama. Prelovčeva zapuščina šteje več kot 150 skladb in v njih je poslušalcem približal ljudsko melodiko, preprosto harmonijo in široko dinamiko. Njegove pesmi, predvsem za moške zbore, so del standardnega zborovskega repertoarja. Med njegovimi harmonizacijami je najbolj znana priredba ljudske pesmi za moški zbor Sedem si rož porezala mi, poleg te pa še Jaz bi rad rudečih rož in Oj, Doberdob … Sedem si rož porezala mi je žalostinka, v kateri moški objokuje smrt svoje ljubljene, s katero sta se ljubila sedem let, zato zanjo posadi sedem rož. (Metka Sulič).
Aplavz za Jana Trilerja
Vodopivčeva skladba Na poljani je v bistvu pokazala neko razpoloženjsko in lokacijsko tipiko, ki se postavlja v celotnem opusu v kontekst še bolj znanih zborov, ki skladatelja zaznamujejo z oznako narodnega buditeljstva in primorske narodne samobitnosti. Slovenski oktet jo je zapel zelo občuteno in s svetlejšimi glasovnimi barvami, izpovedno in v precej počasnem tempu, vsekakor pa je pesem sorazmerno kratka.
Primorski duhovnik, skladatelj in zborovodja Vinko Vodopivec (1878– 1952) je s svojim poljudnim glasbenim slogom gradil most med slovensko posvetno in cerkveno zborovsko pesmijo. Njegova odlika je prav ta, da ni bil niti povsem cerkven niti čisto poljuden. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami in tako z glasbo ohranjal narodno zavest. Njegove pesmi za moški zbor so še danes zelo priljubljene, zlasti so razširjene njegove umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, Žebljarska in Žabe.
Jože Vidic je prava povezovalna osebnost
Poezija Srečka Kosovela je imela pomembno vlogo v opusu Vilka Ukmarja (1905–1991). Marsikatera njegova skladba je nastala na besedilo tega primorskega pesnika. Bila mu je vir navdiha tudi za skladbo Skica na koncertu. Ukmar jo je napisal pred pol stoletja in jo posvetil Slovenskemu oktetu, ki je delo hranil v arhivu. Premierno jo je zapel na Letnih igrah v Dubrovniku leta 2015 in istega leta prvič izvedel še na slovenskih tleh na festivalu Kogojevi dnevi.
Mnogoobraznost in stilna različnost poezije Srečka Kosovela je očitno večni izziv, bodisi z vidika naklonjenosti do impresivnosti ali ekspresivnosti, bodisi do avantgardnosti. Ukmar je tu v bistvu ekspresionist, harmonsko širok in občuten, še posebej z metaforo o pianistu, ki se neposredno navezuje na Kosovelovo sestro Karmelo Kosovel, koncertno pianistko, v katero je bil zaljubljen sam Josip Vidmar.
Precejšnje presenečenje na koncertu je bila zastopanost legendarnega dirigenta Sama Hubada kot zborovskega skladatelja. Tu je navezan na generacijskega sopotnika, ki je bil v onem času (med drugo svetovno vojno) bolj pesnik in je predstavljal generacijo na preizkušnji, a ni odšla v partizane in se ni dvignila v obzorje klasikov, ampak je obveljala kot manj pomembna, ne glede na njihovo kršenje kulturnega molka. Hubad je intimist širokih harmonij in je vsekakor napisal manj kot bi lahko. Slovenski oktet je nekako iskal in našel nekaj, česar nismo poznali.
Samo Hubad (1917–2016) je bil vodilni slovenski dirigent in je na svoji razgibani življenjski poti dirigiral več kot 60 orkestrom po vsem svetu. »Hubad kot skladatelj in Osterčev učenec je ustvarjal v sodobnem slogu z gosto kromatiko in zelo oddaljenimi zvezami s tonalnostjo. Zvočna barvitost del pa daje slutiti rahle povezave z impresionizmom.« Skladbo Žrtev je ustvaril na besedilo Jožeta Kastelica (1913–2003), ki je nosil v sebi tri poklice, arheološkega, klasično filološkega in pesniškega – vse tri v enaki kvaliteti. Izdal je tri pesniške zbirke: Prve podobe, Barve in Ode.
Pozorno občinstvo
V opusu Janka Slimška (1937) najdemo predvsem skladbe za različne zborovske sestave, tamburaški orkester in samospeve, ki so jih izvajali in za radijski arhiv posneli operni in koncertni solisti – prvaki ljubljanske opere. Poleg tega je Slimšek vodil različne zbore, med katerimi je tudi oktet Valvasor iz Litije, kraja, kjer živi in ustvarja. Ljubezenska pesem Makov cvet, ki temelji na besedilu poezije Ivana Minattija, oriše občutja ob prvem sramežljivem poljubu.
Pesem je polna intimizma, ljubezni, hrepenenja, impresije in metaforike.
Slovenski oktet je bil še enkrat v odlični formi
Katarina Pustinek Rakar (1979) išče navdih v sebi, svojem občutju neposrednega življenja. Njen glasbeni stavek pa narekujeta prav glas in zborovska glasba. V teh skladbah note položi v zvočnost, ki je največkrat odsev njenega notranjega doživljanja, kar se izraža tudi v ljubezenski pesmi Kot člena dva iz leta 2015 na besedilo legendarnega slovenskega pesnika in humorista Franeta Milčinskega Ježka.
Pri pesmi ne preseneča odlična še vedno mlada skladateljica, kot je domala neprepoznaven pesnik Fran Milčinski Ježek, še posebej z verzom le grebi, grebi mi v lase s to toplo dlanjo…le grebi mi v lase za vse večne čase. Gre za intimizem, kot ga ne poznamo še v Pesmi štirih (1953), zato bi bilo zanimivo izvedeti, kdaj se je pri Ježku pojavil ta intimizem in iz kakšnih morebitnih dejanskih ali osebnih razmer ali doživetij. Glasba je opojna, eros je tu prisoten še najbolj v solu tenorista Andreja Oderja, ki je poudaril široke linije, tako kot za njim še drugi solist David Jagodic. Člena dva sta kajpada v verigi, ki je trdna toliko kot oba skupaj.
Slovenski oktet je tokrat na široko odprl vrata novi ali mlajši ter celo najmlajši skladateljski generaciji. Prvi je bil tako na programu Walter Lo Nigro.
Canzona I (Vso srečo ti želim) je del triptiha Prešernovih pesmi Walterja Lo Nigra, ki opevajo gorečo ljubezen. Poleg te sestavljata cikel še Canzona II (Pod oknom) in Canzona III (Ondan si začela). Vse so za moški sestav. Tržaški skladatelj in zborovodja je o skladbah povedal: »Že misel o uglasbitvi Prešernovih pesmi je predrzna, saj sta njuni spevnost in
popolnost zaokroženi. A prav ta popolnost, ki se ji nisem mogel odreči, mi je velela, naj dam svojo najintimnejšo melodijo eni od teh mojstrovin. Da ne bi zmotil čudovitega ravnotežja Prešernovega speva, sem se odločil za najpreprostejše glasbene forme. S tem izražam spoštovanje našemu humanističnemu junaku in pojem skupaj z njim.«
Rok Ferenčak
Težko je reči, koliko je Prešeren danes razumljen kot seksualno svobodnejši ali sodobnejši, kot ga poznamo iz šolskih razlag o svoji neuslišani ljubezni do Julije, ki je v bistvu ljubezen do mladoletnice ali če bi prišlo do konkretnega nadlegovanja lahko kazniva, zato je bila razumljiva reakcija njene matere, ki je bila še kako proti, da bi se udejanila, potem pa Prešeren najde izhod v sili do Ane Jelovšek. Vso srečo ti želim je v bistvu tematizacija ljubezenskega trojčka; ali boš z mano ali z njim, možno je vse… Kaj je v bistvu sreča in kdo je na koncu srečen; pesnik je srečen, četudi je nima, a je potem srečna ona sama, a zdrugim ? Slovenski oktet je tu prišel v neko posebno vokalno stanje in s pomočjo skladatelja Lo Nigra poudaril en, bolj sodoben pogled na prešernovske dileme, domala v območju vzhičenosti.
Samo Vidic (2001) opravlja študij kompozicije in orkestrskega dirigiranja na Kraljevem konservatoriju v Haagu na Nizozemskem; kompozicijo v razredu Mayke Nas in Petra Adriaansza, dirigiranje pa pri Ivanu Meylemansu. Na ljubljanskem konservatoriju ga je kompozicijo poučeval Črt Sojar Voglar. Za svoje kompozicije je prejel Škerjančevo nagrado. Prvi letnik kompozicije je opravil na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Urošu Rojku in Vitu Žuraju. Svoja dela predstavlja na festivalih, kot so Kogojevi dnevi, Slowindova pomlad, Festival sodobne glasbe .abeceda, Pomladni festival v Haagu, in drugih koncertnih dogodkih. O skladbi Zgoraj iz cikla Stišja na besedila Ferija Lainščka je zapisal: »V trenutku najmanjšega pričakovanja sem odkril prekrasno poezijo Ferija Lainščka, ki je v sebi držala tako imenitno pomensko vrednost, da je bilo samo pisanje skladbe nekaj najbolj preprostega. V skladbi želim prikazati lepoto besedila skozi zelo preprosto zasnovo celote.« Skladba je posvečena Vokalni skupini Ivan Cankar, ki jo je krstno izvedla leta 2019.
V skladbi je s srečno roko združena poezija izkušenega literata in skladateljski navdih mladega glasbenika, ki predstavlja nov intimizem in novo harmonijo prihajajoče generacije. Ta zanika nesorazmeren neuspeh glasbenega avantgardizma, še posebej na področju zborovstva ili manjših vokalnih zasedb. Vidic kaže na nov zagon in da njegova generacija ne stoji pred zaprtimi vrati, kot je slavna metafora pisateljev ob koncu tridesetih let 20. stoletja, ampak vidi priložnost in možnost, če se bo sama postavila na ustvarjalno pot. Slovenski oktet je presenetljivo z dobro volj podprl in vlil zaupanje tistim, ki jih v bistvu niti še ne poznamo, a so že tu.
David Jagodic
Jan Triler (2003) po končanem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, smer glasbeni stavek, študij nadaljuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Napisal je več klavirskih in zborovskih skladb (latinsko mašo, skladbi na besedili Dragotina Ketteja, več priredb slovenskih ljudskih pesmi, cikel petih lastnih sonetov Druga stran) in bil za nekatere skladbe tudi nagrajen (za skladbo Na obzorju je na 2. natečaju za zborovske skladbe v organizaciji MePZ Obala Koper prejel tretjo nagrado in posebno priznanje za perspektivnega mladega skladatelja). Pesem v Senci njene lepote je posvetil Slovenskemu oktetu, ki je skladbo krstno izvedel na festivalu Kogojevi dnevi leta 2021.
Jan Triler
Najmlajši Jan Triler je star šele devetnajst let in je že pokazal velik ustvarjalni pogum, povezan s samozavestjo in upanjem. Je hkrati pesnik in skladatelj, redek in zbuja upanje, da gremo naprej po novih poteh. Je edini prišel na koncert med vsemi živimi izvedenimi, kot da Slovenski oktet ni dovolj pomemben, da se kot skladatelji pokažejo na njegovem koncertu. Jasno je, da prevladuje hrepenenjska ljubezen, povezana s sanjskimi vizijami, od tod harmonska in glasovna izpovednost.
Slike slikarja Mateja Metlikoviča so nagovorile in navdihnile Ambroža Čopija (1973) pri nastanku cikla Tri fantovske pesmi. Skladatelj je o njih zapisal: »Vzdušje se je nekako naselilo v meni in našlo svojo povednost skozi čudovita besedila Ferija Lainščka. Glasba je spontano prihajala in besedila pesmi ozvočila. Oba, slikar in poet, govorita o ljubezni iskreno in jo hkrati dvigata tudi na duhovno raven čutenja. Prva v ciklu je tako nastala in bila izvedena na prijateljevi poroki z željo, da začutimo ljubezen s pravo močjo in čutnostjo. Drugi dve sta nato nastali kot refleksija prve, ji dodali trpko in svetlo stran ljubezni.« Cikel, ki ga sestavljajo pesmi Ljubim, Sanje so večne in Bil sem srečen danes, je s svojo sredozemsko romantičnostjo, odprtostjo in očarljivo lahkotnostjo postal stalnica med moškimi vokalnimi sestavi.
Slovenski oktet
Skladatelj Ambrož Čopi je bil na koncertih Slovenskega okteta že nekajkrat izveden, a ni bilo videti, da bi se z nastopajočimi ravno identificiral in oglorificiral. V prvi pesmi Ljubim se je izkazal solist Janez Triler, v Sanje so večne Rok Ferenčak in spet Triler, v Bil sem srečen danes se je zdela najbolj poudarjena sklenjena misel pridi in ostani, ki pesniško končuje pesnikovo ugotovitev o sreči Ciganov, ki jo je Čopi razumel skladateljsko bolj ritmično razgibano, da ne rečem skoraj plesno.
In potem smo slišali še enega mladega skladatelja.
Zmeron moja je ljubezenska pesem, ki jo je za izolski Kvartet 7 plus pripravil Rudi Bučar (1978). Pesem je na albumu Kantajmo, ki ga je zasedba posnela ob 20-letnici obstoja. Gre za album s priredbami istrskih ljudskih pesmi in avtorskimi pesmimi v istrskem duhu. Priredbe in glasba na albumu so v celoti delo Rudija Bučarja, kot tudi večina besedil.
Bučar je istrski kolorit odel v narečje in tako skorajda terjal predstavitveni prevod v knjižno slovenščino (v dopolnilnem besedilnem programu za koncert). Tu se je nekako zaokrožila uvodna misel umetniškega vodje Slovenskega okteta Jožeta Vidica, da bo koncert v znamenju ljubezni; vesele, radostne, tudi trpke, a take, kot si jo želimo, da bi bila naša prava ljubezen.
Rok Ferenčak in Janko Volčanšek
V zadnjem delu koncerta smo poslušali še skladatelja Radovana Gobca (1909–1995) z zelo znano Kaj bi te vprašal, Vasilija Mirka (1884–1962) s Scherzom (Ančka pa spančka sama doma) in Pavla Kernjaka (1899–1979) z legendarno Mojcej ter se tako vrnili v preteklost, če pomislim na zadnjo pesem, ki jo je kot solist zapel David Jagodic, malo sola pa dodala še Vidic in Volčanšek.
Slovenski oktet je na željo navdušenega občinstva začel z dodatki
Med kar šestimi dodatki se je zdela najbolj nostalgična Po jezeru, bliz Triglava Miroslava Vilharja, v skladbi Petra Jereba O kresu pa je izjemno drzna zadnja verzna konstrukcija: nastavi na zemljo uho, da zveš, kje izvira zlato in kje se preliva srebro. Pa še Tam kjer pisana so polja, Trajna nina nena, Da gora ta Skarbinina…
Marijan Zlobec