Štirideset let Godalnega kvarteta Tartini je velik jubilej, če pomislimo, da morajo štirje godalci izvajati sicer zelo bogat mednarodni in domači, to je slovenski repertoar za to znamenito in dolgo zasedbo. Morajo biti med seboj v prijateljskih odnosih, sozvočju, profesionalno zgledni, tolerantni in kajpada najprej usmerjeni k skupnemu cilju, to je najboljšim izvedbam vseh del na vsakem koncertu. Sinočnji koncert v Viteški dvorami Križank, ki je napovedal šest jubilejnih koncertov, se ni zdel tako slavnosten, kot bi morda pričakovali, ali naletel na velik odziv poslušalcev.
Godalni kvartet Tartini, vse fotografije Marijan Zlobec
Morda je k temu prispevala rahla pavza ali krajše nenastopanje kvarteta, še posebej v zadnjem času nekaterih sprememb in razmer, ki so bile skupnemu javnemu muziciranju nenaklonjene. Je že tako, da je nek ansambel v nekem času zelo popularen in čislan, v drugem manj, saj se razmere v klasični glasbi spreminjajo. Ko je Godalni kvartet Tartini začel nastopati, so bili abonmaji Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu polni, medtem ko je danes upad obiskovalcev očiten.
Godalni kvartet Tartini
Spreminja se tudi okus, spremljanje zlasti mladih drugih žanrov in glasbenega dogajanja po spletu, starejši ljudje pa svet zapuščajo, tako da nikoli ni jasno, kakšen bo odmev na pripravljene koncerte in napovedane programe. Morda se je včeraj malo čutilo večje pričakovanje nastopajočih ali potrditev svoje pomembnosti, medtem ko avditorij ni odgovoril s tako polnoštevilčnostjo, čeprav se je vzdušje stopnjevalo in v drugem delu koncerta izzvalo ovacije ter kar dva dodatka. Medijsko, zlasti radijsko, hodijo programi bolj svoja kot javna pota.
Violončelist Miloš Mlejnik
Program je bil sestavljen smiselno in uravnoteženo, tako da smo za uvod slišali Tartinijevo Sonato a quattro v A-duru za godalni kvartet in v nadaljevanju Mozarta, brez katerega (če so tokrat izpustili Haydna) pri godalnih kvartetih ne gre, da bi na začetku drugega dela izvedli slovensko delo Pavleta Merkùja in za konec najboljšega Antonina Dvořáka. Tako je bil večer poln ali efektno zaokrožen.
Violist Aleksandar Milošev
Pri Tartiniju in njegovi Sonati a quattro v A-duru v treh stavkih: I. Allegro assai, II. Andante assai, III. Minuetto: Allegro assai je bila opazna zgodovinska zasnova godalnega kvarteta kot izvorne skladateljeve godalne zasedbe, je pa v sonati izrazita mediteranskost, nekakšen beneški esprit; skladateljeva odprtost, sproščenost, ki je značilna za obmorske ljudi in večjega kulturnega obzorja ter konteksta, osvobojene vseh spon, saj je Tartini izhajal iz italijanskega okolja in je v njem v glavnem deloval. O delu v koncertnem listu med drugim lahko preberem: Četverica Sonat a quattro za dve violini, violo in violončelo je domnevno iz Tartinijevega poznega obdobja ustvarjanja. S težnjo po komornem izrazu in prepletu motivike med štirimi glasovi so te sonate zgodnje znanilke v klasicizmu izoblikovanih godalnih kvartetov. Sonato a quattro v A-duru uokvirjata hitra stavka – vedri in dostojanstveno maestozni Allegro assai in graciozni menuet Molto allegro. Vmesni Andante assai je počasni stavek izrazito lirične ekspresivnosti, značilne za mojstra Tartinija.
Izvedba je bila uvodna, solidna, a bolj ogrevajoča in še z iskanjem prave koncertantske vneme in intenzivnosti.
Miran Kolbl in Romero Drucker
Godalni kvartet št. 21 v D – duru, K 575 Wolfganga Amadeusa Mozarta v štirih stavkih: I. Allegretto, II. Andante, III. Menuetto: Allegretto, IV. Allegretto je med njegovimi najbolj znanimi. Vtis ob sinočnji izvedbi pa je bil, kot da glasbenike bolj vleče proti romantičnemu občutenju Mozartove glasbe, kot da bi bila klasicistična, bolj stroga, metrična, manj emotivna. Resda se že kaže nekakšen prehod, še posebej, če ga želiš zaznati, a bi raje videl bolj klasicističnega Mozarta, strogega, pedantnega ali natančnega, intenzivnejšega in nasploh virtuoznega, kar se ni posrečlilo v celoti in je bilo kontrastov med posameznimi stavki manj, kot bi jih pričakoval.
V najboljši podobi se je Godalni kvartet Tartini pokazal v drugem delu koncerta; najprej z izborom slovenskega dela, kar je nujno, če pomislimo, da je skupaj slovenskih godalnih kvartetov že blizu sto, poznamo pa jih zelo malo. Odločili so se za tržaškega skladatelja Pavleta Merkùja in njegov Godalni kvartet št. 3, »Romantični«. V resnici je njegova glasbena podoba vse prej kot “romantična”, a je že tako, kot pravi italijanski pregovor: če ni res, se pa lepo sliši. Merkù ni mogel ali želel skriti svoje sorodnosti ali bližine Reziji in Slovencem v njej in je tako svoj kvartet oplemenitil z nekaterimi ritmi od tam in ga sijajno sklenil s tipično potezo; z udarcem nastopajočih z nogo ob tla oziroma odra. Vmes je vrsto zvočnih modernizmov, ki opredeljujejo skladatelja kot sodobnika ali ustvarjalca v svojem času. Če citiram samega skladatelja, vidimo, da se je svojega ne ravno romantičnegazvočnega občutja.
»Vsebinsko kvartet pomeni slovo od čustveno razgibanega časa, ko ljubezen pogojuje človeka. Govorica pa je zvesta neoekspresionističnemu doživljanju glasbe: napeti izrazni loki, nagneteni oblikotvorni sklopi, sklicevanje (zgodovinsko, a tudi psihološko) na poslušalcev spomin, gotovo ne spadajo v romantiko, temveč v današnji grenki čas.«
Zadovoljstvo Mirana Kolbla
Pri Godalnem kvartetu št. 12 v F-duru, op. 96, »Ameriški« Antonina Dvořáka v štirih stavkih: I. Allegro ma non troppo, II. Lento, III. Molto vivace – Trio, IV. Finale: Vivace ma non troppo smo občudovali tako rekoč vse; vso nostalgijo, svetovljanstvo, slovanskost ali slovansko dušo, kot se lepo sliši, dialog med Ameriko in Evropo, nekaj, kar je hkrati svetovljansko in spet lokalno opredeljeno kot češko, a daje umetniku in njegovemu delu vso veličino. Tu je bil kvartet najboljši tako v posamenznih soslističnih pasažah, ves večer kajpada največ solov ali vodilnih motivov pripada prvemu violinisti, manj drugemu, violončelist in violist sta dopolnjujoča solista in spremljevalca, še posebej, če je kvartet napisan tako mojstrsko kot je. V koncertnem listu je predstavljen takole: Godalni kvartet št. 12 v F-duru, ki so mu nadeli naziv »Ameriški«., je bil napisan v zgolj dveh tednih junija 1893 med dopustovanjem v umirjenem podeželskem okolju Spilvilla v Iowi, v družbi imigriranih čeških rojakov in svoje družine. Iz skladateljevih zapisov izvemo, da se je tam počutil domače, dobrega zdravja in je z veseljem veliko ustvarjal. Kvartet, zasnovan v sonatnem ciklu, začenja z izžarevanjem vedrine Allegro ma non troppo, prepojen s pastoralno zvočnostjo na pentatoniki osnovanih osrednjih tem – prvo prinese viola, drugo violina. Sledi počasni stavek Lento, poln ekspresivne in spevne globine, pri čemer sta nosilca nostalgične melodike violina in violončelo. Živahni scherzo Molto vivace zažvrgoli z začetnimi vzkliki in se v izmenjavi kontrastnih odsekov vije okrog ene osrednje glasbene ideje, ki jo tudi razvija. Energični finale Vivace ma non troppo v tradicionalni obliki rondoja delo zaokroži v ritmično poudarjenem veselem vzdušju. (Helena Filipčič Gardina).
Rože iz občinstva
Po toplih aplavzih in ovacijah so dodali še Johna Williamsa s Kolblovo priredbo violinske melodije iz filma Schindlerjev seznam, kot jo je nekoč z orkestrom izvajal slavni Itzhak Perlman, ter še Dvořákov Valček.
Marijan Zlobec