V knjigarni Konzorcij Mladinske knjige je bila slovesna predstavitev petih nominirancev za letošnjo nagrado Marjana Rožanca oziroma Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev v lanskem letu. Ob tem je bila še posebej prisrčna slovesnost, saj so prvikrat v tridesetletni zgodovini Rožančevih nagrad podelili posebno, častno nagrado kot priznanje Društva Marjana Rožanca pisateljici in publicistki Manci Košir za njenih sedem knjig publicistike oziroma dopisovanj z raznimi dopisniki, ki so potem izhajala v knjigah, prav tako kot njeni poglobljeni intervjuji. Te knjige, vse so izšle pri Mladinski knjigi, ker nastopajo sogovorniki ali dopisovalci ne morejo prejeti same nagrade, ker je avtorstvo spoznano kot dvojno ali obojestransko. Manca Košir je sicer kot novinarka, filmska igralka, publicistka že v mladosti prijateljevala s pisateljem in esejistom Marjanom Rožancem, v javnosti pa je prisotna najprej kot mlada filmska igralka (zelo odmevna Breza,1967), kot novinarka in publicistka pa od začetka sedemdesetih let.
Začetek slovesnosti: Ifigenija Simonović, Manca Košir, Edvard Kovač, vse fotografije Marijan Zlobec
Manca Košir je zelo primeren, lep in prepričljiv dokaz lastnega vzpona v sferi filma (Breza, 1967), literarne in publicistične javnosti, spodbujevalka bralne kulture, sopotnica ogromnega števila bralcev, pa tudi ustvarjalcev vseh generacij, vztrajna v svojih vizijah o pomenu literature in kulture, v mladosti zelo cenjena in atraktivna, čedna igralka, ki so jo poznali vsi akterji jugoslovanskega filma (igrala je v okrog 30 filmih), med njimi predsednik Josip Broz Tito, pa režiser Karpo Godina, ki je z njuno hčerko Ladejo, prišel na slovesnost.
Karpo Godina, Manca Košir in njuna hčerka Ladeja Godina Košir
Z Manco sva se včasih srečevala pri Tedenski Tribuno, tedniku ITD in pa seveda na Delu, nazadnje na slovesni premieri novega slovenskega filma Gajin svet 2 v polnem Poletnem gledališču v Križankah. V njej je bilo vedno veliko veselje, če je kdo uspel in pokazal rezultate svojih umetniških stremljenj, naporov in ciljev, od tod toliko njenih naporov za razvoj bralne kulture po vsej državi.
Na predstavitvi, ki sta jo vodila pesnica in publicistka Ifigenija Simonović in filozof Edvard Kovač, oba iz Društva Marjan Rožanc in najtesneje povezana z Rožančevo nagrado, nekdanjo Rožančevo domačijo v Volčjem gradu pri Komnu, kjer so vrsto let potekale slovesnosti s podelitvijo Rožančeve nagrade kot celodnevna sobotna prireditev, je v centralno orbito vstopala podoba Marjana Rožanca kot odličnega esejista, prozaista, dramatika, filmskega scenarista, vplivneža, zglednega intelektualca. Tu so seveda nanj imeli spomnine vsi, pa tudi mnogi iz “avditorija”, kot se temu reče.
Manca Košir je bila precej ganjena, ko je govorila o svojih spominih nanj, še posebej v času prijateljevanja in enega globokega intervjuja, v katerem je Rožanc izrekel globoko misel o resničnosti, ki da je ni; sta le ona, ki sprašuje, in on, ki odgovarja; in še to le, če sta iskrena, če povzamem.
Ifigenija Simonović
Ifigenija Simonović je predstavila pet nominirancev v prostem nagovoru, tako da je marsikaj dodala iz svojih izkušenj, spominov, sopotništva v esejističnem ustvarjanju, objavljanju – kar v današnjem slovenskem svetu praktično ni več možno -, a je vendarle za nas bolje, da objavimo natančno obrazložitev uradne žirije za Rožančevo nagrado.
Edvard Kovač
Podobno osebno navdahnjen je bil filozof Edvard Kovač, ki je kot teolog vedno zelo vljuden in se zna približati ljudem s posebno navdahnjenimi in skorajda posvečenimi besedami.
Ni toliko skrbi, kot se zdi
Častna nagrada Manci Košir Kulturnega društva Marjan Rožanc za knjigo Nagovori tišine, Mladinska knjiga, 2022
Polifonična esejistična zbirka Nagovori tišine je v zajetnem in raznovrstnem opusu Mance Košir sedma knjiga dopisovanj z velikimi duhovi slovenstva, tokrat s šestimi sijajnimi umetniki: slikarko Joni Zakonjšek, pisateljem Dušanom Šarotarjem, arhitektom, teologom in filozofom Robertom Dolinarjem, arhitektom in filozofom Iro Zorkom, gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem in umetnostno zgodovinarko in literarno prevajalko Vesno Velkovrh Bukilica. Zapisan je podatek, da gre nemara za svetovni rekord v knjižnem dopisovanju, zagotovo pa gre za tako unikatno, nežno, a radikalno vstopanje spraševalke v ustvarjalne svetove sodobnikov, da vsakokrat razkrijejo njihove najgloblje darove in iz njih izzovejo izbrane, nemalokrat pesniške ubeseditve njihovih notranjih stanj, spraševanj in spoznanj. Ker se sogovorniki tako do kraja zaupno odzovejo, jih bralec potencirano doživi kot mogočno skrivnost.
Dopisovanja z Manco ‒ njeno ime je že davno ponarodela sopomenka za vseljubezen ‒ so pravzaprav najtišji in najbolj iskreni samogovori nagovorjenih protagonistov, ki jih sproža njena otroško radovedna, bodrilna, spoštljiva, zaupljiva, ljubeča pisemska navzočnost. Vse dosedanje knjige, Nagovore tišine pa najbolj lirično prežarjata pesniški navdih in kontemplacija njenega »bitja, ki se podarja drugemu«.
Knjige Mance Košir pri Mladinski knjigi, foto MK
Kot eruditsko opremljena in pozorna spraševalka in iskrena samospraševalka se v ustvarjalni proces – od skrivnostno prišepetane izbire sogovornikov do fizične oblike knjige – preda vodenju iz vira lastne biti, ki dopisovalce samodejno potopi v prav to samopresežno srečanje.
Tako smo priča neprecenljivim dialoškim esejem ob osebnih pogledih in duhovnih portretih dopisovalcev, na čelu z avtoportretnim mozaičnim ogledalom Mance Košir, ki s svojimi knjigami uprizarja duhovno življenje ustvarjalne slovenske duše in ob tem spleta kozmično mrežo večnostnega medsebojnega prijateljevanja.
Nagovori tišine s svojim poetičnim, mestoma mistično navdihnjenim jezikom in dialoškim poglabljanjem v eksistencialna vprašanja človekovega bivanja, v slogovno in vsebinsko nerazdružljivo in vznemirljivo zlitem večglasnem soavtorstvu častno zastopajo tako žanr eseja kot častno Rožančevo nagrado.
Nominiranci za Rožančevo nagrado 2022
Jure Gantar, foto veza.sigledal.org
Jure Gantar
Eseji o komediji
MGL 2022
Eseji o komediji znova dokazujejo, da je komedija hudo resna dramska zvrst, čeprav je teoretsko in kritiško pogosto zapostavljena, če ne celo omalovaževana, češ da ne prinaša pomembnih spoznanj. Profesor Jure Gantar, edini slovenski gledališki teoretik, ki mu je preučevanje gledališke komedije in smeha osrednje področje raziskovalnega dela, kot v spremni besedi poudarja režiser in dramatik Vili Ravnjak, razumeva razloge za literarno-dramaturško zadržanost do komedije ob primerjavi resnega dramskega besedila in čiste burke istega avtorja. Loteva se posameznih prvin komedije, situacijske, besedne, značajske in telesne komike, družbenih okoliščin, socioloških, psiholoških in filozofskih pogledov na smeh … vedno iz drugega zornega kota, a enako prepričljivo. Avtorjeva široka razgledanost je nevsiljivo očitna, ob tem pa dovolj poljudna tudi za nestrokovnjake. Enako temeljito razčlenjuje in interpretira klasično komedijo, bulvarko, jedko satiro in absurdno komedijo, vzporednice išče v delih drugih dramatikov in v drugih vedah. Večina esejev je bila sicer napisana za gledališke liste ob postavitvah posameznih iger na slovenskih odrih, a povezani v knjigo tvorijo celoto s poudarki iz zgodovine evropske komedije od antike do sodobnosti, od Aristofana do Matjaža Zupančiča in Iva Prijatelja.
Tomaž Grušovnik, foto Marijan Zlobec
Tomaž Grušovnik
Midva ne bova rešila sveta
Eseji o teorijah zarot
Mladinska knjiga, 2022
Teorije zarote so postale kvas vsakdanjega premišljevanja. Vzhajajo in vztrajajo. »Uporaba družbenih omrežij nenehno raste in mutira,« pravi avtor. Kdaj pa kdaj katero raznese, a se takoj porodi nova. Lahko nam pomaga priti do odgovorov ali pa nas pahne v negotovost. Tomaž Grušovnik postavlja vprašanja, ki bi se jim radi izognili, nanja pa odgovarja tako, da ne moremo zamižati pred resnico.
Radi bi z gotovostjo mislili o sebi, da smo strpni, vključujoči, brez predsodkov, resnicoljubni in dobronamerni, a dvom nam ne prizanaša. Naš duh je hipohondričen, nenehno razbolen. Medtem ko iščemo zagotovilo, da so tudi ljudje okrog nas zanesljivi, da je svet človekoljubno urejen (po možnosti tudi ljubeče in spoštljivo do vseh in vsega drugega), pa sproti ugotavljamo, da je vse prej kot tako. Pripravljeni smo verjeti komurkoli, čemurkoli, kar bi nas pomirilo in zagugalo nazaj v idealistično ravnovesje. Zaslepi nas močna in iskrena želja, da bi pospešili nadebudno spremembo sveta. Že zato, ker želimo dobro, mislimo, da smo dobri. A stanje sveta se slabša. Nekdo mora biti kriv! Nekaj je v ozadju?! Začutimo soodgovornost in se je želimo otresti, kar nakazuje naslov Grušovnikove zbirke filozofskih esejev Midva ne bova rešila sveta.
Skomigniti z rameni? Prepustiti se »zaroti molka«. Verjeti lažem? Se zanesti na splošno mnenje? Se prepustiti manipulantom? Preostaneta etična presoja in kritično mišljenje, kar zbirka esejev Tomaža Grušovnika neumorno priporoča.
Irena Štaudohar, foto MK/Saša Kovačič
Irena Štaudohar
Fižolozofija
Čudeži vrtnarjenja
Tematska zbirka esejev Fižolozofija, ki govori o vrtu, njegovih rastlinah in živalih, pa o človeku, ki vrt obdeluje za lasten užitek in prehranjevanje, je redek primer kulturološkega naravopisja v slovenščini. Pripoved se brez naglice plete skozi letne čase. Ne le, da je sleherna beseda skrbno izbrana in položena na edino pravo mesto, za to hibridno knjigo, ki je deloma tudi priročnik, je bilo treba na trenutke iznajti povsem nov jezik, kar pa je eden največjih dosežkov katere koli literature. Dober odziv bralstva gre pripisati prejšnjima knjigama Magija za realiste in Kaj hoče ženska?, s katerima je Irena Štaudohar razvila samosvoj glas v stvarni literaturi, toda če je poprej poudarjeno nastopala kot bralka, postane v Fižolozofiji prvoosebna akterka in nas v demontaignovski maniri povabi v svoj vrt in tudi na vrtove ljudi, ki so sledi pustili na obeh vrtovih: na zemeljskem in literarnem. Izkustvena knjiga sinteze in modrosti, ki v sodobnem času ni ravno dobrina, ki bi si jo lahko privoščili tratiti.
Goran Vojnović, foto Wikipedija
Goran Vojnović
Zbiralec strahov
Goga 2022
Bil je zbiralec strahov, kakor so drugi otroci zbirali značke in znamke, zapiše pravnuk Ukrajinca iz Galicije, sin matere iz istrskega mesta in očeta iz bosanske vasi. In jim posveča spomine. Osamljenosti na prvem srednješolskem plesu: »Ne pripadam, torej sem.« Sam s svojo tujostjo, fužinsko zadrego in kopico kompleksov. Strah pred posmehom in ponižanjem, pred dekleti in zavrnitvijo, pred množico in gnečo, pred letenjem in zdaj pred virusom, pa pred strahom vseh strahov ‒ smrtjo. Ko se vpraša: »Sem se v svoje zdajšnje življenje strahopetno zatekel pred vsem drugimi možnimi življenji«, zbirki strahov dodaja še enega: strah pred odgovorom na to vprašanje.
Vojnovića poznamo po nostalgiji, ki jo v tej zbirki pojasni. Ne gre za nostalgijo za minulimi časi, kot jo goji njegov oče, temveč za nostalgijo za izgubljenimi prostori. Jugoslavija ni propadla država, temveč so cvetoči prostori kulture, filma, skupnega jezika, nogometa in košarke … Nostalgično se spominja tudi Ljubljane, ko je imela prazne prostore svobode in drugačnosti. In kakšen prostor je Evropa, ki razglaša sedemdeset let časa brez vojn, pozablja pa na strahote Srebrenice? Pisateljeva vprašanja so zelo osebna, a imajo ključ do našega srca in zavedanja: ustvari nas svet, v katerem živimo.
Uroš Zupan, foto Društvo DSP.si
Uroš Zupan
Znamenja v kroženju
LUD Literatura 2022
Zbirka esejev o osebno formativnih znamenjih ob srečevanju s petnajstimi slovenskimi pesniki, eden od njih je odkrito samorefleksivni pesnik sam, je Zupanova pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«. Temeljito razgledan po književnosti in še posebej natančno po slovenski poeziji se izbranim vrhunskim pesmim (»ena od osnovnih zakonitosti poezije je,« pravi, »da pri njej veljajo in obstanejo samo vrhunci«) bliža izključno kot pesnik, ograjen od utečenih interpretativnih modelov »plemena« literarnih teoretikov in filozofov, ki izhajajo iz vnaprej znanih tez in jih utemeljujejo »s slabo poezijo«. Njegovi zavezniki so lahko le pesniki, ki jih poezija vodi v neznano, med slovenskimi neponovljivi apologet Murnove poezije Dane Zajc. Avtor v pesmi vstopa »brez vmesnikov, z golimi rokami. Direktno«, da je pred bralcem izvirna, suverena, precizna literarnoteoretska in jezikovna analiza, celovita poetološka refleksija in osrečujoče upesnjeno srečanje s pesniškimi mojstrovinami, ob katerih »se ustavi čas, nas dvigne v drugo dimenzijo, da obsijani z drugačno lučjo, postanemo nekaj več, se približamo skrivnosti«.
Znamenja v kroženju so knjiga zaljubljenca v poezijo, ki svojo drzno izvirnostjo »branja pesmi skozi izkušnjo, skozi življenje« ne izpisuje le »zgoščenega navodila za branje poezije«, ampak se tej »vrhunski duhovni disciplini« predvsem razkošno pesniško poklanja.
Marijan Zlobec