Zaključni koncert na 70. Ljubljana Festivalu s slavnimi, da ne rečem najslavnejšimi glasbeniki v kakem orkestru – Dunajskimi filharmoniki smo dojeli in sprejeli kot darilo in zahvalo tako Ljubljani kot gostiteljici in še posebej samemu Festivalu Ljubljana ob svoji lepi obletnici nepretrganega delovanja. V tem času smo v Ljubljani, vsaj mi nekoliko starejši, doživeli na stotine izjemnih glasbenih in drugih kulturnih dogodkov, ki daleč presegajo samo fizično velikost mesta; potrjujejo državno metropolo slovenskega naroda.
Dunajski filharmoniki z dirigentom Eso – Pekko Salonenom v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Ta pa je bila stoletja dolgo povezana ravno s sosednjo Avstrijo. Lahko smo ponosni, da se je toliko izjemnih Slovencev šolalo in zatem delovalo na Dunaju in drugod v Avstriji, kar počnejo še danes, potem pa tam ostalo ali se vrnilo, da bi s svojim znanjem obogatili življenje mladega naroda, ki je po evropski pomladi narodov tudi sam začel razmišljati o lastni državi. Pot do nje je potem trajala, če vzamemo začetek leta 1848, vse do 1991. Brlek je zato med nagovorom z odra pravilno spomnil na jkar tridesetletnico diplomatskih odnosov med državama. Na koncert je prišla tudi zunanja ministrica Tanja Fajon.
Župan Zoran Janković med nagovorom, za njim Darko Brlek
Avstrija bo naš sosed na večne čase, zato je prav, da njihova kultura, tako kot naša, sodelujeta, se oplajata, gostujeta, se informirata, sta odprti in sprejemljivi… Dunajčani so prišli z najboljšim kar imajo; direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana je pred koncertom z odra povedal, da ima precejšnje zasluge za to gostovanje Dunajskih filharmonikov sedanji veleposlanik v Republiki Avstriji Aleksander Geržina, ki je z Dunaja prišel na koncert, župan Zoran Janković pa je pohvalil kvaliteto letošnjega programa s 108 dogodki in se vsem, zlasti Brleku in njegovi ekipi zahvalil za opravljeno delo. Brez Brleka in njegiovega znanja ter sposobnosti tega ne bi zmogli, je rekel. Janković kot župan zelo dobro ve, da nas kultura povezuje, ne deli, kot je dejal in zaključil z željo po sreči in uživanju v najlepšem mestu na svetu.
Brlek je povedal, da je 70. Ljubljana Festival izvedel celotni program; noben dogodek ni odpadel, imeli so 51.000 obiskovalcev in nastopajočih 6000 umetnikov ter spremljevalcev, ki so skupaj prišli iz več kot petdesetih držav.
Dunajski filharmoniki so vse poletje preživeli v Salzburgu na Salzburških slavnostnih igrah, tam imeli serijo svojih koncertov in še izvajali lep del opernega programa, potem pa se je že začela nova sezona v Državni operi, tako da lahko razumemo njihovo posebno pripravljenost, da pridejo še v Ljubljano. Pravzaprav nas le čudi, da ob bližini ni več ali pogostejših gostovanj, saj je bilo zadnje leta 2014 z Riccardom Mutijem. Dunajčani bi, glede na program iz Salzburga v juliju in avgustu, lažje našli še kakšno ponovitev ali kombuinacijo iz koncertnih programov v Ljubljani.
Muti je letos bil v Ljubljani s svojim Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini; na koncu je z odra spregovoril o svojem prijatelju Carlosu Kleiberju, ki mu je koncert posvetil kot Ljubljančanu ali Slovencu, čeprav je bil le poročen s Slovenko, a so doma govorili tudi slovensko, tako kot Karajan v otroštvu, ko mu je mama Marta Kosmač pela slovenske ljudske pesmi. Obstaja anekdota, da sta si Kleiber in Karajan nekoč zanalašč pisala v slovenščini.
Kar pa je bilo bistveno v Mutijevega nagovoru – potem ko mu je Kleiber svetoval, naj enkrat spremeni tenorsko arijo iz Fedore Amor ti vieta di non amar, češ da jo vsi tenoristi samo uničujejo, v intermezzo – spoznanje, da je naloga mladih glasbenikov, da v svojem življenju podprejo zahodnoevropsko kulturo, sicer bo nastopil kaos. Uporaba besede kaos prav gotovo ni bila mišljena zgolj kot nagovor italijanskim glasbenikom, ampak vsem v Evropi, še posebej, ker vemo in vsak dan bolj občutimo dejanski kaos, ki pa seže še v glasbo.
Župan Janković je samo dejal, da nas glasba povezuje, ne deli. In tu je napravil piko. Vemo pa, da je na 70. Ljubljana Festival prišla Ana Netrebko s svojim možem tenoristom Jusifom Ejvazovim, da je Slovenija dala zatočišče Urajinskemu mladinskemu orkestru iz Kijeva in je seveda tudi nastopil na festivalu, načrtovano je bilo tudi gostovanje Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim, a na koncu niso našli prevoza. Ukrajinci so javno napovedali proteste proti gostovanju Ane Netrebko, a so se premislili in jih ni bilo. Začutili so, da s takim protestom ne bi ravnali prav in so hitro spoznali, da v Ljubljani dobesedno vsi podpirajo le svetovno umetnost.
Teh nekaj besed je povezanih z dunajskim gostovanjem, saj Dunajski filharmoniki marsikaj zelo dobro ali še bolje poznajo, kakšna nova informacija pa jim le potrjuje lastno umetniško držo. Naj mimo tega povem, da bo na Slovenski matici 15. septembra potekal mednarodni simpozij Jurij Slatkonja (21. 3. 1456 – 26. 4. 1522): od Kranjske do Dunaja. Ob 500. obletnici smrti. Zvečer pa bo še koncert Jurij Slatkonja in dunajska dvorna kapela.
Dunajski filharmoniki so se v Ljubljani zelo izkazali in potrdili svoj svetovni orkestrski primat. Enostavno zaslišiš in začutiš vse njihove odlike, še posebej, ker je bilo med festivalom kar nekaj tujih, mednarodno pomembnih orkestrov, a Dunajčanov vseeno ne dosegajo.
Dunajski filharmoniki so nastopili pod dirigentskim vodstvom slavnega finskega dirigenta Ese Pekka Salonena, ki je v preteklosti v Ljubljani že bil, a z drugim orkestrom. Salonen je pri nas postal znan preko medijev kot nekakšen čudežni deček v dirigiranju, saj je z mednarodno kariero začel zelo zgodaj. V Salzburgu je avgusta nastopil z Dunajskimi filharmoniki, a z drugim programom, ki je med drugim predstavljal slavno Messiaenovo Turangalila simfonijo s pianistko Yujo Wang in Cecile Laftigau z Martinotovimi valovi.
Ese – Pekka Salonena je že pred tridesetimi leti prav v Salzburgu dirigiral izjemno integralno verzijo Messiaenove opere Sveti Frančišek Asiški, tedaj s svojim filharmoničnim orkestrom iz Los Angelesa in Arnold Schönberg zborom z Dunaja ter solisti (José van Dam kot Sveti Frančišek in Dawn Upshaw kot Angel), opero pa je režiral slavni Peter Sellars. To sem mu sinoči po koncertu omenil kot veliko doživetje verjetno najboljše opere zadnjih 70 let. V Salzburgu sem si ogledal obe postavitvi v nekajletnem razmiku in pisal za Delo. O pariški premieri te opere pa je v Sloveniji prvi poročal tedanji pariški dopisnik Dela Bogdan Pogačnik.
Esa – Pekka Salonen si namreč zasluži še malo več pozornosti kot zgolj interpret sinočnjega koncertnega programa.
Esa-Pekka Salonen je glasbeni vodja Simfoničnega orkestra iz San Francisca, kjer interdisciplinarno sodeluje z osmimi partnerji – od skladateljev do robotikov – in od leta 2020 ustvarja zanimive projekte novih poti v svetu klasične glasbe. Je zaslužni dirigent Orkestra Philharmonia, kjer je med letoma 2008–2021 deloval kot šef dirigent in umetniški vodja Losangeleških filharmonikov, kjer je bil glasbeni vodja 1992–2009, in Simfoničnega orkestra Švedskega radia. Trenutno je na dvoletni rezidenci v Filharmoniji na Labi v Hamburgu kot skladatelj in dirigent.
Na šoli Colburn v Los Angelesu razvija in vodi dirigentski program. Salonen je soustanovil in med letoma 2003–2018 umetniško vodil Festival Baltskega morja. V njegovi obsežni diskografiji gre omeniti nedavno posnete Štiri poslednje pesmi Richarda Straussa v sodelovanju z Lise Davidsen in Orkestrom Philharmonia, Bartókovi Plesno suito in opero Čudežni mandarin z istim orkestrom, Perzefono Stravinskega s Finsko nacionalno opero; leta 2018 je izšla zbirka njegovih posnetkov pri založbi Sony. Njegova glasbena dela so posneta pri založbah Sony, Deutsche Grammophon in Decca. Za svoj violinski koncert je leta 2012 prejel kompozicijsko nagrado Grawemeyer, leta 2014 je prejel kompozicijsko nagrado Nemmers. Za svoje delo je bil odlikovan z mnogimi priznanji in častnimi nazivi v več državah, med drugim je prejel sedem častnih doktoratov. (Iz programa).
Dunajski filharmoniki so si za gostovanje v Ljubljani izbrali prav poseben program z dvema skladbama Francoza Mauricea Ravela ter simfonijo Finca Jeana Sibeliusa in se s tem izognili tradicionalnemu programu (Brahms, Beethoven, Mozart ali Bruckner in Mahler). Hoteli so dokazati, da znajo in zmorejo vrhunsko interpretirati vse.
Nekatera glasbena dela se zdijo kot magnet privlačna in navdihujoča iztočnica za priredbe. Eno takih so znamenite klavirske Slike z razstave Modesta P. Musorgskega, ki jih je orkestriral tudi v Baskiji rojeni znameniti francoski mojstrski skladatelj, pianist in dirigent Maurice Ravel (1875–1937) (in kot zanimivost istega leta malo pred njim tudi Slovenec Leo Funtek). Podobno je Ravelovo delo Couperinov nagrobnik, prav tako izvirno napisano za klavir, doživelo več orkestracij in priredb za komorne zasedbe različnih avtorjev. Delo je orkestriral tudi sam Ravel, pri čemer je odstranil dva stavka od prvotno šestih v klavirski verziji (II. Fuga in VI. Toccata) ter obrnil vrstni red tretjega in četrtega stavka. Ravelova orkestrska različica tako zajema Preludij žuborečega toka z repetitivnostjo motivov ter tri plesne stavke: najbolj imitacijskega Forlane (imenovanega po plesu iz Furlanije) v 6/8 taktu s punktiranim ritmom; elegantno umirjeni Menuet v 3/4 taktu, elegičnega značaja, v katerem glasbene ideje potujejo med inštrumenti različnih družin; živahni francoski ples Rigaudon hitrega tempa v 2/4 taktu z nenadnim vmesnim umirjenim delom.
Skladatelj je delo zasnoval po zgledu baročne suite in tudi z uporabo nekaterih baročnih kompozicijskih postopkov in elementov, ne nazadnje tudi plesa forlana, kot aluzijo na Forlano iz Kraljevega koncerta št. 4 Françoisa Couperina, se kaže Ravelova želja po poklonu francoski glasbi 18. stoletja. Tedaj je bil pomembna glasbena figura slavni François Couperin, znan predvsem po obsežnem čembalskem opusu, a Ravelov Couperinov nagrobnik ni neposreden hommage temu avtorju. Skladatelj je vsak stavek svoje suite posvetil svojim sodobnikom, prijateljem, umrlim med prvo svetovno vojno: Preludij Jacquesu Charlotu, ki je za klavir priredil več Ravelovih del, Forlano baskovskemu slikarju Gabrielu Delucu, Menuet Jeanu Dreyfusu in Rigaudon bratoma Pierru in Pascalu Gaudinu, prijateljema iz otroških let. (Iz koncertnega programa Aleksandre Gartnar Kastelic).
Maurice Ravel: Couperinov nagrobnik, M. 68a
I. Prélude: Vif
II. Forlane: Allegretto
III. Menuet: Allegro moderato
IV. Rigaudon: Assez vif
Bistvo vrhunskega koncerta Dunajskih filharmonikov je v vseh normativih, ki si jih sami zastavljajo; zaradi sebe kot filharmonikov, ki so izbrani na zelo strogih avdicijah, zaradi glasbenih in umetniških osebnosti slehernega člana, zato se tako jasno vidi in sliši vrhunskost v interpretaciji, še posebej v solih, kombinacijah solov in njihovem prepletanju ter dialogih v vseh pihalih, tako da je vsakdo izpostavljen in hkrati kot vrhunski glasbenik nenehno postavljen v kontekst, se tega zaveda in glasbeno udejanja.
Rudolf Buchbinder
Glasbeniki so se v Ljubljani med sabo na odru očitno zelo dobro slišali, občutili so nianse dinamike, ki je še kako pomembna pri ustvarjanju razpoloženja in ilustraciji vsebine na ne izrazito pripovedni način, čeprav bi se seveda dalo govoriti tudi o realizaciji zgoraj omenjene vsebine. Orkester v prvi skladbi ni bil največji, tako je bila zasedba godal 4, 6, 8, 10, 12… s čimer se je vzpostavil en godalni kolorit, še posebej primerljiv kasneje, ko je prišla v drugem delu na oder Sibeliusova Simfonija št. 2 in je bilo pričakovati znamenito dunajsko zasedbo najmanj 60 ali 61 godal, ki se potem izkažejo kot fenomenalen korpus z vsemi barvnimi in dinamičnimi niansami, z vso pestrostjo, ki naredi celotno interpretacijo tako dramatično in v dialogu lirično, mehko, impresivno ali intimno hkrati.
Prvi del koncerta se je v velikem pričakovanju nadaljeval z nastopom pri nas že znanega pianista, prav tako Dunajčana, Rudolfa Buchbinderja, ki je sicer v Ljubljani prav tako že nastopil, in sicer s solističnim recitalom pred leti. Buchbinder nadaljuje solistično avstrijsko izročilo in tradicijo Alfreda Brendla, ki pa je v Ljubljani prav tako nastopil na solističnem recitalu, sedaj pa že vrsto let ne nastopa več.
Buchbinder je interpretiral Ravelov Koncert za klavir in orkester v G – duru, M. 83 v treh stavkih: I. Allegramente, II. Adagio assai,
III. Presto
Ravel je svoj Koncert za klavir in orkester v G-duru pisal več let. Menda je že leta 1906 omenil, da je začel skicirati klavirski koncert na baskovske teme. K delu se je vrnil pred prvo svetovno vojno, nato pa pisanje opustil in nadaljeval leta 1929 skupaj z ustvarjanjem svojega drugega klavirskega koncerta, napisanega za levo roko (po naročilu pianista Paula Wittgensteina, ki je v vojni izgubil desno roko). Sprva ga je nameraval sam krstiti, vendar si je premislil in čast prepustil Marguerite Long, ki ji je Koncert posvetil, Ravel pa je dirigiral in se z Longovo še odpravil na evropsko turnejo z izvedbo tega dela. Po Ravelovih besedah ga je najprej nameraval nasloviti Divertissement, saj je bil njegov namen napisati briljantno delo, ki izpostavi solistovo virtuoznost, brez posebne globine, nekako v slogu Mozartovih in Saint-Saënsovih koncertov, ki si ju je vzel za zgled in tako delo zasnoval v klasični strukturi treh stavkov – dvema hitrima, ki uokvirjata srednjega počasnega.
Allegramente odpre koncert s pokom in lahkotno melodijo v piccolu, ki ga tiho spremlja orkester, vključno s klavirjem s hitrimi figurami. V nadaljevanju tega stavka še več drugih glasbil izstopi s solističnim podajanjem glasbenih misli. Klavir, ki ga Ravel obravnava precej perkusivno, je prvič solistično izpostavljen v kratkem jazzovsko otožnem odseku brez spremljave; zanimiva in očarljiva je tiha kadenca klavirja s številnimi trilčki. Stavek je poln kontrastov. Z nenadnimi zasuki harmonije in razpoloženja, tudi z reminiscenco na Gershwinovo Rapsodijo v modrem, sinkopiranim ritmom, izkazuje vplive jazza, ki je Ravela navdušil. Drugi stavek Adagio assai solistično uvede klavir in vzpostavi popolno umirjenost, himnično kontemplativnost. Nadaljujeta se tudi po pridružitvi orkestra h klavirju v počasnem tempu in pretežno enakomernem ritmičnem pulzu dolgih melodičnih fraz, do izteka stavka v pianissimu. Drugače kot v prvem in drugem stavku, ko je bil klavir predvsem partner orkestrske igre, se te vloge otrese v sklepnem Prestu in zavzame »pravo« solistično pozicijo. Duhovit groteskni začetek odpre igrivi zaključni stavek, v katerem pride na dan vsa virtuozna briljanca solista; z urnim tempom in izpostavljenimi solističnimi odlomki pa je tehten izziv tudi za orkester. (Iz programa)
Pianist Rudolf Buchbinder ima kot vrhunski pianist tisto samozavest in hkrati občutek za nianse v tem barvno zvočno posebno bogatem koncertu, da se izrazi in poudari svojo solistično držo v pravem smislu. To se je npr. zelo jasno in prepričljivo pokazalo z dolgim solo pianističnim začetkom v drugem stavku, ko ustvari posebno plemenito, počasno, slovesno zvočno razpoloženje, na katerega pa se v nadaljevanju navezujejo soli klarineta, oboe, flavte, angleškega roga in fagota s tako izjemnim mojstrstvom, da občutiš enost vseh glasbenikov na odru.
Tu so enako pomembni vsi, pri dirigentu Salonenu pa smo zlasti opazili njegovo skrb za dinamično ravnovesje, da orkester ne bi v nobenem taktu bil preglasen in bi pianistovo igro prekril, ne glede na dejstvo, da je bil sam klavir postavljen bolj proti avditoriju in pred orkester. V prvem stavku je Buchbinder briljiral z dolgo kadenco, spet impresivno, v tretjem stavku pa je bil vseskozi poudarek na tehnični bravuroznosti.
Njegov nastop je izzval val ovacij in zelo toplih aplavzov, tako da se je odločil za dodatek, kot ga je sam napovedal: Johann Strauss. V bistvu smo poslušali potpuri ali sestavljenko, ki naj bi povezovala nekdanji glasbeni in družabni utrip Avstro – Ogrske z domnevno s tem izročilom povezane Slovenije (nekoč Kranjske, Štajerske…). Dvomim, da je ta pianistična glasba za nas najboljša, a vseeno, to lahko jemljemo kot pianistovo željo, da bi nas s svojim solo dodatkom še posebej obdaril.
Buchbinder je v Cankarjevem domu dočakal velik sprejem in je bil spričo tega vidno zadovoljen.
Aplavz je Buchbinderju naklonil naš kontrabasist Iztok Hrastnik
Ravelovo ustvarjanje v prečiščeni glasbeni obliki s sijajnimi barvami označuje svojstven glasbeni idiom, v katerem se prepletajo vplivi impresionizma, jazza in navdiha v španski ter baskovski glasbi; glasbeni svet finskega skladatelja Jeana Sibeliusa (1865–1957) pa se napaja v domači skandinavski pokrajini in mitologiji, njegovo oblikovno mojstrstvo pa sloni na organski gradnji, tako da motivična jedra tematsko povezuje v ciklično enovitost. Sloviti finski simfonik je ustvaril sedem simfonij. Prve skice svoje bodoče Simfonije št. 2 je začel pisati med obiskom Italije leta 1901 (še ne vedoč, da bodo tvorile enovito veličastno simfonično delo), dokončal pa jo je v rojstni deželi januarja 1902. Prvi stavek Allegretto že kaže svojstven Sibeliusov princip komponiranja, ki ga je dalje razvil pri poznejših delih. Drugače kot njegovi predhodniki, ki so simfonije tradicionalno začenjali z uvodnim stavkom sonatne oblike z ekspozicijo tem, njuno obdelavo v izpeljavi in vnovično predstavitvijo v reprizi, je Sibelius prvi stavek osnoval na fragmentarnih glasbenih idejah, ki jih je domiselno spojil v celoto. Nastopijo že v uvodu – na primer na videz nepomembno pulziranje godal. Skladatelj je nekoč izjavil o svojem kompozicijskem postopku takole: »Kot bi Vsemogočni vrgel s tla nebes koščke mozaika in me prosil, da jih sestavim.« Drugi stavek Tempo andante, ma rubato, bogat z liričnostjo, a tudi silovito dramatiko, skrivnostno začnejo timpani in kontrabasi. Njegova osrednja tema korenini v skladateljevih mislih na Don Juanovo srečanje s smrtjo, ki jih je zapisal v svoj dnevnik. Kratki tretji stavek Vivacissimo prepleta nemirno drvenje godal in na drugi strani prostranost lirične melodije, ki jo najprej prinese oboa. Brez premora se nadaljuje v finalni Allegro moderato, ki razkaže Sibeluosovo očarljivo moč melodika, združeno z zmagoslavnim duhom, ki veje iz zaključnega mogočnega stavka. Čeprav so nekateri Drugi simfoniji pripisovali nacionalne, tudi nacionalistične konotacije (v času ruske nadvlade Finski), se je Sibelius oddaljil od kakršnihkoli tovrstnih povezav in programskih izhodišč, kajti simfoničnih del ni imel za »običajne kompozicije«, pač pa »notranje izpovedi v določenem življenjskem obdobju«. (Iz programa).
Izbor Sibeliusove Simfonije št. 2 v D-duru, op. 43 je bila ena najboljših potez, še posebej glede na samega dirigenta pa tudi orkestra, da je odšel s svojim programom na širše potovanje po Evropi.
V interpretaciji smo občudovali pravzaprav vse. Orkester se je povečal in še posebej godalam omogočil vsakršno izraznost, pa tudi različnost v vsaki sekciji posebej, saj ima simfonija celo vrsto odsekov, kjer nastopajo npr. celo kontrabasi ali violončeli kot solo sekcija, violine pokažejo izjemno dramatično moč, pa spet mehkobo, barvne finese, občutljivost…
Posebej smo občudovali, poleg že omenjenih pihalcev, ki so imeli v tem programu svoj dan, še harfo in tolkala, najboj pa zadnjih dveh vrstah s trobentami, kar petimi rogovi, pa tremi pozavnami in tubo, da so najprej nakazovali zvočno dramatično moč, na koncu pa izzvali dvorano in preizkusili njeno akustiko, ali v vsej lepoti vzdrži tudi sicer vedno plemenit forte in fortissimo. Gallusova dvorana to vzdrži in hkrati same nastopajoče nagradi, ker se slišijo in s tem sami sebe še bolj spodbujajo k maksimalni izvajalski in interpretativni drži.
Fenomenalen je bil zadnji stavek, ker je imel vse; ves Sibeliusov pogum ali držo junaka, ker kakor se zdi “militantno”, odličnih skladateljev brez individualnega poguma ni.
Esa – Pekka Salonen je bil kot na svojem teritoriju, pa ne v mafijskem smislu, ampak kulturnem, lokacijskem, duhovnem. Dirigiral je sicer po notah, a v glavnem ves večer brez dirigentske paličice, čeprav jo je imel na pultu in jo je na koncu vzel v roke in jo celo pokazal kot nekakšen simbol dirigenta. Sam konec je malo zavlekel in utišal, a je z dvignjenimi rokami občinstvu pokazal, naj bo še tiho, tako da glasba izzveni. Šele kasneje so izbruhnile ovacije, aplavzi, stoječi aplavzi, spet ovacije.
Dirigentov nagovor občinstva
Dunajski filharmoniki očitno razmišljajo podobno kot poprej Buchbinder. Salonen se je obrnil k občinstvu in ga vprašal, ali si želi valček ?
No, v dodatku smo poslušali kar dolg Straussov potpuri, ki pa se je zdel bolj zapleten, manj prepoznaven po posameznih melodijah, kot sestavljenka… Raje bi videli nekaj podobnega kot na dodatkih na novoletnem koncertu. Na koncu s Straussovo Radetzkyjevo koračnico op. 228, saj bi se nam Dunajčani s to potezo zahvalili za nedavno vnovično postavitev spomenika generalu Radetzkyu v Tivoliju pred Tivolskim gradom, kjer je še star podstavek, na katerem je kip nekoč bil stal, potem pa so ga premaknili v Mestni muzej. Radetzky je leta 1852 od cesarja Franca Jožefa v dosmrtno uporabo dobil Tivolski grad, ki ga je prenovil, uredil grajski park in ga odprl za javnost. V gradu je sedaj, kot veste, Mednarodni grafični likovni center z razstaviščem, restavracijo, grafično delavnico ali ateljejem.
Radetzkyja ali Radeckega, kot pravimo mi, poznamo po onih skandirajočih aplavzih, pa spet tišini, pa spet aplavzih. Če bi bil Salonen dobro informiran, bi to programsko lahko izpeljal. Radetzky je bil pri nas znan tudi spričo dejstva, da je občasno živel v gradu Neuhaus v Tržiču. Ohranjenih pa je več slovenskih ljudskih pesmi, ki neposredno spominjajo nanj kot vojaka in vojskovodjo, še posebej na pohodih in zmagah v Italiji.
Dirigentov poklon Dunajskim filharmonikom
Marijan Zlobec