Slovenski oktet je na svojem sinočnjem koncertu v polnem Poletnem gledališču v Križankah ob svoji sedemdesetletnici in hkrati enakem jubileju Festivala Ljubljana dočakal letošnji rekord glede podaljškov uradnega programa. Doslej so ga imeli svetovni umetniki kot Ana Netrebko, Jusif Ejvazov pa Juan Diego Florez in Placido Domingo…, a Slovenski oktet je potolkel vse: svoj koncertni program je na željo občinstva podaljšal za rekordnih 41 minut (od 21. 33 do 22.14), ko je zapel še dodatnih devet pesmi. Ne vem kako so to urejali v neposrednejm radijskem prenosu, s TVS, ki je snemala, a bodo posnetek predvajali kasneje, pa bodo že kako.
Slovenski oktet v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Ideja za letošnji jubilejni abonma Slovenskega okteta na jubilejnem 70. Ljubljana Festivalu se je rodila ob pogrebu producenta Festivala Ljubljana in od leta 1980 prvega pozavnista v orkestru SNG Opera in balet Ljubljana Branka Paniča Paje v Ljutomeru, ko mu je na povabilo direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka zapel Slovenski oktet. Med pogovorom je nastala ideja, da bi skupaj proslavili dvojni jubilej.
Na koncertu v Križankah je o sodelovanju spregovoril umetniški vodja Slovenskega okteta, baritonist Jože Vidic in hkrati z odra čestital Festivalu Ljubljana in Darku Brleku za isti jubilej – sedemdesetletnico, kar je občinstvo pozdravilo z bučnim aplavzom, Brlek pa je iz prve vrste zgornjega dela parterja moral dvakat vstati in se prikloniti.
Veličasten ambient v Križankah
Zanimivo pa je bilo, da se jubilejnega gala koncerta Slovenskega okteta ni udeležil noben slovenski politik, ne z vladajoče levice ne z opozicijske desnice. Še enkrat ali že stokrat se je izkazalo, da politikov, ki so preobremenjeni le z lastno veličino, kultura ne zanima. Kako naj si razlagamo dejstvo, da na 108 prireditev ni prišla kulturna ministrica Asta Vrečko niti enkrat ? Je pa precej inkognito dan poprej na drugi koncert Laibach Alamut prišel predsednik RS Borut Pahor s šefico kabineta Aljo Brglez in dvignil statistiko za en odstotek (od 0 na 1). Dvakrat je bil opažen kandidat za predsednika RS Anže Logar, na omenjenem koncertu pa še nekdanjio predsednik dr. Danilo Türk. Večja je bila udeležba tujih ambasadorjev, vse do ruskega, ukrajinskega in iranskega.
Slovenski oktet
Slovenski oktet od svoje ustanovitve leta 1951 velja za najbolj reprezentativen slovenski moški vokalni komorni sestav. Njegov repertoar je izjemno širok in raznolik. Posebno skrb namenja slovenski pesmi, tako ljudski kot umetni, in jo z veseljem ponese tudi med rojake in ljubitelje petja po svetu. V sedmih desetletjih se je predstavil na vseh pomembnejših domačih in mnogih uglednih mednarodnih odrih. Od ustanovitve je v njem pelo več kot 40 pevcev. Nekateri od njih so bili vodilni mednarodno prepoznavni slovenski solisti, drugi so bogatili zven okteta s svojo ljudskostjo, neposrednostjo in toplino. Za odličnost sestava je skrbelo pet umetniških vodij: Janez Bole, dr. Valens Vodušek, Darijan Božič, Anton Nanut in dr. Mirko Cuderman. Od leta 2008 je oktetov umetniški vodja Jože Vidic, prvak Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana. Oktet je izdal je več kot 60 plošč, kaset in zgoščenk, na katerih je imela slovenska pesem pomembno mesto. Kot poklon generacijam Slovenskega okteta je sestav leta 2007 izdal knjigo Borisa Pangerca Slovenski oktet. Za svoje delovanje je bil dvakrat nagrajen s Prešernovo nagrado, nagrado Društva slovenskih skladateljev, Drebosnjakovo nagrado, nagrado Orlanda di Lassa, velikim zlatim znakom svobode Republike Slovenije (1996) in častnim priznanjem Svetovnega slovenskega kongresa (2016). V sedanji zasedbi deluje od leta 2019. (Iz programa)
Posebna dvojna glasovna zasedba: bariton, prvi tenor, drugi bas, drugi tenor…
V Slovenskem oktetu so sinoči peli: Andrej Oder in Rok Ferenčak, prva tenorja, Janez Triler in David Jagodic, druga tenorja, Darko in Jože Vidic, baritonista ter Matej Voje in Janko Volčanšek, druga basa.
Jože Vidic je v nagovoru povedal, da se bodo predstavili z najlepšimi in najbolj priljubljenimi ljudskimi pesmimi v umetni obdelavi slovenskih skladateljev starejše in sodobne generacije, med katerimi smo potem v samem avditoriju opazili, potem ko jih je Vidic pokazal in so se iz gledališča dvignili s svojih sedežev, niso pa prišli na oder: Andrej Misson, Lojze Lebič, Rudi Bučar in Katarina Pustinek Rakar, izvedena pa sta bila tudi Ambrož Čopi in Andrej Makor.
Janko Volčanšek kot solist na ekranih
Koncert se je začel s skladbo Scherzo na besedilo neidentificiranega G. K. (verjetno Gojmir Krek), sicer znana kot Ančka pa spančka sama doma z glasbo Vasilija Mirka (1884–1962), to je romantična pesem iz izročila slovenskega čitalništva, Slovenski oktet pa jo je pred desetletji rad pel. Peter Jereb (1868–1951) je prav tako prihajal iz tradicije čitalniškega gibanja.
V svojem opusu je največ prostora namenil zborovski glasbi. Njegove pesmi so zgrajene v narodnem duhu in temeljijo na
domači ljudski zapuščini. Jerebova prva zbirka pesmi je izšla v samozaložbi leta 1924 z naslovom Deset moških in mešanih zborov in njegova najbolj znana pesem je O kresu, v kateri tempo po počasnem uvodu narašča vse do hitrega in udarnega zaključka. (Iz programa).
Pesem O kresu je bila pred desetletjih redno v vseh koncertnih programih moških zborov, seveda tudi Slovenskega okteta. Tokrat je zazvenela kot nekakšna impresivna podoba iz narave z optimističnim izraznim in vokalnim temperamentom.
Matej Voje, Janez Triler in Jože Vidic
Pomemben mejnik v slovenski glasbeni zgodovini je ustvarjanje skladatelja Antona Foersterja (1837–1926), ki velja za utemeljitelja slovenske romantične glasbe. Čeprav je bil pri cerkvenih pesmih cecilijanec, saj je njegov slog izhajal iz tradicije, je bil v posvetnih izrazito liričen. Med njegovimi priljubljenimi pesmimi za moški zbor je tudi ena najlepših, Večerni ave.
Večerni Ave je izrazito lirska pesem, a z dramatičnimi stopnjevanji, ki jih odlikuje vokalni lok z eno poudarjeno besedo ave, ki naredi izrazito glasovno večnostni karakter. Morda bi to izvedbo bolje slišali v manjšem ambientu in brez zvočnikov. Ti so bili vsaj na začetku preslabo vodeni, slišali pa so se še ventilatorji reflektorjev, česar na odru ne bi smelo biti, saj občutljive glasove moti, tako kot poslušalce v avditoriju. O svetlobnih efektih bi se še dalo pomisliti, ali to k televizijskemu snemanju prispeva ali ne.
Slovenski oktet
Pavle Kernjak (1899–1979) je bil skladatelj samouk, ki je navdih našel v koroški ljudski pesmi. Bil je osrednja glasbena osebnost na avstrijskem Koroškem že med vojnama, po drugi svetovni vojni pa je njegovo delo postalo po zaslugi Slovenskega okteta poznano tudi drugod. Pomen Kernjakove glasbe je v njeni preprostosti, melodiki, ki črpa iz koroškoslovenskega melosa, in harmoniji, ki se naslanja na ljudsko pesemsko izročilo. Pesem Rož, Podjuna, Zila je uglasbil v spomin na koroškega duhovnika Vinka Poljanca, ki je bil zaradi nacističnega trpinčenja v celovškem zaporu in je bil prva žrtev nacizma med koroškimi slovenskimi duhovniki. Njegov opus pa sestavljajo tudi hudomušne skladbe in med temi je najbolj znana Katrca, ki je še danes redno na sporedih zborov in bi jo lahko označili za ponarodelo.
V izvedbi sinoči je občutljiva pesem naletela na zelo lep sprejem, čeprav one pričakovane pretresljivosti ni bilo, zaradi oddaljenosti pevcev; znane melodije ni bilo slišati v tako tragični podobi, kot se kaže v zadnjem verzu: v sveti zemlji sniva tvoj slovenski sin. Morda je bila sama izvedba premalo emotivna in bi v pogojih velikega ambienta bila smiselna večja čustvena vznesenost, ne pa prevladujoča akademskost.
Drugi tenorist Janez Triler
Sledili sta dve pesmi iz sodobnih ustvarjalnih dosežkov v širšem lastnem zborovskem opusu.
»Pregovor pravi, da pride človeška pomlad le enkrat. Pravijo tudi, da mladost mine, ko cvet izgine. In še, da je življenje brez ljubezni kakor leto brez pomladi. In res je morda, da ostariš, če živiš s spomini, če z načrti, se pomladiš. Če pa ohraniš v sebi spomine na pomlad, je vsaj malo ostala s teboj tudi mladost. To je dobro povedal Gregor Mali. Morda mi je uspelo ustvariti nekoliko takšnega razpoloženja tudi v skladbi,« je zapisal avtor pesmi Pomlad, priznani slovenski skladatelj Andrej Misson (1960).
Skladba ni ravno modernistična, a temelji na harmonsko širokem vokalnem spektru z nekaj kratkimi solističnimi prehodi tenorjev, pomensko pa je čisti hvalospev pomladi.
Andrej Misson
Sledili sta še dve sodobni skladbi oziroma aktualnih skladateljev.
Ambrož Čopi (1973) ni samo odličen zborovodja, ampak tankočuten prirejevalec slovenske ljudske pesmi za zborovske sestave. Uvršča se tudi med najbolj izstopajoče umetnike na področju zborovske glasbe v Sloveniji. Njegovo glasbo opredeljujejo reminiscence na slovensko glasbeno tradicijo s premišljeno uporabo sodobnejših glasbenih sredstev. Ljubim je prva pesem iz niza Tri fantovske pesmi za nizke glasove na besedila Ferija Lainščka, izdanega leta 2012. Ljubezenska pesem je s svojo sredozemsko romantičnostjo, odprtostjo in očarljivo lahkotnostjo takoj postala stalnica med moškimi vokalnimi sestavi.
Ambrož Čopi je bil v svoji ljubezenski izpovedi tako razvnet ali vnet, da mu je bilo nekako nerodno priti v Ljubljano, da bi ga kot tako ljubezensko razgaljenega prepoznali. Zanimivo pa je, da je Slovenski oktet v tej pesmi uvodoma prepoznal nekakšen bolj popevkarski melos, potem pa se subjekt nekako zresni, a ostaja stilno raznolik izraz ljubezni v mojstrski pesmi Ferija Lainščka.
Zmeron moja je ljubezenska pesem, ki jo je za izolski Kvartet 7 plus pripravil Rudi Bučar (1978). Pesem je na albumu Kantajmo, ki ga je zasedba posnela ob 20-letnici obstoja. Gre za album s priredbami istrskih ljudskih pesmi in avtorskimi pesmimi v istrskem duhu. Priredbe in glasba na albumu so v celoti delo Rudija Bučarja, kot je tudi večina besedil.
Rudi Bučar je bil bolj lokalno istrski, bi lahko rekli, a spet ljubezensko prebujen, še posebej, če je pesem izvedena v dialektu, ki ga je treba še prevesti v slovenščino. Tu je bil solo prvega tenorja, a se potem harmonija širi in dobiva na koncu močan in poudarjen efekt.
Kako je sem padel skladatelj Radovan Gobec, ne bi uganil, pa tudi razloga ne bi odkril.
Rok Ferenčak, Janko Volčanšek, David Jagodic
Radovan Gobec (1909–1995) je mladost preživel kot primorski begunec pred fašističnim terorjem na Štajerskem. Že zgodaj je postal aktiven partizanski borec, v Beli krajini je deloval v kulturni četi kot glasbenik, skladatelj in zborovodja in ustvaril mnogo partizanskih pesmi. Od leta 1946 do 1957 je bil dirigent APZ Tone Tomšič. Postal je predstojnik oddelka za glasbo Višje pedagoške šole v Ljubljani, današnje Pedagoške fakultete. V njegovem zborovskem opusu najdemo tudi številne priredbe ljudskih pesmi, med njimi je ljubezenska Zdaj n’ča bom več hodil. (Iz programa).
Pesem je pravzaprav nekoč bila zelo znana in pogosto izvajana ali redno na koncertnih programih Slovenskega okteta, potem pa že dolgo ne več. Sinočnja izvedba je pokazala prepričljivost izpovedi Moja lju’ca je tamo u Škof’čah doma, še posebej z dvakratnim solom Jožeta Vidica.
Danilo Bučar (1896–1971) je bil farmacevt po poklicu, vendar je bila glasba njegova prava strast. Večkrat se je pri komponiranju naslonil na narodno motiviko. Njegova glasbena govorica je neposredna in blizu ljudskemu počutju tudi takrat, ko ni pisal priredbe ljudskih pesmi. Ena izmed teh je pesem Tam, kjer pisana so polja.
Izvedba je bila razkošna, vznesena, ohranila je prepričljivo izpovedno linijo in stopnjevanje do konca.
David Jagodic
Vinko Vodopivec (1878–1952) je deloval in ustvarjal v zelo razgibanem in za slovenski narod, še posebno za Primorce, usodnem času. Zaradi globoke ljubezni do slovenske zemlje in njenih ljudi ter lahkotnosti in neposrednosti njegovega obsežnega glasbenega opusa, s katerim je do potankosti ujel značaj in čut primorskega človeka, je še danes »navzoč« na koncertih. Bil je duhovnik, ki pa je ustvaril mnogo živahnih posvetnih zborovskih skladb, in najbolj znana med njimi je ženitovanjska pesem o žabji svatbi, Žabe.
Žabe so zaokrožile prvi del koncerta in zapustile prepričljiv vtis nastopa Slovenskega okteta. Žabe so legendarne, ker so jih zatem izvajali mnogi zbori in okteti. Možni so različni dramatični poudarki, odvisno od kvalitete pevcev. Kaj šele regljanje.
Drugi del koncerta je uvedel pokojni akademik Uroš Krek (1922–2008). Krek je eden izmed pomembnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, ki je v svojo glasbo rad vpletal folklorne elemente. Ljudsko glasbeno izročilo z etničnega ozemlja (od Rezije do Porabja) je zbiral, zapisoval in preučeval. N‘coj je pa ena lepa noč je ustvaril kot glasbeno podlago za film Lucija iz leta 1965. Pesem v filmu zapoje prav Slovenski oktet. Kasneje je avtor skladbo nadgradil in ji dodal tenorski solo, kot je zapisano v programu.
Izvedba s svetlim glasom prvega tenorista Andreja Oderja je bila precej počasna in bolj pripovedna kot izpovedna.
Jože Vidic na sredini
Najdaljši staž v repertoarju Slovenskega okteta ima ljudska Nocoj pa, oh, nocoj Frana Venturinija (1882–1952). Priredbo je pripravil prvi umetniški vodja okteta, Janez Bole (1919–2007). Prvič jo je oktet zapel na prvem koncertu v Trstu in doživela je velik uspeh. Ker jo je poslušalstvo tako dobro sprejelo, jo je oktet spet zapel že na naslednjem koncertu in potem naprej vseh sedemdeset let; včasih v rednem programu, drugič kot dodatek.
To je ena najbolj večnih pesmi, ker je melodija izjemna, izpoved s tenorskim solom pa tako rekoč nenehno primerljiva in s tem neizmerno težak preizkus za slehernega solista, tokrat Roka Ferenčaka. Zapel je zelo umirjeno, povezano, ne jokajoče, kot nekateri pred njim, malo je ožil in svetlil vokale (i, e), ali pa se je spričo ozvočenja tako slišalo v avditoriju.
Oskar Dev (1886–1932) je napisal več moških in mešanih zborov in samospevov (v izdajah Glasbene matice in Novih akordih). Zbiral in harmoniziral je veliko ljudskih pesmi, med temi je okrog 400 koroških. Je ustanovitelj mariborske Glasbene matice (1919), ki ji je sprva tudi predsedoval in deloval kot zborovodja. Marsikatera njegova skladba je prežeta s humorjem in ljudsko preprostostjo, kot je tudi ljudska s Krasa Je upihnila luč.
Tudi to pesem smo slišali po dolgih letih; tokrat se je izvedba zdela bolj kot nekakšna kraška basen, mirna, povedna, a s provokativnim, nabritim koncem.
Tu je potem prišla na vrsto že omenjena Katrca Pavla Kernjaka. Tudi pri tej pesmi imamo spomine na prejšnje interprete, še posebej Boža Grošlja, tokrat pa je bil solist drugi tenorist Janez Triler. Ohranil je primeren izraz, a brez pretiravanj ali bolj izrazitih in vznesenih poudarkov.
Andrej Makor (1978), ki prihaja s Koprskega, je eden najpogosteje izvajanih skladateljev mlade generacije. Za svoje skladbe je prejel vrsto uglednih nagrad. Posebno mesto v njegovem ustvarjanju ima zborovska glasba. Pesem Nevesta le jemlji slovo je skladatelj posvetil Vokalni skupini Gallina in njeni umetniški vodji Ani Erčulj. Slovenska ljudska iz Zagorice v Dobrepolju je druga pesem iz cikla Dve o slovesu, ki je bil izdan leta 2012. Pesem žalostinka poje o dekletu, ki vstopa v zakonski stan in s tem zapušča deklištvo. Makor je obe iz cikla na željo Jožeta Vidica aranžiral za moški zbor s posvetilom Slovenskemu oktetu.
Pesem je bila izvedena kot umetna obdelava bolj znane ljudske pesmi in kot rahla parodija na zakonski stan.
Rado Simoniti (1914–1981) sodi med skladatelje, ki so oktetu namenili veliko skladb. Zanj je značilen poseben odnos do tradicije in kulturnih edinstvenosti domačih krajev. Na posebno liričen način je upesnil skladbe s prepoznavnim primorskim melosom. S pomočjo blagozvočnih harmonij je dosegel melodičnost, polno mehkobe in topline. Ljubavne pesmi iz Rezije so niz starih domačih motivov, uglasbenih v izvirnem rezijanskem narečju: Da lipa moja rožica; Na mi plažala prit nu prit; Da lipa ma!
Izvedba s solom prvega tenorja Andreja Oderja nakaže razpoloženje, ki mora celotni izraz popeljati v poseben predel slovenskega življa v Reziji, v ambient in oddaljeno slovenstvo. Izvedba je ohranila ritmično zahtevnost, presenetljiv pa je bil linearni končni juh, namesto posebej dvigajočega se, kot se to dogaja v hribih.
Karol Pahor (1896–1974) je izhajal iz Osterčeve kompozicijske šole. Po drugi svetovni vojni je svojo ustvarjalnost povezal s prvinami ljudske glasbe, še zlasti z melosi iz Bele krajine, Prekmurja in Istre. Pisal je orkestralne, komorne in klavirske skladbe, plodovit pa je bil v zborovski glasbi. V ljudski Pa se sliš‘ slišimo odzvanjanje zvonov, ki predstavlja glasbeno prakso zvonjenja, ki je del ljudskega glasbenega izročila v Sloveniji.
Tudi ta pesem je zelo občutljiva za izvajanje in poslušanje v večjem ambientu, ker se rade izgubijo finese, solo (Ferenčak, Jagodic) tako v izrazu kot dinamiki, še posebej v pp in ppp.
Zrejlo je žito je prekmurska ljudska pesem, ki v sebi nosi globoko žalost osamljene ženske: »Zrejlo je žito, je žuta slama, žalostna dekla, kaj nemaš lüboga.« Pesem je dragocena, saj opisuje bolečo izkušnjo ženske. Katarina Pustinek Rakar (1979) kot ustvarjalka išče navdih v sebi, v svojem občutju neposrednega življenja. Intimni odnos, ki ga goji do slovenskega glasbenega izročila, pa zaznamuje kompozicijsko misel v njenih skladbah. Skladbo je napisala za Slovenski oktet in jo posvetila spominu na pokojnega člana okteta, Marjana Trčka.
V pesmi je poudarek na tenorskem solu in samem uvodnem verzu, ki se vsebinsko pojavi trikrat, da bi na koncu spregovorila metafora o smrti.
Z ljudsko pesmijo je od nekdaj globoko povezan Lojze Lebič (1934), že desetletja eden najvidnejših slovenskih ustvarjalcev. Dojema jo kot metaforo za nekaj bistvenega, primarnega, pri čemer pa v njej ne išče folklornih elementov; ljudska besedila ali pa glasbene značilnosti ga privlačijo zaradi arhaičnosti, starinskosti. Na izviren način jih prelevi v sodobno glasbeno govorico, kot je storil v ponarodeli pesmi iz Koroške, Zmierom moram bondrati.
Melodija pesmi je malo znana, prav tako besedilo, vsaj v širšem smislu. Prevladuje mirnost, spokojnost, spet smrt.
France Marolt (1891–1951) je postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi vodja inštituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore, danes Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Bil je tudi ustanovitelj Akademskega pevskega zbora v Ljubljani in Akademske folklorne skupine, ki si je nadela njegovo ime. Poleg znanstvenega in zborovodskega dela je napisal nekaj priredb slovenskih ljudskih pesmi.
Slišali smo znano ljubezensko ljudsko Kaj b’jaz tebi dav. Morda je bil solo Davida Jagodica manj izrazit, a je spet vprašanje, ali je sedanji svet še tako čustveno izrazen, kot je bil v Slovenskem oktetu pred desetletji, ali pa se je čas spremenil ?
Med kar devetimi dodatki naj vsaj omenim: Da gora ta Skarbinina, Zabučale gore, Mlatiči, Pleničke je prala, Ribniška, Po jezeru, bliz Triglava, Trajna nina nena, Oj, Triglav moj dom, Zdravljica v uglasbitvi Ubalda Vrabca
Marijan Zlobec