Laibach Alamut najboljši po Krstu pod Triglavom (1986)


Bartolov roman Alamut je s prvimi prevodi v tuje jezike že pred več kot sedemdesetimi leti (po letu 1946, ko je izšel češki prevod) pa vse do danes, ko je preveden v že okrog petindvajset jezikov, med njimi v perzijščino, arabščino, kitajščino, korejščino, turščino, grščino, litovščino, trikrat v angleščino, trikrat v francoščino… dosegel svetovno slavo in priznanja. Videli smo tudi dramatizacijo v izvedbi ljubljanske Drame SNG. S predstavo v režiji Sebastijana Horvata so sodelovali v tekmovalnem programu Salzburških slavnostnih iger, – ki nagrajuje najboljšega mladega režiserja, – in tam je naš režiser zmagal. To predstavo sem tam videl. Sinočnji koncert slavne glasbene skupine Laibach, ki je nastopila z mnogimi gosti, je prevzela naslov po romanu, tako da smo v nabito polnem poletnem gledališču v Križankah gledali koncert Laibach Alamut.

Nastopajoči v Poletnem gledališču v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec

Premiera slavnega Alamuta, tokrat v glasbeni verziji dveh iranskih skladateljev (Idin Samimi Mofakham in Nima A. Rowshan) in slovenskega Luke Jamnika ter izvedena koncertno s slavno glasbeno skupino Laibach, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Vokalno skupino Human – Voice Ensemble, Vokalno skupino Gallina in Harmonikarskim orkestrom AccordiOna je nekaj tako posebnega, po svoje pretresljivega, da jo imam za najboljšo lastno ali izvirno produkcijo letošnjega jubilejnega 70. Ljubljana Festivala, kot sem to misel že objavil na FB. Koncert traja brez pavze kakih 95 minut. V Ljubljano je prišlo precej iranskih izvajalcev, pa tudi spremljevalcev, tako kot iz drugih držav, še posebej iz Londona, saj je projekt nastal s podporo in pod okriljem a/ political, neprofitne organizacije in umetniške zbirke s sedežem v Londonu. Skupaj nastopa precej čez sto glasbenikov. Naslov koncerta Laibach Alamut poudarja sam naslov romana slovenskega tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola.

Basist Milan Fras poje dvakrat, obakrat izpoveduje svojo diktatorsko mentaliteto 

Koncert je vsebinsko strogo strukturiran v deset stavkov, ki si sledijo v povezanem loku in dinamiki, tako da  95 minut mine hitreje, kot če bi poslušal kakšno najdaljšo simfonijo Gustava Mahlerja ali Antona Brucknerja.. V Ljubljano je prišlo, kot rečeno,  precej iranskih izvajalcev, pa tudi spremljevalcev, tako kot iz drugih držav, še posebej iz Londona, saj je projekt nastal s podporo in pod okriljem a/ political, neprofitne organizacije in umetniške zbirke s sedežem v Londonu. Na koncertu je organizacijo zastopala Sylwia Serafinowicz. Prišel je tudi direktor in lastnik neodvisne glasbeno založniške hiše Mute Records Daniel Miller, ki je založbo ustanovil že leta 1978. Na koncertu je bil tudi iranski pisatelj in novinar Ali Ameri, ki je pri kreativnem procesu skupini svetoval. Kot smo slišali že na tiskovni konferenci junija, je ravno Ameri poudaril, da predstavlja Alamut most med Vzhodom in Zahodom. Sinoči je to ponovil, a kot kažejo doslej neuresničene želje, je ta most samo s temelji v Ljubljani in njeni festivalski odprtosti, tako da so vsi tuji gostje lahko prišli k nam, s čimer je Ljubljana programsko in vsebinsko zmagala.

Pomožni dirigent dirigira prihodu harmonikarjev izza vrha avditorija

Karakterja glasbe, kot sem zapisal na FB, ni mogoče uvrstiti v območje klasične glasbe kot take, niti ne glasbene avantgarde, ampak le kot ustvarjanje lastnega glasbenega sveta, a ne brez idejnega sporočila, ki ga z dvema kratkima nastopoma izraža legendarni basist Milan Fras. On izraža projekte in zahteve vseh diktatorjev tega sveta, tako da je perzijska zgodba iz 11. stoletja zgolj metafora.

Koncert z bogatim videom, ne brez mnogih simbolnih pomenov

Med obiskovalci koncerta je bil tudi dr. Dimitrij Rupel, verjetno ne le kot literarni zgodovinar, pisatelj, esejist, publicist in sociolog kulture in literature, ampak bolj kot direktor JAK in Programsko – projektne skupine za izvedbo Slovenije kot uradne častne gostje Frankfurtskega knjižnega sejma leta 2023 v Frankfurtu. Kot kaže, bi ravno on dal žegen, da bi koncert uvrstili v slovenski kulturni program tam, kar bi seveda pomenilo svetovno publiciteto, saj je Laibach v Nemčiji, tako kot tudi drugod, zelo znan, hkrati pa bi se uresničila tista misel, kot je bila že izrečena: vez med Vzhodom in Zahodom. Nemški prevod Alamuta je izšel že leta 1992 in bi ga v tem smislu bilo nujno ponatisniti ali še izboljšati.

Koncert

Očitno v imenu vlade dr. Roberta Goloba se je koncerta udeležil dr. Andrej Benedejčič, slovenski veleposlanik in sedaj aktualni državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade, kjer je odgovoren za nacionalno in mednarodno varnost. Njegova prisotnost ima prav gotovo določene politične načrte ali vsaj preverjanje kvalitete koncerta ali projekta ter možnost vladne podpore pri sprejemu Laibach Alamut v morebitne državne programe, še posebej v tujini, kot omenjeni Frankfurt, pa tudi gostovanje v izvorno mesto želja in načertov, to je Teheran.

Koncert je bil ves čas bogato opremljen z različnimi video sporočili in simboli

Glasbo so napisali Luka Jamnik, Idin Samimi Mofakham in Nima A. Rowshan. Dirigiral je Iranec David Gohari. Svetovna premiera je bila mišljena v Teheranu s Teheranskim simfoničnim orkestrom, a do dovoljenja, kljub prizadevanju naše diplomacije, še ni prišlo. Kam bi radi šli s tem sijajnim glasbenim, pa tudi globljim sporočilnim projektom, čeprav je besedila malo, smo že slišali; med drugim v ZDA in Rusijo. Alamut bo testiral svet, koliko je svoboden. Naivno mislijo, da če so lahko prišli v Severno Korejo, bodo tudi povsod drugam. Ob tem pa je najbolj grozljivo spoznanje, kakšen svet se nam piše leta 2022.

Mogočen korpus šestdesetih mladih harmonikarjev

Avtor čistopisa glasbe (5-glasne partiture) za harmonikarski orkester je mladi avstrijski harmonikar in skladatelj Paul Schuberth (1994), ki je pri tem sledil izhodiščni konceptualni zasnovi skladbe harmonikarja in skladatelja Bratka Bibiča, ki je usmerjal tudi proces skladnje do zaključka, obenem pa je bil tudi producent oblikovanja, priprav in koncertnih izvedb harmonikarskega orkestra. H končnemu zvočnemu rezultatu je odločilno prispeval harmonikar in skladatelj Klemen Leben (1984) z umetniškim in dirigentskem vodenjem priprav in koncertnih izvedb orkestra .

Krovno ime na koncertu nastopajočega harmonikarskega orkestra je bilo Disharmonična kohorta. Orkester je sestavljala polovica letos ustanovljenega harmonikarskega orkestra 50 članskega ženskega harmonikarskega orkestra AccordiOna, okrepljena z dodatnimi harmonikaricami in harmonikarji različnih, v občutnem deležu mladih generacij, zbranih iz vseh koncev Slovenije. Te podatke, ki jih ni bilo v programu, kot še vrsta dejstev ne, mi je že po objavi sporočil Bratko Bibič, producent, skladatelj in harmonikar. S tem svoj zapis dopolnjujem.

Koncert je izpostavil vse sekcije Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in še omenjene skupine

“Alamut je novo izvirno simfonično delo skupine Laibach, ki obravnava znamenito, na zgodovinskih dogodkih utemeljeno zgodbo iz Perzije v 11. stoletju, kot jo je v istoimenski knjigi opisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Osrednji lik je heretik Hasan ibn Saba (Hassan-i Sabbāh), karizmatični verski in politični vodja izmaelitov, ki je, potem ko je leta 1090 prevzel oblast nad gradom Alamut v iranski provinci Kazvin, nedaleč od Teherana, ustanovil šiitsko izmaelsko državo Nizari, kar je pomenilo začetek obdobja izmaelizma. Iranci še danes izgovarjajo njegovo ime s strahospoštovanjem, saj je bil med drugim idejni oče tajne islamske sekte Asasinov (izhaja iz besede Hasan – hašašini), s katero izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu, ki so mu takrat vladali Turki Seldžuki. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu s svojo malo skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onstranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti.” (Iz programa Metke Sulič).

Koncert z nenehno uporabo svetlobnega parka tudi z osvetljevanjem avditorija

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno” je najvišje načelo izmaelcev in iz njega izhaja tudi osrednja ideja romana. Ta kredo v duhu evropskega makiavelizma in vzpona fašizma – roman je Vladimir Bartol ne brez sarkazma posvetil Benitu Mussoliniju – temelji na zanikanju vseh naukov, tradicij in izraža najradikalnejši filozofski skepticizem, nihilizem in cinizem. To so dobro zakoreninjeni fenomeni v zahodnem svetu 20. stoletja (zahodna Evropa, ZDA in Kanada). Maksima “Nič ni resnično, vse je dovoljeno” se v romanu ponavlja na različnih delih in je moto knjige. V luči današnjega razpadanja “starih”, tradicionalnih vrednot, poplave lažnih informacij, medijskih manipulacij in vojn, ki dušijo naš čas, je ta moto morda tako ali še bolj aktualen, kot je bil v daljnem 11. stoletju.”

Koncert

Vladimir Bartol (1903–1967), pisatelj, dramatik, literarni in gledališki kritik, publicist, sodi med najpomembnejše slovenske literate prve polovice 20. stoletja. V ospredju njegove pisateljske pozornosti je bila intelektualna problematika novodobnega spoznavnega, etičnega in ontološkega relativizma ter njihovih posledic, s čimer je delno utiral pot poznejšim smerem – eksistencializmu, modernizmu in postmodernizmu. Predvsem v prvem obdobju so bili osrednji literarni liki njegovih pripovedi mednarodni pustolovci in prevaranti z izdelano relativistično življenjsko filozofijo, demonično osebnostjo in ciničnim pogledom na svet. V nasprotju s socialnimi realisti je svoje pripovedi največkrat postavil v tuje velemestno okolje ali na Orient. Najvidnejši rezultat kombiniranja relativistično-nihilistične miselnosti ter bolj realistične, po zgledu nekaterih žanrov morda celo veristične pripovedne tehnike je filozofski in zgodovinski roman Alamut (1938), ki globoke probleme metafizičnega nihilizma ubeseduje nazorno, v bralcu prijazni podobi. 

Sprevod harmonikarjev, potem ko so zaključili svoj krog okrog spodnjega parterja

Zanj je leta 1939 prejel banovinsko nagrado. Navdih za nastanek romana je Bartol dobil v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je živel v francoski prestolnici, kjer se je srečal s slovenskim literarnim kritikom in politikom Josipom Vidmarjem. Ta mu je predstavil zgodbo Hasana Ibn Sabe. Dodatno spodbudo pa je dobil po atentatu na Aleksandra I. Jugoslovanskega, ki so ga izvedli hrvaški in bolgarski radikalni nacionalisti po domnevnem naročilu italijanske fašistične vlade. (Iz programa)

No, atentat je naročil samo Ante Pavelić in v Francijo poslal atentatorja. Je pa Bartol prav gotovo poznal že vzpon Hitlerja in vse, kar se je dogajalo do izdaje ali konca pisanja romana. Prav tako je poznal razmere v Rusiji, saj je o tem poročal naš, še posebej srbski tisk, pa seveda ves klerikalni slovenski, ki je ščuval proti boljševizmu (Straža v viharju, Mi mladi borci). Bartol je izvedel tudi za usodo Trockega, čeprav je Slovenec objavil, kot da se je utopil v Tihem oceanu, kot sem bil nekoč prebral in se čudil, od kod je dobil te informacije. Vprašanje je, ali je Bartol poznal fenomen koncentracijskih taborišč v Rusiji (kot je zanje izvedel Miroslav Krleža) in Nemčiji (Dachau) za politične nasprotnike oblasti? Prav gotovo pa je poznal konkordat med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo iz leta 1929, morda tudi konkordat med Svetim sedežem in Tretjim rajhom iz leta 1933. Cerkev je prva kapitulirala in dala prosto pot fašizmu in nacizmu misleč, da bodo oni premagali komunizem, o katerem je slovenski klerikalni tisk svaril in ščuval že od sredine dvajsetih let dalje. Ko pa je teolog dr. Aleš Ušeničnik prevedel in komentiral papeževo encikliko o nevarnosti brezbožnega komunizma leta 1937, so se zgodile Čebine z ustanovitvijo KPS.

Koncert je z videom figuriral večje dimenzije domnevno romanesknih likov iz Alamuta

Podrobnejša geneza bo znana šele z objavo Bartolove korespondence in dnevnikov v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev (urednik Bartola je dr. Tomo Virk), kjer pa Alamut še ni bil objavljen in bo spričo obilice prevodov in mednarodnih odmevov nanje zelo zahtevno in težko opravilo. (Že štiri predstave dramatizacije Alamuta in nastop Drame SNG Ljubljana v Salzburgu so imele ogromno publiciteto; samo v nemškem govornem področju je še med trajanjem festivala izšlo več kot trideset kritik; toliko sem jih sam videl v tiskovnem središču, ko sem prosil zanje na vpogled). Drama SNG bi lahko že tedaj izdala celo knjigo odmevov na gostovanje v Salzburgu, a tega ni storila.

Koncert

Kompozicija je napisana kot sklenjena kantata, bi lahko rekli, sestavljena iz desetih delov ali stavkov. Med sodelovanjem treh skladateljev, ki je trajalo dve leti, ni prišlo do kakšnih neujemanj, bi lahko sklepali glede na besede slovenskega skladatelja Luke Jamnika po koncertu še v Križankah. Kako pa je ustvarjalni proces potekal še bolj podrobno, vedo samo trije skladatelji sami. Kot veste, je danes možna komunikacija s pomočjo računalnikov tudi z notami ali partiturami in lahko vsakdo kaj doda ali dopolni ter črta, potem pa se vsi trije strinjajo. Zdi pa se, kot da je imel večinski delež naš Jamnik, oba iranska skladatelja pa sta dodajala bolj iranski melos, zlasti v vokalih nastopajočih gostov iz Irana.

Koncert

Zgradba Laibach Alamuta je naslednja: 1: Uvod Napraviti veliki preizkus s človekom, 2:  Skrivni vrtovi Ljubezen je ta, ki ukroti mogočnega leva, 3: Fedaiji Sekira je nabrušena, 4: Prehod Zvezde nad nami so neme, 5: Meditacija Nič, kar obstaja, ne obstaja In nič, kar ne obstaja, že obstaja, 6: Vojna Vsaka smrt prinese novo zmago, 7: Vrata zaznave Sanje so čudovite in nenavadno žive, 8: Metaverzum Preizkusiti človeško slepoto do skrajnih meja, 9: Meditacija II Ne poznam niti okrutnosti niti milosti. Samo svoj načrt izvajam, 10: Epilog Na svidenje v peklu.

Koncert

Laibach Alamut ima vse karakteristike prostorske, ambientalne vključenosti celotnega Poletnega gledališča v Križankah. V bistvu je koncert režiran in video sceniran, čeprav teh imen ni med avtorji ali nastopajočimi, tako kot ne pomožnega dirigenta, ki vodi in usmerja harmonikarski sprevod po dveh linijah ali prehodih za gledalce, torej po stopnicah z vrha Križank navzdol, da bodo lahko nastopili, v bistvu pa že nastopajo, saj tvorijo na koncu sprevoda krog okrog spodnjega dela parterja, za stisnjeno v nekakšno harmonikarsko glasno koncentracijsko taborišče, lahko tudi medvojno okupirano Ljubljano in metaforično vsega v vojnah, kar nekoga okupira in stisne v porazni položaj ali položaj poraženca. Poleg različnih tipov harmonik – vseh je kot rečeno šestdeset, smo občudovali ves ambientalni spoj različnih sporočil; zgodovina in sedanjost sta si podali grozljivo roko in smrt se nam je zaježila v telo in um.

Koncert

Harmonikarski orkester AccordiOna nastopa v stavku Vojna, najbolj zvočno divjem, glasbeno diverzantskem, napadalnem, jurišnem, prepredenim s skrajno dinamiko orkestra na odru, pa še z dodatnimi efekti, kot so topovi oziroma pokanje, video z risbami križev in lobanj… Ta šesta scena je v Križankah našla idealno možnost zvočne in scenske postavitve, ker aludira na vojaški koncept okupacije, izveden s pomembnim simbolnim inštrumentom – harmoniko, ki je bila uporabljena pri Brechtovem sestavu kabaretne glasbe, harmoniko uporablja Alban Berg v svoji prvi operi Wozzeck (1925), seveda v povezavi z vojaki, slišal pa sem, da je harmonikarski orkester uporabil tudi Sergej Prokofjev v svoji kompoziciji, posvečeni tridesetletnici oktobrske revolucije (tega ne poznam). Harmonika je nedvomno najbolj grozljiva groteska, vredna takratnih največjih slikarjev iz nemšega sveta, kot sta bila Otto Dix in Georg Grosz, s svojimi slikarskimi prizori iz vojne in politike, ki je prvi svetovni vojni sledila. Tu ni Perzije.

Koncert

Koncertni Uvod je prav tako scenski, saj spremljamo pohod dveh korpusov: rogov po desnih stopnicah z vrha avditorija navzdol in na oder ter trobent po levi strani, dokler ne zasedejo svojih mest na odru. To je kot formiranje in povezovanje ambieta in sveta nastopajočih, časov in prostorov. A ima bistveno vsebinsko poanto: napraviti veliki poizkus s človekom, ki je že začel teči in ga slišimo s počasnim nalaganjem zvočnih plasti, podobno kot se to dogaja z začetkom Renskega zlata v Wagnerjevi tetralogiji Nibelungov prstan in ga ne razumem zgolj kot premikanje po globinah Rena, ampak bolj kot stvarjenje sveta, tu pa kot začetek nekega procesa, ki se nikakor ne zdi nasilen, ampak naraven, sprejemljiv in izvajan s konsenzom vseh udeležencev.

Koncert

Dramaturgija Laibach Alamut se začenja odvijati takoj, že v drugem stavku Skrivni vrtovi, opredeljeni kot Ljubezen je ta, ki ukroti mogočnega leva. Na levo stran odra stopa vokalni kvartet ali Vokalna skupina Human – Voice Ensemble iz Irana, sestavljen iz treh pevk in pevca. Njihovo petje je sprva ali v prvem nastopu še melodično, še posebej, ko nastane dialog še z drugo skupino, postavljeno za kontrabasi na desni strani odra. To je Vokalna skupina Gallina, kot jo je za nastop pripravila Ana Erčulj. Tu bi se dalo video sceno bolj otopliti in s tem narediti v bistvu edini kontrast, ki pa vsebinsko vpliva na sprejemanje vzgojnega procesa, po katerem kandidatom ostaja obljubljena pot do užitka. Nekaj je psihedelične glasbe ali aluzij nanjo, torej se malo vračamo nazaj, v kakšna šestdesaeta leta, a tu seveda časovnosti ni.

Koncert

Močna je tretja scena Fedaiji s Sekira je nabrušena, kar pomeni že pretvorbo mladeničev v ubogljive in hkrati totalitaristično nastrojene vojščake, ki bodo naredili vse po zahtevah svojega vodje, kar pa se pokaže z uporabo nekaterih kovinskih nakoval med tolkalci, tako da res kujejo sekire, s katerimi bodo z lahkoto sekali sovražne glave.

Četrta scena Prehod Zvezde nad nami so neme uvaja preko metafore o vesolju najprej psihedelična glasba, na katero se navezujejo štirje pevci iz Irana.

Koncert

Dramaturško in vsebinsko spremembo predstavlja peta scena ali stavek Meditacija I Nič, kar obstaja, ne obstaja in nič, kar ne obstaja, že obstaja.

Človek je merilo vsega kar je.

Kar zaznava, je, česar ne zaznava, ni.

Sleherni dan žrtve smo

Prevar naših čutil.

Če naši čuti lažejo

Kako naj bi spoznanja naša,

Ki v njih imajo svoj izvor,

Bila pravilna?

O tem kaj res je in kaj so sanje

Odloča naša le zavest.

Če naj ljudi spreminjamo v svoja orodja

Potem naj raje tuje nam ostanejo

Njih brige in težave.

Pomembno je,

Da pri ukrepih naših smo svobodni

In od čustev neodvisni.

Kdor hoče biti množicam prerok,

Jih mora pitati s povestmi,

Z bajkami in lažmi…

Kdo nas bo odrešil smrti

Po kateri pride veliki neskončni Nič?

Kdo ponudil balzam bo za bolečino,

Ki povzroča jo zavest,

Da odpravljamo se v večno temo Niča?

Da v vesolju Zemlja je samo navaden prah,

Da mi na njej smo le neskončno majhne, garjave uši?

Moje delo je le napol končano.

Doslej zaupal svoji sem diplomatski veščini,

A zdaj bom preizkusil, kaj zmore vera.

Koncert

Lociranost basista Milana Frasa (v bistvu poje s šuštar basom, kot se temu reče) je najprej v ozadju odra ali za orkestrom, kar pomeni meditacijo še iz daljave in pripravo, da bi preko metafore o Vesolju in položaju Zemlje v njem počasi prihajal do lastne ozemljitve in refleksije, v kateri pa še nima čisto diktatorskega položaja, ga pa napoveduje na koncu, ko bo preizkusil, kaj zmore vera.

Milan Fras

Šesta scena je Vojna Vsaka smrt prinese novo zmago. O njej je že bilo govora; učinkuje kot cezura in opomenjanje enega vidika diktatorskega posega voditelja ali diktatorja. Tu in tokrat se zdi še kako aktualna, saj imamo zgodbo v realnih ali verističnih dimenzijah v bližini. Dvomim, da so zaradi ruskega vojaškega vdora na ozemlje Ukrajine skladbo kaj popravljali ?

Koncert

Sledita sceni Vrata zaznave Sanje so čudovite in nenavadno žive in Metaverzum Preizkusiti človeško slepoto do skrajnih meja. Nastop pevk in pevca je tu vokaliziran, čeprav pomislim, da morda pojejo v perzijščini, se izkaže, da ne pojejo ničesar. Ta peti jezik nima pomena. Je pa vokalizacija blizu žalostinkam oziroma perzijskim sevdalinkam.

Koncert

Predzadnja scena je Meditacija II Ne poznam niti okrutnosti niti milosti. Samo svoj načrt izvajam.

Koncert

Meditacija II

Iranci, mar sram vas je 

krvi in pokolenja svojega?

Vam res je ljubši tuj gospodar

nebitno od kod prihaja?

Mar naj se mi, potomci kraljev, 

udinjamo tatovom konjskim?

Naj klečeplazimo pred tujci, 

se klanjamo barbarom

Ki vladajo nam že stoletja 

ponosnim sinom Zaratustre.

Množice zdaj derejo za mano.

Vsi mostovi so podrti.

Pot moja vodi nas samo naprej. 

Naprej nas vodi moja volja. 

Vsaka smrt prinese novo zmago.

Vsaka zmaga kuje novo moč.

Vse veliko mora prek človeškega,

vsaka smrt in vsaka zmaga

vsaka smrt in vsaka zmaga

Svet je vklenjen v mero in število

Kjer bolezen ni pravična ali krivična

Kjer sta sreča in bolečina slepo razsejani

In kjer čaka slehernika enak konec: smrt!

Milan Fras: Ne poznam okrutnosti, niti milosti, samo svoj načrt izvajam

NE POZNAM OKRUTNOSTI NITI MILOSTI

SAMO SVOJ NAČRT IZVAJAM

SAMO SVOJ NAČRT IZVAJAM

SAMO SVOJ NAČRT IZVAJAM

Jezik, ki ga ni

Zvezde nad nami so neme.

Prepuščeni smo slutnjam 

in se vdajamo prevaram.

Strašen je bog, ki nas vodi.

Strašen je bog, ki nas vodi.

Strašen je bog, ki nas vodi.

Milan Fras: Strašen je bog, ki nas vodi

Epilog: Na svidenje v peklu je že onkraj idejnega sporočila edinega glavnega junaka Hasana Ibn Sabe.

Zvočna podoba je v avditoriju veliko bolj prezentna, kot je med samimi glasbeniki na odru, ker je koncept glasbe drugačen kot v klasični glasbi, četudi v njeni avantgardi. Glasba je tu pogojno rečeno romaneskna, ker podaja vsebinske in smiselne poante ali poudarke iz Alamuta kot literarnega, ne glasbenega dela. Laibach Alamut se vsaj po naslovu bolj povezuje z Richardom Straussom in njegovo simfonično poemo Tako je govoril Zaratustra, le da je Zaratustre tam manj kot je v tem koncertu Vladimirja Bartola, njegovih literarnih idej, filozofije, življenjskega in literarnega nazora. Strauss gleda nazaj, Bartol in preko njega Laibach Alamut še bolj nazaj in še bolj naprej hkrati.

Skladatelja Nima A. Rowshan in Luka Jamnik

Veščina komponiranja je vključena v celostno podobo koncerta z vsemi video, lučnimi, vokalnimi, simfoničnimi, deklamatornimi, (člani orkestra v Meditaciji I recitirajo verze, verjetno Omarja Hajama ?), solističnimi, orkestralno sekcijskimi (pizzicati kontrabasov so redki), še redkejši udarci trobilcev na svoje ustnike, da nastane vtis odmeva, plombe, zvočnega udarca, akustične zaznave.

Slovo

Laibach nastopa v svoji zasedbi, kar vidimo v prvi vrsti ali pred orkestrom kot kitaro, mali boben, klaviatura in sintetizator, komplet bobnov, a brez nekih zvočno močnih solističnih tem, ker je njegovo bistvo v tem, da se zvok plasti in staplja, četudi kitarist občasno igra z lokom po strunah in pričakujemo še večji efekt, a je zadaj cel orkester. Simfoniki RTV Slovenija so v bistvu vskočili namesto Irancev, tako imajo primat svetovne praizvedbe, verjetno pa v tem projektu niso nastopili zadnjič.

Navid Gohari

Iranski dirigent Navid Gohari je obvladal vse dimenzije zvoka, prostora, režije, videa, luči, besedilnega in solističnega dela, tako da je ustvaril celostno podobo zelo dolgega dela, ki pa mineva zelo hitro, ker vendarle temelji na nevarni vsebini, pri kateri je izziv samoopredelitve gledalca toliko močan kot je koncert sam. Poslušalec ve, da je med resničnostjo in fikcijo tanka, morda celo bolj kot neznana dimenzija boga, kaj šele Boga, a tega Vladimir Bartol ne piše z veliko. Bog z malo je strašen, vprašanje pa je še odprto, kakšen je Bog ? Ampak potem bi Laibach imel mašo.

Konec

Laibach Alamut je najboljši koncert po celostnem odrskem projektu Krst pod Triglavom (Laibach je prispeval glasbo za predstavo Gledališča sester Scipion Nasice) in v sodelovanju več skupin Neue Slovenische Kunst iz leta 1986.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Laibach Alamut najboljši po Krstu pod Triglavom (1986)”

  1. Da ne bi dvomili: Andrej Benedejčič je še iz študentskih let velik občudovalec Laibacha, njihove plošče so ga spremljale na Harvard, potem tudi v Rusijo, ko je bil veleposlanik in pozneje na Dunaj in v Bruselj, zato njegovemu obisku po nepotrebnem pripisujete politični pomen. Toliko v vednost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja