Na 70. Ljubljana Festival se po nekaj letih vrača legendarna glasbena skupina Laibach. V Poletnem gledališču v Križankah pripravljajo dva koncerta; 5. in 6. septembra ob 21. uri.
Ivan Jani Novak, ustanovni član skupine Laibach, vse fotografije Marijan Zlobec
Alamut je izvirno simfonično delo skupine Laibach, ki obravnava znamenito zgodbo iz Perzije v 11. stoletju, kakor jo v svoji knjigi opisuje slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Osrednji lik je heretik Hasan ibn Saba (Hassan-i Sabbāh), karizmatični verski in politični vodja Ismaelitov ter ustanovitelj skrivnostne islamske sekte Asasinov, čigar ime se še danes izgovarja s strahospoštovanjem. Hasan ibn Saba je samooklicani prerok, ki iz svojega orlovskega gnezda – gradu Alamut – vodi sveto vojno proti Seldžuškemu cesarstvu. V Laibachovem Alamutu se ideje radikalnega nihilizma prepletajo s klasično perzijsko poezijo Omarja Hajama, čutni stihi pesnice Mahsati Ganjavi se zlivajo z minimalističnimi, na iranski tradiciji temelječimi orkestrskimi barvami, ibn Sabov peklenski mehanizem pa odzvanja v industrijskem principu delovanja orkestra in Laibachovem edinstvenem zvoku.
Pisatelj in novinar Ali Ameri
Projekt je nastal v sodelovanju z iranskimi skladatelji in sodelavci. Kompozicijo so napisali Luka Jamnik, Idin Samimi Mofakham in Nima A. Rowshan.
Luka Jamnik, član skupine Laibach in skladatelj
Simfoničnemu orkestru RTV Slovenije bo dirigiral iranski dirigent Navid Gohari, nastopili pa bodo tudi teheranska vokalna skupina Human-Voice Ensemble, Vokalna skupina Gallina ter Disharmonična kohorta – z dodatnimi harmonikarji ojačan ženski harmonikaški orkester AccordiOna. Projekt predstavlja a/ political, neprofitna organizacija in umetniška zbirka s sedežem v Londonu.
Tiskovna konferenca s predstavitvijo Alamuta: Sylwia Serafinowicz (levo), Luka Jamnik, Ali Ameri in Ivan Jani Novak
Nastopajo:
Simfonični orkester RTV Slovennija
Vokalna skupina Human – Voice Ensemble
Vokalna skupina Gallina
Umetniška voditeljica Vokalne skupine Gallina Ana Erčulj
Harmonikarski orkester AccordiOna
Darko Brlek
Skupina Laibach je k projektu pristopila v sodelovanju z iranskima skladateljema, pri kreativnem procesu pa je skupini svetoval tudi iranski pisatelj in novinar Ali Ameri, ki je na tiskovni konferenci projekt ocenil kot sodelovanje Zahoda in Vzhoda. Kot je v šali dejal Novak, je Ameri skupini svetoval zato, da ne “naredijo kakšnih neumnosti” ter predvsem zato, da ne zaidejo v evropocentrično razlago zgodbe. “Bartolova zgodba je bila namreč napisana v duhu takratnega makiavelizma in kot odgovor na naraščajoč vzpon fašizma v Evropi,” je pojasnil Novak in dodal, da gre za vseskozi relevantno zgodbo o moči in usodi, ki v luči poplave nasprotujočih si informacij in destruktivnih agresivnih vojn morda še nikoli ni bila tako aktualna kot danes.
Ali Ameri in Darko Brlek po koncertu Vlada Kreslina
Ali Ameri je že prejšnji teden ponovno prišel v Ljubljano in bo podrobno spremljal zadnje vaje za oba koncerta. O vsem bo v Iran poročal.
Tiskovna konferenca
Ivan Jani Novak, ustanovni član skupine Laibach, je na že junijski predstavitveni novinarski konferenci pojasnil, da je bila velika želja skupine, da projekt premierno uprizorijo v iranski prestolnici ter v sodelovanju s Teheranskim simfoničnim orkestrom v znameniti teheranski dvorani Vahdat, a je želja zaradi številnih komplikacij ostala neuresničena. Svetovna premiera bo tako v Ljubljani, a diplomatska prizadevanja se nadaljujejo in skupina bo še naprej vztrajala pri tem, da bo uprizoritev dosegla iransko občinstvo. S Teheranskimi simfoniki pa želijo nastopiti v Združenih državah Amerike ter če bi bilo to možno v Rusiji.
Sylwia Serafinowicz, voditeljica a/ political iz Londona
Glasbo za Alamuta v izvedbi skupine Laibach je napisal član zasedbe Luka Jamnik v sodelovanju z iranskima skladateljema Idinom Samimijem Mofakanom in Nimo A. Rovšanom. Kot je pojasnil na tiskovni konferenci, se je dela s sodobnima iranskima skladateljema lotil pred več kot letom dni. Če upoštevamo še predpriprave, pa moramo prišteti še eno leto dela. “Sama zgodba ni komplicirana, njene interpretacije pa so,” je poudaril Jamnik
Angleški prevod Alamuta
Alamut je najbolj prevajan roman kakega slovenskega pisatelja; tu dodajam predstavitev ob angleškem prevodu leta 2007.
Alamut se dogaja v Perziji v 11. stoletju, v trdnjavi Alamut, kjer samooklicani prerok Hasan ibn Sabbah snuje svoj nori, a briljantni načrt za vladanje regiji s peščico elitnih borcev, ki naj bi postali njegova “živa bodala”. Z ustvarjanjem virtualnega raja v Alamutu, polnega lepih žensk, bujnih vrtov, vina in hašiša, lahko Sabbah prepriča svoje mlade borce, da lahko dosežejo raj, če sledijo njegovim ukazom. Z vzporednicami z Osamo bin Ladnom Alamut pripoveduje zgodbo o tem, kako je Sabbah uspel vliti strah v vladajoči razred tako, da je ustvaril majhno vojsko privržencev, ki so bili pripravljeni ubijati in biti ubiti, da bi dosegli raj. Verjeti v najvišje ismailijsko geslo »Nič ni res, vse je dovoljeno,
Roman se osredotoča na Sabbaha, ko razkrije svoj načrt svojemu ožjemu krogu, in na dva njegova mlada privrženca – lepo sužnjo Halimo, ki je prišla v Alamut, da bi se pridružila Sabbahovemu raju na zemlji, in mladega ibn Tahirja, Sabbahovega najbolj nadarjenega borca. Ko tako Halima kot ibn Tahir postaneta razočarana nad Sabbahovo vizijo, se njuni življenji nepričakovano obrneta.
Alamut je bil prvotno napisan leta 1938 kot alegorija Mussolinijeve fašistične države. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postal kultni roman po vsej Titovi Jugoslaviji, v devetdesetih, med balkansko vojno, pa so ga brali kot alegorijo sporov v regiji in je postal uspešnica v Nemčiji, Franciji in Španiji. Po napadih 11. septembra 2001 je knjiga znova zaživela, saj so v novi slovenski izdaji prodali več kot 20.000 izvodov in jo po svetu prevajajo v več kot 19 jezikov. To izdajo je prevedel Michael Biggins v prvem angleškem prevodu iz leta 2004.
Radikalizacija je najbolj grozljiva, ko nosi nasmejan obraz
Pisateljica in kritičarka Ann Morgan je ob tretji angleški izdaji Alamuta Bartolov roman predstavila svetovni javnosti kot najboljšo knjigo meseca v rubriki Leto branja sveta (2016). Dodajam nekaj odlomkov iz zapisa.
“Ni dvoma, da je vzdržljivost Bartolovega romana rezultat njegovega bogatega, navdušujočega in grozljivega sveta. Dom ‘eksperimenta spreminjanja človeške narave’, trdnjava svojemu avtorju omogoča, da preizkusi človeško naravo do njenih meja. Medtem ko njen strašljivo prepričljiv vladar preiskuje in manipulira z željami mladih pod svojim nadzorom ter jih jekleni v boj do smrti, smo priča mehanizmom radikalizacije iz prve roke.
To je še posebej osupljivo, ker Bartol hkrati z razgaljanjem Sayyidunovih (tako je zapisano ime za Hasan ibn Sabbaha) zloveščih metod razkriva, kako mamljiva je njegova ideologija. To naredi tako, da nam jo najprej pokaže skozi oči dveh novincev, posvečene v harem Halime in ambicioznega bojevnika ibn Tahirja. Z njihove perspektive je utrdba, vsaj na začetku, mesto spletk in veselja. Ko z njimi tavamo po njegovih skrivnih rovih in odkrivamo vse preobrate v Sayyidunovem strašnem načrtu, smo hkrati očarani in zgroženi. Alamut (knjiga in kraj) je čudovita stvaritev, v kateri uživamo, zazibani od razkošnih Bartolovih opisov in mojstrske rabe suspenza, beremo kljub – morda prav zaradi – nelagodja, ki pronica skozi razpoke. Izvemo, da je radikalizacija najbolj grozljiva, ko nosi nasmejan obraz.
Nič čudnega torej, da se bere roman kot alegorijo fašizma, ki je preplavil Evropo v času, ko se je njegov avtor umaknil v gorsko zatočišče, da bi pisal. Prav tako ni presenetljivo, da so drugi našli elemente zgodbe, ki odmevajo v Titovi Jugoslaviji in balkanski vojni. Brez dvoma bodo številni bralci 21. stoletja našli vzporednice z drugimi oblikami ideološke prisile in nadzora, ki se izvajajo nad današnjimi vtisljivimi mladimi.
Dejstvo, da lahko roman beremo na toliko načinov, nas usmeri k njegovemu osrednjemu sporočilu: bolj strašljiva kot katera koli posebna ideologija, je človeška pripravljenost brezpogojno slediti karizmatičnim vladarjem. Kot priznava Sayyiduna, je njegova moč sestavljena iz dejstva, da so “ljudje želeli pravljice in izmišljotine in jim je bila všeč slepota, skozi katero so se zmotili”.
Navsezadnje je to knjiga o moči zgodb, da nas nadzorujejo in predelujejo. Malo je tem, ki bi pisatelja bolj obsedle od te.”
Ann Morgan, foto spletna stran
Doslej je Alamut izšel v okrog 25 jezikih, tudi v kitajščini, korejščini, perzijščini, arabščini, turščini, grščini…
Zgodba z Alamutom in Laibachom se je začela leta 2004 v ZDA
Kot so pojasnili na tiskovni konferenci, je skupino Laibach do odločitve o izvedbi projekta vodila vrsta naključij. Prvo takšno naključje se je zgodilo tri leta po terorističnem napadu na newyorška dvojčka leta 2004, ko so se člani skupine nahajali na turneji po Združenih državah Amerike. Tam so se srečali s prevajalcem ameriške izdaje Bartolovega Alamuta Michaelom Bigginsom ter z založnikom Markom Whiteom, ki sta skupini predstavila nemalo sorodnosti med Laibachom in Alamutom.
Michael Biggins, foto Wikipedija
Do naslednjega naključja je prišlo med severnokorejsko turnejo leta 2015, ko so po koncertu v Pjongjangu člani skupine na vprašanje, kaj bo njihov naslednji projekt, povsem spontano odgovorili, da bo to nastop v Teheranu. Tretjo naključno točko približevanja Alamutu predstavlja gledališki projekt Tako je govoril Zaratustra, v katerem je Laibach predeloval ideološko ozadje tega kanonskega dela filozofa Friedricha Nietzscheja. Ta namreč delno sega v zgodovinsko Perzijo. “Tako sta se Laibach in Alamut počasi srečevala, dokler ni padla finalna odločitev, da je glasbeno-scenska simfonična predstavitev znamenitega romana slovenskega pisatelja, ki opisuje dogodke iz iranske zgodovine, smiselni izziv za Laibach,” pojasnjujejo v skupini.
Sylwia Serafinowicz
Projekt Alamut je podprla, kot rečeno, tudi neprofitna organizacija in umetniška zbirka s sedežem v Londonu a/political, s pomočjo katere zaživijo tudi najbolj drzne ideje, ki sicer ne bi bile uresničljive.
Dr. Sylwia Serafinowicz je glavna kustosinja pri a/political, javna govorka in pisateljica. Serafinowicz se je rodil v Varšavi, eno leto je študiral na Paris VII in delala v Centru Pompidou, preden se je leta 2010 naselila v Londonu. Serafinowicz vidi razstave in javne programe kot platformo za zagovarjanje človekovih pravic ter proti diskriminaciji, neenakosti in nasilju. Serafinowicz je diplomirala in doktorirala iz umetnostne zgodovine na Courtauld Institute of Art v Londonu in magistrirala iz umetnostne zgodovine na Univerzi v Varšavi na Poljskem. Njena doktorska disertacija je bila posvečena dinamičnemu odnosu med fotografijo, kiparstvom in performansom. Med njenimi kuriranimi razstavami so Varujemo vas pred vami samimi (We Protect You From Yourselves), Democracia in Syrena, samostojne razstave južnoafriškega umetnika Kendalla Geersa, Franka B. Kennardphillippsa, ameriškega likovnega umetnika in filmskega režiserja Shikeitha, raziskovalke izkušenj in estetike azijskega feminizma v slikarstvu in instalacijah, fotografiji, grafiki, videu in filmu Chile Kumari Burman, poljske ilustratorke, fotografinje, avtorice videa in objektov Ewe Axelrad, novozelandskega umetnika Daniela Malonea in številne skupinske, kot Labor Relations, 2016 in Wild at Heart, 2018. Serafinowicz je avtorica vrste esejev in kritik. Njena besedila so se pojavljala v Artforumu, Afterall Art School , OZY , Contemporary Lynx , Not. Fot, Art and Documentation... Je članica izvršnega odbora AICA UK. Ime Kennardphillips pomeni sodelovanje med Petrom Kennardom in Cat Phillipsom, ki od leta 2002 ustvarjata umetnosti kot odgovor na invazijo na Irak. Razvila se je kot soočanje z močjo in vojnami po vsem svetu. Dela so narejena za predstavitev na ulici, v galerijah, na spletu, v časopisih in revijah ter za vodenje delavnic, ki razvijajo veščine ljudi in jim pomagajo izraziti svoja razmišljanja o tem, kaj se dogaja po svetu, z vizualnimi sredstvi.
Njeno sodelovanje z Laibachom kaže na spoznanje o mednarodnem pomenu projekta Alamut, saj ga je ta londonska neprofitna organizacija in umetniška zbirka s sedežem v Londonu prevzela in je predstavnica sama prišla v Ljubljano.
Vladimir Bartol, foto Wikipedija
Roman Alamut je podrobneje predstavljen v Slovenski biografiji
Roman Alamut je prvič izšel 1938 in ima dolgo ter zanimivo genezo nastajanja. Zamisel zanj je Bartol dobil 1927 v Parizu pri Josipu Vidmarju, ki ga je opozoril na zgodbo iz potopisa Marca Pola, v kateri fanatični vodja muslimanske sekte izmailcev v 11. stoletju v Perziji za svoje politične cilje s prevaro izrablja mlade bojevnike, tako da jim ponuja posmrtne užitke z mladimi dekleti v rajskem vrtu. Bartol je v tej snovi prepoznal temo za svoje veliko delo, zanj pa je zbiral gradivo deset let. Tudi mnoge svoje krajše pripovedi iz tega obdobja je razumel predvsem kot predpripravo za Alamut. Na dokončno izoblikovanje romana je vplivalo še tedanje politično dogajanje v Evropi, prepredeno s totalitarističnimi diktaturami. Roman temelji na resničnem zgodovinskem dogajanju, ki ga je Bartol povzel ne le iz Marca Pola, temveč iz mnogih zgodovinskih del o sektah izmailcev (Gustav Weil, Friedrich Spiegel, Gustav Leberecht Flügel, Joseph François Michaud, John Malcolm, Silvestre de Sacy). Na tej podlagi je zgradil svojo pripoved o Hasanu Ibn Sabi – Seiduni oziroma Starcu z gore, ki na težko dostopni pečini zgradi trdnjavo Alamut. Tu zbira verske in politične pristaše, obenem pa zgradi še skrivno imitacijo rajskih vrtov, v katerih so nastanjena ustrežljiva mlada dekleta. Z narkotiki omamlja mlade vojake in jih pošilja v vrtove s pretvezo, da ima moč, po zaslugi katere lahko tudi živim ljudem za kratek čas omogoči dostop v raj, ki jih čaka po smrti. Na ta način si zagotovi fanatične samomorilske bojevnike, ki jih učinkovito izrablja za svoje politične cilje. Roman je pisan v tehniki popularnih zgodovinskih romanov, vsebuje pa še elemente drugih žanrov, na primer ljubezenskega in pustolovskega. Obenem gre tudi za filozofski roman, saj delovanje demoničnega Hasana Ibn Sabe, ki je prikazan delno z občudovanjem, delno kritično, temelji na izdelanem relativističnem filozofskem sistemu, ki utemeljuje prevaro kot sredstvo za doseganje cilja. V ta namen Bartol zgodovinsko izpričano izmailsko geslo »Nič ne verjeti in vse smeti storiti« v duhu Nietzschejevega Zaratustre preoblikuje v »Nič ni resnično, vse je dovoljeno«. S tem filozofsko utemelji podobo demoničnega voditelja, ki s prevaro obvladuje množice, vendar s tem le služi višjemu (političnemu) cilju (ta motiv je prevzet po motivu velikega inkvizitorja iz romana Dostojevskega Bratje Karamazovi).
Roman je bil ob izidu razmeroma dobro sprejet in je doživel več ponatisov. V naslednjih desetletjih je bil preveden v več jezikov, zlasti konec osemdesetih let 20. stoletja je postal tudi mednarodno odmeven (preveden je bil v francoščino, italijanščino, španščino, nemščino, vse južnoslovanske jezike, češčino, turščino, finščino in angleščino). Tedanja reaktualizacija Alamuta je bila delno povezana z mlado postmodernistično generacijo, ki je v delu prepoznavala poteze postmodernizma, npr. filozofijo metafizičnega nihilizma, žanrsko hibridnost, predvsem pa prevladujočo medbesedilnost. Vendar so podrobnejše analize (Marko Juvan) pokazale, da medbesedilnost v Alamutu ni uporabljena postmodernistično, kot sredstvo za relativizacijo resnice in resničnosti, temveč – tako kot v zgodovinskih romanih nasploh – kot orodje konkretizacije prizorišča dogajanja in ponazoritve enovitega, jasnega miselnega sveta romana. Pomembnejša je bila recepcija, ki je v romanu videla umetniško upodobitev – ali celo napoved – usodnega zgodovinskega in političnega dogajanja. Na to je opozarjal že avtor sam, npr. v eseju Namesto uvoda k Alamutu, ki je 1938 izšel v reviji Modra ptica, nato v predgovoru k drugi izdaji romana 1958, najobsežneje pa v sklepnem delu tretje knjige spominov Mladost pri Svetem Ivanu (1956). Tu je razmeroma podrobno interpretiral roman kot upodobitev globlje logike totalitarizmov 20. stoletja, nacizma, fašizma in stalinizma. Še nazornejša vzporednica se je – zlasti za mednarodno recepcijo – začela ponujati konec osemdesetih let, ko je bilo roman mogoče zaradi opisanih metod brati kot napoved islamskega fundamentalizma in terorizma. Po vojni je Bartol načrtoval nadaljevanje Alamuta (2. in 3. del), vendar je ostalo pri splošni zamisli.
Vladimir Bartol je kot pisatelj uvrščen med slovenske literarne klasike in njegovo delo bo v celoti izdano v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Doslej so izšle že prve tri knjige v uredništvu Toma Virka, največji problem pa bo z objavo Alamuta, saj gre ob romanu in negovih prevodih za ogromno število zapisov, ki jih bo treba zbrati, prevesti in objaviti v Komentarjih.
Marijan Zlobec