Slavni slovenski kantavtor Vlado Kreslin je na 70. Ljubljana Festivalu tokrat nastopil že enaintridesetič, s čimer ima absolutni in v bistvu neprimerljivi rekord (razen nekaterih). Zakaj je tako, je težko odgovoriti, najraje s preprostim dejstvom, da ga imajo ljudje radi. Njegove pesmi so njegova identiteta in jih znajo na pamnet, na koncertu jih radi še sami prepevajo in si dajejo duška, čeprav sinoči ni bilo opazno, da bi jih Kreslin še posebej spodbujal, razen kakih dvakrat, največ trikrat.
Vlado Kreslin v Poletnem gledališču v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Bi pa pripomnil, da se je zdelo petje v Poletnem gledališču v Križankah pri nastopu Petra Graša kot gosta Tončija Huljića močnejše ali izrazitejše, kot pri Kreslinu. Pri Ako te pitaju moja ljubavi je pelo samo občinstvo, ki ga je bilo sicer malo manj kot na sinočnjem koncertu, a je bilo pri Kreslinu tega solopetja manj ali premalo.
Bi moral Vlado Kreslin bolj nakazati svojo dirigentsko pozicijo in avditorj spodbujati ? Morda, a on nastopa nekoliko drugače, ne ravno nespogledljivo; z drugačnim temperamentom, v katerem je več lirike, emocij, prekmurske zasanjanosti, upanj v nekaj dobrega, kar se mora zgoditi, v obujanje spominov, ki najraje segajo v čas očetovega otroštva in nasploh družbenih sprememb, ki jih je zaznamovala prva svetovna vojna, zatem druga svetovna vojna, medtem ko se zdi, da Kreslin nima v svojem repertoarju pesmi, ki bi opevale socializem, še manj pa takih, ki bi bile do njega kritične. Nekako ostaja apolitičern, tako da sinoči ni zapel niti one standardne, ki pa ni njegova, Lili Marlen. Pa tudi ne Vsi so venci vejli.
Kreslin ni agitpropovski, nima temporalnih popadkov, ni všečkar, ampak želi biti pesnik in melodik, pevec in avtor glasbe, čeprav niso vse melodije njegove, a to še ne pomeni, da jih ni šele on ovekovečil ali njihovo primarno veljavo še potrdil. Tako smo slišali Vse naše pravljice, Cesta, Reka, Leti, leti, Preko Mure, preko Drave, Dan neskončnih sanj, Kaj naj ti prinesem, draga, Tista zakartana ura, Tista črna kitara, Spominčice, Žena žena, Nocoj igramo za vas, Tisoč let, Lahko bi zletela, Z Goričkega v Piran, Od višine se zvrti, Poj mi pesem… pa še v dodatku Še je čas, Vse se da…
Nina Gvardjančič
Tako dolgo nastopanje hkrati pomeni, da je Vlado Kreslin večno mlad, da pa so njegove najboljše pesmi in melodije večno (stare). Kako gre to skupaj, bomo bolje ugledali čez dvajset let, ko bomo skupaj rekli, da do bistvenih sprememb, tako pri sprejemanju njegovih pesmi kot pri interpretaciji, ni prišlo.
Ekaterina Yokudo
V tem pa je Kreslin že zgodovinski ali klasik, tako kot na eni strani Avsenik in Slak, na drugi pa zlata slovenska popevka z okrog sto najboljšimi skladbami, melodijami, pesmimi.
Bogdana Kovtun
V tej primerjavi pa se celo zdi, kot da je on še živi pričevalec splošne osvoboditve celotne povojne sfere na področju narodnozabnavne glasbe, slovenske popevke, kantavtorstva, rock in pop scene, jazza in drugih zvrsti, ki so prepričljivo in z mnnožičnim konsenzom našle svoj prostor v slovenski javnosti, bodisi kulturni ali širši. Ni pa se spremenil odnos aktualne politike do samih dogodkov; nihče ne pride nikamor. Oni so zato na svetu, da so na oblasti. Razlike med levo in desno opcijo ni.
Nina Gvardjančič
Nekoč sem Bojana Adamiča, ko sem delal z njim intervju za Sobotno prilogo Dela vprašal, ali je jazz res bil tako prepovedan, kot se danes rado govori. Odgovoril mi je, da ne. Sam je vodil to sceno še kot partizan, pa tudi takoj po vojni, ko sta že delovala bar Nebotičnik in bar Slon, (kjer je bil pevec Zoran Kržišnik, na kontrabas je igral Samo Hubad, Zvonimir Ciglič pa improviziral na klavirju, kot mi je nekoč bolj pikantno pripovedoval). Na vprašanje, ali je Edvard Kardelj bil proti jazzu, pa je prepričljivo odgovoril, da ne in da se s tem niti ni imel časa ukvarjati. Adamič je med italijansko okupacijo igral klavir v Šestici, potem pa je od vodstva OF dobil nalogo, da gre aktivno v partizane. To je storil in postal mitraljezec. Na negovo mesto v Šestici pa je prišel prav tako pianist in skladatelj Marijan Lipovšek, tokrat že pod nemško okupacijo, tako da je ostal tam do osvoboditve, a so to proglasili kot sodelovanje…
Gledano iz današnje perspektive, se je vse razvijalo po poti, kot se je moglo in seglo do tam, kjer je prav tako zmoglo. Ta, ki danes joče, kako je bil zatiran in je trpel, pomeni, da ni bil dovolj sposoben.
Vlado Kreslin je dokazano še kako sposoben, čeprav bi ob tem pomislil, da so vse najlepše melodije že napisane in da jih je dovolj za večno slavo.
Nina Gvardjančič
Nadčasovnost je dokazana in zagotovljena, vprašanje je, koliko novih generacij bo še to spremljalo – v živo ob njegovi prisotnosti. (Se vidimo na devetdesetletnici) ?
Bistvena je kondicija, pristnost, doživetost, invencija novih pesmi, melodij, kaj večjega, bolj epskega, se verjetno ne bo zgodilo. Ostaja dvajset ali še več večnih pesmi, ki jih vsaj dve generaciji ali tri (od 15 do 60 in še več let) znajo peti. Tako je uprizoril v bistvu antološki nastop, kar se mi zdi še najboljše. Ne predstavljam si koncerta pametnega glasbenika v najširšem smislu, ki občinstvu ne bi želel ustreči.
Pomembno pa je, da Vlado Kreslin na svoj koncert, ki ga spremljajo še člani Beltinške bande in Mali bogovi, zna povabiti prave goste, tokrat tri gostje, ki so vsaka zase pokazale svojo nadarjenost, še najbolj sedemnajstletna trenutno Mariborčanka Nina Gvardjančič. Njen talent je nesporen, prav tako muzikalnost, pogum nastopanja, prepričljivost vokalnega izraza in nasploh odrska prezenca, z odtenki strasti, bi dodal, ki se bo iz srednje šole, kjer pridobiva širšo izobrazbo še nadaljevala in vzpenjala do profesionalnosti.
Pri ukrajinskih gostjah, pianistki Ekaterini Yokudo in violinistki Bogdani Kovtun, je prav tako šlo za žlahtno glasbeno navezo, tokrat nekoliko s sočutnim podoživljanjem usode, ki je najbolj prizadela mlade na begu pred vojno in najdenjem zatočišča pri nas.
Ta Kreslinova poteza je bila sočutna, a hkrati čisto glasbena. Kreslin je vendarle poskrbel za odmevnost lastnega opusa skozi neposredno interpretacijo gostij in njihovo preverbo v avditoriju.
Razumljivo je, da je bila boljša pevka naša Nina Gvardjančič (Namesto koga roža cveti), kot ukrajinska pianistka Ekaterina Yokudo, ki je poleg igranja klavirja še pela. Na koncu pa so peli vsi, ko smo slušali popularne Še je čas, Vse se da, pa še očetovo (Vlado Kreslin je očeta Milana opravičil, češ da je nekoliko šibak v kolenih), je pa zato končal koncert njemu v spomin in nam v pozdrav z Odransko – Zdaj pa zbogom oča mati in domača cerkvica.
Kaj je pomembnejše, vračanje Vlada Kreslina s svojimi muzikanti in gosti na Ljubljana Festival, ali tako izrazita vztrajnost občinstva, da se z njim druži in glasbeno poveseli ? Oboje, bistvo klasike, tokrat kantavtorske je, da nastopajoči neguje svojo izbranost, poslanstvo in identiteto, kar pa v Sloveniji ni redkost. Na srečo imamo veliko močnih glasbenih osebnosti.
To ljudje sprejemajo in cenijo ali pa so celo navdušeni.
Marijan Zlobec