Razlika med dvema simfoničnima koncertoma v zadnjih dneh na 70. Ljubljana Festivalu je bila očitna: Tajski filharmonični orkester iz Bangkoka je nastopal pred polprazno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, sinoči pa Londonski kraljevi filharmonični orkester pred polno. Cene vstopnic pa so bile za Tajce za deset evrov nižje, a to očitno ne pomaga; predsodki obiskovalcev koncertov so očitno še veliki; Azijci niso enakovredni Evropejcem, kaj šele Londončanom ? Slava seveda nikomur ni podarjena, ampak se je treba zanjo truditi ali grdo rečeno boriti.
No, res pa je, da so Londončani nastopili z všečnim festivalskim programom, ne glede na dejstvo, da ne pomnim, kdaj smo na Ljubljana Festivalu slišali slovito Klasično simfonijo št. 1 Sergeja Prokofjeva – nikoli je ni izvedel niti Valerij Gergijev, prav tako pa ne Mozartove Koncertantne simfonije za violino, violo in orkester v Es – duru, K. 364 (320d) in začuda še Beethovnove legendarne Simfonije št. 5 v c-molu, op. 67.
Slavni ruski dirigent Vasilij Petrenko, ki smo ga pred leti v Ljubljani srečali na koncertu Mladinskega orkestra Evropske unije, je prav v zadnjih letih napravil skokovit preboj med zelo iskane in cenjene dirigente, tako da je v sezoni 2021/2022 postal šef dirigent Londonskega kraljevega filharmoničnega orkestra. Ko pogledam na njegovo biografijo v programu koncerta, je njegov vzpon v dirigentski svet očiten.
Dirigent ruskih korenin je pomemben pečat pustil že pri Kraljevem filharmoničnem orkestru iz Liverpoola, ki ga je kot šef dirigent vodil 15 let, prav tako pomembno je njegovo delovanje v vlogi šefa dirigenta Mladinskega orkestra Evropske unije, ki ga umetniško vodi od leta 2015. Petrenko je kot gostujoči dirigent sicer deloval s številnimi najboljšimi orkestri na svetu, med njimi z Berlinskimi filharmoniki, Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia in Gewandhaus orkestrom Leipzig. Med bisere njegove diskografije sodita posnetek vseh Šostakovičevih simfonij s Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola (Naxos Records) ter cikel Skrjabinovih simfonij in simfoničnih pesnitev R. Straussa s Filharmoničnim orkestrom iz Osla (Lawo Classics).
V glasbenem svetu pa nastopata, kot veste, dva dirigenta z istim priimkom Petrenko, tako da je imaginativni preskok možen in hkrati lahko zavajajoč. Kako se to da razrešiti ? Težko, še posebej, ker se največkrat uporablja samo priimek, kot Muti, Abbado, Bernstein, Mehta… Imena mlajših dirigentov so spominsko ali identifakacijsko že bolj vprašljiva in bodo sedanji dirigentski posamezniki težko dosegli slavo in poznavanje dirigentskih legend. A je že tako, da stari odhajajo, mladi pa prihajajo in se skušajo čim bolj uveljaviti, kot se je že slavni Gustavo Dudamel, ki v Ljubljani še ni gostoval, malo starejša sta Tugan Sokhiev ( v Ljubljani smo ga še videli) ali Teodor Currentzis. Kako bo z ženskimi dirigentkami, bo še treba počakati, a so nekatere izredne ali sijajne, kot Mehičanka Alondra de la Parra ali Nemka Joanna Mallwitz, a si ju Darko Brlek očitno še ne upa povabiti na svoj festival, kjer vendarle ima posebno mesto Živa Ploj Peršuh.
Vasilij Petrenko ima med temi veliko možnosti, da se še bolj dvigne med vodilne dirigente, a je to najbrž odvisno od tega, ali ga bodo kot primernega za dirigiranje njim spoznali in povabili Dunajski filharmoniki. Ta čast je sedaj doletela slovitega finskega dirigenta Eso – Pekko Salonena, ki bo z Dunajskimi filharmoniki 8. septembra zaključil 70. Ljubljana Festival.
Petrenko je šarmanten dirigent visoke postave, okrog 190 cm, tako da nekako avtomatično spominja na Carlosa Kleiberja, a je njegov izraz rahlo deški, ne tako zrel ali možat, elementaren. Morda je ta vtis povezan z njegovim optimizmom, ki ga pokaže na odru, med dirigiranjem, interpretacijo znanih del, morda je v posameznih dirigentskih kretnjah hkrati prefinjen in koreografski, v smislu lepote same dirigentske drže, ki pa je očitno zelo sugestivna na glasbenike, ki jih je, kot rečeno, šele sprejel pod svoje šef dirigentsko okrilje in se bodo ta razmerja ali odnosi še pokazali. Po koncertu sem namreč izvedel, da bodo kmalu v Albert Royal Hall v Londonu izvedli Mahlerjevo Osmo simfonijo z okrog 700 ali 800 nastopajočimi.
Petrenko si je za uvod v koncert (ne pa za konec, ker je pač moral pripadati Beethovnu) izbral Klasično simfonijo, op. 25, Sergeja Prokofjeva, za katero mi je nekoč Ivo Pogorelić dejal, da je zanj najboljša. Vsekakor ima čisto posebno tako zgradbo kot vsebino ali melodije. Skladatelj, glasbena tradicija in Klasična simfonija so predstavljeni v programskem listu (Aleksandra Gartnar Kastelic).
Še v času Beethovnovega življenja je bila izvedba sodobnih del običajna, izvajanje del skladateljev preteklih obdobij pa je postalo – in ostaja še danes – nekaj vsakdanjega šele po njegovi smrti. V skladu s študijsko doktrino so tudi ustvarjalci 20. stoletja svoje poglede obračali v preteklost in se občasno navdihovali pri delih že pokojnih mojstrov. Med njimi je bil ruski skladatelj in pianist Sergej Prokofjev (1891–1953), ki je v svoji mladostni Simfoniji št. 1, op. 25, imenovani tudi »Klasična«, kot naj bi sam dejal, »ustvaril delo, kot bi ga napisal Joseph Haydn, če bi živel v 20. stoletju«. V njej skladatelj posodablja tradicionalne klasicistične oblike s sodobnimi harmonijami, ritmi in orkestrskimi barvami, njegov glasbeni jezik pa je jedrnat in igriv. Od štiristavčne klasicistične oblike se skladatelj formalno odvrne s francoskim renesančnim plesom, gavoto, v 4/4 taktovskem načinu (na tem mestu sta Haydn in Mozart pisala 3/4 menuete, Beethoven pa jih je zamenjal z živahnejšim scherzom), sicer pa notranje in zunanje formalno in karakterno sledi ustaljeni klasicistični obliki, ki se je do 20. stoletja preobražala po načelih sodobnih glasbenoumetniških tendenc. Avtor še danes priljubljenih del, kot so opera Zaljubljen v tri oranže, balet Romeo in Julija ter simfonične pravljice za otroke Peter in volk, je svojo prvo simfonijo pisal na podeželju med februarsko revolucijo leta 1917 in najbrž ni slutil, kako kruto se bo usoda poigrala z njim; njegova kasnejša dela so bila označena kot »formalistična in modernistična« umetnost, mednarodno uveljavljeni skladatelj in pianist pa je padel v nemilost sovjetskega režima. Osebno milosti ni nikoli zares dočakal, umrl je namreč istega dne kot diktator, čigar režim je njegovo umetnost obsodil kot neprimerno za delavsko ljudstvo, Josif Džugašvili – Stalin.
No, če bi bil Stalin res tako vsemogočen, ruske ali sovjetske glasbe (pa tudi likovne umetnosti, literature, gledališča, filma…) iz časa njegove vladavine sploh ne bi bilo. Kako da jo sploh imamo ?
Klasična simfonija je posebna mojstrovina, ker ima vsak stavek svojo perfekcijo in postavljen v strukturo celote kot izjemen kontrast. Poslušalec se potem vsakokrat znova odloča, kaj mu je najbolj všeč ali ga prepriča. Uvod v koncert je bil sicer zastavljen kot priložnost za takojšnji celoviti in prepričljiv interpretacijski vtis, a se je vendarle zdelo, da bi se glasbeniki morali še bolje skoncentrirati, pripraviti in biti v trenutku v najboljši formi ali tako, kot so jo pokazali v nadaljevanju in še najboj v zadnjem stavku Beethovnove Pete, a to je že koncertni potek ali proces, v katerem smo opazovali vse finese gostujočega orkestra.
Pri Klasični simfoniji bi si želel večje briljance, ker je simfonija napisana tako, da zahteva popolno koncentracijo, poglobitev v vse kontraste, ki so hkrati zahtevni in simpatični, več tiste žlahtne potegavščine, ki si jo je Prokofjev privoščil v legendarnem zgodovinskem letu 1917. Res je, da se spogleduje z zgodovino, a slika sedanjost; kaj mu bosta Haydn in Mozart, če čutiš svojo prekipevajočo mladost in velikansko nadarjenost; zgodovina je zgolj alibi, da izraziš svojo istovetonost, da si to kar si. Petrenko je dirigiral zelo sugestivno, izdelano do potankosti, ima sijajno levo roko in nasploh so njegove dolge roke vsem opazne, čeprav ne krili tako globoko v dvorano, kot je to rad počel omenjeni Carlos Kleiber.
Londonski kraljevi filharmonični orkester bi se takoj moral pokazati kot svetovni, a se ni.
V Mozartovi Koncertantni simfoniji za violino, violo in orkester v Es – duru, K. 364 (320 d), smo kajpada najbolj pričakovali nastop obeh solistov; naše violinistke Lane Trotovšek in ukrajinskega violista Maksimna Risanova, ob orkestrovi spremljavi, kako se bo razvijala. Na srečo v celotni interpretaciji z dirigentovim skrbnim vodenjem izvedbe ni bilo mest, kjer bi sicer malo manjši orkester solista prekril in je potemtakem prišla do izraza njuna briljanca, njun dialog, ki se je stopnjeval v kadencah že kot kakšno erotično dvorjenje ali pretakanje idej, dialoga, sporazumevanje med moškim in žensko kot tako ali kot kakšna “spolna orientacija”, kot se danes modno reče.
Solista sta se zelo ujela, dopolnjevala, v začetku se je zdelo, kot da ima violinistka zelo svetlo barvo zvoka, viola pa ne takoj zelo temne, v nadaljevanju sta začutila večjo barvno enost svojih zvokov, še več je bilo samozavesti, predvsem pa čiste igre, ki pomeni osamosvojenost slehernega takta, kot ga sliši in prepozna občinstvo. Mozart je v celoti pomenil stopnjevanje koncerta po svoji celovitosti in kvaliteti.
A bi po Mozartu v dodatku obeh solistov, ki sta si izbrala sorazmerno dolgo Pasaccaglio za violino in violo Johana Halvarsena, napisana leta 1893 na glasbo (Passacaile št. 6) Georga Friedricha Händla iz Suite v g – molu, HWV 432, vendarle prepoznal njuno dvojno ali ujemajočo vrhunskost, ki jo je kot tako potrdilo in z močnimi aplavzi nagradilo občinstvo. Položaj solistov na odru, ko sta nastopajoča tako rekoč obkrožena z ljudmi in čutita njihov dih, v dvorani pa je vladala zgledna tišina, tako da se je slišalo, če je komu padel program na tla, (bog ne daj, da bi padel telefon ali torbica, kot se je že zgodilo), nastopajoče totalno razgali. Zgledna zrelost in ujemanje obeh, prepletanje, vprašanje, kdo bo vodilni, a se na koncu ne moreč odločiti, kdo bo zmagal (kot na bližnjih predsedniških volitvah v Sloveniji: zdaj je po statistikah v vodstvu ženska…). Simpatična je bila drža, ko želi moški zmagati, a se mu ženska ne da… Ta dialog je bil najboljši na koncertu, res pa je, da je spolna solistična diferenciacija povedna.
Beethovnova Peta simfonija bi bila vrhunska, ko bi jo Vasilij Petrenko dirigiral na pamet, tako pa je bil preveč obremenjen z obračanjem not na svojem pultu, v katere itak ni imel časa gledati. Moral bi se od začetka do konca posvetiti vsem stavkom, njihovim karakterjem, celovitosti, sijajni izpeljavi vsega, slehernega takta, tako kot so svojo priložnost začutili in se kot mojstri izkazali vsi solisti, in bi že na samem začetku poudaril totalnost, usodnost, dramatičnost…, ne pa da je držal orkester na dinamični uzdi, dokler mu niso vsi pobegnili in pokazali, kje so zvočno doma. Vasilij Petrenko se je izkazal šele v zadnjem, četrtem stavku, pravzaprav na njegovem koncu. Dvorana je eksplodirala, bilo pa je manj stoječih aplavzov in ovacij kot na kakšnih desetih drugih dogodkih v tej dvorani na celotnem festivalu ali od Verdijevega Rekviema 3. julija dalje (Lang Lang, Barenboim, Muti, Dutoit, Malkovich, Carmen, Pittsburgh, Juan Diego Florez, Ana Netrebko, Placido Domingo). Po vzdušju so nekako pristali na dvanajstem mestu, a ni slabo, kvečjemu kompliment (za vse tiste, ki so videli še omenjene dogodke). Zmagala pa je Ana Netrebko in na njenem koncertu tenorist Jusif Ejvazov s svojo interpretacijo Granade.
Ljubljansko občinstvo je pošteno – vsakomur da toliko, kot si zasluži.
Pošteno pa se oddolžijo tudi nastopajoči, tokrat z dodatkom iz uvoda v Suito št. 1 Peer Gynt Edvarda Griega.
Orkester ima v naslovu Royal ali Kraljevi, a dobiva od države, bogate Velike Britanije le 9 odstotkov za svoj obstoj potrebnih sredstev. Kaj hočemo, socializem je bil naprednejši sistem, potem pa se je duh časa nadaljeval še naprej.
Marijan Zlobec