Koncert svetovno slavnega tenorista, sedaj baritonista in dirigenta Plácida Dominga z njegovo povabljeno gostjo, sopranistko Mario Jose Siri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na 70. Ljubljana Festivalu je prvič v naši glasbeni zgodovini ponudil prav poseben program. Poslušali smo glasbo iz zarzuel, dva intermezza iz oper in enega baleta, a je bil ves večer le španski. Ta programski vidik je zanimiv, ker hkrati testira slovenski glasbeni okus, ki je seveda najbližji operi, precej manj že opereti, še posebej avstrijski in madžarski spričo naše politične, pa tudi kulturne preteklosti, medtem ko naš prostor zarzuele nikoli ni gojil, zarzuel odrsko uprizarjal in se, po pravici povedano, za zarzuelo sploh ni zanimal ali jo celo pogrešal.
Maria Jose Siri in Plácido Domingo, vse fotografije Marijan Zlobec
Že v tem smislu je bil koncert nekaj posebnega in je še najbolj počastil Placida Dominga kot legendarno, zgodovinsko osebnost glasbenega, še posebej opernega življenja zadnjih petdeset, šestdeset let. Sam sem ga prvič v živo videl na opernem festivalu v veronski areni leta 1980, ko je bil že absolutno svetovno priznan in znan kot največja operna zvezda (ob Pavarottiju in manj Carrerasu). Vsi so kot trije tenorji postali svetovno znani s skupnimi nastopi, najprej v okviru finala svetovnega nogometnega prvenstva v Italiji leta 1990, ko so pod dirigentskim vodstvom Zubina Mehte nastopili pred 6000 gledalci v antičnih termah Caracalla. O tem koncertu je iz Rima tedaj poročala dopisnica Dela Mojca Drčar Murko, bil je tudi televizijski prenos, ki je obšel svet. Kronisti so zabeležili, da si je koncert ogledalo kar 800 milijonov gledalcev. Nihče več ne ve, kdo je postal svetovni prvak, vsi pa za nastop treh tenorjev.
Maria Jose Siri
Posnetek prvega koncerta je postal najbolje prodajani klasični album vseh časov in privedel do dodatnih nastopov za svetovno občinstvo v živo. Tako so nastopili pred televizijsko publiko na finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 1994 v Los Angelesu, 1998 v Parizu in 2002 v Jokohami. Nastopili so tudi v drugih mestih po svetu; običajno so nastopali na stadionih ali podobnih velikih prizoriščih za množično občinstvo.
Domingov glasbeni repertoar obsega več kot 150 opernih vlog, kar je več kot trikrat več vlog, v kagerih je nastopila na primer legendarna sopranistka stoletja Maria Callas (43 vlog), ali pa sam Luciano Pavarotti (manj kot 40). Domingo poje tudi v največ jezikih (španščini, italijanščini, angleščini, francoščini, ruščini, nemščini…). Njegovo poznavanje glasbenega sveta, na stotine glasbenikov, s katerimi je aktivno sodeloval, njegova glasbeno zgodovinska in raziskovalna strast, izjemna študijska vnema, ki traja od otroških let pa do sedanjih 81 (rojen je bil 21. januarja 1941), vzbuja optimizem vseh mlajših generacij in nakazuje pot, po kateri naj sami stopajo.
Domingo je v Cankarjevem domu takoj otoplil dvorano, prinesel svoj temperament, posebno obliko olikane hvaležnosti, da je ponovno med nami, zavedanje slovesnosti trenutka, doživetja, spoja med glasbo in občinstvom, z vso pojavnostjo, tako rekoč fluidom, s katerim očara in prevzame, ker je ves naraven in hkrati naredi vtis, da je tu samo zaradi nas v dvorani. Bolj kot se mu teoretično ali spričo starosti zmanjšujejo možnosti nastopanja (seveda ostajajo še nekatere opere, v katerih se lahko izkaže kot starejša operna oseba, npr. Simone Boccanegra, Due Foscari, Rigoletto, Nabucco), bolj je elementaren, seveda se več spominja in miselno zaobjema ali povezuje svet.
Za nastop Placida Dominga v Ljubljani je bilo najprej predvideno gostovanje Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim z njihovo predstavo Verdijeve opere Simone Boccanegra, ki je doživela zelo uspešno premiero na največjem festivalu v Sankt Peterburgu, to so Bele noči. Domingo je tam pel. Kot veste je gostovanje najprej preprečila pandemija, potem pa še vojna.
Domingo se mi kaže kot papež v klasični glasbi in operi še posebej. Kardinalov v glasbi je precej manj kot onih v Vatikanu, potem ali nižje pa se paleta razširi. Možno je, da bo z desetletji obiskovanje nedeljskih in prazničnih maš nadomestilo koncertno izvajanje sakralne glasbe, prazniki pa ostali kot emotivna in kulturna tradicija ali izročilo in identiteta Evrope ? Čez dvesto let bo ostala kultura.
Če je Španija zibelka zarzuele, se kaže Placido Domingo danes kot njen najširši, mednarodni glasbeni kronist. Na njegovem in sopranistkinem koncertu smo jo spoznali kot poseben, lahko bi rekel rahlo sladkoben žanr glasbenega gledališča s petim in na posameznih mestih govorjenim besedilom, ki je nekako še najbolj povezan z različnimi oblikami ali vsebinskimi odtenki ene same, to je ljubezenske tematike. Toliko zaklinjanja na ljubezen, toliko priseganja na njeno večnost, toliko strasti in vsakršnih želja…, kot jih je v različnih zarzuelah, ne najdemo niti v operah, kjer so vse zgodbe tekstovno naravnejše, verjetnejše, bolj postavljene v širši dogajalni kontekst ali povezane v celoto.
Pri zarzueli gre bolj za to, koliko se bosta moški in ženska med sabo ljubezensko (besedno) spopadla, soočila, pomirila, vzburila, prepričevala, po svoje še izsiljevala, zahtevala, prisegala ali zaklinjala, načrtovala… Vse je, a hkrati tudi ni. V teh različnih odtenkih vsakršnih ljubezenskih drž sta bila oba pevca sijajna, ker sta hkrati združevala vsebino in obliko, španski ali mediteranski temperament, ki je bil v duetih, pa tudi posamezno podkrepljen z bogato gestikulacijo ali že skoraj odrskimi prizori.
Placido Domingo
Če bi se vprašal, ali me vsa ta ljubezenska “zlobruščina”, če uporabim izraz, ki v slovarju ne obstaja, a se ga da razumeti kot besedičenje, prepriča, bi odgovoril, da ne. Lahko si samo predstavljam, kaj bi bilo, če bi isti program pel kak ruski tenorist ali baritonist, skupaj z rusko sopranistko. Ne bi zbežal, ker niti ne bi prišel. Zarzuela živi s španskimi interpreti.
Placido Domingo
Osmislitev glasbene večnosti s pomočjo španske zarzuele bi prej rekel, da se med slovenskimi obiskovalci, gledalci in poslušalci ne obnese v najvišji možni meri, a je dvorana vseeno reagirala odlično, predvsem iz spoštovanja do nastopajočih, pri čemer se je kar zgledno dobro izkazal simfonični orkester Slovenske filharmonije, ki zarzuele nikoli ne izvaja, s prav tako odličnim španskim dirigentom Jordijem Bernacerjem, doma iz Valencie, sopranistka Maria Jose Siri pa prihaja iz Urugvaja, a je italijanskih korenin. Pri Domingu pa itak prihaja na dan, da je bolj Bask kot smo mislili ves čas, oziroma nismo vedeli za podrobnosti njegovega porekla in otroštva.
Maria Jose Siri
Orkestrski uvod v »Špansko noč«, kot je bil naslov koncerta, je predstavljal orkestrski Intermezzo iz zarzuele La boda de Luis Alonso, enega najbolj poznanih del violinista, dirigenta in skladatelja Gerónima Giméneza (1854–1923). Nastala je na libreto Javierja de Burgosa leta 1897, ko je prevladovala priljubljenost zarzuel enodejank tipa género chico, ki so vsebinsko segale v vsakdanje življenje oziroma običaje ruralnega življa na podeželju ali pa delavskega razreda v mestnem okolju (madridskih ulic). Giménezovo delo predstavlja prigode na poročni dan plesalca Luisa Alonsa. (Po programu Helene Filipčič Gardina).
Takoj smo opazili dobro pripravljenost orkestra Slovenske filharmonije in suvereno vodenje dirigenta Jordija Bernacerja, ki je poudaril sam karakter, in to s potrebno zvočno intenzivnostjo.
Placido Domingo
Več kot 20 let sta bila poznan ustvarjalni tandem zarzuel skladatelja Reveriano Soutullo (1880–1932) in Juan Vert (1890–1931), njuno najpogosteje izvajano delo pa je La del Soto del Parral, od koder smo v solistični izvedbi slišali dva odlomka. Delo je nastalo leta 1927 in ga zaznamujejo vplivi opernega verizma. Libretista Luis Fernández de Sevilla in Anselmo Cuadrado Carre o sta dogajanje postavila v Segovio sredi 19. stoletja. Na kmetiji El Soto del Parral živi Germán z ljubljeno soprogo Auroro, o kateri razmišlja v liričnem odlomku Quiero desterrar ljubezenske pesmi. O svoji ljubezni si pojeta v duetu Ten pena de mis amores, v katerem skuša Germán, ki se zaradi premlevanja o skrivnosti čudno obnaša, tudi pomiriti Auroro o iskrenosti svoje ljubezni. V drugem delu koncerta smo slišali še dramatičen instrumentalni odlomek iz zarzuele La leyenda del beso skladateljskega dvojca Soutullo-Vert na libreto Enriqueja Reoya, Joséja Silve Aramburuja in Antonia Pasa, ki jo prav tako zaznamuje realistično podajanje strasti po zgledu opernega verizma. (Iz programa).
Placido Domingo
Tu smo dočakali pravzaprav tri nastope iste avtorske, skladateljske dvojice, čeprav ne skupaj, kar pa nismo opazili kot pomanjkljivost. V prvi romanci je nastopil Domingo sam in takoj pokazal svojo glasovno in izrazno odličnost, doživljajski temperament, emocijo, dramatičnost, glasovno pa je romanca napisana nekako med baritonsko in tenorsko lego. Domingo je seveda bil rahlo teatraličen, tako da pokaže svoje notranje občutke z bogato gestikulacijo.
Maria Jose Siri
V omenjenem duetu sta bila oba nekako bolj teatralično prepričevalna; komu bolj verjeti spričo vseh zaklinjanj, priseg, opozoril, želja, vizij ali kar dejanskega položaja… Sopranistka je takoj pokazala svojo dramatično, tudi glasovno držo, lahko bi rekel kar strasten izraz, z izrazitim, ritmično poudarjenim glasovnim izpovedovanjem svojih čustev v dialogu.
Placido Domingo
José Serrano (1873–1941) je avtor več kot 50 zarzuel. Los Claveles sodi med njegova pozna in najbolj tehtna dela; libreto sta prispevala Luis Fernández de Sevilla in Anselmo Cuadrado Carreno. Qué te importa que no venga? je emocionalno intenzivna romanca nesrečne Rose, ki se zaveda svojih močnih čustev do Fernanda. Poslušali smo jo v izvedbi Marie Jose Siri med obema zgoraj omenjenima nastopoma, tako da je prišla na oder po Domingu in pred duetom, kar je logično.
Velik glasbeni par
Priznani pianist in skladatelj Enrique Granados (1867–1916) je z naslovom Goyescas najprej imenoval svoj klavirski cikel, ki je nastal leta 1911 po navdihu barvitih slikarskih umetnin Francisca de Goye. Granados je klavirske teme uporabil tudi v istoimenski operi, za katero je na že napisano glasbo spisal libreto Fernando Periquet y Zuaznábar. Sinoči je na koncertu zazvenel prefinjeni Intermezzo lirične globine, ki ga je skladatelj namenil kot most med prvim in drugim prizorom opere, kot preberem, a pravega vtisa nismo doživeli, ker je predstavna slika spričo manj znane opere vendarle preskromna. To je bil prvi izmed dveh opernih odlomkov na koncertu.
Placido Domingo
Zarzuela Los gavilanes je eden prvih uspehov inventivnega melodika in učinkovitega orkestratorja Jacinta Guerrere (1895–1951). Delo v treh dejanjih je napisal leta 1923 na libreto Joséja Ramosa Martina. Juan je po več letih v Peruju ponovno v domači vasi. Mi aldea z začetka zarzuele je njegova čustvena izpoved ob vrnitvi v ljubljeni domači kraj, ki ga je ves čas nosil v srcu. (Iz programa).
Maria Jose Siri
Placido Domingo je bil tu zelo nostalgičen, kar pa se ujema z njegovimi svetovnimi potovalnimi izkušnjami in vračanji domov; k osebnim spominom, ki se vračajo k materi in očetu in smo njegovo izpoved razumeli tudi kot avtobiografsko.
Duet
Ruperto Chapí (1851–1909) je zgodaj začel komponirati, aranžirati in dirigirati in postal zelo cenjen skladatelj svojega časa, ki je poleg zarzuel (po katerih je danes znan) ustvaril še opere, orkestrska dela, godalne kvartete, oratorij in drugo. Zarzuela La revoltosa iz leta 1897 v tedaj priljubljeni obliki género chico na libreto Joséja Lópeza Silve in Carlosa Fernándeza Shawa je njegova najbolj poznana stvaritev. Preludij prinaša osrednje teme zarzuele, v kateri je skladatelj veliko glasbenega »prostora« namenil orkestru. (Po programu).
Orkester Slovenske filharmonije je imel še eno priložnost, da se izkaže po karakterju zarzuele, z vso potrebno ritmičnostjo in melosom, zanimiv je bil solo angleškega roga, plesni ritmi, dramatičnost s trobili. Dirigent Jordi Bernacer je bil ves čas odličen, a bi se dalo reči, da ne tako opazen, ker smo večinoma gledali le oba solista, ki sta s svojim magnetizmom prepričljivo obvladala koncertni prostor in vplivala na rastoče razpoloženje v dvorani.
Od mladih nog zelo nadarjeni glasbenik Pablo Sorozábal (1897– 1988), rojen v Baskiji, je študiral glasbo in debitiral kot dirigent v Nemčiji, pozneje se je vrnil v Madrid. V njegovem raznovrstnem skladateljskem opusu je okrog dvajset zarzuel. La tabernera del puerto iz leta 1936 z libretom Federica Romera Sarachage in Guillerma Fernándeza-Shawa slikovito ponese atmosfero namišljenega baskovskega obmorskega kraja z gostilno skrivnostne Marole, v katero je zaljubljenih več mož, tudi ribič Leandro. Naprošen, da pretihotapi pošiljko kokaina, in vedoč, da tvega zapor, se Leandro v znameniti tenorski romanci No puede ser sprašuje, ali je mogoče, da je Marola slab človek, in sam sebe prepriča, da to ne more biti res.
Domingo je ravno to arijo največkrat pel kot dodatek na svojih koncertih in je nekakšna identifikacijska stalnica, ki po svoje izziva še svoj karakter, da bi se sam pri sebi lahko vprašal, kaj je res in kaj ne more biti res. Ta dilema v njegovem petju vedno pokaže njegov upor; zmago resnivce, ki je zanj dobra in osvobajajoča. Tu je bil naravnost sijajen.
Drugi del koncerta je bil hkrati programnsko – stilno nadaljevanje, a bi se dalo ugotoviti, da je najprej intenziteta (tudi v avditorijui) za nekaj trenutkov popustila.
Zelo priljubljena je zadnja romantična zarzuela Luisa Fernanda, ki jo je ustvaril Federico Moreno Torroba (1891–1982), skladatelj in dirigent, poznan tudi po kitarskem opusu. Libreto v treh dejanjih z zgodbo o času, ko vladavini španske kraljice Izabele II. preti revolucionarno republikansko gibanje, sta prispevala Federico Romero in Guillermo Fernández-Shaw. Luisa je zaročena s polkovnikom Javierjem, ki pa nima oči le zanjo. V duetu En mi tierra extremena dopusti, da ji veleposestnik Vidal Hernando malce dvori, a ga opozori, da ljubi drugega. Med vstajo se ljubosumni Javier, ki podpira monarhijo, in Vidal, ki je prepričani republikanec, spopadeta; njun boj za politične ideale pa je obenem boj za ljubezen Luise Fernande, kakor tudi o svojih čustvenih vzgibih za hrabrost poje v romanci Luche la fe por el triunfo Vidal, preberem v programu.
Z Luche la fe por el triunfo v izvedbi Placida Dominga ob spremljavi orkestra se je začel drugi del koncerta. Pevec je pokazal, kako se je pripravljen za svojo ljubezen ne le boriti, ampak zanjo tudi umreti. Torrobo smo kasneje (kot duet v Luisa Fernanda) slišali še enkrat.
Ljubezenska zgodba je srčika baleta Trirogeljnik enega najvidnejših španskih glasbenih ustvarjalcev Manuela de Falle (1876– 1946), ki je značilnosti svoje dežele prenesel v številne partiture z izjemno invencijo in barvito ekspresivnostjo. Trirogeljnik je nastal za Ruski balet Sergeja Djagileva, ki je de Fallo spodbudil, da je podaljšal in mogočneje orkestriral balet El corregidor y la molinera. Ritmično in instrumentalno živopisna Farrucca (oblika flamenka v izvedbi moških) je eden od španskih plesov, ki vznemirljivo pestrijo mojstrsko de Fallovo stvaritev. (Iz programa).
De Falla je bil izveden zgledno, zvočno polnokrvno in občinstrvu morda najbližje od vseh delov večera. Slišali smo več močnejših poudarkov (rog, angleški rog), zelo dramatično, ritmično poudarjeno muziciranje, pa do efektnega konca.
Sorozábalova zarzuela La del manojo de rosas (na programu v drugem delu večera), napisana na libreto Francisca Ramosa de Castra in Anselma Cuadrada Carrena, pa pričara Madrid v začetku 30. let 20. stoletja. Prodajalka cvetja Ascensión je razočarana in prizadeta, ker ji je ljubljeni Joaquín skrival, da je pripadnik bogatega sloja, in svojo srčno bolečino in grenkobo novega spoznanja intimno izpoje v romanci No corté más que una rosa. Zarzuela La del manojo de rosas vsebuje več očarljivih duetov Ascensión in Joaquína, med katerimi je tudi Hace tiempo que vengo al taller iz prvega prizora prvega dejanja, v katerem se zbližata. (Iz programa).
Slišali smo dva nastopa, najprej same sopranistke Marie Jose Siri, ki je dramatično poudarila svojo ranjenosat, občutljivost, razočaranje… Poudarek je bil na ženski senzibilnosti. Zadnji duet pa je sklenil koncert. Začenja se sicer besedno dialoško, da bi se po pripovedi začel močnejši emotivni in s tem vokalni ljubezensko prepričevalni – umrl bi zate – odgovor. Tak konec jer bil brez dvoma zelo efekten in je navdušeno dvorano takoj dvignil na noge.
Vmes smo slišali še arijo Me llamabas, Rafaeliyo? iz opere El gato montés Manuela Penelle (1880–1939), avtorja libreta in glasbe. To je duet ciganke Solee in bikoborca Rafaela, v katerem mu ona izkazuje bolj hvaležnost kakor ljubezen. Rafaelov tekmec za Solejino ljubezen, razbojnik Juanillo – znan kot »divji maček« (»el gato montés«) –, ga je namreč izzval v areno s šestimi biki, kjer pa je Rafael utrpel smrtne poškodbe, kot preberem v programu. Tu sta bila oba odlična, še posebej je bil simpatično dražljiv izziv za moč dokazovanja ljubezni, pa tudi usode.
Slišali smo še Intermezzo iz zarzuele La leyenda del beso (Soutullo, Vert) in Fondango in zarzuele Dona Francisquita Amadea Vivesa.
Ob koncu koncerta je bila dvorana večkrat na nogah, sledili so kar trije dodatki, da je bilo skupnih stoječih aplavzov z ovacijami za dobrih dvajset minut.
Marijan Zlobec