Koncert Tajskega filharmoničnega orkestra na 70. Ljubljana Festivalu sinoči v skromno zasedeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil veliko boljši, kot je bilo megleno pričakovanje potencialnih obiskovacev, ki so se v programsko bogatem tednu, razpetim med Ano Netrebko in Placidom Domingom, pa Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom ter Dunajskimi filharmoniki, nekaj preprosto rečeno morali črtati. V Ljubljani ni dovolj ljudi, ki bi v dobrem tednu ali desetih dneh odšli ali obiskali pet vrhunskih glasbenih dogodkov, še posebej tik pred začetkom novega šolskega leta, ki prinese veliko stroškov iz družinskega proračuna, hitrih in hudih skrbi po komaj končanih počitnicah, morju, gorah in potovanjih. Ljubljana je sicer polna tujih turistov, a teh klasična glasba bolj ali manj ne zanima.
Tajski filharmonični orkester, vse fotografije Marijan Zlobec
Tajskemu filharmoničnemu orkestru se je zgodila krivica, saj so sinoči dobili vtis, kot da je Ljubljana nerazvita, da ne rečem neka vzvišena provincialna metropola, ki je najboljši orkester iz 10,5 milijonskega Bangkoka niti malo ne zanima. Tu bi seveda spet lahko odprli splošni odnos do azijske kulture, ki se sama v sebi razvija z veliko hitrostjo, in to na vseh ravneh, tako da temu razvoju statistika komajda sledi, tako glede števila – milijonov ljudi v glasbeni vzgoji in študiju, prek števila ustanov, ansamblov ter množice novo nastalih dvoran, glasbenih ali glasbeno – gledaliških centrov ali kompleksov.
Dirigent Alfonso Scarano
Problem je, da na Tajsko vedno gledamo z drugačnimi očmi, predvsem turistično, kulturno pa bolj lokalno, povezano predvsem s številnimi budističnimi in drugimi spomeniki, kot si jih turisti iz Evrope praviloma ali obvezno ogledujejo. Ta vidik je veliko močnejši od pomisli, da se tam odvija še kakšna pomembna in odlična glasbena kultura, tradicija klasične glasbe v povezavi Azije in Evrope pa še z ZDA, kot smo videli in slišali na sinočnjem koncertu.
Trobente
Tajski filharmonični orkester je namreč programsko povezal Azijo z Evropo in Ameriko, na kar je le malokdo pomislil, a je italijanski dirigent Alfonso Scarano, glasbeno formiran v Evropi, zelo uspešno povezal tri glasbene kontinente in kulture v eno koncertno celoto.
Oboe
Če se spomnim, kaj je z odra povedal maestro Riccardo Muti, ko je rekel, da so mladi glasbeniki up zahodnoevropske kulture, sicer bo nastopil kaos. Po sinočnjem koncertu bi se lahko še malo dodalo: azijski orkestri so drugi up zahodnoevroposke kulture in pomoč k spregledanju, na kakšnem kulturnem bogastvu Evropa temelji. O tem seveda ne bo spregovoril niti Blejski forum niti srečanja v Davosu, kaj šele sam Evropski parlament in Evropska unija kot celota ali kot taka, saj pri okrog 340 milijardah evrov letnega proračuna kulturnega sektorja EU sploh nima. Če hočeš kaj investirati v kulturo s pomočjo evropskih sredstev, si moraš izmisliti še kaj drugega; kot kakšno steklenico, v katero potem natočiš še malo kulturne tekočine. Lep primer za to je obnova slovenske kulturne dediščine, a le tako, da EU vidi neko garancijo še za svojo dejavnost (npr. obnova med vojno požganega gradu Štanjel, ki mora imeti tudi konferenčno dvorano za izvajanje programov, povezanih z EU).
Tolkalca
Muti se seveda ni čisto zmotil, ni pa bilo ravno korektno, da prelaga odgovornost predstavnikov evropske politike na mlade glasbenike, ne pa na politiko 27 držav, članic EU oziroma na 450 milijonov prebivalcev.
Dirigent je bil zelo natančen
Kraljevina Tajska gre po svoji kulturni poti, ki povezuje Azijo z Evropo bolj s klasično glasbo kot s katero drugo dejavnostjo, razen še z likovno umetnostjo, s katero se občasno pojavljajo v evropskih kulturnih prestolnicah, na bienalih, umetnostnih sejmih… V smislu afirmacije klasične glasbe Evropa bolj misli sama nase, o čemer priča na stotine glasbenih festivalov, nekaj sto profesionalnih simfoničnih orkestrov, več sto opernih ustanov… Kaj nam Azija v tem smislu lahko da ? Vse kar zmore in zna, jasno.
Zahvala za lep sprejem Fenomena
Tajski filharmonični orkester se je izkazal kot odličen; vse sekcije so nastopile zelo suvereno, še posebej izrazito, angažirano so igrali vsi godalci, veliko je bilo odličnih posameznih solistov, ki so s svojimi solističnimi vložki pokazali znanje in suverenost nastopanja v srcu Evrope, tako da so občinstvo prepričali; gledalci so nastopajoče nagradili z aplavzi in ovacijami, na koncu tudi stoječimi ovacijami, tako da smo dočakali še dva dodatka.
Narang Prangčaroen z azijsko zahvalo
Tajce je pospremila skupina Tajcev, bodisi da so prišli z orkestrom ali pa so med stalno živečimi v Sloveniji, vsekakor pa so bili opazni, najbolj pa sam skladatelj Narang Prangčaroen (1973), ki je prišel na oder po uvodni izvedbi svoje kompozicije Fenomen.
Izkušnja iz Ljubljane je prijetna
Tajski filharmonični orkester je bil v koncertnem programu predstavljen kot eden mlajših tovrstnih sestavov na svetu. V slabih dveh desetletjih od ustanovitve leta 2005 je prerasel v prvi profesionalni simfonični orkester na Tajskem. Proces zorenja orkestra je 12 let usmerjal Islandec Gudni A. Emilsson, njihov ustanovni šef dirigent. Orkester deluje v tesni navezi z Mahidolsko univerzo, kjer v Dvorani mahidolskega princa letno izvedejo preko šestdeset koncertov letno. Nastopajo tudi v mednarodnem prostoru (Japonska, Nova Zelandija, Laos, Mjanmar, Malezija, gostovanje po evropskih mestih) z uglednimi glasbenik (Dimitri Ashkenazy, Calogero Palermo, Carl St. Clair …). Ljubljana jih je s svojim mednarodno priznanim festivalom sprejela kot dragocene azijske goste, ki nam ponujajo dialog. Ta se ni rodil niti danes, niti včeraj, ampak v okviru Ljubljana Festivala traja že vrsto let.
Intenzivna nizka godala
Umetniški vodja in gostujoči skladatelj Tajskega filharmoničnega orkestra je Narong Prangčaroen (1973), eden vodilnih azijskih skladateljev. Trenutni ravnatelj glasbenega konservatorija Mahidolske univerze je doktoriral na Univerzi v Missouriju in vrsto let deloval v Ameriki kot svobodni umetnik – skladatelj. Prejel je številne nagrade (mednarodni tekmovanji za skladatelje Alexander Zemlinsky, Toru Takemitsu …), njegove skladbe pa so izvajali številni znani orkestri (Simfonični orkester iz Melbourna, Pacifiška simfonija…) Ameriški skladatelj John Corigliano je njegovo glasbo opisal kot »sodobno in dostopno.« Prangčaroenovo najbolj znano delo je Fenomen (2004), ki so ga navdihnili fenomeni v naravi, kot so severni sij (Aurora Borealis), kometi in še posebej pojav ognjenih krogel, ki se vsako leto ob koncu budističnega postnega časa raztezajo več deset kilometrov po dolžini reke Mekong. Skladatelj v delu slika zbiranje ljudi ob reki, ki praznujejo vrnitev Bude na Zemljo ob pogledu na vznikajoče ognjene krogle. V skladbi raziskuje tudi fenomen zvoka: »Fenomen je tudi eksperiment z zvoki med drugimi zvoki in uporabe gibajočih se tonov med zadržanimi. […] razdalja med instrumenti in dinamika (crescendo in diminuendo) sta glavna dejavnika, ki ustvarjata vzdušje in zvočno podobo glasbe.« (Iz programa Aleksandra Gartnar Kastelic).
Violinist Kristóf Baráti
Skladba Fenomen je v resnici veliko bolj dinamično delo, polno dramatične izrazne moči; skladatelj tako rekoč ljubi voluminoznost zvoka v vseh sekcijah, je briljanten v pogumnem povezovanju dinamizma, kot bi ga od azijske subtilnosti morda ne pričakoval, kaže subjektiviteto ne lirskega, ampak prej epskega subjekta. Ta išče sodobni ekvivalent zvočne resničnosti na način energičnosti, samoizpovedi junaka, v nekem smislu ali na posameznih odsekih kar napadalca ali napadalnega skladatelja, ki hoče zapustiti azijsko pradomovino, da bi se podal v svet in ga skladateljsko obvladal. Občudovali smo njegovo moč in pogum, znanje in prezenco samega orkestra kot izvajalskega prevajalca skladateljevih idej in njegovih potovanj po svetu, seveda sedaj še k nam. Sladatelj pa ni samo epik, z zelo pestro uporabo vseh sekcij in posameznikov, tako da orkester takoj totalno prebudi, da na posameznih mestih doseže zvočni izbruh kot vulkan, ampak se na koncu pokaže še kot lirik, pri čemerr bi imel v mislih vizijo nekih prizorov iz narave, bodisi kot nekakšno gozdno šumenje ali zvonkljanje zvončkov, več azijskega melosa, skratka nekaj precej drugačnega, bolj intimnega in subtilnega. Skladba diha s polnimi pljuči in izpostavlja tedaj še v bistvu zelo mladega skladatelja, starega okrog 31 let, kot up tajske izvirne glasbene in ustvarjalne, skladateljske kulture.
Sijajen zvok Stradivarijeve violine potrdil z dodanim Bachom
Orkestru se je zatem na odru pridružil madžarski violinist Kristóf Baráti (1979), vzpenjajoča se zvezda v svetu najboljših violinistov, ki ga odlikujejo širok izrazni razpon, brezhibna tehnika in prepričljiva poetičnost, ki jo vnaša v svoje igranje. Kot solist si je koncertni odel delil s številnimi priznanimi orkestri in festivali (Losangeleški filharmoniki, Londonski filharmonični orkester, Festival Verbier …), kot komorni glasbenik pa z vrhunskimi umetniki (Miša Majski, Juri Bašmet … ) Bárátijevo ime najdemo tudi na številnih zgoščenkah: za založbo Brilliant Classics je med drugim posnel vse Beethovnove in Brahmsove violinske sonate, za založbo Berlin Classics pa Bachove sonate in partite za solo violino. Igra na Stradivarijevo violino iz leta 1703, danes imenovano Lady Harmsworth. (Iz programa)
Solo angleški rog
Baráti je izvedel Koncert za violino št. 2, op. 22, poljskega violinista in skladatelja Henryka Wieniawskega (1835–1880). Tesni prijatelj Wieniawskega in sam pomemben člen v razvoju ruske glasbene kulture, Anton Rubinstein, je Wieniawskega imenoval za najboljšega violinskega virtuoza tistega časa. Potujoči virtuoz je po končanem dunajskem konservatoriju z bratom Józefom, pianistom, žel uspehe v Parizu in na turneji po Rusiji, kjer je pustil pomemben pečat tamkajšnji violinski šoli; na povabilo Rubinsteina, ki je bil tudi ustanovitelj sanktpeterburškega konservatorija, se je namreč za 12 let preselil v Rusijo in deloval na carjevem dvoru, kot umetniški vodja opernega orkestra in kot učitelj na omenjenem konservatoriju.
Odlični pihalci
Njegov drugi violinski koncert je nastal na začetku njegovega ruskega obdobja, skladatelj ga je prvič izvedel leta 1862. Oblikovno se naslanja na klasično tristavčno zasnovo; virtuozno zasnovan prvi stavek je v sonatni obliki s temperamentno prvo in nežno lirično drugo temo; posebno čarobni so v drugem, značilno počasnem stavku, ki prvemu sledi brez premora, odseki, sicer posejani po celotnem koncertu, v katerih solista dopolnjujejo posamezna pihala.
Solo sordirana trobenta
Rapsodični violinski prehod vodi v ritmično ekstatični zadnji stavek v obliki rondoja s ponavljajočo se temo in vmesnimi epizodami, v katerih je skladatelj uporabil že znano motivično gradivo prvega stavka. Leta 1872 je Wieniawski z Rubinsteinom odšel na izjemno uspešno turnejo po Severni Ameriki, po vrnitvi pa je postal profesor na bruseljskem konservatoriju. Pešajoče zdravje mu je vedno bolj onemogočalo koncertne nastope, izmučen je umrl v moskovski hiši bogate mecenke P. I. Čajkovskega, adedže von Meck. (Iz programa)
Solo harfa
Kristóf Baráti je s svojo stradivarko igral izvrstno, tako po tehnični plati, kjer ni prostora ne za napake ne za kakšen nečist takt, ampak ima vse izoblikovano tako, da je vse slišno in slišano. Le v prvem stavku je bil orkester na posameznih mestih premočan in bi bilo primerneje uporabiti skromnejši volumen kot da solista zvok preglasi, čeprav to vseeno ni bilo tako izrazito. Drugi stavek se neposredno povezuje s prvim in solist povsem zamenja svoj solistični pristop, zvok in izraz, da bi potem prišel do izjemnega in najlepšega, najboklj popularnega ali znanega tretjega stavka, ki se pokaže najprej v solistovi melodični izpeljavi, potem pa se ponovi v orkestru. Tu je vse, kar violinistra lahko pokaže kot velikega interpreta.
Nizka trobila, pihala in tolkala
Dirigent Alfonso Scarano je zelo spretno vodil orkester in v nadaljevanju bolj pazil na zvočna ravnovesja, tako da se je celota ujela v vrhunsko izvedbo do konca. Solist je potem moral dokazati, da Stradivarijeva violina ima sicer fenomenalen zvok, a ne brez njega kot interpreta solo Bacha. Še enkrat smo lahko občudovali kvaliteto zvoka v Gallusovi dvorani, tudi če igra en sam solist. Podobno je dvorano kot vrhunsko pred dnevi še enkrat prepoznala Ana Netrebko.
Celesta
O muzikali Zgodba z zahodne strani smo tu obširno pisali po odrski izvedbi, in to kar pet večerov zapored. Vtisi so še sveži in močni. Spet prisluhnimo razlagi v programskem listu.
Slabo stoletje po premierni izvedbi pravkar slišanega koncerta H. Wieniawskega so v enem od manhattenskih gledališč, bolj znanimi pod imenom Broadway, premierno izvedli izjemno uspešen muzikal (na prvi ameriški turneji so ga izvedli kar 1025-krat) Zgodba z zahodne strani, pod katerega so se podpisali A. Laurents (zgodba), S. Sondheim (besedilo muzikala), J. Robbins (koreografija) in Leonard Bernstein (glasba). Zgodba je moderna različica Romea in Julije, ki je umeščena na manhattenske ulice, in se dotika tisti čas (in tudi danes) pereče tematike boja za prevlado med dvema mestnima tolpama ter tragediji dveh zaljubljencev, ki jo povzroči rivalstvo med njima. Leta 1960, tri leta po premieri muzikala, je Leonard Bernstein (1918–1990), vsem dobro poznan kot dirigent in ambasador glasbene umetnosti v porajajočem se svetu množičnih medijev, prosto preuredil točke muzikala v niz devetih stavkov in jih poimenoval Simfonični plesi. Skladatelj, ki je v svoj opus nanizal tudi tri simfonije, vrsto solističnih in orkestrskih del ter suit, za potrebe koncertne izvedbe nastalih iz njegovih glasbeno-gledaliških del, v svojih delih ne skriva izjemne žanrske razgledanosti, značilne za prav tako izjemnega dirigenta, ki je v letu premiere muzikala postal dirigent Newyorških filharmonikov; v Zgodbi z zahodne strani in iz nje izpeljanih Simfoničnih plesih spretno povezuje tradicijo evropske klasične glasbe in ameriški glasbeni jezik jazza in muzikala. V suito je vključil najbolj ikonične trenutke muzikala: v večnost se je zapisal uvodni skok male septime, ki mu sledi hrepeneči sekundni spust v duetu Marie in Tonyja Nekje/Somewhere, živahno razgiban Mambo s plesa, kjer se Maria in Tony prvič srečata, napeta glasba ob Spopadu tolp, v katerem sta ubita vodji tolp in končno verjetno najbolj kompleksna glasba, ki so jo do takrat slišali na Broadwayu, fuga, ki sledi Tonyjevi pesmi Riffu Pomiri se.
Dirigent je obvladal ves program
Slišali smo strukturo, ki poznavalcem muzikala sporoča, da se je vse zgodilo na tako rekoč “bliskoviti način”: I. Prolog, II. Nekje / Somewhere, III. Scherzo, IV. Mambo, V. Cha-Cha, VI. Prizor srečanja / Meeting Scene, VII. Pomiri – fuga / Cool and Fugue, VIII. Spopad /, IX. Finale. Orkester je že začel sijajno, s hitrim tempom odgovoril na Bernsteinov izjemni glasbeni in skladateljski izziv v svojem času, kako bi šele igrali, če bi jim kdo povedal, da je sam Bernstein dirigiral na istem mestu, kjer je njim Alfonso Scarano. Njegov temperament takrat je bil tako fascinanten, da ga ni ponovil več nihče; v nekem trenutku je v izvajanju Schumannove druge simfonije – pri Scherzu – Allegro vivace – skočil s podija in z nogo njegovo lego nekoliko “popravil”, kar pa je bil samo teatralni dogodek ali poteza, ki je občinstvo, lahko verjamete, očarala, saj je napravil vtis, kot da mora orkester Bavarskega radia iz Münchna igrati še hitreje, (če bo on še malo porinil podij).
Tajski filharmonični orkester
Koncert je zaključila slavna simfonična pesnitev Amerikanec v Parizu (1928) Georga Gershwina, ki je služila kot navdih za kasnejši istoimenski film (1951). Idejo za delo je skladatelj dobil ob pogledu na reko Hudson, ki je v njem zbujala domotožje, občutek, ki naj bi ga večkrat doživel tudi sam leta 1926 na potovanju v Pariz. Simfonična pesnitev ima tridelno obliko, pri čemer sta si prvi in tretji del podobna, osrednji pa se od njiju karakterno razlikuje; tudi sam program pesnitve sledi tej ideji: ameriški turist se sprehaja po živahnih pariških ulicah (slišati je troblje tamkajšnjih taksijev – skladatelj je za skladbo v Parizu kupil preko 20 avtomobilskih trobelj in izbral štiri z ustreznimi tonskimi višinami) in se skuša naužiti tamkajšnjega vzdušja, v osrednjem delu od vina otopelega turista prevzame omenjeno domotožje, v zadnjem pa ga zopet predrami okoliški vrvež, ki ga posrka vase. (Iz programa).
Bobnar
Oba Američana sta, bi lahko rekli, pripotovala iz Bangkoka, – via New York in Pariz -da bi se utaborila v poletni festivalski Ljubljani. Ta konglometar zlitja zvokov, skladb in kultur se je ob prvem dodatku – iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva dotaknila Rusije, da bi se v drugem vrnili na domačo Tajsko z glasbo s tamkajšnji folklornimi motivi.
Saksofonisti
Gostovanja tujih glasbenikov na 70. Ljubljana Festivalu so dragocena, saj vedno bolj spoznavamo, da živimo na istem glasbenem planetu, kjer se stoletna glasbena zgodovina vedno znova nadaljuje v sodobnosti. Na koncu festivala bo težko prešteti in sešteti, koliko del smo slišali pri nas prvič ali pa so doživela svetovno praizvedbo.
Veselje na koncu koncerta
Dirigent Alfonso Scarano je pravi človek, glasbenik, voditelj, povezovalec glasbe Evrope in Tajske.
Marijan Zlobec