Slovenski mladinski orkester z družino Krajnčan na koncu sprejet z ovacijami

Slovenski mladinski orkester z družino Krajnčan na koncu sprejet z ovacijami

Koncert Slovenskega mladinskega orkestra s člani družine Krajnčan sinoči v Poletnem gledališču v Križankah z dirigentko Živo Ploj Peršuh je potrdil pravilno odločitev o ustanovitvi takega orkestra mladih, starih med 12. in 22. leti, ki se na različnih izobraževalnih stopnjah in v oblikah pripravljajo na vstop v profesionalno glasbeno kariero, pa pedagoško, ali pa bodo študirali še kaj drugega. Vsekakor pot je prava, dobra, pokazala pa se je tudi kot koncertno zelo uspešna in odmevna, čeprav bi bilo gledalcev lahko še več, a je istočasno v Ljubljani potekalo več množičnih koncertov v okviru včeraj začetega festivala Noči v stari Ljubljani.

Živa Ploj Peršuh s Slovenskim mladinskim orkestrom, vse fotografije Marijan Zlobec

Živa Ploj Peršuh si je v konceptu izoblikovanja vsakokratnih programov zadala nalogo različnih načinov predstavitve slovenske glasbene kulture, v vsej njeni pestrosti in prepletanju različnih glasbenih žanrov, kot je glasbeni program z izborom skladb skupine Katalena v priredbi Matije Krečiča predstavila lani. Letos je k sodelovanju povabila glasbeno družino Krajnčan, ki jo predstavljajo skladatelj, aranžer in dirigent Lojze Krajnčan, pevka, njegova žena Romana Krajnčan, sinova Kristijan Krajnčan, ki se je predstavil kot violončelist ter bobnar, in Žigan Krajnčan, vokalist in plesalec. Žal Živa Ploj Peršuh ni k dirigiranju nobene skladbe povabila Lojzeta Krajnčana, da bi ga videli v živo v svojem dirigentskem poslanstvu.

Med dirigiranjem

Koncertni program je v tem kontekstu izoblikovala s posebno prefinjenostjo ter vsebinsko pestrostjo ali določljivostjo, kot ga ne bi mogli ponoviti, razen če sami gostujejo še kje drugje, kat bi bilo možno in prijetno.

Romana Krajnčan

V biografiji dirigentke Žive Ploj Peršuh med drugim preberem, da je veliko njenih projektov namenjenih prepoznavanju Slovenije, pa tudi sodelovanju mladih z vsega sveta v Sloveniji. Sodeluje s svetovno znanimi solisti in številnimi tujimi ustanovami v okviru projekta EU Music up close network: Accademia Nazionale Santa Cecilia v Rimu, nacionalni orkestri iz Lilla, Amsterdama, Barcelone, Beograjske in Sarajevske filharmonije, Kraljevi orkester Concertgebouw, Festival Ljubljana in drugi. Prepričana je, da je pomembno mladim posredovati umetniško znanje in veščine, zlasti na področju klasične glasbe vseh obdobij in zvrsti, zato okoli sebe zbira najsposobnejše in najbolj priznane glasbenike iz Slovenije in z vsega sveta in jih pripelje v Ljubljano.

Poleg vrstnikov na osebnostni razvoj pomembno vpliva tudi družinsko okolje; en sam hiter pregled biografij vrhunskih preminulih in še živečih glasbenikov izriše jasno sliko: večina je bila tako ali drugače v družinskem okolju v vsakodnevnem stiku z glasbo. Ena takih družin, v katerih glasba prežema njihov vsakdan, je omenjena štiričlanska družina umetnikov znano zvenečih imen, ki se podpisujejo s priimkom Krajnčan.

Romana Krajnčan

Žive Ploj Peršuh je sicer svoj koncert začela z izborom iz suite Planeti op. 32 Gustava Holsta. Slišali smo bolj jazzovskega Jupitra kot prinašalca veselja, in bolj uimirjenega, skorajda žalostnega Saturna, kot prinašalca starosti. Ta kontrast nas je opomnil, da je krogotok življenja velik, čeprav se ga mladi glasbeniki v doživljajski neposrednosti ne zavedajo. Že tu je dirigentka pokazala velik smisel za programski izbor, ker se je lahko tudi njen orkester lepo izkazal. Zvenel je naštudirano, čisto, a bi imel pripombo, da se je skozi ves večer slišalo, da so bili inštrumenti v ozadju premalo ozvočeni in so zveneli preskromno.

Iz družine Krajnčan je prva nastopila vokalistka ali pevka Romana Krajnčan s kar štirimi pesmimi, s katerimi je najprej poudarila pesemsko avtorstvo Brine Štampe Žmavec (Manjka mi, manjka), Ferija Lainščka (Ljubezen), Branka Rudolfa (Huda mravljica) in spet Ferija Lainščka (Bila sem srečna danes).

Kristijan Krajnčan

Romana Krajnčan je zvezda številnih otroških src in se z glasbo ukvarja že od mladih let. Sodelovala je z ansambli Sibila, 12. nadstropje, Kranjski Dixiland Band in RŽ. Leta 1989 je posnela prvo kaseto za otroke Romana in Bolhobend, ki ji je sledilo še 12 kaset in zgoščenk, pet muzikalov in glasbeno-plesnih predstav. Izdala je knjigi Murenčki in Šola za klovne ter zvežčič Poj z menoj za otroške in mladinske pevske zbore. Pet let je bila urednica glasbenih strani v reviji Ciciban in deset let vodila avtorsko oddajo za otroke Na vrtiljaku z Romano na Radiu Kranj. Sodelovala je z različnimi priznanimi slovenskimi pesniki (Tone Pavček, Andrej Rozman Roza, Feri Lainšček …), vrsto odličnih glasbenikov in različnimi pevskimi zbori. Posnela je tudi tri plošče avtorskih šansonov: Nekaj je v zraku (2004), Vonj po ljubezni (2008) in Manjka mi, manjka (2011). Njeno delo je bilo večkrat nagrajeno. (Iz biografije v programu).

Romana Krajnčan

Pevka je prava interpretka pesmi, tako vokalno kot doživljajsko, različno, v skladu z vsebino petega; poleg stare Huda mravljica je bila morda najzanimivejša Lainščkova Bila sem srečna, ki je izzvenela kot kakšen ciganski šanson. Nasploh se v njenem petju združujejo različne komponente ali zlitje žanrov, a ne tako, da bi bil prevladujoč en sam. Glasbo je, razen Hude mravljice Marjana Vodopivca, napisal Lojze Krajnčan, ki je opravil tudi aranžma za orkestrsko spremljavo.

Kristijan Krajnčan

Tango Lojzeta Krajnčana je izvedel solist violončelist Kristijan Krajnčan, ki je poskrbel za izrazito kadenco in potem pridružitvijo orkestra v poudarjenih latino ritmih, čeprav bi se zdelo, da sama tango melodija ni bila tako izrazita ali plesno poudarjena, bila pa je valovita in z določenimi crescendi in spevnostjo. Tu sta se oče kot skladatelj in sin kot solist dobro ujela, seveda s spremljavo orkestra.

Živa Ploj Peršuh z orkestrom

Prav posebna je bila interpretacija ali obdelava znane belokrajnske ljudske pesmi Zeleni Jurij v aranžmaju Lojzeta Krajnčana ter s solistom violončelistom Kristijanom Krajnčanom. On je ponudil nekaj novih solistični pristopov, najprej z dolgo solistično pasažo, a ne tako, da se ne bi, vsaj pasivno ali motivno, pokazala znana melodija, a ne zelo blizu folklori.

Kristijan Krajnčan

Kristijan Krajnčan (1986) je po končani srednji glasbeni šoli (violončelo in tolkala) na Nizozemskem diplomiral iz jazz bobnov na Konservatoriju Price Claus in magistriral iz filmske glasbe na konservatoriju v Amsterdamu. Sodeloval je pri 25 zgoščenkah in koncertiral v več kot 25 državah v Evropi, ZDA, Aziji, Indoneziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Kot skladatelj filmske glasbe se je podpisal pod tri celovečerce in devet kratkih filmov. Prejel je številne nagrade na vseh področjih svojega ustvarjanja, kot so prva nagrada jazzon za najboljšo slovensko jazz kompozicijo (2006), prva nagrada za najboljši scenarij na Arab Film Festivalu (Rotterdam, 2016), prva nagrada na Temsigu (1997 in 2003). Edict Records je leta 2012 izdala njegov glasbeni prvenec Kristijan Krajnčan Ensemble: Siberian Bear. Je ustanovitelj, režiser, bobnar in komponist interdisciplinarnega projekta Hidden Myth, premierno prikazanega na ljubljanskem Jazz Festivalu Ljubljana (2015), v katerem več mednarodnih umetnikov v enotno zgodbo združuje glasbo, ples,
poezijo, vizualne projekcije in svet mitologije. (Iz biografije).

Kristijan Krajnčan

V Requiemu Kristijana Krajnčana v priredbi očeta Lojzeta Krajnčana je spet nastopil v svojem posebnem stilu sam avtor. Skladba ima dolg solistični uvod violončela, tako da se sprva zdi, kot da orkester tokrat ne bo igral, a se vendarle oglasi, ko prevzame solist vlogo izpovedovalca žalosti, z jokajočim vokalom, kot frula, nasploh pa kot balkanska žalostinka (spričo nekdanje vojne z ogromnimi žrtvami). Menjavanja solo violončela z orkestrom je v nadaljevanju še več, nekaj dialoga ponujajo še timpani.

Žigan Krajnčan

Žigan Krajnčan (1995) je plesalec, performer in pevec. Svojo ustvarjalno pot je začel zelo zgodaj in že v osnovni šoli igral violino in pozavno, pel v zboru ter bil dejaven kot igralec in plesalec. Njegov gibalni izraz je fuzija plesnih tehnik, kot so popping, hiphop, balet, release, Cunningham, krump, house, kontaktna improvizacija, moshing/slamdancing in joga, ki jih nenehno izpopolnjuje in nadgrajuje ter išče nove možnosti. Sodeloval je s številnimi koreografi in drugimi ustvarjalci, kot so Matija Ferlin, Maja Delak, Gregor Luštek … S svojim bratom Kristijanom Krajnčanom je soustvaril omenjeni projekt Hidden Myth. Režiral je več predstav, koreografiral več kot deset gledaliških, sodobno- in urbanoplesnih del, sodeloval kot plesalec/gibalec v več mednarodnih produkcijah in poučeval hiphop, popping in kontaktno komunikacijo. V zadnjih letih se posveča vznemirljivemu prepletu plesa, petja in beatboxa. Svoje nastope koreografira sam, prav tako sam piše pesmi in jih sam režira. Svoje ciljno občinstvo nagovarja k ustvarjalnosti, raziskovanju in želi predvsem starše spodbujati k razumevanju in spodbujanju njihovih otrok v želji po ustvarjanju. (Iz programa Aleksandre Gartnar Kastelic).

Žigan Krajnčan kot plesalec

Žigan Krajnčan je ponudil prav posebno, lahko bi rekli celo unikatno, plesno in vokalno interpretacijo enega stavka  – Allegro – iz Bachovega Brandenburškega koncerta št. 3 v G-duru, BWV 1048. Bacha smo že pred desetletji spoznali v jazzovski vokalni interpretaciji Les Swingle Singers, takrat se je zazdelo, da je Bach v bistvu lahko tdi sodobni plesni avtor ali skladatelj. Žigan je to dokazal, še več, uvedel ali pokazal je svojsko vokalno tehniko, tako da je bil njegov nastop nekaj doživljajsko, vokalno in gibalno povsem svojskega in s tem navdušujočega.

Brata na odru skupaj

To pa je bil šele začetek, saj je svoj nastop nadaljeval s svojo skladbo v aranžmaju Lojzeta Krajnčana Oma Desala, kjer se je Žigan izkazal s petjem kot nekakšno vokalno eksotiko, ki ne temelji na kakšnih pesemskih strukturah, ampak na vokalih, zlogih, kakšni posamezni neprepoznavni besedi, dokler ne pridemo do nekakšnih parastavkov brez vsebine. V tem smislu je bila posebna tudi spremljava orkestra.

Kristijan Krajnčan kot bobnar

V skladbi prav tako Žigana Krajnčana v aranžmaju Lojzeta Krajnčana Sunlight reggae se je poleg vokalista med tolkalci pojavil še brat Kristijan Krajnčan. Kot se je od daleč slišalo ali videlo je igral na bobne kongo. Žigan je spet pel, a se je zdelo, da je bilo več besedilnega artikuliranja, čeprav v nekem umetnem jeziku, pri čemer je odprto vprašanje, če je to sploh jezik.

Mama in sin skupaj na odru

Zadnja skladba na koncertu je bila Danzon št. 2 sodobnega mehiškega skladatelja Artura Marqueza Navarre (1950). Delo je napisano v več delih, a prihajajo do izraza latinskoameriški ritmi in melos, s precej solističnimi vložki, kot so trobenta, oboa, flavta, pa pozavne, tuba, manj je bilo slišati saksofone, slabo klavir ali obe harfi…

Družina Krajnčan na odru

Škoda, da dirigentka ni iz avditorija pred koncertom preverila ozvočenje ali pa bi to, še prej, morali slišati domnevni strokovnjaki za zvok, kar pa se vedno znova izkaže, da jih nimamo.

Dirigentka Živa Ploj Peršuh

Dirigentka je program naštudirala zgledno, orkester se je potrudil, da je igral čisto, najbolj pa sta presenetila oba brata, ki sta v polnosti izkoristila priložnost za širšo afirmacijo tudi v programih 70. Ljubljana Festivala. Malo mi je manjkal dodatek, ko bi za dirigentski pult stopil prisotno-odsotni Lojze Krajnčan in zaigral oziroma dirigiral kakšno iz svojega obsežnega repertoarja. Tu se mi je zdela Živa Ploj Peršuh rahlo egoistična.

Vsi na koncu uspešnega koncerta

Občinstvo, ki sicer ni napolnilo Poletnega gledališča v Križankah kot ob novem muzikalu Povodni mož, pa še poprej ob filmski glasbi, je nastopajoče večkrat spremljalo s skandirajočimi aplavzi, na koncu pa z ovacijami.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: