Sinočnja svetovna premiera novega slovenskega pop rock muzikala v nabito polnem Poletnem, gledališču v Križankah se je končala s stoječimi in skandirajočimi aplavzi in ovacijami, še posebej za glavne soliste, ekipo avtorjev, med njimi skladateljico in pianistko Neisho, v bistvu pa za vse pevce, plesalce, dva koreografa, režiserko, avtorja besedila… Pogled na celotno ekipo, ki se je zgrnila na širokem odru, je pokazal razsežnost ali celovitost povezanega sodelovanja kar množice ustvarjalnih, mladih ljudi, tako da lahko rečemo: letošnji 70. Ljubljana Festival je zelo močno v znamenju mladih ustvarjalnih generacij.
Razposajeni uvodni ples v Povodnem možu, vse fotografije Marijan Zlobec
S tem se vede, načrtno ali pa bolj nehote, priložnostno udejanja tisto, o čemer je v nagovoru občinstva pred izbranim dodatkom spregovoril slavni italijanski dirigent Riccardo Muti z odra Gallusove dvorane na koncertu Mladinskega orkestra Luigi Cherubini. “Če mladih ne bomo podprli, bo v zahodnoevropski umetnosti zavladal kaos!” Kot sem izvedel po predstavi, je ideja o Povodnem možu že dolgo tlela, dokler niso, že pred leti, šli mladi k županu Zoranu Jankoviću in mu predlagali, da podpre nastanek muzikala Povodni mož. Koliko let je trajalo od pobud do premiere, ne vem, o tem niso govorili niti na tiskovni konferenci. Neisha je sam naslov Povodni mož in vsebino razumela kot brand, ne pa prevod Prešernove balade, kar se izkaže ne le, da je res, ampak prav ali pravilna odločitev. Iz Prešerna je le uvodni citat, pa še to izgovorjen po zvočniku pred samim začetkom predstave. Je pa res, da nehote zasledujemo, kdaj in kako bo Povodni mož Urško ugrabil in do konca čakamo (zaman), kaj se bo v resnici zgodilo. To je velik čar muzikala, zato se, post festum, ne čudim, da na tiskovni konferenci o tem niso želeli govoriti, tako kot ne podrobno predstaviti vsebine, kaj šele predložiti tekst celotne predstave, (kot sem zaprosil). Ta je še sedaj nedosegljiv, kar je sicer malo čudno. Tako ni bila sama podrobna vsebina muzikala predstavljena niti v programskem listu.
Povodni mož je nov izvirni slovenski pop-rock muzikal, ki obravnava problematiko sodobne družbe in vpliva družbenih medijev nanjo. Izhodiščna vsebinska os izhaja iz balade Povodni mož Franceta Prešerna in razmišlja o tem, kako bi se zgodba, ki se konča v globinah voda, lahko nadaljevala danes. Povodnega moža (PM) bi predstavljal uspešen poslovnež, privlačno Urško uspeha željna vplivnica, rečne globine pa temine (digitalnega) marketinškega sveta. Izvirno umetniško delo išče navdih v slovenski kulturni zapuščini, a nagovarja sodobnega gledalca z aktualnimi problemi in družbenimi izzivi. Družbeni mediji, ki so postali del našega vsakdanjega življenja, za večji zaslužek uporabljajo različne metode, ki uporabnike ženejo k uporabi družabnih medijev čedalje dlje na račun prostega časa. To vodi v odvisnost, pri mlajših generacijah pa je opazna porast psihičnih motenj, kot so tesnoba, depresija in samomorilnost. ( Iz programa Metke Sulič).
Metafora rečnih globin digitalnega sveta je sicer zanimiva, a je gledalec kot tako težko prepozna (v povezavi s Prešernom), ampak jo zasleduje bolj v kontekstu pričakovanja slavnega PM in njegovega čim bolj prepričljivega nastopanja, saj gledalec nehote ves čas misli na to, kako bo že poprej ali od začetka na odru nastopšajočo Urško “ugrabil”.
Seveda gre v pop rock muzikalu ves čas za simpatično prevaro, tako kot je na tiskovni konferenci avtor besedila Ambrož Kvartič omenjal literarne vzorce, ki bi jih težko v njegovi predstavi odkril. V bistvu je glavni “krivec” za nesporazum ali neuresničena pričakovanja.
Začnimo na začetku. Povodni mož je prva balada Franceta Prešerna, ki jo je napisal še kot mladenič. Navdih je našel v Valvasorjevem delu Slava vojvodine Kranjske. Snov je črpal iz 11. in 15. Valvasorjeve knjige, v katerih se pojavita motiv povodnega moža in ljubljanska lepotica, ki jo odnese s seboj v Ljubljanico. Motiv je prispodoba za strah, ki prevzema človeško obliko in živi v rečnih globinah. Prešernova balada nima tako izrazitega moralnega nauka kot Valvasorjevi stihi. Valvasorjeva junakinja, imenovana Urška, je za svojo prevzetnost kaznovana, kot bi zagrešila največji greh. Prešeren pa Urškin greh prikaže kot nekaj dražljivega in očarljivega; kaznovana je za svojo nečimrnost, preigravanje z ljubeznijo, neustrašnost in užitkarstvo, zato v baladi njeno smrt doživljamo skorajda kot nerazumljivo krivico. Balada Povodni mož s podnaslovom Balada iz Valvasorja je bila prvič objavljena v zbirki Kranjska čbelica leta 1830.
Novi pop rock muzikal Povodni mož je bolj kot ne feminističen, čeprav tega nismo slišali na predstavitvi; v predstavi bolj zmagujejo ženske kot moški, so dejavnejše, čeprav so najvišja pričakovanja namenjena svetovno znanemu PM (menda z milijardo ogledi na spletnih ali družabnih omrežjih), ki pa se med nastopanjem ne izkaže kot kakšen poseben “mačo”, ampak je ravno ta segment v predstavi še ne dovolj prepričljiv in ga bo treba izboljšati. Njegovo kaznovanje neposlušne ali neubogljive Urške (postavljene v zamreženo kletko), osebni čustveni zlom, bi skorajda lahko rekli, potem pa Urškino kaznovanje z njegovim izklopom iz svojega digitalnega omrežja in nadzora, pomeni zmago ženskega principa sveta, ki je emotivno čistejši, bolj spontan, čeprav v visokih pričakovanjih morda naiven, nečimrn, egocentričen, da ne rečem spogledljiv in “povzpetniški”. Simpatična je že uvodna dilema, na katero istočasno srečanje bo Urška odšla: na ples ali na predavanje s seminarjem PM ? Zmaga ples z družabnostjo, lastno zabavo kot tako. Zmaga Urškin ego.
Zgodba Povodnega moža v 21. stoletju, kot jo je ubesedil uveljavljeni zgodbar Ambrož Kvartič in uglasbila legendarna pop pevka Neisha, spremlja Urško, mlado lepotico, priljubljeno dekle iz mesta, ki z veliko mero radovednosti in duhovitosti odkriva življenje. Kot vplivnica v nastajanju se rada javno razkriva na družbenih omrežjih. Je res zadovoljna v svoji koži in s trenutnim življenjem? Na družbenih medijih dosega celotno Ljubljano, vendar to vseeno ni dovolj. Meja je lahko samo nebo. V želji po napredku zapusti težko pričakovani ples in se udeleži zasebnega dogodka, ki ga prireja privlačni in uspešni poslovni guru, PM. Karizmatični skrivnostnež Urški prodaja visokoleteče sanje, a dekle kmalu ugotovi, da v njegovem svetu ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Je dovolj zgodaj spoznala past ali je bila prepozna? Poleg mlade protagonistke in glavnega rokerskega antagonista zgodbo muzikala oblikujejo še natakar, desna roka PM-a, učinkovitega hujskača, ki je na videz vsem na uslugo, Urškina sproščena in samosvoja prijateljica, a skrbna vrstnica, ter lepa in urejena, nekaj let starejša nesamozavestna maskerka, ki poskuša loviti mladost in slepo veruje v PM-a.
Pop rock muzikal Povodni mož zelo dobro funkcionira na zgoraj v programu omenjeni povezavi med več odrskimi liki, kar naredi muzikal širši, dialoško in dogajalno močnejši, v nekem smislu v posebni funkciji ali spregi; Urške in njene Prijateljice ter PM in njegovega sodelavca, imenovanega Natakar, po svoje je na začetku in še malo v nadaljevanju kot kak vohun in pripravljalec ali zvodnik, potem še Maserke, ki pripravlja Urško na dogodke v nadaljevanju, pa posebne funkcije Profesionalca in Profesionalke, ki v nekem smislu celo spominjata na kak antični zbor, še posebej, ker sta povezana z zborom (pevcev in plesalcev). Pomisel na antično gledališče je sicer malo drzna, a naj bo.
V programu lahko preberem še o nekaterih drugih dimenzijah Povodnega moža.
Gre za “zgodbo o srhljivosti in hudomušnosti, manipulativnosti in odkritosrčnosti, ambiciji in sočutju, individualizmu in tovarištvu, narcisizmu in samokritičnosti, analognem in digitalnem, samozaverovanosti in negotovosti, prijateljstvu in izdaji, izkoriščanju in emancipaciji, zvestobi in preračunljivosti ter o distopični utopičnosti družbe, ki se nakazuje ali pa je morda že tu. Zgodba, navdihnjena s tradicijo, a trdno zasidrana v 21. stoletju, aktualna kot še nikoli.” Mišo Mićić, dramaturg.
Posodobljena zgodba o mitu povodnega moža kot simbola pogube zaradi narcisoidnih teženj je izhodišče, posredno pa nagovarja tudi k odgovornosti do okolja. Reke in vode so dom Povodnega moža, prav tako pa je tudi Ljubljana že od prazgodovine neločljivo povezana z vodo – tako z Ljubljanskim barjem s koliščarji kot Ljubljanico, ob kateri je nastala rimska Emona. Povodni mož podpira krožno gospodarstvo; je prvi slovenski muzikal, ki uporablja material za kostume v celoti iz že obstoječega predelanega materiala. Krožno gospodarstvo je kot voda, ki kroži čez celoten naravni proces na zemlji in pride nazaj čista in pitna, nova in polna življenja.
Te razlage spričo nedostopnosti besedila, nekako pretiravajo oziroma nadgrajujejo vse tisto, česar v sami predstavi ni opaziti. Predstava ni muzikal ne o Ljubljani ne o rimski Emoni, ne o Ljubljanici, najmanj pa o krožnem gospodarstvu…
Pop rock muzikal je sklenjen sam v sebi in na izrazito sodoben način, kjer se še najbolj spopadata digitalna zasvojenost, nadzor, ujetost v mrežo ali omrežja, ne brez vohunjenja, iskanja in najdenja: kot presenečenje, kje kdo je in kako nekdo drugi to takoj ve, kot dokončno videmo na koncu, ko PM Urško najde. Končna morala muzikala je: če hočete svobodo, vrzite vse elektronske naprave, s katerimi ste povezani, in to vsak dan, vsako uro, vsako minuto, čim prej v smeti, in to za vedno.
Tu pa je res tisto, kar smo slišali na tiskovni konferenci, namreč da Urško ugrabi digitalni svet. A se mu uspešno upre in z njim, tako kot s PM, obračuna. Seveda se potem zastavi vprašanje, kam pa tako osvobojena Urška sploh še lahko gre ?
Tekst Ambroža Kvartiča nima nekega končnega sporočila, neke moralke, filozofije, družbeno koristnega napotka, neke politične konotacije, neke družbene osveščenosti, ni kot kakšno Žižkovo predavanja, kjer avtor vse ve, v praksi pa se ne zgodi nič. Kvartič je obratno sorazmeren; ne govori nič, a se z nekaj potezami, zlasti v zadnjem delu predstave, ki v nekaj trenutkih (zapor, kletka) skorajda zapade v triler, zgodi vse.
Režiserka Sara Lucu je obvladala oder na vseh ravneh, prav tako svoje odrske like in jih v dopolnjevanju z uspešno koreografijo Željka Božića in Maše Kagao Knez ter scenografijo Darjana Mihajlovića Cerarja osmislila in strnila v dinamičnost, dogajalno ritmiko, tempo predstave, ki je za muzikal še kako potreben. Znala je narediti kontrast, spremembe, napeta pričakovanja, morda izpade malo naivno (šolsko) sedenje na klopcah na seminarjih v pričakovanju prikaza PM na stopničastem odru kot na kakšnem hollywoodskem podeljevanju oscarjev, (če malo pretiravam)… Režiserka ni izgubila kompasa, ampak je poiskala akcente, ki so slehernega posameznika na odru izpostavila, tako samostojno kot v povezavah, tako da je ustvarila pristne dogajalne trenutke, včasih s kakšnim pikantnim (pozerskim) pretiravanjem, a s hoteno skorajda grotesknostjo (poziranje za selfije). Bolj problematičen je le lik PM; pri njem mi ni jasno, kakšen želi na odru sploh biti; postavljen je v neke dileme, ki jih morda ne bi smelo biti, kot neizmerni ego in njegov zlom ?
Za pop rock muzikal zelo primerne so še druge komponente, kot omenjena celotna scenografija, sijajen video Beam Teama – Stella Ivšek, Anja Romih ter prav tako odlično oblikovanje luči Davida Andreja Franckyja. Posebej je treba še reči, da je bila dikcija celotne predstave razumljiva.
Zelo izrazita kostumografija in oblikovanje maske Incognito Design je dajala najprej poudarek Urški kot glavni junakinji (ne pa PM), potem pa Natakarju in Prijateljici, medtem ko je PM manj poudarjen ali individualiziran. Posebno podobo je tudi s pomočjo kostumov osmislila vokalno plesni pojav Profesionalca in Profesionalke ter osmislila sodobnost ter diferenciranost, z ohranjeno oblačilno vsakdanjostjo vsega zbora.
Odlična je bila koreografija Željka Božića in Maše Kagao Knez, še posebej če pomislimo, da nastopajoči niso profesionalni plesalci z velikimi odrskimi izkušnjami, ampak izbrani na avdicijah za ta projekt. Z nadaljevanjem predstav se bo kvaliteta njihovega nastopanja le še izostrila. Bila je vendarle le premiera po eni generalki.
Oblikovalec zvoka Marko Turel je poskrbel za nekako uravnovešenost, uravnoteženost in ne pretiranost celotnega zvočno – vokalnega vtisa.
Avtorica glasbe je bila slavna Neisha, ali Neža Buh – Neisha. Ves čas je nismo neposredno videli, občasno le izza koprenaste zavese, če je bila svetloba taka, da je to omogočala, in je sama ves čas igrala na klavir oziroma klaviaturo, izza scena pa so nastopili še multiglasbenik Vid Žgajner, basist Aleš Avbelj in kitarist Luka Ivanović, čeprav v programu ni bilo objavljeno, kateri inštrument kdo igra ter kdo sploh so. O ansamblu niti ni spregovorila omenjena tiskovna konferenca.
Neisha je imela kot skladateljica natančen pregled nad celoto, tako glasbeno kot songovsko in zborovsko, kar je gradila z zavidljivo invencijo, smislom za vse songe ali pesmi, vse pa je znala povezati v pregleden tok predstave, tako da ima največje zasluge za celoten uspeh Povodnega moža. Njene pesmi so dejansko zapomnljive in poslušljive, tako da je napoved njihovega petja tudi zunaj predstav, kot je bilo rečeno na tiskovni konferenci, možno, še posebej, če bo pripravila izbor na nosilcih zvoka in dodala še besedila. Sedanja inštrumentalna zasedba: klaviature, bas kitara, kitara in bobni se v nadaljevanju uprizoritvenih možnosti keže še kot odprta struktura; možna je orkestracija, ki bi jo opravila sama Neisha. Premiera povsem novega dela je kajpada prvi pogoj, da avtorji vidijo še kak detajl in kaj dopolnijo.
Med pevci je bila zelo impozantna Urška v interpretaciji slavne pevke Raiven (Sare Briški Cirman), pa še v rdečem kostumu, je dajala predstavi centralno figuralično in vokalno ter igralsko prezenco, čeprav ni pretiravala z razkazovanjem čustev, pa tudi ne “napadalnim” nastopanjem, tako kot bi to počele kake Angležinje ali smo to videli v Chicagu ali West Side Story in celo v ruskih muzikalih v zadnjih petih letih na Ljubljana Festivalih. Bistveno za slovenski muzikal vendarle je, da je glasbeno, pevsko, vsebinsko, karakterno, miselno, dogajalno ter doživljajsko prepoznano naš. In to Povodni mož vsekakor je. Raiven je bila zelo prepričljiva, sam bi ji na nekaj mestih dal še več vokalne “pikantnosti”.
Po sijajni odrski in vokalni prezenci je bil prav tako vrhunski Luka Markus kot Natakar, čeprav sem pravzaprav pomislil, da bi on moral biti PM. Bil je najboljši in najbolj tipično muzikalični ali lik za tozvrstni profil muzikala. Perfekten.
Če bi rekel, da je imela Raiven zelo uspešno Prijateljico v podobi ali interpretaciji Tanje Pečenko, bi lahko nadaljeval le v smislu: kako sijajno sta se ujeli in dopolnjevali.
PM v interpretaciji Jureta Kopušarja mi je vso predstavo ostajal kot skrivnostni profil; v pričakovanju mačizma se to s samo pojavnostjo ne potrdi (v zadostni meri), pa tudi pravega preobrata ob srečanju z Urško ni opaziti, kot določeno točko preobrata, posledično izkazu emocij, ki bi jih položajno PM ne smel imeti ali pokazati. V nekem smislu je politik, menedžer, digitalni podjetnik, vplivnež, brezčustven, a sam tega tako ne vidi. Zame njegov lik ostaja problem. Res pa je, da se bo kot vokalist še razvil in vsega doživljajsko še ni povedal ali prikazal.
Odlična sta bila Jose kot Profesionalec in Maša Tiselj kot Profesionalka, oba bolj z raperskim nastopom, a zelo impresivno. Prav taka je bila še Aja Kobe kot Maserka.
Zbor pevcev in plesalcev je štel kar precej nastopajočih: Anka Eržen, Jan Marolt, Kaja Gabrovšek, Kaja Jordan, Katja Štern, Lara Božič, Matic Dokler, Miha Furlan, Neža Kirn, Nina Slavec, Primož Kotar, Sara Gorše, Sara Košak, Špela Škofič, Tanita Rose, Tanja Srednik, Vesna Potokar, Žiga Bunič. Kot rečeno je še možno napredovanje v smislu perfektnosti.
Zame je predstava Povodnega moža boljša kot sem si predstavljal, da bo. Prešeren je bil past. Ostaja pa seveda moja dolgoletna želja, tu bo treba spet k Zoranu Jankoviću, da se nekje ob Tromostovju, kmalu ob zidu levo proti Mesarskemu mostu, postavi bronasti figuri s Povodnim možem v nekoliko nadnaravni velikosti in ugrabljeno Urško, in sicer tako, da bi bila oba nekako malo v vodi, ko bi bila gladina Ljubljanice nižja, malo bolj globoko pa, ko bi voda narasla…
Marijan Zlobec