Štirje večeri filmske glasbe izvedene v živo z Akademskim simfoničnim orkestrom Khmelnitske filharmonije in mešanima zborom pod dirigentskim vodstvom Tarasa Martinika so povsem napolnili Poletno gledališče v Križankah. Zanimivo pa je bilo, da je bilo starejših obiskovalcev koncertov zelo malo, skorajda nič, tako da je ta programski izbor in odmev nanj za direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka velik izziv, saj mora festival poskrbeti tudi za drugačno občinstvo in z vsebinami, ki pritegnejo ljudi iz drugačnih okolij in interesnih območij.
Deklica s čarobno paličico je prva navdušila, vse fotografije Marijan Zlobec
Reakcije občinstva na številne nagovore slavnega igralca v filmih o Harryju Potterju Chrisa Rankina – kakih desetkrat je posebej izgovoril in pohvalil Ljubljano, tako da smo se počutili kot v središču sveta – so pokazale živ stik, ki je bil možen le z bolj podrobnim poznavanjem vseh filmskih vsebin in likov v njih. Mladi so burno reagirali na vsa povabila z odra, tako da je bilo vzdušje na koncu, pa tude vmes, kar navdušujoče, spektakelsko.
Močni lučni efekti bolj v nadaljevanju kot na začetku koncerta
Koncept obeh programov je bil podoben, skorajda enak, samo da je šlo za različne filme z najbolj značilno glasbo oziroma njenimi odlomki in seveda različnih skladateljev, pri čemer so bile opazne razlike; veščina orkestracije in slikanja prizorov je bila močnejša pri legendarnem Johnu Williamsu, ki mu je bil nekoč v Ljubljani posvečen poseben koncertni večer.
Dirigent Taras Martinik kot čarovnik
Čeprav je bil poudarek na filmski glasbi, pa je bolj izstopala doživljajska celovitost, ki pa bi bila lahko še boljša, če bi ob predvajanju glasbe v živo na sicer kar treh platnih nad odrom opazovali ali gledali odlomke iz filmov, kot jih je glasba ilustrirala, Vse projekcije so bile sicer povezane s filmi, pa tudi osrednjim ekranom s samimi nastopajočimi, pa te glasbeno-filmske ilustrativnosti ni bilo, tako da gledalci iz distance niso mogli primerjati, kako učinkuje glasba, izvedena v živo, s filmi, kje je njena uspešnost in prepričljivost.
Chris Rankin je s svoje neposrednostjo navdušil
Na nastopanju obeh igralcev na prvem in drugem večeru, se je pokazal podoben koncept, s tem da se je zdel Chris Rankin bolj simpatičen, še posebej je hvalil Ljubljano in dogodek v našem mestu, tako da nam je bilo, kot rečeno, prijetno. Zdelo se je, da brez Ljubljane njih sploh ne bi bilo in smo jih šele mi postavili v središče filmsko – glasbenega, koncertnega in celovitega umetniškega dogodka. Uspešna finta.
Zelo veliko je govoril
Chris Rankin (1983) se je spominjal svojega začetka sodelovanja pri filmih o Harryju Potterju, zastavil je nekaj vprašanj v obliki kviza, na kar so poslušalci znali pravilno odgovoriti, na koncu pa je vse presenetil s kar dobrim petjem rockovske Do The Hipogriff, ki se mu je na njegovo povabilo burno pridružilo občinstvo, tako kot malo pred tem z vzklikanjem čarobne Expecto Patronum.
Pozdrav in zahvala
Chris Rankin je ljubiteljem filmov o Harryju Potterju znan v vlogi pretirano samodiscipliniranega Ronovega brata Percyja Weasleyja. Angleški igralec novozelandskih korenin (tako kot William Kirchner) se je že kot enajstletnik našel v igralski vlogi; nastopal je v številnih šolskih produkcijah in kot član mladinskih gledališč, avdicija za Percyja Weasleyja pa je pomenila začetek igralske kariere pred in tudi za kamero; med uspešnimi aktualnimi projekti, pri katerih je sodeloval, sta seriji Razkrivanje čarovnic in Downton Abbey, v letu 2020 pa je izšel tudi njegov kratkometražni prvenec Oče.
Rock pevec
Kot povezovalec večera je bil zelo spreten, spontan in seveda doživljajsko – izpovedno pristen, ko je pripovedoval o prizoriščih snemanja, še posebej na oni slavni londonski železniški postaji Kings Cross z vsemi zavesami in poznih urah, da ne bi bili prepoznani…
Aplavz in zahvala
Morda je bila najbolj presenetljiva njegova pripoved o tem, kako zahtevno je bilo snemanje, čeprav mu ne verjamem, da so porabili en dan za samo sedem sekundo posnetka iz filma, ker potem bi snemali prvi film še danes. (Lahko izračunate koliko sekund ima en dan…).
Dober pevec
“Četrt stoletja je že minilo, odkar je Harry Potter čez noč postal svetovna uspešnica. Tudi sama se dobro spominjam svojega prvega srečanja z njim – bila sem v 3. razredu, sveže tiskano mi je starejša sestra iz knjižnice prinesla 3. knjigo po vrsti, ki sem jo prebrala na mah. In nato še prvo, in drugo; in nestrpno čakala na izid nove, tako kot mnogi drugi. Novo leto, nova knjiga, odraščali smo s fantom, ki je preživel. Angleška pisateljica J. K. Rowling (1965) je ustvarila fenomen, prekrasni čarobni svet, v katerem smo si mnogi in bi si številni najbrž še vedno želeli živeti. Za tiste, ki so za Harrya Potterja slišali le bežno: to ni le domišljijska zgodba o svetu, kjer zamah s paličico v hipu olajša vsakodnevna opravila ali prav tako hitro pokonča življenje; je predvsem napeta in skrajno domišljena pripoved o veri v premoč dobrega nad zlim, o resnici in pravici, o nenadomestljivi moči prijateljstva in prvi ljubezni, o zaupanju in odpuščanju, ki jo pisateljica spretno rahlja s spontanim in pristnim humorjem.” (Iz pričevanja Aleksandre Gartnar Kastelic v programu)
Ukrajinska himna
“In potem je na filmska platna prišel še prvi film (2001). Tudi tega dogodka se spominjam, kot bi bil včeraj: eden od decembrskih dobrih mož je ponoči v moj pehar podtaknil vstopnice za obisk kina, kar je bilo za enajstletnico doživetje leta. Priznam, da me film še danes očara in težko rečem, kolikokrat sem si ga ogledala; o tem najbrž zgovorno priča občutno slaba kakovost video kasete, ki je bila nekoč še kar solidna. Nikoli ne bom pozabila skrivnostno zvenečih uvodnih taktov v čelesti (instrument, ki je videti kot klavir, a ima namesto strun kovinske deščice), ki jih je ustvaril legendarni skladatelj filmske glasbe John Williams (1932). Hedwigino temo je napisal kot promocijski material na željo režiserja prvih dveh filmov v seriji, Chrisa Columbusa. Columbusovi sodelavci se spominjajo, kako jih je osnutek melodije s skrivnostno čarobnostjo nemudoma prepričal, da je Williams prava izbira. Ameriški skladatelj, ki je prispeval glasbo še za drugi (Dvorana skrivnosti) in tretji film (Jetnik iz Azkabana) v seriji, je v tem času sicer veljal za enega najboljših skladateljev filmske glasbe vseh časov; uspešnice, za katere je do takrat prejel nagrade oskar, so bili legendarni filmi Žrelo (1975), Vojna zvezd (začenši 1977) in E. T. – Vesoljček (1982); med znanimi filmi, pod katerih glasbo se je John Williams še podpisal, so tudi Schindlerjev seznam, Sam doma, Indiana Jones in Spomini gejše. Skladatelj je za prve tri filme o Harryu Potterju ustvaril še vrsto drugih nepozabnih melodij, ki so nas popeljale v čudoviti čarovniški svet, kot so praznična Prečna ulica, Harryjeva razposajena nova leteča metla Nimbus 2000 in, ne nazadnje otožna, a umirjena in upanja polna melodija ob koncu prvega šolskega leta na Bradavičarki inHarryjev odhod nazaj na Rožmarinovo ulico.”
V programu so predstavljeni še nekateri drugi skladatelji, nismo pa dobili bolj konkretne napovedi za vse glasbene odlomke; Chris Rankin je sicer začel, a potem pozabil, izzval s kvizom in uspešnim iskanjem ter najdenjem identitet glasbe in učiteljev, tako da kakšne slave legendarnemu skladatelju filmske glasbe Johnu Williamsu ni dal niti desetino toliko poudarka in vrednosti kot – sebi.
Veliko variant osebnega nastopanja
Poglejmo še, kako je bil predstavljen delež drugih skladateljev.
Patrick Doyle (1953) je škotski skladatelj, ki je med drugim napisal glasbo za filme Thor (2011), Umor na Orient Expressu (2017) in Artemis Fowl (2020) pa tudi za animirane filme, kot je Pogum (2012). Doyle je spretno prevzel nekatere Williamsove teme in glasbene ideje ter jih preoblikoval za usodno nadaljevanje zgodbe, v katerem se Mrlakenstein po dolgih letih životarjenja znova utelesi in začne zbirati privržence. Nepozabni prispevek Patrica Doyla v zbirko čarobne glasbe iz Harryja Potterja je vznemirljiva in spektakularna glasba, ob predstavitvi ekip Irske in Bolgarije na Svetovnem prvenstvu v quidditchu, lahkoten valček za obbožični ples, ki ga otvorijo prvaki Trišolskega turnirja, in tenkočutna žalostinka ob pretresljivi smrti mladega Cedrica.
Tudi Nicholas Hooper (1952) je nadaljeval začrtano pot prevzemanja in prilagajanja posameznih glasbenih utrinkov preteklih filmov in hkrati uspešno krmaril po čarovniškem svetu z novimi glasbenimi temami, s katerimi je odlično ujel občutke porajajočih se slutenj in napetosti. Za sicer znanega skladatelja glasbe televizijskih produkcij je bil to njegov prvi veliki projekt, ki ga je opravil z odliko; skladatelj je z iskrivo glasbo ovekovečil osebe (strah in trepet Bradavičarke Kalawaro Twmyno ter hrabro Dumbledorjevo armado), kraje (soba KŽTD, Ministrstvo za čaranje) in usodne dogodke – bi se nam brez glasbe ob padcu Dumbledorjevega trupla v globino in slovesu zbranih od svojega ravnatelja naježila koža in utrnila solza?
Alexandre Desplat (1961) je klasično izobražen skladatelj s končanim študijem na pariškem konservatoriju; uveljavil se je predvsem na področju filmske glasbe, za katero je prejel številne nagrade. Podpisal se je pod glasbo za filme Somrak saga: Nova luna (2009), Kraljevi govor (2010), Godzila (2014), animirani film Skrivnostno življenje hišnih ljubljenčkov (2016) … V zadnjih dveh filmih o Harryju Potterju, polnih presenečenj, prevratov, razočaranj in uspehov, je skladatelj izkoristil polni potencial simfoničnega orkestra in ustvaril glasbo, ki gledalcu omogoča močno empatično izkušnjo. Z njo nas vrne v Rawsove spomine na mladostna leta in nas ob umirajočem profesorju čarobnih napojev resnično gane do solz, podobno ganljivo naslika smrt svobodno zvestega Trapetsa, pospeši utrip ob usodni bitki za Bradavičarko in nas popelje od mračnih čustev in vdanosti v usodo do končne zmage dobrega nad zlim.
Mahanje z lučkami
To so veliko bolj podrobne razlage, kot smo jih slišali z odra, saj je bil Chris Rankin veliko bolj avtobiografski in se v posamezno delovanje drugih avtorjev ni toliko vtikal, glasbe pa ne razlagal na tak način, čeprav je omenil, da je nam glasba pomaga, da vidimo karakterje ljudi kakršni so. Z drugimi besedami, ki pa niso bile izrečene, bi se dalo potegniti sklep, da glasba o ljudeh ne laže.
Anketa med občinstvom
Glede na sorazmerno dolgost koncerta je bilo ob koncu prvega dela z napovedjo odmora treba narediti neko programsko potezo, ki je izstopala iz celotnega vsebinskega okvira, saj smo poslušali odlomek O Fortuna iz scenske kantate Carmina Burana Carla Orffa, česar niti v sanjah ne bi pričakoval. Bila pa je izvedba efektna, to že, a potem se lahko vprašam, kje pa je bila glasbena efektnost do sedaj ?
Ukrajinski orkester in dvajsetčlanski mešani zbor je svojo koncertno nalogo opravil odlično, še posebej če pomislimo, da so bili na odru dvakrat, nekako od 17. do 23. ure, vmes so imeli eno uro pavze. Vsi so bili zelo dobri, orkester v vseh sekcijah, pa tudi solih: fagot, angleški rog, flavta, trobenta, tolkala, prva violina, električni klavir ali celesta… Zbor je zvenel zelo izenačeno in glasovno polno v vseh kombinacijah, res pa je, da je bilo ozvočenje izdatno.
Pri svetlobnih efektih (avtorstvo ni omenjeno) se je zdelo, da jih bo na drugem večeru manj, saj jih na začetku ni bilo, potem, pa so prihajali in se širili tudi na uporabo laserskih žarkov. Dočakali smo nekakšno lučno dramaturgijo.
Štirje večeri filmske glasbe imajo svoje sporočilo, ki se ga da prenesti tudi v območje slovenskega in drugega filma ali filmske kulture. A zdi se, da so avtorji in gostje ujeli zase pravi trenutek, kar pa je bistveno: to so opazili slovenski gledalci kot prvi.
Zame pa je bil vendarle manjši šok, ko sem opazil, da je ljudi v avditoriju iz moje generacije – največ pet. Treba bo čarati, da se pomladim. Bom poiskal ono dekle na fotografiji zgoraj. Kdo ve ?
Marijan Zlobec