Jubilejni 70. Ljubljana Festival se nadaljuje z nezmanjšanim tempom, prav tako bogat program pa se napoveduje v prihodnjem tednu. Sinoči je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopil Simfonični orkester iz Pittsburgha pod dirigentskim vodstvom avstrijskega dirigenta Manfreda Honecka in s solistko, francosko pianistko Hélène Grimaud. Občinstvo je najbolj navdušila interpretacija Mahlerjeve Prve simfonije v D-duru, imenovane TItan, ki je dvorano s huronskimi ovacijami dvignila na noge, nakar sta sledila še dva dodatka z nagovorom samega dirigenta, ki je omenil Mahlerjevo delovanje v Ljubljani.
Podoba orkestra na odru je bila impozantna, vse fotografije Marijan Zlobec
Veliki skladatelj bi bil prav gotovo vesel take izvedbe svoje Prve simfonije, ki pa je nastala že po njegovem odhodu iz Ljubljane, kjer pa je kot dirigent izvedel v eni sami sezoni ogromen operni in koncertni program. O tem je v svoji knjigi Mahler in Ljubljana 1881 -1882 podrobno pisal letos umrli muzikolog in glasbeni zgodovinar dr. Primož Kuret. Ameriški gosti morda vsega tega tako podrobno ne poznajo, bolj sam dirigent, ki je bil dejaven na Dunaju in kot violist v orkestru Dunajskih filharmonikov.
Manfred Honeck
Avstrijec Manfred Honeck s svojstvenimi in poglobljenimi interpretacijami spada med vodilne dirigente na svetu. Umetniško se je po končanem študiju izoblikoval kot dolgoletni violist Dunajskih filharmonikov in orkestra tamkajšnje Državne opere. Dirigentsko kariero je začel kot asistent Claudia Abbada in jo nadaljeval v Züriški operni hiši, pri Simfoničnem orkestru MDR iz Leipziga, Norveški državni operi, Državni operi v Stuttgartu in kot gostujoči dirigent pri številnih drugih vidnejših orkestrih (Berlinski filharmoniki, leipziški orkester Gewandhaus …). Za zasluge je prejel več častnih doktoratov ameriških univerz, častni profesorski naziv pa mu je podelil tudi avstrijski predsednik. Leta 2018 ga je združenje, ki podeljuje Mednarodne nagrade za klasično glasbo (ICMA), imenovalo za umetnika leta. V Ljubljani je na festivalu že gostoval, tako da naše glasbene razmere že pozna, prav tako povezanost avstrijske in slovenske glasbene kulture, tokrat pa je imel hvaležno nalogo, da v naš glasbeni in kulturni prostor uvede še Američane, ki so trenutno na turneji po Srednji Evropi (iz Ljubljane odidejo na Dunaj in od tam na festival v Grafenegg, potem pa v Nemčijo). V Ljubljano, kot sem izvedel po koncertu, so prišli dva dni poprej in bili nad mesto vse bolj navdušeni. Orkester iz Pittsburgha je enkrat že gostoval, menda leta 2007 s koncertom v Zlatem abonmaju CD.
Honeck že 14. sezono kot umetniški vodja usmerja Simfonični orkester iz Pittsburgha. O njihovem sodelovanju priča obsežna zbirka zgoščenk založbe Reference Recordings, na katerih so med drugim dela R. Straussa, Beethovna, Brucknerja, Čajkovskega in so prejele številne izjemne kritike ter nagrade (za posnetek Šostakovičeve Simfonije št. 5 in Barberjevega Adagia je orkester v letu 2018 prejel nagrado grammy). Orkester se ponaša z več kot 125 let staro tradicijo, številnimi vrhunskimi umetniškimi vodji (Otto Klemperer, André Previn, Lorin Maazel, Mariss Jansons …) in premiernimi izvedbami številnih del ameriških skladateljev (Simfonija št. 1 Bernsteina, Kratka vožnja s hitrim strojem J. Adamsa …) Za sabo ima več kot 40 mednarodnih turnej tako po Evropi, kot po Južni Ameriki in Daljnem vzhodu. Poleg omenjene diskografije z Mannfredom Honeckom je orkester posnel več sto med kritiki dobro sprejetih zgoščenk za različne ugledne glasbene založbe (CBS, Philips, Sony Classical, Deutsche Grammophon …). (Iz programa)
Solo trobenta
Starejši člani orkestra se s še posebno hvaležnostjo spominjajo umetniškega delovanja v Pittsburghu dirigentov Lorina Maazela in Marissa Jansonsa, ki pa ju je spoznalo tudi glasbeno občinstvo v Ljubljani, žal pa sta oba že pokojna; še posebej hitro in prezgodaj se je poslovil Jansons, ki smo ga prvič videli v Ljubljani še v Slovenski filharmoniji s Simfoniki RTV Ljubljana, ko Cankarjevega doma še ni bilo. Verjetno pa je čisto naključje, da je ravno Lorin Maazel s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia iz Münchna v Cankarjevem domu prav tako dirigiral Mahlerjevo Prvo simfonijo. Teh nekaj podatkov kaže na tako rekoč globalno povezanost Ljubljane z glasbenim svetom. Čeprav vedno postavljamo na prvo mesto ustanovitev Academie Philharmonicorum Labacensis leta 1701, pa sega glasbena tradicija že v srednji vek in potem še bolj v renesanso (Gallus). V kontekstu Amerike in njene zgodovine so Američani vedno v minusu, saj so v Ljubljani že muzicirali, ko Amerika še ni bila odkrita. Zdi pa se, da je Evropa bolj odprta za gostovanja ameriških orkestrov, seveda kakih deset najboljših, kot Amerika za gostovanja evropskih.
Solo oboa
Dirigent Manfred Honeck se je odločil za presenetljiv program, saj je na začetek koncerta uvrstil manj izvajanega in bolj po zgodovinski podobi ali opredeljenosti – kot Entartete Musik – avstrijsko – češkega, v bistvu pa judovskega skladatelja Erwina Schulhoffa.
Avstrijski pisatelj Stefan Zweig (1881–1942) se v avtobiografiji Včerajšnji svet, v kateri slikovito oriše družbo konca 19. in prve polovice 20. stoletja, mladosti na Dunaju in v Parizu spominja z besedami: »Bilo je čudovito živeti v tem mestu, ki je gostoljubno sprejemalo vse tuje, sebe pa rade volje razdajalo; v njegovem lahkotnem, kot v Parizu vedro valujočem ozračju so ljudje uživali naravnejše življenje. Vemo, da je bil Dunaj uživaško mesto, toda kaj pomeni kultura drugega, kakor da grobi materiji življenja izvabljamo vse najfinejše, najnežnejše, najsubtilnejše, kar nudita umetnost in ljubezen?«
Solo flavta
V tem vzdušju so odraščali in živeli skladatelji nocojšnjega večera, med njimi češki skladatelj Erwin Schulhoff (1894–1942), ki je s Zweigom zaradi judovskih korenin in skrajnosti nacističnih idej delil usodo prerane smrti. Sin bogatega praškega poslovneža se je študijsko izpopolnjeval na dunajskem konservatoriju, v Leipzigu (Max Reger) in Kölnu (Fritz Steinbach). Nadaljeval je s pianistično kariero, se med prvo svetovno vojno boril na ruski fronti in končal kot vojni ujetnik. Po vojni se je srečal z deli druge dunajske šole, avantgardo in novostjo, ki je pljuskala čez Atlantik – jazzom, ter se leta 1923 preselil na Češkoslovaško, kjer je med obema vojnama cvetela napredna kultura; deloval je kot pianist in glasbeni publicist. Leta 1920 je zapisal: »Glasba naj bi prek ritma, celo ekstaze, prinašala predvsem dobro fizično počutje; nikoli ni filozofija, izhaja iz stanja ekstaze in najde svoj izraz v ritmičnem gibanju.« (Iz programa Aleksandre Gartnar Kastelic).
Fenomen prepovedane glasbe, znane kot Entartete Musik, je v najtesnejši povezavi z umetniško razstavo Entartete Kunst v Münchnu. V bistvu gre za nacistično opredelitev tako glasbe kot likovne umetnosti v tretjem rajhu. Pri glasbi pa ostaja morda najbolj tragično dejstvo, da se je ta prepovedana umetnost umaknila iz najširšega glasbenega in koncertnega ali opernega zanimanja vse do danes. Založba DECCA je že pred desetletji sicer izdala precej posnetkov, zlasti oper, a repertoarnosti dela niso dosegla.
Hélène Grimaud
Manfred Honeck je v tem smislu napravil drzno in hvalevredno potezo, da je opozoril na Erwina Schulhoffa (1894 – 1942), ki je v času nacizma veljal za skladatelja “degenerirane glasbe”, druga dirigentova poteza je bila pietetna, – Schulhoff je bil že junija 1941 odpeljan v koncentracijsko taborišče v Wülzburg, kjer je za posledicami tuberkuloze 18. avgusta 1942 umrl, torej pred natanko osemdesetimi leti (!), tretja pa čisto umetniška, saj smo slišali sijajno delo Pet skic za godalni kvartet v priredbi za godalni orkester in tolkala.
Hélène Grimaud
Pet skladb za godalni kvartet (1923) je nastalo na začetku prvega Schulhoffovega plodnejšega ustvarjalnega obdobja. Vsaka izmed njih je stilizirana plesna miniatura, v kateri skladatelj novatorsko raziskuje plesne sloge; prva je valček v 4/4 taktovskem načinu, a ga morajo izvajalci po navodilu igrati, kot bi bil pisan v 3/4 taktovskem načinu; rezultat je tu in tam opotekajoči se priljubljen meščanski ples. Druga je serenada, ki bolj kot na lahkotno večerno glasbo spominja na rahlo zastrašujočo napoved nepredvidljivosti somraka. Razgibane ritme tretja črpa v čeških folklornih plesih in je svojevrsten hommage skladateljevim koreninam. V četrti se skladatelj spretno poigrava z elementi erotičnega in eksotičnega tanga, v zadnji pa tako izvajalce kot poslušalce prepusti ekstatični razgibanosti južno-italijanskega tradicijskega plesa. (Iz programa).
Skladbe so izrecno napisane v smislu naslovov Alla – kot: I. Alla Valse Viennese, II. Alla Serenata, III. Alla Czeca, IV. Alla Tango Milonga, V. Alla Tarantella. Honeck je z godali in tolkalci ustvaril sijajno akustično vzdušje, nabito z izpovedno energijo, poudaril osvoboditev srednjeevropske kulture in umetnosti v času nastanka dela, tako da bodo dvajseta leta vedno biser, hkrati pa pretresljiv dokaz, kako se vse lahko zelo hitro spremeni, kar doživljamo danes npr. v vojni med Rusijo in Ukrajino oziroma ob ruski okupaciji Ukrajine, kar vpliva tudi na kulturo na obeh straneh, kar opažano tudi v Ljubljani in na poletnem festivalu.
Morda je bila najbolj posebna in po svoje problematična druga skladba na programu, to je Ravelov Koncert za klavir in orkester v G – duru v treh stavkih: I. Allegramente, II. Adagio assai, III. Presto s slavno francosko pianistko Hélène Grimaud. Vtis je bil, kot da se je pianistka skorajda ustrašila ali kot da bi ji bilo nerodno nastopiti v Ljubljani ali kot da bi bilo nekaj narobe, čeprav je ta opomba precej huda. Ni bilo pravih fines v samem klavirskem zvoku, ki ni bil dovolj ravelovsko prefinjen, barvit, poln, erotičen, bi lahko rekel. Vse je bilo sicer zelo pravilno, a kot da se pianistka ne sliši ali ne občuti lepote klavirja in njegovih bogatih zvočnih zmožnosti.
Iz tematik prvega stavka veje idiom španske, baskovske in jazz glasbe; nenavadna je tudi kadenca, saj je Ravel napisal kar tri, začenši s harfo, pihali in končno klavirjem. Za dolgotrajno, »mukotrpno delo« je skladatelj označil pisanje ganljive melodije 2. stavka, ki se brez ponovitev razteza čez 34 taktov; napisana je v 3/4 taktovskem načinu s spremljavo v 3/8 taktovskem načinu, kar ji daje svojevrsten hipnotičen značaj. Tretji stavek je kratek, a učinkovit; motorični ritmi in živahne sinkope dopolnjujejo koncert briljance, duhovitosti in elegance. (Iz programa)
V izvedbi sem enostavno rečeno pogrešal pianistkin občutek za lepoto, tako da je bila boljša orkestrska spremljava pod skrbno dirigentovo roko.
Najbolj prepričljiv koncertni dosežek je bila omenjena Mahlerjeva Prva simfonija v D – duru, imenovana Titan. Dirigent Honeck je imel vso izvedbo čvrsto v svojih rokah; pazil je na vse in vsakogar posebej, še posebej na številne soliste, ki jim je Mahler dal sijajne priložnosti, pa ne le tako rekoč legendarnemu kontrabasu s pri nas znano melodijo, poimenovano Mojster Jaka (sicer v molu). Dirigent je členil in dajal poudarke v vseh trenutkih in jih hkrati povezoval v prepričljivo celoto. Boljše so bile “zadnje” sekcije: pihala, trobila in tolkala, medtem ko se je pri godalih, zlasti prvih in drugih violinah, zdela interpretativna ali izvajalska vnema manjša, ne vedno s pravim zagonom, poudarkom, izpovedno vnemo in žarom, saj glasbeniki vedo, koliko bleščečih trenutkov je Mahler v simfoniji namenil vsem “drugim”.
Zvočni lesk trobent, pozavn, tube
Honeckovi tempi pa so se mi zdeli vendarle na posameznih mestih dokaj hitri, kot da bi se malo bal opojnosti mahlerjanskega zvoka in njegove titanske drže, ki je po svoje junaška in s tem mogočnejša, tako da bi kakšna počasnejša verzija tej interpretaciji ne škodila, nasprotno. Zelo smo pazili, kako bo izoblikoval četrti stavek, poimenovan Vznemirjeno, kot ob nevihti. Tu je vse v nenehnem vzpenjanju, briljantnem razvoju, tako da med opazovanjem orkestra čutiš naraščanje vsega, dokler ne pride do kar paradnega najprej položajnega dviga lege rogov, potem pa dviga vseh osmih hornistov, da igrajo stoje, kar naedi fenomenalen vtis. Honeck je dvignil tudi solo trobentača in nasploh poskrbel za efekten konec, tako da je dvorana upravičeno kar eksplodirala.
Parada osmih hornistov
Malo všeč mi je bil spričo svoje nepovezanosti s poprejšnjim Mahlerjem prvi dodatek Die Libelle Josepha Straussa, kar pa je orkester z dirigentom potem popravil s simfonično glasbo iz opere Kavalir z rožo Richarda Straussa.
Marijan Zlobec