Za nami je prvi popoldan in večer, torej dva koncerta, filmske glasbe; zajemal je odlomke iz Gospodarja prstanov in Hobit, obakrat v nabito polnem Poletnem gledališču v Križankah. Na odru smo opazili velik orkester in dvajsetčlanski mešani zbor, vsi pa prihajajo iz Ukrajine, čeprav je bila ta informacija bolj skrita kot ne. Najbolj opazna pa je bila končna postaja, že ob sklepnih aplavzih, ko so pevci ob spremljavi orkestra zapeli in zaigrali ukrajinsko državno himno, pevci pa so ob sebi razobesili še ukrajinsko zastavo.
Panorama odra, vse fotografije Marijan Zlobec
Ves večer je nastopal Akademski simfonični orkester Hmelnicke filharmonije. Orkester je bil ustanovljen leta 2001, v njem pa igrajo tako izkušeni glasbeniki kot mladi talenti. Repertoar je žanrsko razgiban; na njem so dela klasične glasbe pretekle in sedanje dobe, pa tudi žanri popularne glasbe cross-over projekte z rock glasbo, na katerih so v orkestrski preobleki zazvenele zimzelene pesmi legend rock glasbe od Bon Jovija, Pink Floydov in Led Zeppelina do skupin Queen, The Beatles in Scorpions; avtor in dirigent projektov je bil ukrajinski dirigent Sergej Rabijčuk.
William Kirchner
Orkester med štirimi nastopi v Ljubljani vodi ukrajinski dirigent in umetniški vodja orkestra Taras Martinik (1982), ki je po koncu študija v Lvovu vodil orkester Državnega akademskega opernega in baletnega gledališče iz Donecka, kjer je na oder med drugim postavil Wagnerjevega Letečega Holandca in Puccinijevo Turandot. Je pomemben člen v razvoju ukrajinskega glasbenega življenja, kjer pod njegovo taktirko zvenijo tako dela z železnega repertoarja kot dela sodobnih (ukrajinskih) skladateljev.
Johanna Krumin
Glavna pevka večera je bila lirična sopranistka Johanna Krumin, povezovalec koncerta pa je bil novozelandski igralec William Kirchner, ki je nekaj minut celo pel, povedal pa je, da je prišel k nam naravnost z Nove Zelandije, od koder je doma. Sicer je veliko pripovedoval, se malo (preveč) hvalil, v smislu: vi ne veste, koga vse sem jaz videl in koga vse poznam, ves čas s precejšnjim gledališkim patosom, kot se za zvezdnika in filmskega igralca spodobi. (Ali pa tudi ne).
William Kirchner
Opazno je bilo zelo močno ozvočenje, zelo uspela svetlobna oprema ali lučni efekti oziroma nasploh luč po potrebi v celotnem gledališču, tudi v avditoriju, nekaj pa je bilo na koncu mahanja občinstva s prižganimi svetilkami na pametnih telefonih, kot so dajali zgled nekateri nastopajoči z odra z njihovim mahanjem.
Zelo izrazit je bil odličen dvajsetčlanski mešani pevski zbor
Dve desetletji sta minili, odkar je na filmskih platnih luč sveta ugledala trilogija, ki je z največjim zaslužkom v zgodovini presegla legendarni trilogiji Vojna zvezd in Boter. Ustvarjalci trilogije Gospodar prstanov so bili za prestižno nagrado oskar v različnih kategorijah nominirani kar tridesetkrat in jih prejeli sedemnajst. Od teh sta šla dva (za najboljšo izvirno glasbo) v roke kanadskemu skladatelju in dirigentu Howardu Shoru (1946), sicer znanemu po glasbi filmskih uspešnic, kot so Ko jagenjčki obmolknejo, Letalec in Filadelfija. Skladatelj, ki se je podpisal pod glasbo več kot 80 filmov, je poleg dveh oskarjev za filmsko glasbo Gospodarja prstanov prejel še tri nagrade grammy in dva zlata globusa, zlati globus je leta 2005 prejel še za glasbo k filmu Letalec. Režiser trilogij Hobit (prvi film trilogije smo v kinodvoranah spremljali pred desetimi leti) in Gospodar prstanov Peter Jackson (1961) je na začetku ustvarjalnega procesa nekaj posnetim osnutkom dodal že obstoječo glasbo različnih skladateljev (tudi Howarda Shora) in kljub drugim predlogom k sodelovanju povabil prav njega; ta je odletel k ustvarjalni ekipi na Novo Zelandijo, se nastanil v starejši hiši v hrastovem gozdu in napisal prve različice za teme Šajerske, Froda in Bratovščine, še preden se je začel pravi snemalni proces. Shore je zgodbo dobro poznal, prvič se je z njo srečal v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je kot saksofonist na turneji s kanadsko rock skupino veliko bral; kot pravi sam, so bili zanj vznemirljivi predvsem karakterji protagonistov in odnosi med njimi, čeprav je rdeča nit zgodbe, ki je v filmih še posebej izpostavljena, bitka med dobrim in zlom.
Pri oblikovanju glasbe si je pomagal s tehniko t. i. leitmotivov – vodilnih motivov, ki jo je v operni tetralogiji Nibelungov prstan mojstrsko razvijal že Richard Wagner (1813–1883) in je bila za Shora model. Vodilni motivi so glasbene téme, vsaka s svojimi specifičnimi elementi in značajem, ki so povezane z določenim protagonistom ali predmetom in se pojavijo hkrati z njim v razvijajoči se zgodbi; kot neke vrste smerokaz, ki se spreminja hkrati s protagonistom ali položajem predmeta v zgodbi. Najbolj značilne teme, ki jih bomo slišali tudi nocoj, so temačna téma mesta Mordor, iskriva téma Šajerske z značilno sinkopirano melodijo, začenši v flavtici, plemenita godalna téma belega jezdeca, heroična téma Bratovščine s prevladujočimi timpani in trobili … Glasba Howarda Shora ima v filmih resnično posebno mesto; brez nje se nam Šajerska, kjer prebivajo Hobiti, ne bi vtisnila v spomin kot živahna, prijetna pokrajina, ob bitki pri Helmovem breznu nam brez glasbe srce zagotovo ne bi tako divje utripalo niti se ne bi utrnila solza pri Boromirjevem kesanju in smrti. Shoru so se pridružili tudi drugi znani glasbeniki; oskarja za izvirno pesem si je delil s škotsko pevko Annie Lennox in producentom Franom Walshem, pod Goolumovo pesem se je podpisala islandska tekstopiska in skladateljica Emiliana Torrini, avtor pesmi Vidim ogenj (I See Fire) pa je na željo režiserjeve hčere postal Ed Sheeran. (Iz programa Aleksandre Gartnar Kastelic).
Glasbeni filmski ali filmsko glasbeni vidik se je zdel zelo zaokrožen, a v samem glasbeno motivnem svetu manj izrazit, kot najdemo bolj prepoznavno filmsko glasbo v delih umetniško večjih skladateljev preteklosti. V Ljubljani smo tako v preteklosti gostili same skladatelje kot dirigente, spomnimo se samega Ennia Moriconeja v istem Poletnem gledališču v Križankah, ko je ostalo brez vstopnic 1500 ljudi in so šli poslušat glasbo pod zid, potem Nicola Piovani na Kongresnem trgu, avtorja glasbe Življenje je lepo, pa še poprej Lala Schifrina v Cankarjevem domu… Sam vidik oscarja ali grammyja za glasbo še ne pomeni, da ostaja skladateljeva glasba večna tudi po desetletjih.
Jutri prečakujemo še bolj pričakovani nastop z glasbo iz filmov o Harryju Potterju.
Marijan Zlobec