Mednarodna ali celo svetovna glasbena scena je jedro letošnjega jubilejnega 70. Ljubljana Festivala, vendar pa v programu nima zanemarljive vloge tudi izvirna slovenska skladateljska ustvarjalnost, prav tako pa izvajalska, kot smo tu že omenjali. Sinoči so bili na festivalu kar trije dogodki. Prvi je bil koncert v Viteški dvorani Križank z nastopom Ansambla za sodobno glasbo MD7 pod dirigentskim vodstvom Stevena Loya. Poslušali smo sedem sodobnih kompozicij, med njimi štiri slovenskih skladateljev.
Franci Krevh
Ansambel za sodobno glasbo MD7 je nastal v času slovenskega sodelovanja v okviru večjega mednarodnega projekta Musica Danubiana, v katerega se je organizacijsko in programsko, tudi z gostovanji, vključil skladatelj Pavel Mihelčič z novim ansamblom. Festival Musica Danubiana je bil zamišljen kot povezava vseh dežel oziroma držav, skozi katere teče reka Donava, hkrati pa seveda vse reke, ki se v Donavo izlivajo, tako Slovenija s Savo. Letos MD7 slavi 20-letnico prvega nastopa. Zasedba je nastala prav na pobudo skladatelja Pavla Mihelčiča, njen namen pa je bil izvajati novo slovensko in tujo glasbo. Njeni ustanovni člani so bili: Matej Zupan, Jože Kotar, Matej Krajter, Franci Krevh, Luca Ferrini, Katja Krajnik in Igor Mitrović. Ansambel deluje kot sestav Društva za sodobno glasbo MD7 in ima za seboj številne zelo uspešne koncerte doma in na tujem (Avstrija, Hrvaška, Irska, Italija, Južna Koreja, Ukrajina, Romunija). Posneli so tri samostojne plošče, njihovi posnetki pa so tudi na zgoščenkah, ki so izšle v Avstraliji in Romuniji. Zasedba je krstila več kot 100 zanjo napisanih del, vrsta teh je prvi dotik z občinstvom dočakala na odrih Festivala Ljubljana. Med njimi je tudi veliko izjemno kakovostnih skladb. Nekatere so izbrali za jubilejni koncert. Od vsega začetka je bil umetniški vodja in nekdanji predsednik Društva slovenskih skladateljev Pavel Mihelčič, od leta 2017 pa je umetniški vodja skladatelj Nenad Firšt. Sinočnji program je sestavil nekdanji umetniški vodja Mihelčič, ki letos obhaja že zavidljivo 85 – letnico.
Steven Loy
Uvodoma smo poslušali skladbo romunskega skladatelja Sorina Lerescuja (1953) Jadrati. Sorin Lerescu (1953) je romunski skladatelj, pedagog in publicist, ki se je izpopolnjeval pri Ton de Leeuwu, Brianu Ferneyhoughu in Mortonu Feldmanu ter študij sklenil z doktoratom v Cluj-Napoci. Bil je ustanovitelj in vodja mednarodnega festivala sodobne glasbe v Brăili (Meetings of New Music) in vodja festivala Meridian v organizaciji romunske sekcije ISCM; njegova dela izvajajo na mednarodnih festivalih sodobne glasbe (Trondheim, Darmstadt …). Skladbo Jadranje je napisal za ansambel MD7, ki jo je prvič izvedel na svojem prvem koncertu novembra 2002 v Trstu. O njej je skladatelj takrat napisal: »Osnovna zamisel tega dela je jadranje – kot simbol za vode Donave: med tenkimi melodičnimi in homofonskimi strukturami (prvi del). V drugem delu prevladujejo improvizacijske strukture, ki oblikujejo polifonijo obenem s homofonskimi prehodi. Skladba se konča z odmevom uvodnih zvokov.« (Iz programa Aleksandre Gartnar Kastelic).
Pozavnist Luka Logar in klarinetist Jože Kotar
Skladba je napisana bolj kot nekakšno valovanje vode, saj je jadranje zgolj nadvodni rekreativni poseg ali nastop, če se izrazim bolj koncertno, saj tu ne pomislim na kaj bolj izrazitega, kaj šele tekmovalnega jadranja. V skladbi so nenehna spreminjanja kratkih solističnih pasaž, pretakanja z enega inštrumenta na drugega, tako da kompozicijo začne flavta in ustvari svojo zvočno linijo in poslušalec identificira ta inštrument kot nekakšen simbol vode in valovanja ter jadranja hkrati. Ta jadranja se deloma držijo mirnih, neproblematičnih tokov, le z malimi dramatičnimi vzvalovanji ali vodnimi prebujami, kaj šele razburkanji. Več je zvočnih dialogov, umirjenosti… Jadranje je v bistvu povezano z mirnostjo ali nemirnostjo vode, je stik. Ansambel MD7 je imel sicer med nastopajočimi omenjenega tudi violinista Janeza Podleska, ki pa v tej kompoziciji (in še nekaterih v drugem delu koncerta) ni bil v zasedbi, kar je pravzaprav presenetljivo, saj bi najprej pomislil, da brez prve violine nastop tako rekoč ni možen, a se je izkazalo, da je v bistvu funkcijo prve violine prevzela viola ali pa flavta.
Marjan Šijanec
Slovenski skladatelj Marjan Šijanec (1950) je iz Maribora in je v Ljubljani manj prisoten na koncertnih odrih kot nekateri njegovi vrstniki, ki so in si prizadevajo biti vedno na odru. Po diplomi iz kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Uroš Krek) se je izpopolnjeval v elektroakustični glasbi in računalniškem programiranju (Radio Beograd, Inštitut za nuklearno fiziko v Vinči). Bil je med pionirji računalniške glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Šijančeve projekte izvajajo tako na domačih (Slovenski glasbeni dnevi, Unicum, 61. Ljubljana Festival …) kot mednarodnih (na Nizozemskem, v Franciji, Avstraliji, Indiji …) festivalih (sodobne) glasbe.
Marjan Šijanec
Njegovi Trije plesi AAA so po naročilu nastali za ansambel MD7. Po skladateljevih besedah predstavljajo njegovo imaginativno občutenje zvokov starega sveta. V njej se prepletata elektroakustični in konkretni (posnet in s tehniko manipuliran) zvok kot bazalni konglomerat, skladatelj pa instrumentaliste z željo po harmoniji v sožitje Enosti povezuje z arhetipskimi naplavinami treh stiliziranih plesov treh celin: Afrike, Azije, Amerike. (Iz programa).
Marjan Šijanec in Pavel Mihelčič
Skladba je preplet omenjenega posnetega in aranžiranega plesnega, vokalnega, ritmičnega esprija celin z Ajem, a ne tako izrazito, da bi lahko že govorili o kakšni folklori, čeprav slišimo kak takt s petjem domorodcev, kot se reče. Šijanec hitro, po sicer samo s posnetimi zvoki, preide v odrsko živo izvedbo, a z nepričakovano kombinacijo tolkalca in klavirja, potem se navezujeta viola in violončelo, pa še pozavna in klarinet, nazadnje flavta, ritem bobna postaja sinkopiran in v tem smislu potem nadaljujejo vsi glasbeniki. Sledi drugi ples spet s samim posnetkom brez žive glasbe, tako da skladatelj ob “mešalni mizi” odloča o zvočnih razmerjih med posnetkom in nastopom glasbenikov na odru. Spretno izkorišča slehernega posameznika, skladba pa se konča z nekakšno skupno intervencijo, v kateri s končnim vzklikom sodeluje tudi Šijanec sam.
Aplavz Stevena Loya za skladatelja
Pavel Mihelčič (1937) je zaslužni profesor Akademije za glasbo v Ljubljani in njen dekan med letoma 2001 in 2009. V dolgoletni karieri se je Kozinov nagrajenec podpisal pod obsežen opus del, ki so jih na spored uvrščali ugledni mednarodni festivali (Varšavska jesen, Praška pomlad…), bil je izveden tudi na gostovanjih Slovenske filharmonije (Leipzig, Berlin, Praga, Varšava…). Med drugim je zelo uspešno ter odmevno organiziral Svetovne glasbene dneve v Ljubljani (2003) in ustanovil festival Musica Danubiana ter po njem festival sodobne glasbe UNICUM. Bil je zelo aktiven v ISCM in se je udeleževal njenih Svetovnih glasbenih dnevov v tujini kot predstavnik Slovenije.
Sinoči smo poslušali njegovo skladbo Gospodična ali Kaplja kot solza, ki jo je prvič izvedel japonski ansambel Intercontemporain. Skladatelj je v njej priklical v spomin iz mladosti pripovedko z Gorjancev o Gospodični, katere skrivnost lepote je bila v umivanju v tamkajšnjem studenčku. »To je delala vrsto let in ostala je lepa. Minila so leta: deklica je odšla na Gorjance – po poti, ki jo je nekoč prehodil novomeški slikar Vladimir Lamut. Narava se je spremenila. Od daleč so videti posegi v naravo. Deklica si umije obraz in pogleda v daljavo. Kaplja na njenem obrazu je videti kot solza. Glasba na občutljiv način govori o neki izgubljeni lepoti.« (Iz programa)
Mihelčičeva skladba je bila precej presenetljiva, saj bi glede na opisano pripovedko pričakoval več “folklornosti” ali celo nekakšne zvočne ali glasbene ilustrativnosti, a je Mihelčič tu presenetljivo moderen, pravzaprav se najbolj navezuje na slavno avstrijsko avantgardo pred sto in še več leti. Prevladuje subtilnost, kratek dialog violine in flavte, polno je nekakšnih kratkih vtisov, morda kot prevod kakšnih stavkov iz pravljice, potem pa se skladba zvočno razširi, nastaja več posameznih solov, počasen dialog, brez kakšne dramatičnosti, konča pa se z mirnejšim prehodom v izginjanje, kot da bi se pravljica razblinila, ne v nič ali v zanikanje pravkar povedanega, ampak kot konec po vsem izrečenem.
Nenad Firšt
Ansambel MD7 je na koncertu krstno izvedel le eno skladbo Panoptikum Nenada Firšta (1964). Skladatelj se je po študiju kompozicije (prof. Dane Škerl) in violine (prof. Rok Klopčič) na ljubljanski Akademiji za glasbo izpopolnjeval na mednarodnih tečajih za komorno glasbo in kompozicijo doma, na Madžarskem in v Franciji. Zaposlen je kot vodja glasbene dejavnosti na Zavodu Celeia Celje in kot generalni sekretar Glasbene mladine Slovenije, deluje tudi kot umetniški vodja in dirigent Celjskega godalnega orkestra. Do zdaj je bilo na koncertih in festivalih v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Avstraliji predstavljenih več kot 150 Firštovih solističnih, komornih in simfoničnih del, s svojimi skladbami pa je poleg dveh avtorskih CD plošč v seriji Ars Slovenica prisoten še na tridesetih ploščah uglednih domačih in tujih umetnikov ter ansamblov. Za skladateljski opus je prejel vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada.
Nenad Firšt
Skladba ponuja vpogled v različne načine komunikacije in sodelovanja posameznikov v kolektivu. Začetni razdelitvi v tri skupine sledijo individualni vložki in dialogi, zaključek pa je v duhu intenzivne skupne igre. (Iz programa). Skladba je precej bolj razgibana kot poprejšnje na programu, več je zvočnosti, nekakšne drznosti, več gostote zvoka in dinamike, veliko prefinjenosti v pasažah posameznih inštrumentov. Vmesni del skladbe bi lahko razumeli kot subtilni dialog s soli, dueti, terceti, a zgolj po posameznih pasažah, kot na primer nekaj taktov skupne igre flavte, violine in triangla. Proti koncu je več zvočne drznosti in več zvoka v ritmičnih plasteh, a ostaja vendarle vse le v medsebojno povezanih fragmentih, ki pa privedejo do smiselnega in zaokroženega konca. Problem je, kako naj razumem samo besedo in naslov Panoptikum. Zdi se, da ji je Firšt dal nov pomen v smislu mnogoobraznosti ali večpoglednosti. Tako je bila skladba v celoti drznejša.
Še en dirigentov aplavz
Za ansambel MD7 je skladbo prispevala tudi ukrajinska skladateljica Julia Gomelskaja (1964– 2016), ki se je po študiju doma izpopolnjevala v Londonu in postala doktorica glasbe. Bila je profesorica kompozicije v Odesi. Njen opus obsega simfonična in komorna dela, balete, zborovsko, vokalno in elektronsko glasbo. Prejela je vrsto nacionalnih in mednarodnih nagrad in bila članica upravnega odbora Zveze ukrajinskih skladateljev, ukrajinske sekcije ISCM in PRS. Sodelovala je na številnih mednarodnih festivalih in projektih v Evropi in ZDA.
Naslov njene skladbe Trije vzponi k identiteti (2012) odseva glavno idejo kompozicije, v kateri skladateljica uporablja »duhovni prostor« tradicionalne ukrajinske ljudske glasbe. Tudi tu je bila zasedba brez violine, a skladbo bolj zaznamuje zvočno zelo divji začetek, močnejši poudarek na klavirju, potem posameznih odsekov solov in nadaljevanje v umirjeni skupni zvočnosti, pa spet obuditev zvočne drznosti, ki se začenja z uporabo zvončkov oziroma tolkalnega inštrumenta kolotali, pa spet dialoga viole, violončela, pihal, tako da nastane več drzne invencije, poguma, dramatike, skratka drzne zvočnosti… Vzpon k identiteti pomeni osvoboditev od vsega, kar bi (skladateljico), lahko oviralo na lastni umetniški poti.
Flavtist Matej Zupan in violistka Maja Rome
Giampaolo Coral (1944–2011) je bil italijanski pianist, ki je poučeval na tržaškem Konservatoriju in sodeloval z glasbeno-gledališkimi produkcijami v Furlaniji in Benečiji. Ustanovil je združenje za sodobno glasbo Chromas in festival Trieste Prima – Mednarodna srečanja s sodobno glasbo. Kot skladatelj je bil samouk, a je za svoja dela na
mednarodnih natečajih in tekmovanjih prejel številne nagrade, izvajale pa so jih tudi ugledne zasedbe na pomembnih festivalih (Ensemble Intercontemporain, Klangforum Wien …). Izoblikovalec programa Pavel Mihelčič je tako sinoči v Ljubljani združil nekatere skladatelje, ki jih je ali pa jih še sedaj sam dobro pozna.
Skladba Luna zapušča prizorišče (1989) je del njegove komorne opere Demoni in nočni strahovi mesta Perle po romanu Druga stran Alfreda Kubina. O njej je zapisal: »V tej skladbi, ki ima značaj nokturna, sem hotel izraziti žalostni prizor lune, ki mora izginiti; hotel sem prikazati izginotje lune, ki je simbol danes izgubljene izrazne dimenzije. Pred nami je neke vrste iluzija, neke vrste nostalgija po skrivnostnem svetu noči.« (Iz programa).
Skladba prav tako nima violine, a je zato zelo spretno napisana v smislu različnih inštrumentalnih dialogov in kombinacij, ki omogočajo zvočno širjenje in kontrastnost, nekakšno kroženje, kjer je nekaj časa vodilni klavir, ki spodbuja močnejšo akordičnost s pomočjo bas klarineta, flavte, violončela…, dokler ne pride do mirnega in urejenega izzvenevanja, kot da bi se Luna zares nekam umaknila.
Corrado Rojac
Corrado Rojac (1968) je zamejski Slovenec iz Trsta, ki je diplomiral iz harmonike, klavirja in violončela ter doktoriral iz zgodovine glasbe. Njegove skladbe so izvajali uveljavljeni glasbeniki (ansambel MD7, Slowind, Bit20 …) na pomembnejših mednarodnih festivalih (salzburški Aspekte, ljubljanski Unicum …) Romantična pokrajina (2014) je nastala za ansambel MD7. Skladatelj je v snovanju dela sledil istoimenski slikovni predlogi Vasilija Kandinskega iz leta 1911, obdobja, ko je slikar prehajal iz figurativnosti v abstraktnost: »Majavo ravnovesje med tema dvema svetovoma se mi je zdelo kakor nalašč za kompozicijo, ki naj bi obvisela nekje med tradicijo (blagozvočjem) in sodobnejšimi kompozicijskimi prijemi. V sliki Vasilija Kandinskega lebdi motiv jezdecev, ki divjajo skozi pravljično pokrajino kakor v vrtincu skrivnostnih barv in neznanih občutkov; v skladbi sem skušal zvočno oblikovati svoje notranje podoživljanje teh sugestij.« (Aleksandra Gartnar Kastelic)
Corrado Rojac se zahvaljuje izvajalcem
Rojac je začel s klavirjem in kot edini na večeru uporabiti pizzicato godal, da bi se na to navezal s flavto in klarinetom. Zanimivo pa je, da v njegovi interpretaciji prehoda iz poznoromantičnega krajinskega slikarskega kolorita v prvo abstrakcijo (Kandinskega) bolj slišim vpliv rezijanske glasbene kulture, sinkopiranih ritmov, skoraj folklornih elementov, močnejšega sola tolkal, vseh inštrumentov do bas klarineta, sordirane pozavne, ki daje barvo zvoku celote. V zadnjem delu je več dinamike in zvočne eksplozije, dialoškosti ter kombinacij vseh,vse do počasnega izzvena vseh, kot da bi Kandinbski postopoma sprerminjal svojo sliko iz enega stila v nov, kasneje prepoznan kot svetovna slikarska abstrakcija. Rojac ve, da je rojstvo slikarske abstrakcije pogojeval izum mikroskopa, tako se na posameznih mestih zdi tudi njegova skladba, s prefinjenimi soli, rahlo “mikroskopska”.
Corrado Rojac se priklanja občinstvu
V celotnem večeru in v vseh skladbah pa sem pričakoval več posamezne virtuoznosti, ki bi še bolj prepričljivo zaposlila vse nastopajoče, tako pa se pokaže, kot da so nekako ves večer pod vplivom bralnonotne pravilnosti, za kar je efektno poskrbel spretni dirigent Steven Loy. Nastopili so: Matej Zupan, flavte, Jože Kotar, klarinet, Luka Logar, pozavna, Franci Krevh, tolkala, Luca Ferrini, klavir, Janez Podlesek, violina, Maja Rome, viola in Igor Mitrović, violončelo. Vsi so bili solidni, največ dela je imel tolkalec, ker je moral za vsako skladbo iskati in najti predvideno zasedbo tolkal.
Zadnji priklon
Marijan Zlobec