Jota z repo in zeljem namesto Mahlerja v Ljubljani

Jota z repo in zeljem namesto Mahlerja v Ljubljani

Moram priznati, da se tako nelagodno, kot sinoči v Križevniški cerkvi na koncertu z naslovom Mahler v Ljubljani na 70. Ljubljana Festivalu, že dolgo nisem počutil. Zakaj ? Zato, ker je bilo vse narobe, še posebej pa, ker so vsi na to, kar so izvajali, pristajali, kar jih kot profesionalne glasbenike postavlja v še slabšo luč.

Dirigent Jonathan Stockhammer, fotografije Marijan Zlobec

To je bil namreč šolski primer, kako se koncertnih programov ne dela in seveda ne izvaja. To ni bilo niti tako kot pri spomeniku Edvardu Kardelju Draga Tršarja na Trgu republike, kjer se zdi, da je edino on prepoznaven in pameten, vsa neprepoznavna figuralna množica, ki hodi za njim, pa neumna. Na sinočnjem koncertu ni bilo niti Edvarda Kardelja.

Dobili smo slab produkt mešane kraške jote, pri čemer se je kuharju zdelo, kot da mora začeti kuhati joto z repo, potem pa je spoznal, da mora dodati še malo zelja, pa spet ni bilo prav in je dodal še malo repe, a glejga zlomka, tudi tu okus še ni bil pravi, pa je dodal še malo zelja, pa spet repe. Potem ko se je zdelo, da je jota končno po dveh urah kuhanja dokončana, je opazil, da mu je ostalo še nekaj zelja – pa hajd z njim v lonec. In je vse pokvaril. Tako smo lahko pojedli le kuharjevo čurimurščino.

Če bi bil vsaj eden glasbenik pameten, bi udaril po mizi in rekel: “Pojdite se solit, taka kombinacija posameznih Rückertovih pesmi in odlomkov ali stavkov iz Pete simfonije v cis-molu, oboje Gustava Mahlerja, ne pelje nikamor. Skladatelj tega ni napisal, nikoli pomislil in še manj odobraval. To je bilo tako, kot če bi avtorsko mešali Franceta Prešerna v priredbo nove sestavljene pesmi. Literarni zgodovinarji bi pobesneli, pa še recitatorja, ki bi si to upal javno recitirati, ne bi našli.

Če je sopranistka Nika Gorič šla v to, da je pela najprej dve pesmi, pa potihem odšla, potem smo poslušali odlomek iz Pete simfonije, pa spet eno pesem, pa spet simfonijo, pa spet eno pesem, pa spet simfonijo do konca, očitno ne ve, kaj je njeno umetniško poslanstvo. Po aplavzih pa smo, očitno kot dogovorjeni dodatek, poslušali še eno, peto ali zadnjo pesem v slavnem ciklu, ki je nekoč naši mezzosopranistki Marjani Lipovšek prinesel svetovno slavo, seveda ko je cikel pela kot celoto in le tako izrazila moč Mahlerjeve izpovedi. Kako in koliko nazaj je padla slovenska glasbena zavest, se ob tem lahko samo zmrazim.

Ta štukatura Ensemble Dissonance, ki misli, da je z Mahlerjem v Ljubljani naredil nekaj posebnega in seveda posebno dobrega, se mora takoj nehati. Ker če bom drugič vrgel bombo, bodo vsi takoj vedeli zakaj.

Tu je škoda slehernih študijskih naporov, ker rezultata ni in ne more biti, ker gre v osnovi ali bistvu za nesporazum ali zavračanje ljubezni, ki je s strani Gustava Mahlerja do svojih interpretov zanesljivo ne bi bilo.

Ko slišiš harmoniko, pa klavir, pa skakanje obeh tolkalcev iz enega inštrumenta na drugega pa nazaj in naprej, pa godalni kvintet namesto šestdesetih godal… te sicer prepoznana melodija, to že je, enostavno ne prevzame.

Priredbe Mahlerjevih skladb sta napisala Eberhard Kloke (1948) in Simon Klaus (1968). Kloke je nemški dirigent in skladatelj, ki je deloval kot dirigent več nemških radijskih orkestrov, bil je generalni glasbeni direktor v Ulmu, simfonikov v Bochumu, pa tudi v operi in državni filharmoniji v Nürnbergu. Od leta 1998 živi v Berlinu in deluje kot umetnik na svobodi. Dirigira, veliko se posveča svojim interdisciplinarnim projektom ter transkribira, med drugim Wagnerjeve
opere, Beethovnova dela in dela drugih skladateljev za založbe Universal Edition na Dunaju, Schott …

Simon Klaus je nemški pianist in dirigent, ki je ustanovil Holst Sinfonietto in Young Opera Company. Zanima ga predvsem glasba 20. stoletja. Posnel je več zgoščenk za založbo Naxos. Bil je tudi glavni urednik več Mahlerjevih izdaj za založbo Universal Edition na Dunaju.

Njuno samovoljno mrcvarjenje Mahlerja je nesprejemljivo. Če želita, sta lahko samostojna skladatelja, ne pa Mahlerjeva avtomehanika.

Dirigent Jonathan Stockhammer je najprej študiral kitajščino in politične vede, nato pa kompozicijo in dirigiranje v domačem Los Angelesu. Med študijem je dirigiral Losangeleški filharmoniji in zatem postal asistent šefa dirigenta Esa-Pekka Salonena. Po študiju se je preselil v Nemčijo, kjer je dirigiral ansamblom, kot so Ensemble Modern, Collegium Novum Zürich in Ensemble Resonanz. S sodelovanjem s priznanimi orkestri, kot so Filharmonija iz Osla, Simfonični orkester NDR iz Hamburga, Simfonični orkester Frankfurtskega radia, Seulski filharmonični in Sydneyjski simfonični orkester, ter nastopi na Salzburškem festivalu, Festivalu v Luzernu, Beneškem bienalu, Wien Modern … si je ustvaril ugled v svetu opere, simfoničnega repertoarja in sodobne glasbe. Rad se poglablja v glasbo, ki briše meje med klasično glasbo, rockom, popom in hip- hopom. Njegov zgoščenka za RCA z deli Franka Zappe je prejela nagrado Echo Klassik. Njegov posnetek skladbe The New Crystal Silence v živo s Chickom Coreo, Garyjem Burtonom in Simfoničnim orkestrom iz Sydneyja je leta 2009 prejel grammyja. V sezoni 2021/22 je premierno izvedel nov oratorij Thomasa Kesslerja na festivalih Musikfest v Bernu, ZeitRäume v Baslu in Wien Modern.

Študijsko se je trudil, a je mentalno vendarle podlegel onemu slavnenu verzu “ljubezni trud zaman.”

Nika Gorič je vsaj pokazala, da pesmi na besedila slavnega pesnika Friedricka Rückerta zna, njen orkestrski ljubimec pa po prepoznavnosti in pogumu vstopanja na koncertni oder še čaka na svojo, tokrat zamujeno, priložnost.

Ensemble Dissonance ? Kaj že to pomeni ?

Marijan Zlobec

 


En odgovor na “Jota z repo in zeljem namesto Mahlerja v Ljubljani”

  1. Spoštovani g. Zlobec,
    z vašo kritiko se popolnoma strinjam in podpišem vsako besedo. Le eno manjka: sprašujem se, zakaj za Božjo voljo te čudovite pesmi na poezijo Rückerta izvaja liričen svetel sopran, ki ne pevsko, ne interpretativno tej nalogi ni kos? Kot ste sami omenili so te pesmi namenjene pevkam, kot so Marjana Lipovšek (torej okroglemu mezzo-sopranu ali če že sopran, potem sopran z volumnom in sposobnostjo petja v nizki legi). Na avstrijskih in nemških festivalih je popolnoma nemogoče, da bi postavili na oder tako zasedbo. Ta koncert ni bil vreden Mahlerjeve glasbe in tudi ne Mahlerja v Ljubljani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: