Velika pričakovanja občinstva ob drugem koncertu na gostovanju orkestra West Eastern Divan, kitajskega pianista Lang Langa ter dirigenta Daniela Barenboima na 70. Ljubljana Festivalu so se uresničila. Spet smo dočakali huronske ovacije, s katerimi so gledalci najbolj nagradili Lang Langov dodatek ob koncu prvega dela koncerta ter izvedbo Ravelovega Bolera na koncu koncerta. Sedem minut stoječih ovacij je zelo lep kompliment. Oba koncerta si bodo vse v dvorani zapomnili. So se pa takoj pojavile sodbe o tem, kateri koncert je bil boljši. Seveda je bil prvi, ker je naredil vtis iz nič, drugi že naslednji dan pa primerjalni, za vse, ki so si privoščili ogled obeh koncertov.
Lang Lang in Daniel Barenboim, vse fotografije Marijan Zlobec
Program drugega koncerta je bil v nasprotju s Smetano prvi večer tokrat francosko – španski z deli Ravela, de Falle in Debussyja. Najprej smo poslušali Špansko rapsodijo (Rapsodie espagnole) Mauricea Ravela (1875–1937) v štirih stavkih. I. Preludij v noč (Prélude a` la nuit), II. Malaguena, III. Habanera in IV. Festival (Feria). Ravelovo španskost pojasnjuje že programski list, v katerem preberem, da se je v Ravelu pretakala tudi baskovska kri; rojen je bil v obmorskem mestu Ciboure materi baskovskega rodu in očetu Švicarju, a je otroštvo in mladostna leta preživel v Parizu in se prvič v Španijo vrnil šele po grenki izkušnji prve svetovne vojne, leta 1924; prva in zagotovo najpomembnejša izkušnja baskovske in španske glasbe ter folklore je bila tako njegova mama, ki je doma prepevala tamkajšnje ljudske pesmi. Leta 1907 je Ravel začel snovati komično opero enodejanko Španska ura, v kateri je španski karakter prikazal z vključitvijo ritmov španskih plesov jote, habanere in malaguene. Istega leta je Habaneri za dva klavirja iz leta 1895 dodal še tri stavke in jih orkestriral; tako je leta 1908 končal svoje prvo večje orkestrsko delo in ga naslovil Španska rapsodija. Delo je bilo po premierni izvedbi večinoma dobro sprejeto, kritike in poslušalce sta navdušili prefinjena in osvežena orkestracija ter slikovitost glasbe, skladbi pa je že leto kasneje med drugim prisluhnila množica poslušalcev na znamenitem angleškem festivalu Proms. Skladatelj nas v uvodnem stavku Preludij v noč prestavi v nočno ozračje španske okolice, ki mu sledijo dva slikovita španska plesa (Malaguena in Habanera) in zaključno festivalsko vzdušje (Festival). (Aleksandra Gartnar Kastelic).
Pred začetkom
Orkester West Eastern Divan je bil še v razkošnejši zasedbi kot prvi večer. Poleg omenjenih 65 godal je bila večja zasedba vseh drugih, tako da je bilo na odru že čez sto glasbenikov. Ti so izbrani na avdicijah v okviru Akademije in šolanja tam, ko pa so enkrat v orkestru, lahko tam ostanejo zelo dolgo, seveda če se vodstvo s tem strinja, saj nastope vseh glasbenikov pazljivo spremljajo.
Utrujen Daniel Barenboim
Že takoj se je pokazalo, da se bo interpretacija Španske rapsodije spričo kondicije dirigenta Daniela Barenboima nekoliko umirila, postala bolj elegantna, zvočno aristokratska, mestoma bolj lirska in plemenita, manj pa mediteranska, kontrastna, v skladu s poudarkom z naslovi in vsebino stavkov. V Barenboimu, ki je dirigiral zelo mirno, tako rekoč le z očmi in kakšno bolj redko kretnjo, z levo roko večinoma ob telesu, ni bilo tiste sugestivnosti, ki bi mlade bolj zanimirala, tako pa je celota učinkovala nekoliko zaspano. Rapsodičnost terja določeno količino dramatičnosti.
Lang Lang
In že smo bili v pričakovanju prihoda na oder slavnega pianista Lang Langa. V kontekstu celotnega programa se je zdel njegov izbor Noči v španskih vrtovih Manuela de Falle pravi. Bolj vprašljiva je bila Barenboimova zadržanost celotnega orkestra na odru, čeprav je struktura zasedbe v partituri jasna in v resnici zahteva večji orkester, a vseeno ne tak, ki je na več mestih spričo svoje dinamične premoči, še posebej ob koncu prvega stavka V Generalifu povsem prekril pianistovo opazno dinamično in hitro igro, zvoka pa nismo slišali niti za las. Barenboima je tu zapustila vsakršna občutljivost in pomisel, kaj se z orkestrom in njegovo dinamiko v resnici dogaja. Tako rekoč ni reagiral, čemur se čudim.
Lang Lang
O Nočeh v španskih vrtovih je andaluzijski skladatelj in izvrstni pianist Manuel de Falla (1876–1946) dejal: “Namen tega dela je zgolj priklicati kraje, občutke, čustva. Uporabljene teme temeljijo na ritmih, modusih, kadencah in okrasnih figurah, značilnih za andaluzijsko glasbo. Glasba ne želi opisovati – zgolj izraža. A niso le festivali in plesi, ki so navdihnili te ‘zvočne oživitve spomina’, saj sta tudi melanholija in skrivnostnost njen pomembni del.” Falla je simfonične pesnitve za klavir in orkester dokončal leta 1915, ko se je po sedemletnem bivanju v Parizu ob začetku druge svetovne vojne vrnil k staršem v Madrid in kasneje v Granado, kjer je raziskoval in srkal specifičnost andaluzijske pokrajine. Prvotno je Noči v španskih vrtovih, (kot sem to pred dnevi že predstavil), še v pariškem času zasnoval kot nokturno za klavir, a jih je na pobudo katalonskega pianista Ricarda Vinesa preoblikoval v delo za klavir in orkester, a je pri sami krstni izvedbi novo nastalega dela kot celote v treh stavkih pianista zamenjal. Falla kljub temu ni ustvaril običajnega koncerta za klavir in orkester, čeprav ima klavir pomembno in briljantno solistično vlogo – hkrati je namreč pomemben in nenadomestljiv sestavni del orkestrske teksture. Prvi stavek, V Generalifu, prikliče spomine in občutja na poletno rezidenco mavrskega kralja, v drugem stavku, Oddaljeni
ples, skuša skladatelj zajeti strast flamenka, ki brez prekinitve pelje v zadnji stavek, V vrtovih Sierre de Córdoba, in delo sklene s priklicem občutij z vrtov starodavnega mesta z bogato zgodovino. (Iz programa)
Lang Lang
Lang Lang se na vse zgodovinske okoliščine nastanka in izvajanja tega dela še kako spozna. Verjetno se bolj vrača k prvi interpretaciji Josea Cubilesa, ki je delo z izvedbo v madridskem Teatro Real dal v poslušanje in takojšnjo (kar ugodno) kritiško presojo, in potem k slavni Alicii de Larrocha, ki je zaznamovala svojo dobo z uveljavljanjem španskega pianističnega repetoarja na svetovni ravni.
Lang Lang je takoj pokazal nekaj, kar se je morda zdelo malo “koreografsko”; prefinjenost v vseh kretnjah rok, ne le na klaviaturi; bolj je zavzemal držo kot da dirigira sam sebi, hkrati pa mimogrede “štrcne” digitaliziran zapis not na tablici, ki jo je imel na notnem stojalu in s tem pokazal tako rekoč zadnjo modo pianističnega nastopanja v svetu, (medtem ko se je Ivo Pogorelić zadnjič pokazal kot bolj konservativna, starejša generacija svetovnih pianistov).
Lang Lang
Lang Lang polaga roke na klavir z visoke lege, ne tako kot Martha Argerich, ki drži roke nad klaviaturo ves čas zelo nizko. Lang Lang želi, da ga ves čas gledamo, ne le poslušamo. Ker če ga vidimo, je naš dostop do slišanja lažji, si misli, in mi z njim. (To je nekako tako kot orodna telovadba; ko smo gledali Miroslava Cerarja na konju z ročaji, so bili njegovi strigi neponovljivi na vsem svetu, zlahka pa bi si predstavaljal, da nosi v sebi neko izbramo glasbo, čeprav ga o tem še nisem vprašal, a ga enkrat bom). Lang Lang daje vtis, kot da ga slišimo še predno se dotakne tipk, in v tem je izjemen, ker ima vsaka fraza svoj “uvod”, subtilen, lirski, refleksiven, poantiran…
V tem kontekstu se morda spričo njegove briljantne tehnike pojavljajo pripombe, najbolj v pianističnih krogih, da Lang Lang v bistvu telovadi. Še bolj pa kajpada kitajska pianistka Yuja Wang, pri tem pa zamolčujejo, da imata oba fenomenalno pianistično tehniko, prav tako pa muzikalnost, izraz, smisel za sleherni detajl, čisto igro…Poudarjanje azijskega porekla, češ da oni itak ne razumejo oziroma ne morejo globinsko razumeti evropske glasbe, pa je navaden rasizem.
Ovacije za Lang Langa
Lang Lang se je zavedal, da je v Ljubljani predstavil v bistvu koncertno malo znano delo, zato se je sorazmerno hitro odločil za dodatek, (ni se ravno pustil prositi), ko je sedel h klavirju in izjemno temperamentno, tako rekoč čudežno odigral še eno de Fallovo kompozicijo, Danza Ritual del Fuego. Posledično je dvorana eksplodirala kot da bi Slovenija (še enkrat postala evropski prvak v košarki). Ampak še večji delirij je nastal po izvedbi Bolera na koncu koncerta.
Drugega dodatka ni bilo, kljub pripravam dveh sedežev in not
Še pred Bolerom smo poslušali Iberio Clauda Debussyja (1862–1918). Tudi o tej skladbi in skladatelju je v programu nekaj podatkov, ki pričajo o tem, da je čutiti Debussyjevo prevzetost nad javanskim gamelanskim orkestrom, ki so ga Parižani slišali na Svetovni razstavi leta 1889 (nanjo še danes spominja takrat zgrajeni Eifflov stolp, letos pa je bil EXPO v Dubaju, kot veste), poleg eksotičnega zvena orkestra metalofonov pa sta skladatelja, čeprav je francosko-špansko mejo v svojem življenju prestopil le za nekaj ur, privlačili tudi pestrost in skrivnostnost kulture Pirenejskega polotoka, ki jo je ujel v drugi izmed treh Podob za orkester in jo naslovil Ibéria. Ustvarjal jih je med letoma 1905 in 1910, ko je predvsem zaradi uspešne premiere svoje edine opere Peleas in Melisanda leta 1902 že užival sloves enega najbolj zanimivih francoskih skladateljev. Vsaka od Podob v zvokih uteleša eno deželo: prva Anglijo, druga Španijo in tretja Francijo. Ibéria je med vsemi postala najbolj priljubljena, o njej naj bi sam Manuel de Falla dejal, da je pravo utelešenje španske glasbe. Že uvodni stavek Po ulicah in poteh nas z značilnim zvokom kastanjet in živahnim glasbenim utripom popelje po španskih ulicah v nežen priklic večernih dišav drugega stavka Dišave noči, ki vejejo iz španskih vrtov, in zopet neprekinjeno v novo jutro, zadnji stavek Jutro na praznični dan, ko v plesnih ritmih, odzvanjanju zvonov in oddaljeni radostni koračnici mesto ponovno oživi. (Iz programa)
Soli v Boleru
Tu je orkester z Danielom Barenboim ustvaril zelo prefinjeno impresionistično podobo neke nacionalne tipike ali melosa, a tako, da je bila izvedba vseh dvajset minut bolj kot ne mirna ali umirjena, velik poudarek je bil na številnih solih, še posebej v vseh pihalih, pa tudi trobilih, tolkalih – kastanjete, ksilofon, pa celesta… Če pomislim, da je Debussy sam označil drugi stavek Dišave noči kot “počasen in zasanjan”, je glasba povezana s samo naravo; Debussy nas skuša najbolj slastno pobožati z vonji oleandra in sladkega kostanja, divje vrtnice in timijana, ki se jih spominjamo ali pa si jih predstavljamo, preberem v podrobnejši analizi. Pravzaprav je Debussyjevo kratko izkustvo Španije glasbeno nerazumljivo. Biografi namreč pravijo, da je skladatelj “nekega popoldneva prečkal mejo, prevozil približno tri milje do San Sebastiána, gledal bikoborbo in se verjetno vrnil v Saint-Jean-de-Luz pravočasno za večerjo. To je bilo vse, vendar je Španijo videl – in slišal – jasneje kot marsikateri popotnik, ki je tam preživel tedne. Kot je rekel Manuel de Falla: “Claude Debussy je pisal špansko glasbo, ne da bi poznal Španijo, se pravi, ne da bi poznal deželo Španijo, kar je druga stvar. Debussy je poznal Španijo iz svojega branja, slik, pesmi in iz plesov s pesmimi, ki jih plešejo pravi španski plesalci.” Ne glede na vire, zunanje ali notranje, je bila Španija v njegovi domišljiji živo živa. “
Bolero
Orkester je bil na odru v nekakšni posebni programski fazi, ko se je že pričakovalo, kaj pa se bo zgodilo z Bolerom takoj zatem. Čeprav je bil vrstni red vseh skladb večera logičen, pa je bilo hkrati izrazito mešanje vtisov in vplivov (na poslušalce in gledalce), kot jih na tradicionalnih koncertih; uvodna skladba, koncert s solistom in potem še simfonija, ni. Zlasti sem občudoval pripravljenost in koncentracijo orkestra kot celote in pomena slehernega posameznika, kot ga postavlja partitura solom, čeprav nekaj tem ali fraz, razen malega bobna, ki se mu je proti koncu pridružil še drugi, a hkrati z odgovornostjo in poslanstvom, zato ne preseneča, da so bili na koncu tudi posamezni člani orkestra, ko jih je Barenboim dvignil, deležni ovacij.
Solo pozavna
Petnajst minut genialne, a v bistvu enostavne Ravelove glasbe v Boleru je potrdilo neizmerno mladostno energijo v orkestru, tako da je Daniel Barenboim v glavnem samo stal, le proti koncu, zadnji dve minuti, je dal nekaj kretenj, a lahko bi glasbeniki vse zaigrali tudi sami. Delirij ovacij je prav tako kot prvi večer trajal sedem minut. Zdelo se je, kot da je Daniel Barenboim vesel, čeprav utrujen, morda mu je bilo malo nerodno, ker se je pokazal prvič v Ljubljani, a ne v najboljši zdravstveni kondiciji. A razkritost biti je največ, v glasbi pa sploh.
Godala kot brenkala
Barenboimova zahvala občinstvu
za tako lep sprejem
Marijan Zlobec