Palestinci in Izraelci odkrili Mojo domovino v Ljubljani

Prvi koncert orkestra West Eastern Divan v Sloveniji sploh, v okviru jubilejnega 70. Ljubljana Festivala, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je po izvedbi simfonične pesnitve Moja domovina Bedřicha Smetane končal s sedemminutnimi stoječimi ovacijami. Dirigent Daniel Barenboim je bil utrujen, ko je devetdeset minut stal na odru brez pavze, a je bil na koncu vidno zadovoljen. Danes prihaja z orkestrom na oder še najslavnejši pianist na svetu Lang Lang.

West Eastern Divan in Daniel Barenboim v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec

Daniel Barenboim je, kot smo tu že zapisali, dal pobudo, da bi se mladi družili v enem orkestru, ne glede na medsebojna politična sovraštva, kot se to žal dogaja že desetletjna med Izraelci in Palestinci in temu prav tako žal ni videti konca. Celo danes so poročila namenjena vojaškim akcijam. Kdo v tem trenutku igra v orkestri in katere narodnosti je, žal ne vem, vsekakor so bile informacije, da ne samo Palestinci in Izraelci, ampak še drugi iz Bližnjega in Srednjega Vzhoda.

Kakšne so Barenboimove življenjske izkušnje, si nihče ne zna niti približno predstavljati, če pomislimo, da je pred kratkim praznoval osemdesetletnico, kot pianist pa nastopa že od sedmega leta. Sam sem ga videl večkrat, še posebej na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu, kjer  so bile njegove izvedbe Nibelungovega prstana in Tristana in Izolde nepozabne, potem pa je ta program ponovil v milanski Scali, a seveda v drugih režijah. Daniel Barenboim skratka nosi svojo zgodovino na dlani.

V Ljubljani se mi je sinoči precej smilil; že pred časom so mediji poročali, da je zbolel in so bili vsi njegovi sedanji nastopi (iz Ljubljane gre takoj v Salzburg) vprašljivi. Videti je, da še ni čisto zdrav, a da se vseeno želi povsod predstaviti in izpolniti obljube.

Moja domovina je z desetletji morda izgubila tisti narodnoprebudni lesk, kot ga je imela ob koncu 19. stoletja in še kasneje, pri nas pa ves čas, ko smo imeli s Čehi in češko kulturo več stika kot morda danes, čeprav se zdi, da je privlačnost Češke in še posebej Prage za Slovence trajna. Potem ko se je Valcav Havel poslovil kot naš prijatelj, se zdi, da so kasnejši vodilni politiki manj prepričljivi… Barenboim seveda gleda v drugi svet, saj je sam judovskega porekla, pa še argentinskega in ruskega… Barenboim aktivno govori šest jezikov, tako da se z njim ni težko sporazumevati.

Koncert je v celoti zelo uspel in poslušalce prepričal morda še najbolj spričo svoje odkrite pripovednosti, sijajnega zvočnega pripovedovanja vseh zgodb, kot so opisane v programskem listu oziroma v raznih predstavitvah cikla z bogato zgodovino. Ta vtis se je razvijal od pesnitve do pesnitve in bil predstavljen s potrebno gradacijo tako, da je ostajala dolga kompozicija ves čas privlačna, dogajalno pristna, raznolika, tipično češka, če hočete folklorna, nacionalno barvita, kanček politična, najbolj pa me je presenetilo nekaj, na kar v Moji domovini nisem še pomislil. Zato predstavljam sicer tretjo pesnitev v celoti, Šarko, na prvo mesto.

To je borbeni, da ne rečem militantni feminizem v Šarki, izražen z vso napadalno krutostjo, dobesedno ženskim klanjem, kot ga v vsej Moji domovini in še kje drugje ni opaziti. Pravzaprav je v Moji domovini malo transcendence in veliko narave, čeprav ne pomislim na ekologijo ali kakšne podnebne spremembe.

O Šarki v programskem listu lahko preberem: Šárka je 10 minut trajajoča glasbena saga, ki temelji na znani češki legendi. Portretira besno bojevnico Šárko, ki je zaprisegla maščevanje vsem moškim zaradi nezvestobe svojega ljubčka. Skupina oboroženih mož s princem Ctiradom na čelu se odpravi na lov za nepokorno Šárko. Zaslišijo klice dekleta in ko jim sledijo, najdejo Šárko, privezano na drevo. Prosi jih pomoči in zagotovi, da je v ujetništvu pri ženski skupini upornic. Ctirad se takoj zaljubi vanjo. Ko jo osvobodijo, jih omami. Zasliši se klic roga, s katerim Šárka po dogovoru signalizira prosto pot upornicam. Pesnitev se konča z naskokom žensk nad speče moške in njihovim dokončnim pobojem. Ta skladba je polna dihotomije med junaštvom, dramo, ljubeznijo, zapeljevanjem, smrtjo in maščevanjem. Sliši se ljubezenska tema Ctirada, s klarinetom je ponazorjen trenutek zastrupljanja moških, konča se v hitrem tempu; godalno linijo poudarjajo rezke fanfare trobent, rog naznanja prihod žensk in razrešitev v epskem pokolu. (Metka Sulič).

Če bi rekli, da gre tu za svojevrstni Smetanov zagovor barbarizma zaradi nesrečne, a ne ravno tragične zgodbe ene ženske, ki je sprožila postopek in scenarij kolektivnega zločinskega napada na moške kot take, v celoti krive za vse, kar se dogaja v odnosu do žensk, bi skladateljev zavoj ali ovoj v legendo smeli razumeti v še kakšnem drugačnem kontekstu, čeprav kaže poudarek, predvsem kompozicijski, na elementarnost opisanega, kar smo na koncertu slišali z vso dramsko intenzivnostjo, od signalnega solo roga do morije. Kaj vse je tu videl Daniel Barenboim, pa tudi glasbeniki, je odprto vprašanje.

Uvodni Višegrad (ne sedanji politični v smislu višegrajske skupine držav, le kje so dobili to oznako) je nekako vzpostavil potrebno zvočno koloraturo, ki jo s svojim uvodnim solom nakažeta obe harfistki z izjemno Smetanovo invencijo, kot jo najdemo v še boljši meri v Wagnerjevi tetralogiji, zlasti v Siegfriedu, kjer nastopa šest harf, a je bil tu melos čisto slovanski, pri Wagnerju pa je germanski, ko pa poslušaš Francoze, takoj ločiš romanskost, celo v harfah. In potem se čudimo, da je Evropa glasbena Meka vsega sveta ? Oni, ki prihajajo z drugih celin, to vedo celo bolje od nas.

Uvodni akordi obeh harfistk

Višegrad je glasbeni portret skalnate vzpetine, ki se pne nad reko Vltavo le streljaj od Prage. Na tem kamnitem masivu stoji grad. Nacionalna simbolika lokacije je dvojna, zgodovinska in mitološka. Višegrad (zgornji grad), zgrajen nekje v 10. stoletju, je bil sedež več čeških kraljev. Glasba se začne z nežnimi zvoki harf, ki predstavijo glavne motive (in ki jih ponovno slišimo še v Vltavi in Blaníku). V razvoju skladbe skladatelj pri zvočnem upodabljanju tega zgodovinskega mesta uporabi mogočne akorde v pihalih, ki se jim pridružijo godala, in ko glasba doseže klimaks, še tolkala. Po triumfalnem vrhuncu odreže s padajočimi pasažami, ko tako po ponazarjanju veličastnosti, blišča kot vihravih vojn, ki so se dogajale na tem prizorišču, sledi prikaz zatona gradu. Pogled usmeri v lepoto ruševin in mirno strugo reke Vltave pod njimi. Glasba postane tiha in počasna. (Iz programa).

Izvedba je takoj želela vzpostaviti vtis monumentalnosti, ilustrativne zgodovinskosti, prenosa vizualnih vtisov v zvočno dojemanje neke morda celo konkretno predstavljive krajevne tipike, pri čemer so Čehi v prednosti, podobno kot smo Slovenci v prednosti pri poslušanju Kozinove Bele krajine, kot jo je na primer dvakrat izvedel Valerij Gergijev s svojim orkestrom iz Sankt Peterburga.

Vltava je že sama po sebi svetovno znana, kot reka. Vltava je zasnovana v rondojski obliki in se deli na osem povezanih delov. Partituri je dodan program, ki se ga skladba drži. »V senci češkega gozda sta dva izvira, eden topel in močan, drugi mrzel in miren. Njuni valovi živahno tečejo po kamnitih strugah, se združujejo in svetlikajo v jutranjem soncu. Gozdni potok hiti naprej in postane reka Vltava, ki teče po čeških dolinah in naraste v mogočen tok. Teče skozi goste gozdove, kjer se slišijo glasovi lova, zvoki lovskega roga so vedno bliže … Reka teče po nižini, kjer s pesmijo in plesom slavijo kmečko svatbo. Ponoči v lesketajočih se valovih plešejo vile, na gladini reke se zrcalijo utrdbe in gradovi – priče preteklega viteškega bleska in izginulega bojnega duha časov. Pri brzicah svetega Ivana reka hiti naprej, med tesnimi skalami se vije dalje v široko in mogočno strugo proti Pragi. Dobrodošlico ji zaželi častitljivi Višegrad; potem rekla izgine v megleni daljavi.« (Iz programa).

V izvedbi je bila najbolj fascinantna zvočna upodobitev tako rekoč dramatičnega dogajanja v sami vodi, z vsem vrtinčenjem, valovi, brzicami, nekaterimi pregradami, ki jim sledijo majhni slapovi, padci, ožine, širitve… Tu je bilo veliko emotivnih valovanj godal, mestoma lirike, plesnosti v tipičnih čeških ritmih, vrsta posameznih solov, kot smo jih opazovali v celotni izvedbi: odlični oboist, flavtist, klarinetistka… Predvsem pa se je poznala Barenboimova želja, da bi v orkestru imel dovolj godal. Našel je sijajno rešitev, ki nam daje misliti: devet kontrabasov, enajst violončelov, trinajst viol, petnajst drugih violin in sedemnajst prvih violin, kar daje skupaj 65 godalcev. Od tod takoj slišan gost zvok, ki je bistveno pripomogel k tako izraziti zvočni podobi celotnega koncerta.

V drugi polovici Moje domovine imamo spet najprej prizore iz narave Iz čeških logov in gajev. Čeprav je glasba impresionistična slika, ki prikazuje idilo podeželske Bohemije, pesnitev nima zgodbe ali literarne predloge, ki bi ji sledila. »Skladba je vtis, ki ga dobi opazovalec ob pogledu na češko podeželje,« je zapisal skladatelj. »Od vsepovsod se sliši pesem, ki prihaja s polj, logov, gajev in travnikov. Vsak si lahko interpretira to delo, kot si ga želi; pesnik ima pred sabo nepopisan list.« V tem delu sta uprizorjena mrak v gozdu, čebljanje ptic, zasliši se zvok žetve ali vaškega semnja. Skladba prekipeva od energije in barvitosti. V prvem delu se v godalih oglasi impresivna fuga. (Iz programa).

V orkestru je na mestu namestnika koncertnega mojstra igral Barenboimov sin

Ta naravnost ali naravoljubnost skladatelja Smetane se je pokazala v določeni liričnosti, v pestri uporabi posameznih solističnih pihal, violine solo, solo partov posameznih godal, izostreni melodičnosti, ki je dala več živosti, več dinamike do končne plesnosti. Intenziteta orkestra se je le še stopnjevala, kar pomeni, da so se povsem poglobili v glasbo samo.

Peta simfonična pesnitev Tábor je glasbena upodobitev husitskega glavnega centra 80 kilometrov južno od Prage. Tábor je bil središče husitskega upora, političnega gibanja v 15. stoletju, ki se je zavzemalo za avtonomijo Bohemije po načelih reformatorja Jana Husa. Upor se je začel po Husovem zažigu. Glavna tema temelji na napevu Ktož jsú boži bojovnici, ki je bila osrednja husitska himna tistega časa. Skladba izraža močno željo po zmagi in zagrizeno vztrajnost upornikov. Prikazuje slavo husitskega boja, pa tudi trden in neuničljiv značaj husitskih bojevnikov. (Iz programa).

Tu se izraznost posameznih sekcij in solov (oboa, flavti, fagot, klarinet, rog, pavke, činele) pa pozavn, tube, trobent še poglobi. Opazno je ponavljanje motivov, kar terja od orkestra še večjo skupno zvočno prezenco in izostreno koncentracijo vseh 91 glasbenikov na odru, med katerimi pa je bilo le 29 ali ena tretjina žensk, kar je manj kot v nekaterih orkestrih, ki so na 70. Ljubljana Festivalu že nastopili, npr. v Mutijevem Mladinskem orkestru Luigi Cherubini. Ali to kaj pove o glasbeni strukturi in vzgoji v Izraelu in Palestini, pa ne vem.

Zadnja izmed šestih Blaník je tesno povezana s prejšnjo, peto simfonično pesnitvijo. V Blaníku se nadaljujeta pripovedovalskislog in ton, s katerima je skladatelj končal Tábor. V Blaníku spremljamo vzpon husitskih bojevnikov, njihov umik na goro Blaník, kjer dokončno poraženi spijo in čakajo na trenutek, ko se bodo vnovič prebudili za boj za svojo državo in svobodo naroda, ki ga bo vodil sveti Venčeslav. Spet slišimo napev Ktož jsú boži bojovnici. »Na podlagi te melodije,« pravi skladatelj, »na tej husitski pesmi je vstal in se izoblikoval češki narod, njegova prihodnost, sreča in slava.« S to zmagoslavno odo v obliki koračnice se skladba in Moja domovina skleneta. Kot finalna skladba Blaník vključuje reference na temo iz Tábora, poleg tega pa tudi parafraze in zvočne asociacije na lirične pejsaže podeželja Bohemije in na Višegrad. (Iz programa)

Stopnjevanje, ki ga je pokazal orkester, je občinstvo vedno bolj prevzemalo; dinamika, teme, tempo, izraz, gostota in dramatičnost godal, čistost pihal in trobil, izraziti parti pavk, činel…so vodili v enovitost finala, ki mu je zelo mirni, zgolj s posameznimi kretnjami obogateni dirigent Daniel Barenboim, dajal nenehno logičnost, berljivost, samoumevnost, hkrati pa refleksijo zgodovine, češke epike, mitologije ali lokalne zgodovine, da ni možen noben dvom – bil je velik večer češke mojstrovine, kot se zlepa ne bo ponovil.

Marijan Zlobec