V Križevniški cerkvi je bil sinoči še en koncert profesorjev na letošnjem Mednarodnem mojstrskem tečaju v okviru 70. Ljubljana Festivala. Nastopili so trobentač Reinhold Friedrich, rogist Andrej Žust, pozavnist Branimir Slokar in pianistka Eriko Takezava, ki sicer ni bila profesorica. Kot zadnja profesorica bo na koncertu nastopila Lana Trotovšek, a to šele 1. septembra, medtem ko je njen tečaj potekal konec julija.
Eriko Takezava in Andrej Žust, vse fotografije Marijan Zlobec
Že sama imena nastopajočih povedo, da so na oder v Križevniški cerkvi prišli in igrali sami preizkušeni glasbeniki, solisti, profesorji, med njimi kar dva v tujini delujoča slovenska solista. Andrej Žust je od leta 2011 član enega najuglednejših orkestrov na svetu, to je Berlinskih filharmonikov. Branimir Slokar je bil med drugim član Bernskega filharmoničnega orkestra, ko ga je vodil Charles Dutoit, in simfoničnega orkestra Bavarskega radia, ko je bil njegov šef dirigent legendarni češki glasbenik Rafael Kubelik. Potem se je uveljavil kot komorni glasbenik, profesor in solist.
Reinhold Friedrich
Trobentač Reinhold Friedrich in pianistka Eriko Takezava sta zakonca, ki sta se v Ljubljani v preteklih letih že predstavila, tako da je občinstvo že vedelo, kdo jim bo igral. V kontekstu nastopanja in sodelovanja na Ljubljana Festivalu pa je bilo vendarle treba sestaviti poseben, neponavljajoč se in kar se da privlačen program, ki bo zadovoljil vse, nastopajoče pa predstavil v najboljši luči. Nekaj znanih imen, nekaj pa novih ali manj znanih, ki pa jih nastopajoči poznajo in jih želijo predstaviti tudi nam.
Andrej Žust
Uvodna Beethovnova Sonata za rog in klavir v F-duru, op. 17 v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Poco adagio, quasi andante, III. Rondo – Allegro moderato je takoj angažirala morda najbolj pričakovanega in hkrati najmlajšega solista Andreja Žusta, ki je s svojim tako rekoč bliskovitim vzponom v evropsko glasbeno metropolo, kot je Berlin, ki ima tri opere in devet simfoničnih orkestrov, dal novo spodbudo svoji glasbeni generaciji ter jim s svojim zgledom pokazal normative in standarde v mednarodnem glasbenem okolju. Njemu je v zadnjem desetletju s svojimi angažmaji v tujini sledilo kar precej Slovencev. Nekaj smo jih imeli na odru prav na festivalu, ko so nastopili kot Ensemble.si.
Eriko Takezava
Andrej Žust ima vse lastnosti dobrega glasbenika, tako da ne more biti v njegovem nastopu nič razen odličnega, čeprav morda s svojo lahkotnostjo nastopanja in tehnično bravuroznostjo naredi vtis, kot da je vse lahko. S samozavestjo, mirnostjo, skorajda dostojanstvenostjo, a sproščenostjo podajanja glasbe prepriča od začetka do konca. Morda se je v sami Sonati pokazalo nekaj fines, kot nekakšen pogrebni sprevod v karakterju drugega stavka Poco adagio, quasi andante, v katerem bi morda lahko razbrali celo kakšen odsev pogrebne koračnice, v Rondoju pa je bilo več izvrstnih solističnih pasaž, medtem ko je bil prvi stavek Allegro moderato bolj dolg in bravurozen. Pianistka Eriko Takezava je bila zvesta spremljevalka, dopolnjujoča, elegantna, s smiselno dinamiko in pasažami, ki so predstavljale soustvarjalni zvočni dialog. Pianistka z velikimi izkušnjami.
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich
Precejšnje presenečenje je bil v nadaljevanju koncerta izbor Sonate na temo Richarda Straussa za trobento in klavir alzaškega skladatelja Thomasa Oehlerja (1980) ter angleškega trobentača Jonathana Freemana-Attwooda (1961). Med poslušanjem je bilo (v nadaljevanju) jasno, da sta nastopajoča trobentač Reinhold Friedrich in pianistka Ertiko Takezava tristavčno sonato razdelila na prvi del ali prvi stavek Allegro energico, po izvedbi druge skladbe (Šulek) s pozavnistom in pianistko, pa se vrnila k drugemu in tretjemu stavku: Andante cantabile in Rondo, tako da je Strauss pravzaprav razpadel na dva dela, kar je silno redko za eno sonato.
Slovo skupaj
Kot razberem iz programskega lista, sta avtorja o Sonati zapisala, da ne gre za transkripcijo v dobesednem pomenu. Bolj gre za željo – in ta je tlela že dolgo – ustvariti sonato za trobento, ki je Strauss nikoli ni. Velik del sonate je vzet iz prvega stavka njegove Violinske sonate v Es-duru, op. 18. Čeprav je nekaj citatov prepoznavnih, kot arija Zerbinette v operi Ariadna na Naksosu, pa iz simfonične pesnitve Tako je govoril Zaratustra, je v resnici Straussovega izvirnega melosa manj, kot bi ga smelo bili in je veliki skladatelj prej devalviran, kot da bi se njegova vrednost na glasbeni borzi močno dvignila; no bankroktiral pa ravno ni. Ne verjamem pa, da sta o tem med nastopom razmišljala naša odlična glasbena gosta iz Nemčije.
Branimir Slokar
Sonata Vox Gabrieli Stjepana Šuleka (1914 – 1986) je nastala po naročilu Mednarodne zveze pozavnistov in je leta 1973, ko je bila natisnjena, postala svetovna izvajalska uspešnica ter ena od mojstrovin v solističnem repertoarju pozavnistov. Kot tako jo je zelo zgodaj spoznal tudi njen sinočnji izvajalec Branimir Slokar.
Enostavčna sonata, v kateri se zvrstijo karakterno raznoliki odseki, je plod izrazito individualiziranega stila, v katerem se spajajo neobaročna polifonija in ritmična motorika s klasicistično uravnoteženostjo in poznoromantičnim občutkom za izrazno moč. Naslovni glas nadangela Gabriela, angela oznanjenja, vstajenja in milosti, naj bi predstavljala uvodna tema, ki se v skladbi spreminja v skladateljevo osebno dojemanje apokalipse. (Iz programa Aleksandre Gartnar Kastelic).
Vox Gabrieli
Branimir Slokar je pravzaprav poudaril nemodernost skladbe, njeno dinamičnost in dialoškost s klavirjem Erike Takezava, ki se na posameznih mestih pokaže v pravi bravuroznosti, še posebej na samem začetku, ko je pozavnistova linija bolj melodična, morda celo malo šolska, potem pa spet na koncu, ko postane klavir zelo dramatičen. Prevladuje spevnost in zaokroženost, kar je obema nastopajočima blizu.
Eriko Takezava
Rogist Andrej Žust se je potem predstavil kot solo izvajalec Espane za solo rog Vitalija Bujanovskega (1928 – 1993), nekoč vodilnega ruskega rogista in pedagoga. Solist uporablja dvojno ustno tehniko igranja, tako da se zdi kot da prihaja do dialoga med solistom samim in nekom kot odmev iz ozadja. Kot pove naslov, je veliko španske melodike in ritma, razpoloženja, a omenjeni dialog ostaja.
Andrej Žust
Pianistka Eriko Takezava se je enkrat samkrat predstavila kot solo pianistka. Izbrala si je impresionistično Mesečino (Clair de lune) Clauda Debussyja. Tako smo lahko še enkrat spozali njeno pianistično prefinjenost.
Rekreacija
Zadnja skladba je razumljivo ali pričakovano morala na oder pripeljati vse štiri nastopajoče. To se je zgodilo v pri nas morda povsem neznani skladbi Rekreacija (Récréation,1958) za trobento, rog, pozavno in klavir francoskega skladatelja in pianista Pierra Gabayea (1930 – 2019). Skladba je zasnovana v treh stavkih: Allegretto, Largo, Presto. V Rekreaciji bi, skladno s pričakovanjem, lahko slišali nekaj ritmično razgibanih mest že v uvodnem stavku, čeprav ni nujno, da hkrati že pomislimo na kakšno telovadbo. V Largu se začuti malo bluesa, s sordirano trobento odtenek jazza, v Presto pa prevzame dominantno vlogo trobenta in potem se soli spreminjajo ali prenašajo ali mešajo, tako da pridejo vsi štirje glasbeniki do polnega izraza.
Zahvala nastopajočim
Za dodatek smo poslušali povsem novo delo, ki ga je z odra predstavil Branimir Slokar. To je bila osnovna melodija Playing Love The Legend of 1900 za solo klavir slavnega avtorja filmske (in druge) glasbe Ennia Morriconeja (1928 – 2020), ki pa jo je za našo zasedbo (dobesedno) napisal ali aranžiral pozavnist in skladatelj Simone Candotto. Slokar pa mi je po koncertu povedal, da ga je kar iz Ljubljane kot prijatelja poklical in zaprosill, naj kaj napiše za njegov koncert v soboto. Tako je v dveh dneh poslal po mailu note, ki so jih v Križevniški cerkvi prvič skupaj zaigrali. Candotto je avtor Fanfar za otvoritev slavne Elbphilharmonie v Hamburgu, napisane za pet pozavn in štiri rogove.
Po dolgih aplavzih je bilo koncerta, ki je potekal brez pavze, konec in vsi so se veseli razšli.
Marijan Zlobec