Komorni koncerti na 70. Ljubljana Festivalu so vsako leto velik magnet za ljubitelje glasbe, kot se izkaže vsakokrat znova, pa tudi za nastopajoče same. Vsi se radi izkažejo, še posebej ko gre za druženje domačih glasbenikov s tujimi gosti, s katerimi se dobro poznajo, kot je bilo to na zadnjem koncertu z naslovom Brandenburg Revisited v polni Križevniški cerkvi.
Nastopajoči v Križevniški cerkvi, vse fotografgije Marijan Zlobec
Nastopili so člani Ensemble Dissonance z gosti. Ensemble Dissonance sestavljajo uveljavljeni glasbeniki iz Ljubljane, ki delujejo v Godalnem kvartetu Dissonance, Orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, so profesorji na ljubljanski Akademiji za glasbo in samostojni glasbeni umetniki. Ansambel želi promovirati komorno glasbo in prispevati k njenemu razvoju na različne načine, na primer z naročili novih kompozicij, sodelovanjem s svetovno znanimi poustvarjalci in skladatelji, predstavljanjem mladih skladateljev in širjenjem bogate kulturne dediščine Ljubljane. Ansambel sodeluje z uglednimi domačimi in tujimi glasbeniki, kot so Marko Letonja, Lana Trotovšek, Nika Gorič, Mak Grgič, Vito Žuraj, Leon Firšt, Charlotte Bray, Natalie Clein, Dmitrij Sitkovecki, Fazil Say, Nicolas Altstaedt, Richard Tognetti, Antje Weithaas, Sreten Krstić, Richard Galliano, Lara St. John in drugi.
Reinhold Friedrich
Med gosti je mednarodno najbolj uveljavljen stalni gost Festivala Ljubljana, violinist in dirigent Dmitrij Sitkovecki. Dmitrij Sitkovecki je ugleden violinist in dirigent, reden gost pomembnih glasbenih prizorišč. Sodeloval je z Orkestrom Akademije St. Martin in the Fields v Londonu, Londonskim filharmoničnim orkestrom, Pariškim komornim orkestrom, Kraljevim orkestrom Concertgebouw, Londonskimi simfoniki, Newyorškimi filharmoniki, simfoničnimi orkestri iz San Francisca, Dallasa, Čikaga, Šanghaja … Je avtor več kot petdesetih priredb glasbenih del znanih mojstrov. Bil je tudi umetniški vodja festivalov na Finskem, v ZDA, Azerbajdžanu in Italiji. Leta 1990 je ustanovil komorni orkester New European Strings (NES) in k sodelovanju povabil imenitne glasbenike iz najboljših evropskih ansamblov, s katerimi redno koncertira in snema. V času prekinitve koncertnega življenja zaradi novega koronavirusa je z Virtualnim ansamblom NES pripravil in na daljavo posnel več novih priredb. V Ljubljano je tokrat prišel z gostovanja na Japonskem, po Ljubljani pa se bo za kratek čas vrnil domov v London, kot je povedal po koncertu.
Boris Bizjak
Drugi pomembni gost večera je bil znani nemški trobentač in profesor Reinhold Friedrich. Reinhold Friedrich je gost uveljavljenih orkestrov in pomembnih koncertnih prizorišč, na katerih nastopa tako s sodobnim kot zgodovinskim glasbilom, je tudi solo trobentač Orkestra Luzernskega festivala, profesor trobente na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju in gostujoči profesor na Visoki šoli za glasbo kraljice Sofije v Madridu.
Dmitrij Sitkovecki
Med gosti naj omenimo še oboista Sorina Cruduja, ki je romunskega rodu, nekdaj prvi oboist v priznanih simfoničnih in opernih orkestrih, od leta 2019 pa solo oboist Orkestra Slovenske filharmonije; v Londonu živečega in delujočega slovenskega flavtista Borisa Bizjaka, ki koncertira kot solist in komorni glasbenik na uglednih prizoriščih, ukvarja pa se tudi z zvočno in video produkcijo; trobentač Franc Kosem, solo trobentač Orkestra Slovenske filharmonije, član trobilnega ansambla SiBRASS in profesor trobente na Akademiji za glasbo UL.
Polna Križevniška cerkev
Andrej Žust je nekdaj prvi rogist Orkestra Slovenske filharmonije, že desetletje pa je član Berlinskih filharmonikov. Profesor violine na Akademiji za glasbo je Janez Podlesek, nekdanji koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije; violinist Benjamin Ziervogel je avstrijskega rodu, prva violina Godalnega kvarteta ACIES in dolgoletni koncertni mojster Simfoničnega orkestra RTV Slovenija; organist in čembalist Tomaž Sevšek, ki koncertira solistično in v različnih zasedbah z repertoarjem od stare do sodobne glasbe; jazz combo pa sestavljajo priznani jazz glasbeniki: skladatelj, instrumentalist, producent in aranžer Jean Markič; bobnar, tolkalec, komponist Aleš Rendla, dolgoletni član Big Banda RTV Slovenija, in Nino de Gleria, dejaven kot baskitarist, kontrabasist, skladatelj, aranžer in producent.
Dirigent
V tem solističnem kontekstu in izboru glasbenikov, ki so nastopili skupaj ali kot gosti godalnega Ensemble Dissonance, je bilo na koncertu možno poustvariti zelo različna dela, kar je bil tudi namen, ne glede na naslov, ki je promoviral zgolj eno delo oziroma cikel, Bachove Brandenburške koncerte.
Sintetizator s Tomažem Sevškom
Uvod v koncert je pripadal pri nas malo znanima skladateljema. »Dave« Brubeck oziroma David Warren Brubeck (1920–2012) je bil ena vodilnih figur west coast jazza ali cool jazza, ki se je razvil v 50. letih 20. stoletja na zahodni obali ZDA kot odgovor precej bolj živemu newyorškemu stilu bebop. Brubeck je po študiju kompozicije pri Dariusu Milhaudu leta 1951 ustanovil kvartet, s katerim je dosegel vidne uspehe. Za svoj jazz kvartet z zasedbo altovski saksofon, klavir, bas in bobni je napisal tudi skladbo Brandenburška vrata, v kateri je slišati reminiscenco na Bacha in njegovo polifonijo. Davidov starejši brat Howard Brubeck je delo aranžiral v orkestrsko različico za rog, jazz combo in godala.(Iz perograma Helene Filipčič Gardina).
Dmitrij Sitkovecki
Poslušali smo že prvo prav posebno skladbo večera, Brandenburška vrata, ki nas je popeljala v svet jazza iz nekako sredine dvajsetega stoletja in baroka hkrati, s kombinacijo, ki je odprla stilno dojemanje zgodovinskih povezav in reminisenc in nastopajoče z dirigentom takoj in proti pričakovanju postavil v sfero bolj sproščenega, odprtega, osvobojenega (klasičnih predstav) muziciranja z dodanimi soli, najbolj poudarjena je bila flavta, manj ostali (boben, jazz kontrabas, klaviature, rog), ker se je izkazala prostorska postavitev za slabšo (ob prenatrpanem odru), kar se je v nadaljevanju koncerta pokazalo kot problem in bi bilo treba v prihodnje premisliti, ali posamezne glasbenike in soliste (kot smo to videli pri prvem nastopu Reinholda Friedricha) postaviti bolj globoko (k oltarju) ali pa odrezati prvo vrsto in razširiti oder za en meter. Slaba lega bobnarja, jazz kontrabasa, pa tudi klaviaturista, kasneje pa solo violinistov in dirigenta, pa čembalista, ni dihala, ne zvočno ne položajno, pregledno, še več: bobnov in klaviature z ojačevalcem v pavzi niso odstranili. Oder mora biti totalno urejen, ne pa, da voziš slalom, kako boš prišel na oder, kako igral in kako potem odšel.
Igra skoraj v temi v Kančelijevem Somraku
Bachov sodobnik Georg Philipp Telemann (1681–1767) je v nadaljevanju prevzel programsko vlogo v dialogu s kasnejšima Vivaldijem in Bachom na koncu, tako da smo dobili skladateljski trojček, ki je, to smo opazili šele na koncu, postavil razmerje 50:50 (Brubeck, Kančeli, Barber). To je posledično postavilo ali predstavilo epohalnost večera, za katerega bi smeli sklepati, da je program predlagal sam Dmitrij Sitkovecki, seveda v dogovoru z našimi in gostujočimi glasbeniki, saj ni moglo nič nastati brez temeljitih priprav in hkrati celotne ter hkrati zelo redke, izbrane vizije, kar je občinstvo sicer dojelo kot neko celovitost glasbene prezence, za bolj detajlno primerjavo njene bogate različnosti pa bi bilo potrebno vnovično poslušanje video posnetka, ki ga Festival Ljubljana najbrž ima, saj smo videli kamere v Križevniški cerkvi.
O samem Telemachu v programu preberem, da je bil svojčas zelo slaven (ugledni položaj kantorja v Leipzigu bi pripadel prav njemu, če ne bi odstopil od potegovanja zanj in ga je dobil Bach), a tega skladatelja in multiinstrumentalista baročnega obdobja so glasbeni strokovnjaki ponovno odkrili šele po drugi svetovni vojni. Telemann se (pod vplivom vokalne glasbe) oddaljuje od (Bachove) goste polifonije k večjemu poudarku na kantabilnosti v bolj prosojni teksturi, kar se kaže tudi v njegovem Koncertu za piccolo trobento, godala in basso continuo v D-duru, v katerem je zlasti izpostavljena melodična komponenta. Formalna struktura koncerta s stavčnim sosledjem počasni-hitri-počasni-hitri sledi principu sonate da chiesa; solist v tretjem stavku ne nastopi.
Dmitrij Sitkovecki
Pri nastopu odličnega nemškega trobentača Reinholda Friedricha s piccolo trobento me spomikn vedno hnova vrača k slavnemu francoskemu genialnemu glasbeniku Mauriceu Andreu, ki smo ga šli nemoč poslušat v zagrebško dvorano Vatroslav Lisinski, ko Cankarjev dom še ni bil zgrajen in je ravno ta dvorana Slovencem ponudila nekakšen kažipot na poti k lastnemu cilju svoje velike dvorane, do nje pa danes v samostojni državi zanesljivo ne bi prišli, če ne bi poprej bili imeli “komunistične diktature”. Hvala “diktatorjem” in slovenskemu narodu, da se je odločil za samoupravni samoprispevek na državni ravni. To sem tokrat moral zapisati, ker je bilo v Križevniški cerkvi 95 % gledalcev, ki tega ne vedo.
Dva violinista
Če je bil Reinhold Friedrich odličen, pa bi od izbranih godalcev v Ensemble Dissonance pričakoval večjo koncentracijo in plemenitost muziciranja, smisel za lepši zvok, večjo angažiranost in zavedanje pomena enkratnega nastopa, večjo intenziteto, četudi gre za spremljavo solista.
Pred izvedbo Somraka gruzijskega skladatelja Gije Kančelija (1935–2019) za dve violini in godalni orkester s sintetizatorjem so tako rekoč ugasnili vse luči, tako da je v Križevniški cerkvi zavela modrina neba, bi skoraj lahko rekli. Ta ambientalno-vsebinski fakt je vplival tako na izvedbo kot njeno spremljanje, saj je šlo za kar dolgo delo.
V programu spet lahko preberem o skladatelju, ki je sicer bil občasno izveden tudi v Sloveniji in potemtakem pri nas ni neznan, da je več let živel v Belgiji, tudi kot rezidenčni skladatelj Kraljeve flamske filharmonije. Somrak nas popelje v intimno zvočno dimenzijo. V valovih napetosti in pomiritev se razpira od subtilno tihih in meditativnih sfer do intenzivne dramatike in se zaokroži v repeticijah motiva, ki izginja v tišino.
Somrak
Skladatelj je delo pisal z mislimi na minljivost človeškega življenja in splošno preskromno skrb za lastno zdravje. Svoja razmišljanja je povezal z opazovanjem narave, natančneje visokih topolov, katerih videz se čez leto spreminja. »Proti koncu poletja jih prekrije gosta zelena “preproga”. Prve pore svetlobe se pokažejo ob koncu jeseni v veličastnosti barv. Z bližajočo se zimo se te praznine večajo; pogled skozi golo vejevje razkriva perspektivo izgubljanja v neskončnosti. Ker sem pravkar preživel hudo bolezen, mi takšni čudeži narave prikličejo v spomin primerjave s človeškim življenjem. /…/ Naše življenje dobesedno visi na nitki in nadaljnje preživetje je možno šele, ko sovpadejo določene okoliščine /…/,« so skladateljeve besede.
Tomaž Sevšek
Če bi ob izvedbi Somraka lahko pomislil celo na kakšno polscenskost, se še nisem odločil; nekako ni bilo nekega impulza, ki bi iz koncerta naredil teater, čeprav sta se solista, Benjamin Ziervogel in Janez Podlesek trudila v tej smeri, a je bil Jean Markič na klaviaturi fizično ob stebru na strani precej zakrit, dirigent Dmitri Sitkovecki pa stisnjen med violinista ob sebi. Njegova zahteva po kar opaznih pavzah med posameznimi delci partiture so sicer poudarjale zvočno refleksijo, tako rekoč meditativnost sicer odsotnega lirskega subjekta, razen če antropomorfiziramo violini v nekakšnem somraku ljubezenske romance (?). V Kančeliju je mnogo vsega po koščkih, detajliranja, več počasne lirike, a brez sentzim,entalizma, malo dramatike z ognjevitostjo pizzicatov z dinamičnimi in ritmičnimi spremembami… Ne bi rekel, da sem občutil kakšen dialog med človekom in naravo, bolj dialog znotraj človeka v kontekstu somraka kot fizičnega pojava, tako rekoč vremena ali ure, ki pa ni povsod enaka.
Konec Somraka
V drugem enakovrednem (po trije skladatelji in skladbe) delu koncerta smo poslušali novi del simetrije (A B, A B, A B), ne da bi to takoj opazili. A je sodobnost, B zgodovina. Tu še bolj dojamem veličino Dmitrija Sitkoveckega, pa tudi njegovo prepričanje, da ima v Ljubljani svoje glasbene prijatelje, na katere lahko računa.
V Vivaldijevi skladbi Sovente il sole iz serenate Osvobojena Andromeda za violino, trobento in godala je trobentača Reinholda Friedricha zamenjal naš odlični trobentač Franc Kosem. Tudi o tej skladbi je v programu podrobnejša predstavitev. Grška mitologija je bila vir navdiha mnogim umetnikom, tudi številnim libretistom 17. in 18. stoletja. Med vznemirljivimi mitološkimi zgodbami je tudi presenetljiva osvoboditev Andromede, ki jo pred žrtveno smrtjo reši Perzej, ker se vanjo zaljubi. Zgodbo ljubezenske rešitve so povzeli tudi ustvarjalci serenate (tipa kantate, ki se izvaja na prostem) Osvobojena Andromeda, izvedene leta 1726 ob vrnitvi kardinala Pietra Ottobonija v Benetke po večletnem političnem izgnanstvu. Domnevno je glasbo za to serenato pisalo pet avtorjev, med katerimi je bil tudi (Bachov sodobnik) Antonio Vivaldi (1678– 1741). Prav Vivaldi je izvajal part violine v svoji ariji z obligatno violino Sovente il sole, pri kateri je na ljubljanskem koncertu glas nadomestil omenjeni trobentač.
Sitkovecki in Kosem z Vivaldijem
Tu sta potemtakem kot solista nastopila Franc Kosem in sam dirigent ter violinist Dmitrij Sitkovecki. Ves čas pa se je v izvedbi čutila odsotnost človeškega glasu.
Samuel Barber s tremi solisti
Drugi del koncerta se je pravzaprav začel (po zamenjavi vrstnega reda, objavljenega v programu) s Samuelom Barberjem in njegovim Koncertom Kozorog, op. 21 za flavto, oboo, trobento in godala v trerh stavkih: I. Allegro ma non troppo, II. Allegretto, III. Allegro con brio. O samem delu v programi preberem, da je Barberju med
drugo svetovno vojno kljub služenju v vojski uspelo pridobiti dovoljenje za skladateljevanje in leta 1944 je napisal Koncert Kozorog. Poimenovan je po hiši, ki jo je leto prej kupil v Mount Kiscu na severu New Yorka in je postala njegov dom in ustvarjalno gnezdo. Barber v delu prepleta kontrastni silnici: liričnost s spevnimi linijami in nemir z razgibano ritmiko. Skladatelj se je v tem glasbenem delu preizkusil v slogu neoklasicizma na primeru baročnega concerta grossa – od tod zasnova v treh stavkih, kontrastiranje solistov z orkestrom, uporaba principa fuge … Mogoče pa je potegniti še nekaj vzporednic s konkretnim delom, Bachovim Brandenburškim koncertom št. 2: oba sta napisana za flavto, oboo, trobento in godala; pri obeh se prvi stavek začne z unisonom osnovne teme; tretji pa s fanfarnim vstopom trobente.
Boris Bizjak in Sorin Crudu
O tem smo se prepričali takoj v nadaljevanju, ko pa je trobentača Kosma zamenjal Friedrich. Bach se je v tem kontekstu zdel že kot kakšen bolj šolski skladatelj, čeprav je bil izveden bravurozno.
Marijan Zlobec