Koncert Saxes & Strings je sinoči v okviru 70. Ljubljana Festivala povsem napolnil Križevniško cerkev. Veliko je bilo spremljevalcev in simpatizerjev sorazmerno novega godalnega Enssemble Dissonance, še večja pa je bila radovednost, kako se bo v Ljubljani izkazal slavni Kvartet saksofonov Signum, v katerem igrata kar dva slovenska saksofonista. Končno navdušenje je bilo veliko, tako da sta rednemu programu sledila še dva dodatka. Poslušali pa smo tudi krstno izvedbo novega dela dirigenta in skladatelja Izidorja Leitingerja.
Kvartet saksofonov Signum s profesorjem na KGBL, saksofonistom Dejanom Prešičkom, vse fotografije Marijan Zlobec
Enssemble Dissonance sestavljajo Janez Podlesek, koncertni mojster, Jerica Kozole, Matjaž Porovne, Živa Ciglenečki prva violina, Irina Kevorkova, Žiga Faganel, Dejan Gregorič druga violina, Maja Rome, Tomaž Malej, viola, Alja Mandič Faganel, Klemen Hvala, violončelo, Petar Brčarević, kontrabas. Uveljavljeni glasbeniki so iz Ljubljane
in delujejo v Godalnem kvartetu Dissonance, Orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, so profesorji na ljubljanski Akademiji za glasbo in samostojni glasbeni umetniki. Ansambel želi promovirati komorno glasbo in prispevati k njenemu razvoju na različne načine, na primer z naročili novih kompozicij, sodelovanjem s svetovno znanimi poustvarjalci in skladatelji, predstavljanjem mladih skladateljev in širjenjem bogate kulturne dediščine Ljubljane.
Skladatelj in dirigent Izidor Leitinger
Ustanovitelj in direktor Zavoda Dissonance je Klemen Hvala. Ansambel sodeluje z uglednimi domačimi in tujimi glasbeniki, kot so Marko Letonja, Lana Trotovšek, Nika Gorič, Mak Grgič, Vito Žuraj, Leon Firšt, Charlotte Bray, Natalie Clein, Dmitri Sitkovecki, Fazil Say, Nicolas Altstaedt, Richard Tognetti, Antje Weithaas, Sreten Krstić, Richard Galliano, Lara St. John in drugi.
Dirigent z obema ansambloma
Kvartet saksofonov Signum so leta 2006 osnovali saksofonisti, ki so študirali v Kölnu, Parizu in na Dunaju. Zgled in navdih so jim bili godalni kvarteti Ébene, Artemis in Gabor Takács-Nágy. Danes kvartet Signum nastopa na priznanih koncertnih odrih in festivalih po Evropi, leta 2013 pa je debitiral na znamenitem newyorškem koncertnem prizorišču, v dvorani Carnegie Hall. ECHO ga je nagradil z nazivom vzpenjajoča se zvezda za sezono 2014/2015, nedavno ga je festival v Mecklenburgu-Vorpommernu na Nemškem razglasil za najboljši ansambel. V želji po izvirnosti in eksperimentiranju se predstavlja z zanimivimi programi, ustvarja nove priredbe za sestav ter se povezuje v sodelovanja. V sezoni 2021/22 je tako nastopil z Alexejem Gerassimezom, Tanjo Tetzlaff, Konstantinom Manajevom, Martynasom Levickisom, Kaiem Schumacherjem in Danielom Hopom ter orkestri iz Düsseldorfa, Münsterja, Bremna, Duisburga, Vilne in Mozarteumom iz Salzburga. V skrbi za občinstvo
prihodnosti je Signum pripravil tudi izobraževalni koncertni program za družino SIGNUM4kids. Jeseni 2021 je kvartet začel svojo umetniško rezidenco v Duisburgu. Izdal je štiri albume: Debut (2011), Balkanication (2014), Starry Night (2021) in ECHOES (2021); slednjega pri založbi Deutsche Grammophon, kar avtomatično pomeni svetovno distribucijo in reklamo, saj ta nemška založba deluje že več kot sto let.
Priklon po toplih aplavzih
Hajrapet Arakeljan, Guerino Bellarosa, Blaž Kemperle in Alan Lužar
Člani kvarteta saksofonov Signum so Blaž Kemperle, sopranski saksofon, Hajrapet Arakeljan, altovski saksofon, Alan Lužar, tenorski saksofon in Guerino Bellarosa, baritonski saksofon. Kot vidimo sta dva slovenska glasbenika, ki izhajata že iz Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani oziroma šole saksofonista Dejana Prešička, ki je bil na koncertu in v nagovoru Blaža Kemperleja posebej predstavljen.
Intenzivna interpretacija
Festivalskemu občinstvu je pravzaprav najmanj znan skladatelj in dirigent Izidor Leitinger, saj doslej na Ljubljana Festivalu še ni nastopal. Izidor Leitinger je diplomiral iz klasične trobente na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in se prav tam izpopolnjeval še v smeri jazz, znanje iz jazza pa je poglabljal še na Rotterdamskem konservatoriju ter pri Bobbyju Shewu v Los Angelesu. Kot trobentač, skladatelj, aranžer ali dirigent je sodeloval s številnimi zasedbami in vrhunskimi glasbeniki v Sloveniji in tujini, kot so The Fool Orchestra, Big Band RTV Slovenija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Jenska filharmonija, Terrafolk, Simbolični orkester, European Movement Jazz Orchestra, Laibach, Kvartet saksofonov Signum, Big Band Orkestra Slovenske vojske, Evropski mladinski jazz orkester, Surnatural Orchestra, Le Sacre du Tympan, Big Band Pariškega nacionalnega konservatorija. Od leta 2005 piše glasbo za stvaritve priznane francoske koreografinje in plesne pedagoginje Nathalie Pubellier, leta 2015 je napisal glasbo za dramsko-glasbeno predstavo priznanega čilenskega avtorja Alejandra Sievekinga Pobre Ines sentada ahi, ki
je bila večkrat uspešno izvedena v Santiagu de Chile. Kot trobentač in aranžer je v Parizu sodeloval z legendo jazza Archiejem Sheppom in z njim nastopal na prestižnih jazz festivalih po Franciji, Nemčiji in Angliji; album koncertnih posnetkov s Sheppom I hear The Sound pa je bil nominiran za nagrado grammy. Shepp sicer Ljubljano dobro pozna, saj je nekoč nastopal na Festivalih jazza.
Vsi trije slovenski saksofonisti po koncertu
Uvod v koncert je bil precej presenetljiv, saj nastopajočega Kvarteta saksofonov Signum med njihovim izvajanjem skladbe 4.2 Allemande Petra Gregsona nismo videli in pravzaprav ni jasno, kje so se skrivali, kajti v Križevniško cerkev je prihajal poln zvok kot nekakšen ne ravno oddaljeni odmev, a tako, da je vzbudil vseplošno radovednost in pozornost, če se bo morda zgodilo še kaj fizičnega. Kot preberem predstavitev v koncertnem listu, glasba britanskega violončelista in skladatelja Petra Gregsona (roj. 1987) zveni na koncertnih odrih, v filmskih in televizijskih produkcijah, plesnih predstavah in na zvočnih izdajah založbe Deutsche Grammophon, katere umetnik je. Sodeluje pri inovativnih projektih, ki združujejo tradicionalne umetnosti z novimi tehnologijami. Leta 2018 je predelal v novo zvočnost slovite Suite za violončelo solo Johanna Sebastiana Bacha, in sicer za violončelo, ansambel violončel in elektroniko.
Dirigent Izidor Leitinger je bil zelo intenziven
Na koncertu smo slišati meditativno 4.2 Allemando, na novo zamišljen drugi stavek Bachove četrte Suite, ki jo je Gregson transkribiral še za kvartet saksofonov. Tako so pravzaprav začeli s sodobnostjo, da bi se že takoj v nadaljevanju izkazali samo godalci v Ensemble Dissonance s slovito Sonatino za godala Uroša Kreka, s katero so počastili stoto obletnico rojstva znanega in priznanega slovenskega akademika. Sonatina ima tri stavke: I. Allegro vigoroso, II. Adagio, III. Allegro vivo. Izvajalci so začeli zelo odločno, energično, skupaj, zvočno sočno, kar Križevniška cerkev še poudari in hkrati pokaže čistost interpretacije. To nastopajoči seveda vedo. Drugi stavek je nekaj posebnega, ker je vtis disonančnosti, kot da bi se skladatelj igral z melodijo, ki jo najprej poveliča, potem pa zanika, nekako v duhu neoklasicizma petdesetih let, ko je skladba leta 1956 nastala na povabilo slavnega voditelja Zagrebških solistov Antonia Janigra. Tretji stavek pa je vendarle najbolj briljantno napisan, po duhu najbolj slovenski, izjemno melodičen in prepoznaven, tako da bi ga lahko poslušali kjerkoli na svetu, pa bi vedeli, da je naš. Uroš Krek, kolikor sem ga poznal in se včasih z njim pogovarjal, se je zavedal, da je dober skladatelj.
Signum je zaznamoval večer
Prvi del koncerta je sklenila skladba Sarajevo in Adis Abeba Guillerma Laga. Guillermo Lago je umetniško ime Nizozemca Willema van Merwijka (roj. 1960), saksofonista, ustanovitelja Kvarteta saksofonov Aurelia, profesorja – za saksofon na Amsterdamskem konservatoriju in za aranžiranje na konservatoriju v Utrechtu – in skladatelja, ki je začel komponirati pri svojih 46 letih s psevdonimom Guillermo Lago. Delo Mesta je napisal z mislijo na kraje, ki mu veliko pomenijo. Gre za serijo glasbenih utrinkov, ki še nastajajo in dopolnjujejo sedanjo serijo stavkov; lahko se izvajajo samostojno ali v poljubnem vrstnem redu. Na ljubljanskem koncertu smo slišali Sarajevo in Adis Abeba. Meditativno elegični Sarajevo s stopnjevano napetostjo je posvečen skladateljevim prijateljem v prestolnici Bosne in Hercegovine, ki je doživela kruto vojno. Lago je pomagal ponovno vzpostaviti razred saksofona na tamkajšnji glasbeni akademiji in osnovati pihalno zasedbo Winds of change. V energični predstavitvi etiopske prestolnice Adis Abeba s številnimi sinkopiranimi in akcentuiranimi ritmi pa je Lago črpal navdih iz svojega sodelovanja z etiopsko pevko Minyeshu v amsterdamskem Concertgebouwu. (Iz programa Helene Filipčič Gardina). Sarajevo je vsekakor zelo elegično, z uvodom štirih saksofonov nam oživlja spomin na tragedijo, žalost, smrti… Adis Abeba je velik kontrast, poln plesa, ritma, veselja, življenja…, čeprav ni jasno, zakaj naj bi se vse to dogajalo ravno v Etiopiji, kljub gornjemu opisu.
Sledila je izvedba treh Argentinskih plesov I. Danza del viejo boyero, II. Danza de la moza donosa, III. Danza del gaucho matrero argentinskega skladatelja Alberta Ginastere (1916–1983). Plesi kot Ginasterovo zgodnje delo iz leta 1937 nakazujejo skladateljevo navezanost na argentinsko ljudsko zakladnico.
Vseskozi angažirana igra
Danza del viejo boyero je miniatura ognjevitega ritmičnega drveža v bitonalnosti;drugi ples Danza de la moza donosa zaznamuje čustvena kantabilnost z vznemirljivim harmonskim jezikom, ki se sklene z disonantnim sozvočjem; cikel zaokroža divji ples Danza del gaucho matrero silovite dinamike, frenetične ritmike in nenadnih tonalnih preskokov. Trojica plesov je izvirno napisana za klavir, za kvartet saksofonov pa jih je priredil Kvartet saksofonov Signum.
Sopranski saksofon Blaža Kemperleta
Izvedba kvarteta saksofonov je bila izvrstna, čeprav bi se po samem zvoku težko opredelil, da gre za kakšno argentinsko tipiko. Pri vseh teh ritmih bolj doživljam esprit Balkana.
Koliko je pristnosti v saksofonski izvedbi slavnega Albinonijevega Adagia v g-molu v sami priredbi Signum, je odvisno od posameznikove, torej poslušalčeve opredelitve. Melodija je tako znana, da je možna vsakršna izvedba. Tu je bil poudarek na sposobnosti vseh štirih saksofonistov, prehodu vodilne melodije sopranskega saksofona še “naprej” ali na druge in občutene spremljave baritonskega saksofona. (Problem izvirnega Albinonijevega avtorstva tu puščam odprt).
Kvartet in koncertni mojster
Če bi rekel, da smo čakali, kaj se bo pojavilo na koncertu za konec, to je bila napovedana krstna izvedba povsem nove (letošnje) skladbe Cartagena dirigenta Izidorja Leitingerja, je bila potešitev radovednosti hkrati prežeta z upanjem, da se da tako kompozicijsko ter izvedbeno prakso še poglobiti, bodisi v obliki naročil Slovenske filharmonije, Simfonikov RTV Slovenija, Festivala Ljubljana, Slovenskih glasbenih dnevov… tako samemu Leitingerju kot še komu izmed slovenskih skladateljev (za te izvajalce).
Dinamičnost igre je strup za fotografiranje v živo
Kot smo videli, imamo v bistu vse, kar potrebujemo. In kjer je volja, je pot; na odru oziroma v cerkvi (vseeno z nizkim odrom) smo imeli same odlične glasbenike z mednarodnimi izkušnjami, izjemno razpoložene, kar je občinstvo vedno bolj nagrajevalo z aplavzi in ovacijami. Skladba je sorazmerno dolga, povezana po abecednih oznakah od A do T, U, V, W in X, manjkata pa Z in Ž, kar kaže bolj na priložnostne oznake (približno na pol strani partiture), ni pa nekih stavčnih členitev, čeprav se med samim poslušanjem zdi, kot da gre za večstavčno delo.
Dirigent in avtor Cartagene
Izidor Leitinger je z odra povedal, da se Cartagena imenuje po obmorskem mestecu v Čilu ob Tihem oceanu (ne pa po istoimenskem mestu v Kolumbiji ob Karibskem morju). Povedal je, da je blizu San Antonia in še južneje Isla Negra, kjer je imel nazadnje hišo slavni pesnik, Nobelov nagrajenec Pablo Neruda.
Skladatelj s svojim delom in izvajalci
Cartagena ima veliko kontrastov, morda preseneča uvodna “praznina” z malo valovite eksotike, iskanjem identitete med saksofoni in spremljavo godal, tako da bi se skladba v nadaljevanju zvočno širila in dinamizirala. V nadaljevanju (nekako drugi del) ima opazna pizzicata v godalih, v saksofonih je več melodičnosti in zatem ritmične razgibanosti, valovanja. V tretjem delu nastopi nekakšna kadenca saksofonov, zelo ritmična, sledi solo sopranskega saksofona s spremljavo godal, potem pa se ta kombinacija še ponovi z novimi soli (tenor, alt saksofon) ter konča z umiritvijo vseh. V četrtem delu nastopajo samo godala s svojo široko in počasno melodičnostjo. V petem delu igrajo najprej samo saksofoni, ki se jim pridružijo pizzicati nizkih godal. Sledi vedno bolj ritmično, razgibano in energično igranje vseh, dokler se skladba na hitro umiri in solo prevzame tenor saksofon ter za njim bariton saksofon in naposled vsi štirje saksofonisti. Šesti del začenjajo godala sama z melodijo violin ter spremljavo nizkih godal. Šele tu vstopijo saksofonisti in prevzamejo pobudo, najprej melodično počasno, zatem pa z vedno večjim zvočnim valovanjem.
Kratka kontemplacija
Konec je nekako v smislu latinskih (ali balkanskih) plesnih 7/8 ritmov, tako da imaš vendarle vtis, da je v Cartageni bolj balkanski odmev na doživljanje Čila. Sama izvedba je bila odlična, dirigent in skladatelj zadovoljen, občinstvo pa prav tako.
Notranji dialog saksofonistov
Če bi rekel, da se je Kvartet saksofonov Signum izvajalsko “razpištolil” (izraz je slavnega slovenskega slikarja avantgardista Avgusta Černigoja) ob prvem dodatku, izvedbi priredbe kvinteta Michelangelo 70 Astorja Piazzolle, bi jim dal še dodatno priznanje za tako angažiran in do občinstva darovalen ali darežljiv nastop. Zakaj se je skladatelj spomnil ravno Michelangela, ki verjetno nikoli ni slišal, kaj šele plesal tanga, ne vem, morda pa kdo vendarle ve.
Prayer
Nepričakovano pa je sledil še en dodatek, tokrat za kvartet saksofonov in koncertnega mojstra, violinista Janeza Podleska. Poslušali smo žalostinko, elegično skladbo – Andante moderato Prayer iz Jewish Life Ernesta Blocha, ki je sicer napisana za violončelo in orkester.
Saksofonisti z Izidorjem Leitingerjem
Kaj zdaj, naj molimo, da se vidimo še kdaj ?
Marijan Zlobec