Redek recital na dosedanjih Ljubljana Festivalu je bil kdajkoli posvečen solističnemu nastopu kake harfistke. Najdlje sta doslej prišli Palva Uršič Kunej in Mojca Zlobko Vajgl, tokrat pa je samostojno nastopila sicer zelo znana harfistka in pianistka v orkestru Slovenske filharmonije Aleksandra Verbicka.
Aleksandra Verbicka z romantično harfo, vse fotografije Marijan Zlobec
Čeprav je bil njen program napovedan kot romantičen ali kar romantična harfa, pa je šele koncertni večer pokazal vso briljanco solističnoih možnosti, kot se v samem orkestru ne pokažejo in so potemtakem glede na glasbeno funkcijo in predvsem umetniško osebnost bolj potisnjene v ozadje kot bi smele biti.
Aleksandra Verbicka je začela igrati klavir pri petih letih, harfo pa pri devetih na glasbenem liceju Konservatorija v Sankt Peterburgu. Poleg akademskih učiteljev jo je vseskozi poučevala tudi njena mama Tatjana Verbicka. Že zgodaj je zmagovala na nacionalnih tekmovanjih, kasneje pa v svoji karieri nanizala še mnogo zmag in odličnih uvrstitev na mednarodnih glasbenih tekmovanjih. Kot zmagovalka in povabljenka je priredila recital v Berlinski filharmoniji in prejela glavno nagrado glasbene fundacije Glasbeni olimp – zlato jajce. Kot solistka na harfi je igrala v več orkestrih (Sanktpeterburška filharmonija, Slovenska filharmonija, Beograjska filharmonija …), kot solistka orkestra pa nastopila na koncertih v Nemčiji, Avstriji, ZDA, Rusiji, Belgiji, Španiji, Švici, Izraelu, na Švedskem, Japonskem in v Singapurju pod vodstvom dirigentov, kot so Zubin Mehta, Valerij Gergijev, Uroš Lajovic, Lorin Maazel, Charles Dutoit, Kurt Masur in drugih priznanih dirigentov. Poleg orkestrske kariere
se posveča solističnim recitalom, za programe katerih črpa iz repertoarja za različne inštrumente, kar zahteva virtuozno obvladanje igranja harfe. Zaposlena je kot solistka v Slovenski filharmoniji na harfi in inštrumentih s tipkami, poleg tega vodi mojstrske tečaje na Konservatoriju v Sankt Petersburgu in na Akademiji za glasbo
v Ljubljani. Na današnjem koncertu igra harfo, ki ji jo je podarila mecenka in harfistka Yoko Nagae Ceschina po priporočilu maestra Zubina Mehte. Gospa Ceschina je kot mecenka podpirala kulturno življenje po vsem svetu, Aleksandra pa je spominu nanjo tudi posvetila koncert v Križevniški cerkvi.
Pozdrav in aplavz
Verbicka je svoj recital začela z Variacijami na Mozartovo temo Mihaila Glinke. Temo predstavlja začetek arije La ci darem la mano iz opere Don Giovanni, ki naj bi nastale najprej za harfo in jih je skladatelj kasneje transkribiral za klavir, a v resnici prave teme ali operne melodije ne prepoznamo, ne glede na dejstvo, da je zelo znana in zapomljiva. Harfistka je nadaljevala z Glinko. Najprej je zaigrala poetični, sanjavi Nokturno v Es-duru. Tedaj triindvajsetletni skladatelj naj bi v času njegovega nastanka dvoril mladi harfistki in je svoje delo zasnoval tako za harfo kot klavir; v njem je čutiti porajajoči se mladeničev talent, ki ga je desetletje potovanj in glasbenih doživetij
izklesalo, o čemer priča naslednji na koncertu, Nokturno v f-molu, znan tudi pod naslovom La séparation (Ločitev). Skladatelj ga je napisal več kot desetletje po Nokturnu v Es-duru, v času, ko je snoval svojo drugo rusko opero Ruslan in Ljudmila, in ga posvetil svoji sestri. V obeh nokturnih se oblikovno s spevno melodično linijo in spremljavo razloženih akordov v široki legi opira na izročilo utemeljitelja žanra Johna Fielda, od katerega je Glinka v mladosti prejel nekaj ur glasbenega pouka. (Po programskem listu Aleksandre Gartnar Kastelic).
Aleksandra Verbicka je pokazal svojo odlično pripravljenost na recital; vse je znala na pamet, tako da se je v interpretacijo lahko poglobila in poudarila tipične značilnosti, od gibkosti do lirskega značaja. Zadnje Glinkovo delo recitala z naslovom Škerjanec je prvotno samospev iz zbirke Slovo Sankt Peterburgu, ki ga je Milij
Balakirev (1836–1910), eden od idejnih vodij ruske peterke, priredil za klavir. Delo je naredilo nekakšen “ornitološki” vtis, a ne tako izrazito, kot kasneje pri Olivieru Messiaenu. Škerjančkovo petje je presenetljivo občutljivo, najbrž je tak tudi izvirni samospev, pri harfi zveni drugače.
Izbor Franza Liszta je bil nekako logičen v kontekstu romantičnega karakterja celotnega večera, a je bilo v njegovih Ljubezenskih sanjah I, II, III; prvotno zbirka uglasbitev dveh pesmi Ludwiga Uhladna in ene Ferdinanda Freiligratha, pri čemer vsaka izmed njih govori o eni od vrst ljubezni: svetniški, erotični ter zreli, brezpogojni ljubezni, vse to težje prepoznati, kot če bi poslušali samospeve, ki so bili izraziti že po jasnem besedilu in njegovih izpovednih niansah.
Prvi vrhunec večera je kljub vsemu ali vendarle pripadal odnosu harfe do opere, tako v Donizettijevi Fantaziji Lucije Lammermoorske v priredbi skladatelja in virtuoza na harfi Alberta Zabela, še bolj pa v priredbi Fantazije Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega, ki je bila motivno bogatejša in je znanim temam iz Jevgenija Onjegina, v priredbi Ekaterine Walter – Kühne, solistki nudila pravi interpretativni, virtuozni in bravurozni nastop. V tem kontekstu ali zaporedju se je zdel Oktober: Jesenska pesem iz Letnih časov, op. 37 a prav tako Čajkovskega že bolj kot podoba iz narave, medtem ko je v omenjenih operah prevladovala strast, človek po vsem svojem bistvu.
V Chopinovi seveda klavirski Fantaziji – Impromptuju je bil zelo razviden virtuozni prepis za harfo, ki pa terja sijajno tehniko, kot jo je Verbicka pokazala, podobno pa je bilo opaziti pri Impromptuju v Des- duru, op. 86, Gabriela Fauréja, kjer je bilo še več zvočne razkošnosti, melodije s spremljavo ter sijajnih pasaž.
Valček, op. 73 Josepha Jongena je bil le še jagoda na torti slogovno zaokroženega romantičnega večera.
Za dodatek smo najprej slišali harfin solo iz baleta Rajmonda Aleksandra Glazunova, potem pa še Vodnjak Alberta Zabela.
Redek večer na 70. Ljubljana Festivalu, ki je v ospredje postavil eno samo glasbenico – harfistko. Spoznali smo jo še bolj plemenito, kot jo že zelo dolgo opazujemo v orkestru.
Marijan Zlobec