Nadaljujejo se koncerti profesorjev in študentov, udeležencev Mednarodnih mojstrskih tečajev, ki potekajo in se bodo zaključili v nedeljo, 7. avgusta. Udeležba je velika, mladi študenti prihajajo iz 23 držav, razmere na kurzih so sicer poletno vroče, kot mi je mimogrede povedal organizator pozavnist Branimir Slokar, kot kaže, pa se že veselijo, če bo Akademija za glasbo, ki se bo preselila v nove prostore v Kazini, prihodnje leto mojstrske tečaje gostila tam, kjer so večji (in morda hladnejši) prostori, a o tem kakšnih uradnih besed, vsaj ne predstavljenih na kakšni tiskovni konferenci Festivala Ljubljana, še ni bilo. MOL in Festival Ljubljana bolj zanima kompleksna ureditev Križank s selitvijo Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, kot tudi ureditev statusa Križevniške cerkve, (ki ni posvečena). Pridobitev in preureditev Kazine za potrebe Akademije za glasbo, (menda bodo kasneje zadaj zgradili še koncertno dvorano), bo prelomnega pomena za slovensko glasbeno kulturo in predvsem glasbeno vzgojo.
Pianistka Elina Gotsouliak in klarinetist François Benda
Tu bi se navezal na besede Riccarda Mutija pred dnevi ob svojem koncertu z Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ko je pred zaigranim dodatkom rekel, da so mladi up za ohranitev zahodne kulture, sicer bo nastopil kaos. Napredna država in v njej vizionarna klulturna politika se mora tega vseskozi zavedati in nadarjeno mlado generacijo, ki želi študirati glasbo, pa tudi druge umetniške poklice, podpirati; ne pa z dobesedno sovražnimi komentarji na račun samostojnih umetnikov v državnem partlamentu mlade, ki se odločijo za umetniško ustvarjalnost kot svoj doživljenjski poklic, zaničljivo žaliti in celo izraziti prezir, kot smo brutalnost slišali iz ust ljudi, ki jih nikoli ni na nobeni kulturni prireditvi, kar se med politiki kaže tudi v odsotnosti na praktično vseh Ljubljana Festivalih. Imajo pa čas za svoje “fešte”, kot da so kakšni fevdalni bogovi.
Ta uvod je nekako nujen, ker smo kot rečeno sredi mojstrskih tečajev, ki so k nam prinesli (seveda s plačano kotizacijo, bodisi za aktivno bodiso pasivno udeležbo ali brezplačnim obiskom koncertov) profesorski in mentorski utrip glasbene Evrope in sveta. Branimir Slokar se dobro zaveda osnovnega principa: uči lahko tisti, ki zna, ne pa, ker je nekje postal profesor.
Potrebo po vzgoji mladih glasbenikov so že zdavnaj začutili in organizacijsko uredili slavni festivali, kot sta na primer Wagnerjev v Bayreuthu in Salzburške slavnostne igre. V Bayreuthu je bilo po en mesec precej slovenskih glasbenikov, da so videli opere in bili na raznih glasbenih srečanjih, v Salzburgu so uvedli svetovno tekmovanje mladih dirigentov, prav tako pa svetovne tečaje za mlade pevce, ki jih potem uporabijo po potrebi v sočasnih opernih produkcijah. Ena izmed takih udeleženk je bila pred leti Nika Gorič, mislim pa, da tudi Aco Biščevič. Na tekmovanjih dirigentov naših kandidatov ni bilo, kar je škoda. Mladi pevci so bili dva tedna v šoli najboljših pevskih pedagogov, ki so na svetovnih odrih dosegali velike uspehe, kot Christa Ludwig, Marjana Lipovšek…
Občinstvo je bilo na koncertu zelo zbrano, vse fotografije Marijan Zlobec
Festival Ljubljana je z mojstrskimi tečaji pravzaprav začel zelo pozno, a je hkrati dal možnost tudi mladim, ki igrajo ali bi bili pripravljeni igrati v orkestru. Tu ima najbolj pomembno in odgovorno vlogo dirigentka Živa Ploj Peršuh, ustanoviteljica Slovenskega mladinskega orkestra. Orkester bo v Poletnem gledališču v Križankah nastopil 25. avgusta.
Ostaja pa odprto vprašanje, zakaj ni tečajev za operno in koncertno petje.
Ali je v Ljubljani možno organizirati svetovno pomembno vsakoletno pevsko tekmovanje Operalia Placida Dominga ? (Lani je bilo v Moskvi).
Sinoči je bil v Križevniški cerkvi drugi koncert profesorjev. Kot opažam že nekaj let, so koncerti profesorjev nekoliko drugačni kot mladih solistov; v njih je več profesorske pravilnosti, korektnosti, profesionalne pripravljenosti, manj pa samega koncertnega žara, kot ga pokažejo mladi, prepolni volje in želje po udejanjanju svoje nove solistične ali ansambelske pripravljenosti, drže, poslanstva. Poslanstva med profesorji, vsaj v tako žareči prisotnosti, ne opazim. Tu gre bolj za žlahtno rutino, morda celo za kanček sramu pred svojimi študenti v avditoriju ?
Pred samim koncertom je prišlo do programske in zasedbene spremembe, ker je flavtist Felix Renggli zbolel in je namesto njega v zasedbo pihalnega kvarteta oziroma kvinteta vskočila estonska flavtistka Elizaveta Ivanova.
Alban Berg s Françoisem Bendo
Tako sta iz napovedanega programa izpadli kompoziciji Josepha Haydna in Luciana Beria, dodatno pa smo slišali uvodne Štiri skladbe za klarinet in klavir, op. 5 Albana Berga s klarinetistom Françoisem Bendo, ki je prevzel vodenje skupnega nastopa vseh glasbenikov.
Alban Berg je redko na programu, ker je po sto letih očitno še vedno preveč moderen, kakšen je šele bil v cesarski Avstro-Ogrski, če se spomnimo “šklandal koncerta” leta 1913, ko je ob izvedbi njegovega pesemskega cikla na besedila z razglednic Petra Altenberga v Musikvereinu prišlo do glasnih protestov in celo streljanja, nakar je policija koncert prekinila. Zanimivo, da teh Pet pesmi za sopran in orkester v Sloveniji še do danes ni bilo na programu. Ne bojte se, pri nas policija ne prihaja na koncerte. Pesmi so v resnici enokitične in govore o duši ter naravi, lahko bi rekli, da gre za pesniški impresionizem. V glasbi pa seveda ne. Za tako bergovsko-altenbergovsko intimo, presekano z drzno avantgardo zvočnostjo, pa moraš biti vnaprej pripravljen.
Klarinetist Benda se je pravilno odločil za redko slišani cikel Bergovih Štirih skladb za klarinet in klavir, op 5, ki solistu v celoti dovoljuje najbolj intimen pristop do glasbene snovi, z lepoto tona, ki je v Križevniški cerkvi takoj slišan, nastopajočemu solisti daje moč izraza, občutljivost, s prevladujočo mirnostjo, a tudi z možnimi bolj razgibanimi, kratkimi preobrati. Tu je seveda tudi poudarek na bolj izraziti klavirski spremljavi, kot jo je sicer ves večer z veliko pripravljenostjo izkazovala latvijska pianistka Elina Gotsouliak. (Tu naj dodam, da bi enkrat rad slišal omenjene Altenbergove pesmi).
Aplavz za nastopajoča
Prvi del koncerta je zaokrožil precej dolg Kvintet za oboo, klarinet, rog, fagot in klavir v Es-duru Ludwiga van Beethovna v treh stavkih: Grave – Allegro ma non troppo, II. Andante cantabile in III. Rondo: Allegro, ma non troppo. Dvakratna oznaka “ma non troppo” kaže na sorazmerno počasnost celotne kompozicije, v kateri je velik poudarek na prepletanju kratkih solističnih pasaž, kjer so se izkazali oboist Emanuel Abbühl, fagotist Ole Kristian Dahl in slovenska rogistka Zora Slokar, sicer hčerka Branimirja Slokarja, prva rogistka v Orkestru italijanske Švice v Luganu. Odločilnega pomena v celotni interpretaciji pa je bila igra pianistke Eline Gotsouliak. Danes seveda odpade okolje nekdanjega salonskega muziciranja, prihaja pa do polnega izraza kvaliteta skladbe kot take.
O samem Beethovnu in njegovem delu v programu lahko preberem: Dunaj je bil od nekdaj glasbena metropola, v drugi polovici 18. stoletja žarišče klasicizma. Štiri leta po vselitvi v to cesarsko mesto, leta 1796, je Ludwig van Beethoven (1770–1827) napisal Kvintet za oboo, klarinet, rog, fagot in klavir v Es-duru. Delo je bilo natisnjeno leta 1801 tudi v različici za klavirski kvartet v zasedbi klavir, violina, viola in violončelo; najbrž zaradi velike oz. večje priljubljenosti godal pri salonskem muziciranju. Dolg prvi stavek fanfarno začenja uvod z oznako Grave, nakar se z Allegro ma non troppo začne prva tema sonatnega stavka, ki jo solistično vpelje klavir. Skladatelj dalje vodi tok glasbenih misli bodisi s prepletom med glasbili bodisi kot kontrastiranje med klavirjem in pihali, pri tem pa ustvarja napetosti in sprostitve v dinamiki in izrazu. V srednjem stavku Andante cantabile glasbila predstavijo svojo spevno izpovednost v solističnih frazah ali v različnih grupacijah; osrednjo temo rondoja pa (vnovič) prinese klavir. Sklepni Rondo z oznako Allegro, ma non troppo je hitrejšega tempa in radoživega karakterja z vmesno dramatično molovsko epizodo. Tudi v tem stavku
je Beethoven dodelil veliko težo klavirju, najbolj virtuoznemu partu. (Helena Filipčič Gardina).
Beethovnov Kvintet
Drugi del je ponudil najprej Rossinijev Kvartet št. 1 v F-duru za flavto, klarinet, rog in fagot v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Andante, III. Rondo. Izvedba je bila čisto koncertna, tako kot v Rossinijevem delu ne zaznaš kakšnega kasnejšega opernega velemojstra, ampak zgolj mladostnega klasičnega komornega glasbenika. Tudi tu lahko preberem: …Že pri rosnih 12 letih je napisal šest Sonat a quattro za dve violini, violončelo in kontrabas, ki so se priljubile v izdajah za različne inštrumente. Ena od različic izvirno sonate a quattro za godala je tudi Kvartet št. 1 v F-duru za flavto, klarinet, rog in fagot. Formalno sledi strukturi koncerta v treh stavkih s sosledjem hitri-počasni-hitri, napisan je v dokaj virtuozni maniri in razgrinja Rossinijev dar za prikupno melodiko, nizanje glasbenih misli in domiselno barvito zvočnost lahkotnega duha.
Nastopajoči profesorji so se pravilno odločili, da so Beethovnovemu dunajskemu glasbenemu in duhovnemu okolju vzpostavili vzporednico z italijanskim, v katerem so se spet izkazali vsi omenjeni pihalci.
Po svoje pa je bila vendarle najbolj zanimiva zadnja skladba na programu, ker je zelo redko slišana: Divertimento za klavir in pihalni kvbintet, op. 51 Paula Juona v kar petih stavkih: I. Allegretto, II. Intermezzo I. Moderato, III. Fantasia: Andante, IV. Intermezzo II: Tempo di menuetto, V. Rondino: Allegro assai.
Dodatek s Francisom Poulencom
V Moskvi rojeni Paul Juon (1872–1940) švicarskih in nemških korenin se je izobraževal pri Antonu Arenskem in Sergeju Tanejevu, nato pa še v Berlinu pri Woldemarju Bargielu, ter tako srkal odmeve in vplive romantičnih mojstrov, kot so Čajkovski, Mendelssohn, Schumann, kar se kaže tudi v njegovem ustvarjalnem delu, zaradi česar je dobil vzdevek nemški Brahms. Med letoma 1906-1934 je poučeval kompozicijo na Visoki šoli za glasbo v Berlinu, nakar se je iz zdravstvenih razlogov umaknil v Švico. Da Juonov glasbeni idiom izhaja iz romantike in ostaja v okvirih tonalnosti, izkazuje tudi njegov barviti Divertimento za klavir in pihalni kvintet iz leta 1913 v petih stavkih. Allegretto poganja ritmično pulziranje, prvo temo zaznamujejo punktirani ritmi, drugo pa spevnost arhaičnega prizvoka. Po večplastnem Intermezzu z oznako Moderato sledi spevna in elegična Fantazija s solistično izpostavljenima klarinetom in rogom. Drugi Intermezzo z oznako Tempo di menuetto je gracioznega plesnega karakterja; sklepni stavek Rondino: Allegro assai s pompoznim začetkom in koncem prinese več solističnih pasusov v vznemirljivih gradacijah.
Divertimento za klavir in pihalni kvintet
Če bi rekel, da je bil v kompoziciji opazen ruski melos, bi hkrati zajel zgoraj predstavljene glasbene in življenjske poti izvedenega in poslušanega skladatelja. V skladbi je veliko različnih razpoloženj, tako kot dinamične in ritmične razgibanosti, prehajanj solističnih vložkov, solo klavirja in potem klarineta, roga, oboe…do zelo odločnega zadnjega stavka, ki pa se morda proti pričakovanju na samem koncu umiri in konča povsem nedramatično. Ta izbor in izvedba je pokazala zavedanje pomembnosti predstavljanja manj znanih skladateljev, ki pa jih profesorji kot taki v svojih profesorskih domenah že morajo poznati, potem pa nastopi skupni izbor in izzvedba.
Po burnih ovacijah so se nastopajoči odločili za dodatek v enaki zasedbi vseh šestih glasbenikov, ko so izvedli tretji stavek Finale iz Seksteta (Sextour) Francisa Poulenca.
Za slovenske skladatelje med gostujočimi profesorji v Ljubljani ni zanimanja. Nekaj je vendarle narobe.
Končni aplavz
Marijan Zlobec