Festival Ljubljana v svojem programu 70. Ljubljana Festivala posveča veliko pozornost mladim glasbenikom in nasploh ustvarjalcem, pa ne zato, ker je Riccardo Muti pred dnevi v Gallusovi dvorani med nagovorom občinstva dejal, da so mladi bodočnost zahodne kulture, sicer bo nastopil kaos, ampak zaradi splošne podpore in omogočanja mladim, da pokažejo svoje sposobnosti, jih strokovno razvijajo in svojo razvijajočo osebnost bogatijo s plemenitimi umetniškimi vsebinami. Včeraj je bil v Križevniški cerkvi prvi koncert nekaterih profesorjev na letošnjih mednarodnih mojstrskih tečajih, ki so se medtem že začeli in bodo trajali do 8. avgusta.
Nastopajoči glasbeniki v prvem delu koncerta, vse fotografije Marijan Zlobec
Branimir Slokar, ki je te mojstrske tečaje ustanovil, je bil včeraj že v Ljubljani in na koncertu, ko je v ponedeljek začel svoj mojstrski tečaj za pozavno, hkrati pa čuti obvezo, da ima sam vse pod organizacijskim in vsebinskim nadzorom. Ne nazadnje je v teh dneh v Ljubljani okrog sto mladih glasbenilkov iz 23 držav, kot je na tiskovni konferenci povedal direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. Kasneje (25. avgusta), bodo nastopili še mladi glasbeniki, člani Slovenskega mladinskega orkestra pod umetniškim vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Med 29. julijem in 7. avgustom pa bodo potekali še koncerti študentov na Akademiji za glasbo (skupaj pet).
Božo Paradžik igra na kontrabas violinski part
Koncert profesorjev je bil programsko precej tradicionalen ali tradicionalističen, kar pomeni plavanje v mirnih vodah, kot jih ponuja glasba Johannesa Brahmsa. O Brahmsu smo sicer na predstavi Johna Malkovicha Glasbeni kritik slišali nekaj zelo vročih in posmehljivih misli tedanjih kritikov, a je že tako, da ko ne veš kaj dati na program, je Brahms vedno prva rešitev, še posebej v komorni glasbi; prej kot Mozart ali Beethoven.
Brahmsova Sonata za violino in klavir št. 1
Posebnost prvega dela pa je bila vedarle v tem, da smo od treh Brahmsovih komornih del slišali deloma priredbe, vsekakor pa le po en stavek iz vsakega izmed treh del.
Božo Paradžik
Kontrabasist Božo Paradžik je sam napisal priredbo za Brahmsovo Sonato za violino in klavir št. 2 v A-duru, op. 100, prvi stavek Allegro amabile. Paradžik ima velik smisel za zelo občutene interpretacije, polne umirjenega lirizma, a tudi hitrih dramatičnih in dinamičnih pasaž, kar dokazuje tehnično perfekcijo, hkrati pa daje občutek same pristnosti, kot da bi bil kontrabas v resnici kar Brahmsova instrumentalna izbira. Pri klavirju ga je spremljala italijanska pianistka Annalisa Orlando, a za hrbtom kontrabasista precej neopazno.
Latica Honda – Rosenberg
V prav tako Brahmsovi Sonati za violino in klavir št. 1 v G-duru, op. 78, le v prvem stavku Vivace ma non troppo, je nastopila Latica Honda-Rosenberg. Že lani smo občudovali njeno energično in zelo samozavestno igro in hkrati odrsko prezenco, tako da kakšnih drugačnih opažanj ni bilo. Zavest profesorice, da vse zna in predava se kaže tudi v njeni interpretaciji, ki je bila ves čas pod nadzorom in izdelana do podrobnosti, kakšen odtenek milosti do vzvišene lepote pa ji vseeno ne bi škodil. Pri klavirju je bila poljska pianistka Zuzanna Basinska, a spet precej neopazno in neizrazito zadaj.
Trio
Prvi del koncerta je zaključil Brahmsov Klavirski trio št. 1 v H-duru, op. 8 s kontrabasom namesto violončela – prvi stavek Allegro con moto. Brahms je napisal dve verziji tega Tria, (leta 1854 in 1889), ni pa zabeleženo, da bi napisal še verzijo za kontrabas namesto violončela. Poslušali smo daljšo prvo verzijo, verjetno pa je part za violončelo kot za kontrabas prispeval sam Božo Paradžik. Ta pristop se zdi dober, še posebej če gre za poseben, priložnostni koncert, kjer se predstavljajo glasbeniki še kot pedagogi mladim ljudem med samim občinstvom v Križevniški cerkvi. Tako jih študenti lahko takoj opazujejo od blizu, potem pa jim bodo predavali oziroma popravljali njihovo igranje.
Epifanio Comis
Italijanski pianist Epifanio Comis je spet v Ljubljani kot profesor in koncertni pianist. Za svoj nastop si je izbral tri različna dela, s čimer je želel opozoriti na bogat diapazon tako v lastnem repertoarju kot v pianističnem spektru, tu še posebej med Evropo in Ameriko.
Polna Križevniška cerkev
V interpretaciji sorazmerno dolge Chopinove Poloneze-fantazije v As – duru, Op. 61 je pokazal bolj čvrsto igro, kot bi si jo sentimentalno občutljivi Chopin morda želel; bolj lirično, v resnici fantazijsko, a hkrati še plesno.
Epifanio Comis
Franz Liszt je bil najboljši pianist vseh časov, kot mi je nekoč pripovedoval njegov interpret Dimitris Sgouros, ki je njegovo Tarantello igral že pri sedemnajstih letih, kot sem njegovo igranje poslušal v praški Dvoržakovi dvorani…Na vprašanje, zakaj misli in sklepa, da je bil Liszt najboljši, mi je Dimitris takoj odgovoril: “Po tem, kar je napisal za klavir in kar je sam igral!” Comisov pristop do Liszta je bil malo pretrd, premalo mediteranski oziroma plesni, kar pomeni večje razkošje tipologije in nasploh razkošja v kontrastih, ki terjajo kompleksen nadzor nad vsakršno frazo in njeno melodično osmislitvijo, ob izjemni tehnični bravuroznosti. Vsega tega pri Comisu ni bilo (v odlični meri).
Zahvala za aplavz
Epifanio Comis je želel na koncu poseči še v ameriški glasbeni svet z izborom Gershwinove Rapsodije v modrem (za klavir solo). To je bil tipični pogled Evropejca na Ameriko; rad bi bil kot kak ameriški (jazz) pianist, a je priložnost za prilagoditev in adaptacijo (v ameriški duhovni prostor) že zamudil. Simpatičmno pa je bilo, da smo to opazili oziroma da se je Comisova interpretacija kot taka razkrila.
Za dodatek se je vrnil k Chopinu, in sicer je izbral Preludij št. 4 op. 28.
Pri italijanskih glasbenikih (omenil sem že pri koncertu Riccarda Mutija) je presenetljivo, kako malo dajo ali stavijo na samo italijansko glasbo. Če začnemo že z Domenicom Scarlattijem in njegovimi skoraj 600 sonatami…
Marijan Zlobec