Prihod Riccarda Mutija v Ljubljano na 70. Ljubljana Festival takoj po nastopu Johna Malkovicha v isti Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bila zahtevna, a morda hkrati tvegana poteza. Dvakrat napolniti CD ni tako lahko, kot se zdi, še posebej, ker so v teh dneh množice slovenskih dopustnikov odšle na morje in seveda zaslužen dopust, tuji turisti pa niso tako številčno ljubitelji klasične glasbe. Vseeno je bila dvorana skoraj povsem polna; med obiskovalci je bilo veliko Italijanov, kar se je poznalo pri aplavdiranju po vseh stavkih Bizetove simfonije v prvem delu koncerta. Slovenski obiskovalci koncertov namreč vedo, da se tu ne ploska.
Mladinski orkester Luigi Cherubini v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Riccardo Muti deluje med Chicagom in Evropo, največ ko gostuje na Dunaju, v Salzburgu, na svojem festivalu v Ravenni, potem gostuje na Koncertih prijateljstva; letos pred tednom dni v Lurdu (11. julija) in Loretu (14. julija), kar mu daje neizmerni pregled nad celotno glasbeno kulturo. Če k temu dodamo še njegovih 81 let, potem to lahko še pomnožimo s kakimi 70 leti ukvarjanja z glasbno, kulturo, humanistiko, mednarodnimi kulturnimi odnosi in stiki, organizacijo glasbenega in festivalskega dogajanja, pri čemer mu pomaga izredno energična in vsestransko sposobna žena Cristina Mazzavillani Muti, ki je po študiju tudi glasbenica (pianistka in operna ter koncertna pevka), v zadnjem času se uveljavlja tudi kot operna režiserka. Družina Muti sicer živi v Ravenni.
Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek
Problem sinočnjega koncerta je bil pravzaprav en sam: Mutijev izbor koncertnega programa, na katerega ne bi pomislil nihče, razen njega seveda. Tu si ne smemo zatiskati oči; na programu ni bilo nobenega dela, za katerega bi obiskovalci sami pri sebi presodili, da jih še kako zanima, ali da si ga želijo slišati. Bizet, Ljadov, Liszt so sicer velika imena, a ne znana ravno po delih sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Italijanski veleposlanik, njegova ekselenca Carlo Campanile med nagovorom
Riccardo Muti je seveda svetovno znan in priznan, ima več deset mednarodnih nagrad, odlikovanj, častnih doktoratov, gostoval je po v sem svetu, celo z Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini je na primer bil v Buenos Airesu, Moskvi, Sankt Peterburgu…, kot je z odra povedal italijanski veleposlanik, njegova ekselenca Carlo Campanile, ko se je zahvalil glasbenim gostom iz Italije, organizatorjem koncerta ter sponzorju Trimo za lep umetniški dogodek, tako kot v nagovoru pred njim direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek.
Riccardo Muti v svoji tipični dirigentski drži
Kot rečeno je bil Mutijev izbor del za ljubljanski koncert problematičen, prav tako bi pri vzgoji mladih glasbenikov, ki sestavljajo njegov Mladinski orkester Luigi Cherubini, pričakoval večji ali bolj profiliran programski načrt, ki mladim predstavlja najvišje vrednote in dosežke evropske glasbe. Opazno je bilo izogibanje nemško-avstrijskemu glasbenemu programu, a hkrati zanemarjanje bogastva same italijanske orkestralne tradicije, tako da se vedno zdi, kot da italijanske glasbe brez opere ni. Če Italija v simfonični glasbi ne more premagati Avstrije ali Nemčije, pa tudi Rusije, Francije, Češke… treba narediti obsežno revizijo in hkrati refleksijo, tako rekoč lestvico izbora najboljših italijanskih del.
Intenzivna igra mladih glasbenikov
Bizetova Simfonija št. 2 v C-duru Rim v štirih stavkih: I. Andante tranquillo – Allegro agitato, II. Scherzo: Allegretto vivace, III. Andante molto, IV. Allegro vivacissimo se približuje osrednjemu Bizetovemu prepoznavnemu stilu, a nekako še v okviru iskanja neke bolj izrazite, melodično prepoznavne ali tipične tematike, ki bi nas takoj spomnila na to, kaj se bo dogajalo tako zanimivega, da se odločim zanjo. V samem kompozicijskem smislu ni problemov, težav ali manjvrednosti, bolj je vprašanje, kje je njena prodorna vrednost v primerjavi z drugimi umetninami primerljivih simfonikov. Z distance se pokaže, kako čas naredi svoje, a tudi vpliva na spremenljiv okus. Ta se še spreminja, tako kot naš sluh, ki preprosto rečeno zapušča lepoto in vstopa v grdoto (sodobne glasbe).
Močni trobilci
Francoski skladatelj Georges Bizet (1838–1875) je Simfonijo v C-duru, Rim (Roma), začel pisati leta 1860, ko se je vračal domov iz Rima, kjer je študiral na francoski akademiji. Kot mnogo pomembnih francoskih skladateljev je bil tudi Bizet prejemnik francoskega Prix de Rome, ki mu je omogočal triletni študij na tej akademiji. Ko ga je končal, se ni napotil takoj domov, ampak je odšel na potovanje po Italiji. Tam je dobil navdih za nastanek skladbe, ki jo je sprva želel poimenovati Rim, Benetke, Firence in Neapelj, s tem delom je nameraval opraviti obvezni izpit zadnjega letnika. Pravočasno mu je uspelo napisati le en stavek, scherzo. Simfonijo je tako dokončal šele leta 1866, ampak še preden je bila prvič izvedena, jo je vso preuredil. Simfonijo brez scherza je prvič predstavil leta 1869, zatem je spet hitro nadaljeval korekture. Z delom ni bil nikoli povsem zadovoljen in je umrl, preden ga je dokončal. Prvič so simfonijo v celoti izvedli po skladateljevi smrti leta 1875. Ker zasnova simfonije ne sledi dosledno vsem oblikovnim zakonitostim (označuje jo razrahljani formalni simfonični okvir) in nima programske vsebine, se izmika točni opredelitvi. Delo tako ostaja nekje med simfonijo in simfonično suito. Odlikuje jo sijajna orkestracija, značilna za Bizeta. Najbolj izstopajoč po svoji lepoti, živahni glasbi in gracioznosti je drugi stavek, scherzo. Zunanja dva stavka sta sicer briljantna, tudi akademsko natančna, medtem ko je tretji najbolj umirjen in razmeroma tog. (Po koncertnem listu).
Solo flavtistka
Izvedba je imela veliko poudarkov, prav tako solističnih pasaž (flavta, oboa, prva violina, angleški rog, harfa, piccolo), intenzivnih godal, še posebej lep ton violin pod vodstvom koncertne mojstrice Valentine Benfenati. A na koncu prevladuje pravzaprav sama Bizetova izkušnja in nekakšno nezadovojstvo nad lastnim delom. Zanimivo pa je, da se on ni zmotil, ko je bil samokritičen, “zmotil” se je Riccardo Muti.
Rogovi
Anatolij Konstantinovič Ljudov (1855–1914) je bil izrazito nacionalen skladatelj. Največkrat je pisal v manjših glasbenih oblikah kot njegovi sodobniki Musorgski, Borodin in Rimski-Korzakov, pri zadnjem je tudi študiral na petrograjskem konservatoriju. Nadarjen je bil predvsem za glasbeno slikanje, rad je glasbi nadel ljudski izraz, močno je oboževal bajke o vodnih vilah. Leta 1909 je začel pisati Uročeno jezero, op. 62, orkestrsko skladbo, dolgo približno sedem minut. Navdih za nastanek dela je dobil v eni od legend finske epske pesnitve Kalevala, ki je vplivala tudi na ustvarjanje Jana Sibeliusa. Poleg Kalevale so Ljudova pri ustvarjanju Uročenega jezera nagovarjali tudi domača ruska pokrajina in jezera. Tako je ustvaril glasbeno podobo jezera v osrčju gostega gozda in vodnih vil. Skladba je mirna tonska slika bistrega vodovja, v katerem se zrcalijo drevesa in ki z vilami gradi pravljično vzdušje. V skladbi se zaslišijo odmev pozne romantike in vplivi glasbe Rahmaninova. Orkestracijo je zapisal domiselno, naravo mu je uspelo portretirati zelo živo. Skladba se začne lenobno in tiho, posamezna glasbila se začnejo oglašati s klici, kot bi jih iz sladkega spanca prebujalo vzhajajoče sonce. Počasen utrip prebujanja prihaja v nežnih in mehkih valovih. V osrednjem delu se umirjeni tok umika naraščajoči napetosti, ki pa ne predstavlja grožnje. Kmalu se glasba spet povrne k začetnemu pravljičnemu razpoloženju, ki se prevesi v graciozen in spokojen konec. (Iz programa).
Bizetova Simfonija št. 2
Mutijeva dilema, kako se programsko in interpretativno spopasti z rusko glasbeno kulturo, mi je ob omenjenem izboru dela težko razumljiva, pravzaprav je ne razumem. Ruska glasba ima nešteto biserov, skladatelje, ki so bili izrazito povezani z Italijo, italijansko glasbo; pred desetletji sem v Benetkah na neki zgradbi opazil vzidano spominsko ploščo, ki je govorila o tem, da je v tej hiši prebival Peter Iljič Čajkovski… Prav tako so italijanski skladatelji delovali v Rusiji… Tu mi je bil najbližji zvočni vtis, slabšalno primerljiv z Gozdnim šumenjem iz Wagnerjevega Siegfrieda, le da je tu zvočni vtis čistejši in opojnejši, žal pa nekaterih najlepših odlomkov iz Siegfrieda na koncertnih odrih ne slišimo. V Mutijevi programski prezenci mi je tokrat manjkala veličina, ki jo njegova vsestransko globoka in plemenita osebnost, ne le glasbena, prežema.
Lisztov Preludij
Izbor Preludija, S97 je bil prav tako nepričakovan, razen če pomislim na zvočno eksplozijo trobilcev v malo bolj znani melodiji tudi širšemu koncertnemu občinstvu.
Simfonično pesnitev Preludiji je napisal leta 1850 (osnutki so iz leta 1834), prva izvedba je bila leta 1854 v Weimarju pod skladateljevim vodstvom. Preludiji so tretja simfonična pesnitev in najbolj znana izmed dvanajstih, ki jih je napisal med bivanjem v Weimarju in jih posvetil princesi Karolini Sayn-Wittgenstein. Nastanek in naslov te skladbe je povezan z eno od poetskih meditacij Les préludes francoskega pesnika Alphonsa de Lamartina, s katerim sta prijateljevala med Lisztovim bivanjem v Parizu. Program, ki ga je Liszt predložil skladbi, je sledeč: »Kaj drugega je naše življenje kot zaporedje preludijev k tistemu neznanemu spevu, katerega prvo in slovesno noto intonira smrt? Ljubezen je svetleča jutranja zarja, vsakega srca; v kakšni usodi pa prve žarke sreče prekinja nevihtno bučanje, ki svetle iluzije razprši in s smrtnim pokom uniči njen oltar – in katera duša v svoji najgloblji notranjosti ne išče take izpolnitve v ljubkem miru podeželskega življenja? Kljub temu človek ne prenaša dolgo prijetnega miru sredi pomirjajočih glasov narave ter (ko zazveni grozeči signal nevihte), pohiti, ko ga pozove glas trobente na boj, na najbolj nevarne naloge, da bi v bojnem hrupu znova obnovil polno zavest o samem sebi in posesti svoje moči.« Skladba je zasnovana v štirih delih in sledi štirim
glavnim temam: ljubezni, viharju, podeželski idili in boju. (Iz programa Metke Sulič).
Stopnjevanje dinamike ob koncu Lisztovega Preludija
Liszt je bil v mnogih svojih delih precej problematičen, še posebej kasneje, ko se je zaman trudil, da bi dosegel razvezo Karolini Sayn-Wittgenstein, poročeno z drugim, da bi se sam z njo poročil, a sam papež tega ločitvenega dokumenta ni želel izdati. Lisztovo klečeplazenje pred Cerkvijo se je pokazalo v zadnjih versko sluzastih kompozicijah, posledica pa je najbrž bila ravno v tem, da Cosima Wagner ob smrti Richarda Wagnerja Lisztu, ki je bil sicer takrat v Budimpešti, ni dovolila, da bi prišel na prijateljev pogreb v Bayreuth. Muti je spet zašel v programske vode, iz katerih bi se lahko, tudi s pomočjo Liszta, rešil. Tu bi imel pomisel, da za širšo programsko študijsko zahtevnost morda ni bilo dovolj časa, saj je v orkestru veliko glasbenikov iz različnih koncev Italije. A izbor del je vendarle zgolj dirigentov.
Mutijeva zahvala mladim glasbenikom
Vtis koncerta je bil vendarle močan, pokazala se je koncertantna vnema vseh mladih, med katerimi jih je bilo kar približno polovica žensk (38), kar pomeni, da je prodor glasbenic povsod vedno večji in je doba le moških glasbenikov (nekoč v Berlinski ali Dunajski filharmoniji) preteklost.
Riccardo Muti se je na koncu koncerta z nagovorom in dodatkom zahvalil občinstvu, kar pa je že tema naslednjega prispevka, saj so njegove besede potrebne posebne predstavitve.
Marijan Zlobec